VSRS Sodba I Ips 176/2009

I. Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih D.P., V.P., M.J. ter obsojenega M.J. se zavrnejo.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti pooblaščenca M.M. se zavrže.

III. Obsojeni D.P., V.P. in M.J. ter M.M. so dolžni plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 145/2005 obsojene D.P., V.P. ter M.J. spoznalo za krive: D.P. pod točko I/1 in 2 nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pod točko II/1 – 3 in 5 nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ in pod točko III kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ; V.P. pod točko II/2 in 4 ter M.J. pod točko II/1 in 4, vsakega enega nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena v zvezi s 27. členom KZ. Obsojenemu D.P. je ob upoštevanju posamičnih določenih kazni (tri leta zapora, sedem let in šest mesecev zapora in eno leto zapora) na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen enajst let zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v hišnem priporu od 24.11.2004 do 24.2.2005. Izreklo mu je še stransko denarno kazen v višini 5,000.000 SIT, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev ter na podlagi 67. člena KZ varnostni ukrep prepovedi opravljanja dolžnosti člana uprave v gospodarskih družbah za dobo petih let. Obsojenima V.P. in M.J. je izreklo vsakemu kazen štiri leta zapora ter varnostni ukrep prepovedi opravljanja dolžnosti predsednice oziroma predsednika ali člana nadzornega sveta v gospodarskih družbah za dobo petih let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da so obsojenci dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obsojena V.P. pa tudi nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti, vsakemu od njih pa je naložilo v plačilo na 1,800.000 SIT odmerjeno povprečnino.

2Z isto sodbo je gospodarski družbi L.d.o.o. in A.d.o.o. spoznalo za odgovorni, prvo za dejanje pod točko IV izreka sodbe, drugo pa za dejanje pod točko V izreka sodbe, za kaznivi dejanji zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Gospodarski družbi L.d.o.o. je izreklo denarno kazen v višini 70,000.000 SIT, gospodarski družbi A.d.o.o. pa denarno kazen v višini 20,000.000 SIT. Obema gospodarskima družbama je po določbi 98. člena KZ naložilo v plačilo s kaznivima dejanjema doseženo premoženjsko korist. M.M. pa je na podlagi 95. člena KZ in četrtega odstavka 96. člena KZ naložilo v plačilo znesek 5,550.906 SIT, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem, ki je bila prenešena nanjo kot bližnjo sorodnico obsojenega D.P.

3Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 590/2007 delno ugodilo pritožbam ter izpodbijano sodbo za obsojene D.P., V.P. in M.J. spremenilo v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da je obsojenemu D.P. znižalo določene kazni za posamezna kazniva dejanja na eno leto in šest mesecev zapora, šest let zapora in šest mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora, obsojenima V.P. in M.J. pa je izrečeni kazni znižalo vsakemu na eno leto zapora. Sodbo je spremenilo tudi v odločbi o odvzemu premoženjske koristi M.M. ter odločilo, da je dolžna povrniti znesek 599.537,50 SIT (2.501,82 EUR). V ostalem pa je vložene pritožbe deloma ali v celoti zavrnilo ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenih D.P., V.P., M.J., obsojeni M.J. sam ter pooblaščenec M.M. vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovorniki obsojenih D.P. in V.P. vlagajo zahtevo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlagajo naj Vrhovno sodišče zahtevama ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obsojenega M.J. vlaga zahtevo zaradi kršitev kazenskega zakona in zakona o kazenskem postopku ter predlaga ugoditev zahtevi tako, da naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornikovemu predlogu se v svoji zahtevi pridružuje obsojeni M.J. Pooblaščenec M.M. vlaga zahtevo zoper odločbo o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v napadeni odločbi razveljavi.

5Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojencev in obsojenega M.J. niso utemeljene. Kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona, ki jih uveljavljajo, niso podane, uveljavljajo pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Zahteva za varstvo zakonitosti pooblaščenca M.M. pa po zakonu ni dovoljena, saj M.M. in njen pooblaščenec nista upravičenca do vložitve zahteve po prvem odstavku 421. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahteve zagovornikov obsojencev in obsojenega M.J. zavrne, zahtevo pooblaščenca M.M. pa zavrže.

6Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencem, zagovornikom ter pooblaščencu M.M. Obsojeni D.P., M.J., zagovornik obsojenega D.P. in zagovorniki obsojene V.P. so se o njem pisno izjavili.

7Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih D.P., V.P., M.J. in obsojenega M.J. niso utemeljene, zahteva pooblaščenca M.M. pa ni dovoljena.

8Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

9Upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti so: državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in njegov zagovornik; po obdolženčevi smrti pa smejo to izredno pravno sredstvo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP (prvi odstavek 421. člena ZKP).

K zahtevi zagovornika obsojenega D.P.

10Kršitev kazenskega zakona zagovornik zatrjuje v zvezi z dejanji, opisanimi pod točkami II/1 in 2 ter 3b sodbenega izreka v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku 244. člena KZ. Navaja, da kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ predstavlja poslovno nezvestobo storilca do lastnika oziroma do lastnikov gospodarske družbe. Gre za ravnanje storilca pri opravljanju gospodarske dejavnosti gospodarske družbe, ki škoduje interesom gospodarske družbe v imenu katere storilec opravlja določeno gospodarsko dejavnost. V opisu dejanj je navedeno, da je obsojeni D.P. pogodbe o poslovodstvu in finančnem najemu oziroma leasingu sklenil kot direktor gospodarske družbe L.d.o.o. Zatrjuje, da sta bili pogodbi o poslovodstvu, delno pa je to mogoče trditi tudi za leasing pogodbo za nepremičnine, v gospodarskem interesu družbe L.d.o.o., v imenu katere je nastopal. Tej gospodarski družbi naj bi bila pridobljena v vseh treh primerih celo velika premoženjska korist, kot se zatrjuje v opisu dejanja v krivdoreku pravnomočne sodbe. Velika premoženjska korist je bila v vseh treh primerih domnevno pridobljena na škodo gospodarske družbe I.d.d. V ravnanju obsojenega P. tako pri vseh treh dejanjih niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ. Če nek podjetnik sklene posel, ki je v gospodarskem interesu družbe v imenu katere nastopa, predstavlja navedeno rezultat njegovega uspešnega gospodarjenja in s tem tudi uresničevanja ustavno zagotovljenega načela svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), ne pa kaznivo dejanje zlorabe položaja. Ker je sodišče navedena tri dejanja zajelo v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ, je kršilo kazenski zakon o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

11Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ je v zakonu o kazenskem postopku opredeljena tako, kot citira zagovornik. Vendar pa zagovornik z navedbami v zahtevi ne uveljavlja kršitve, ki jo zatrjuje. Kršitev se nanaša na opis kaznivega dejanja v sodbenem izreku, torej se nanaša na vprašanje, ali so v opisu dejanja konkretizirani vsi kazenskopravni pojmi iz abstraktnega opisa kaznivega dejanja, v konkretnem primeru, kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ. Zagovornik ne zatrjuje, da v sodbenem izreku zakonski znaki kaznivega dejanja, da je obsojeni P. zlorabil pooblastila, ki izhajajo iz njegovega položaja pri gospodarskem subjektu in je izrabil svoj položaj tako, da dejanj, za katera je sicer pooblaščen, ni opravil v skladu z namenom oziroma v skladu z interesi gospodarske družbe ali druge pravne osebe, niso opisani. Njegove navedbe, v katerih poudarja, da je D.P. pogodbe, opisane pri dejanjih pod točkami II/1 in 2 ter 3b, sklenil v svojstvu direktorja družbe L.d.o.o. in da je bila tej družbi pridobljena velika premoženjska korist na škodo družbe I.d.d., iz česar izvaja, da tako niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, ker je bil posel sklenjen v interesu gospodarske družbe L.d.o.o., izražajo nestrinjanje s presojo, sprejeto v pravnomočni sodbi, da so v ravnanju obsojenca izpolnjeni vsi zakonski znaki navedenega kaznivega dejanja. Tako izraža le pomisleke, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Zagovornik v zahtevi, v kateri poudarja, da gre pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic za poslovno nezvestobo storilca do lastnikov gospodarske družbe in podaja svojo interpretacijo okoliščine, da je bila velika premoženjska korist pridobljena gospodarski družbi L.d.o.o., v imenu katere je obsojeni D.P. sklenil pogodbe, zatrjuje, da je sodišče v pravnomočni sodbi napačno ugotovilo zakonski znak tega kaznivega dejanja, to je izrabitev položaja. Sklicevanje na 74. člen Ustave in na načelo svobodne gospodarske pobude, ki pa je tudi omejena s tem, da se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (sem pa sodijo vsa delovanja, ki posegajo v obstoječi pravni oziroma družbeni red in njegovo delovanje, kamor sodijo tudi protipravna ravnanja gospodarskih subjektov oziroma podjetnikov, ki pri gospodarskem poslovanju sklenejo posle, ki so v nasprotju s prisilnimi predpisi oziroma so protipravni), ne predstavlja razlogov za sklep, da dejanje, opisano v sodbenem izreku, ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 244. členu KZ. Zagovornik tako ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ki jo zatrjuje, ampak nedovoljeni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

12Nadaljnjo kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP) zagovornik utemeljuje z navedbami, da je sodišče s pravno opredelitvijo dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije, opisanih pod točkami I/1 in 2 in petih kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po prvem oziroma drugem odstavku 244. člena KZ, opisanih pod točkami II/1, 2, 3a, 3b in 5, kot nadaljevanih kaznivih dejanj poslovne goljufije in zlorabe položaja ali pravic, kršilo kazenski zakon tudi o vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. V zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ navaja, da za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja niso bili izpolnjeni pogoji, saj niso obstajali konstantni kriteriji, ki bi morali biti izpolnjeni za uporabo nadaljevanega kaznivega dejanja, prav tako pa tudi ni obstajal vsaj eden izmed variabilnih kriterijev, ki bi moral biti, ob vseh konstantnih kriterijih podan, da je mogoče namesto steka kaznivih dejanj uporabiti konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. V nadaljevanju navaja, kateri konstantni in variabilni elementi niso podani. Tudi v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ zagovornik po eni strani zatrjuje, da so očitki pri dejanjih, ki so zajeti v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, različni, po drugi strani pa navaja, da je nenavadno, da sodišče v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ni zajelo tudi dejanja, ki je opisano pod točko III izreka sodbe. Kot je razumeti zahtevo za varstvo zakonitosti, zagovornik ocenjuje, da je z uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja oziroma z njegovo neuporabo v škodo obsojenca kršen kazenski zakon.

13Zagovornik pravilno navaja, da je nadaljevano kaznivo dejanje, kot navidezen realni stek kaznivih dejanj, doživelo zakonsko ureditev šele z uveljavitvijo novega Kazenskega zakonika (KZ-1) v 54. členu. Prav tudi ima, da se je do uveljavitve KZ-1 ta konstrukcija na podlagi določenih teoretičnih izhodišč uporabljala v praksi. V kazenskopravni praksi se je tako institut nadaljevanega kaznivega dejanja, do uveljavitve KZ-1, uveljavil kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se uporabi takrat, kadar storilec hkrati ali zaporedoma stori dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki iz življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezno dejanje pa je sestavni del te celote. Z zatrjevanjem, da ni bilo pogojev za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, s poudarjanjem konstantnih in variabilnih elementov nadaljevanega kaznivega dejanja in lastno presojo, zakaj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja pri dejanjih, opisanih pod točkami I in II, ni mogoče uporabiti oziroma, da bi sodišče pri dejanju, opisanem pod točko II, moralo v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja zajeti tudi dejanje, opisano pod točko III, zagovornik določno ne pove, v čem je kršen kazenski zakon. Le zatrjevanje, da so podani vsi konstantni in variabilni elementi, ki so pomembni za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja (dejanja pod točkama II in III), je na tako splošni ravni, da Vrhovno sodišče navedb v zvezi s kršitvijo zakona ni moglo preizkusiti. V zvezi z navedbami zagovornika, da ni bilo pogojev za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja in da je bil na takšen način v škodo obsojenca kršen kazenski zakon, pa zagovorniku ni mogoče pritrditi, saj je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja kot oblika navideznega realnega steka bila vedno obsojencu v korist. Uporaba te konstrukcije, to je enega kaznivega dejanja, namesto obsodbe obsojenca za več kaznivih dejanj, ki so zajeta v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja, pomeni tudi odmero kazni le za eno dejanje in ne za več kaznivih dejanj po določbah o steku (po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni). Zagovornik z zavzemanjem za drugačno pravno opredelitev dejanj, kot je sprejeta v pravnomočni sodbi, navaja razloge, ki so obsojencu v škodo, to je razloge, ki jih zagovorniku v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

14Navedenega ne more ovreči zagovornikovo zatrjevanje, da je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja obsojencu v škodo zato, ker je sodišče prve stopnje določena dejanja, ki jih je tožilstvo opredelilo v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, izpustilo iz opisa, ker je štelo, da obsojencu storitev teh kaznivih dejanj ni dokazana (dejanji opisani pod točkama III/1 in 2a obtožbe) in bi bilo obsojencu nedvomno v korist, če bi ga prvostopenjsko sodišče oprostilo obtožbe in ne le izpustilo teh očitkov iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja, ker bi v takšnem primeru sodba imela oprostilni del in bi bil obsojenec v tem delu oproščen plačila stroškov postopka, nagrado in potrebne izdatke zagovornika ter stroške obdolženca pa bi v tem delu kril proračun. Zagovornik z navedbami, da bi izrek oprostilne sodbe vseboval tudi drugačno odločbo o stroških postopka, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, saj se navedbe nanašajo na uporabo procesnega zakona. Kot navaja že zagovornik v zahtevi, je nadaljevano kaznivo dejanje navidezen realni stek, kar pomeni, da gre za eno kaznivo dejanje. Za eno kaznivo dejanje pa ni mogoče izreči obsodilne in oprostilne sodbe hkrati. Če sodišče eno ali več dejanj izpusti iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja, ker posamezna dejanja niso dokazana, se to lahko odrazi tudi v odločbi o stroških, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 95. člena ZKP. Zagovornik v zahtevi ne konkretizira kršitve, ne navaja konkretnih okoliščin za presojo, ali je bilo o stroških kazenskega postopka odločeno v nasprotju z določbami drugega odstavka 95. člena oziroma prvega odstavka 96. člena ZKP, ki jih citira, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni moglo preizkusiti.

15Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik očita pritožbenemu sodišču z navedbami, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe obsojenca in njegovega zagovornika v pritožbenem postopku, zaradi česar sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pomanjkljivost drugostopenjske sodbe zagovornik vidi v dejstvu, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika, navedene na straneh 11 in 12 pritožbe o vrsti virov, ki jih je uporabila pri izdelavi izvedenskega mnenja s strani sodišča postavljena izvedenka finančne stroke B.A. (navedel je, da izvedenka kot vir ne bi smela uporabiti obtožbe, ki ne more služiti kot podlaga za izdelavo mnenja ekonomskega in finančnega poslovanja neke gospodarske družbe, ter je grajal tudi metodologijo s strani sodišča odrejene izvedenke, ki pri svojem delu ni analizirala celotnega poslovanja družbe I.d.d. v letih sanacije, to je od leta 1999 do 2003). Ker sodišče druge stopnje v sodbi ni navedlo razlogov o teh pomembnih navedbah pritožbe, je s tem storjena zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Dejstva, ki se nanašajo na kritiko uporabljene metodologije dela izvedenke in na njene ugotovitve, so gotovo pomembna, saj pravnomočna sodba glede vseh pomembnih očitkov pri dejanjih, pod točkami II/1, 2, 3a in 3b temelji na ugotovitvah te izvedenke. Ugotovitve izvedenke sta sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je obsodilno sodbo utemeljilo z ugotovitvami izvedenke in pritožbeno sodišče, ki je odločalo o pritožbah zoper to sodbo, je ugotovitvam te izvedenke pritrdilo. Zato bi moralo pritožbeno sodišče obrambi, ki je v pritožbi ugotovitve te izvedenke grajala, in jih izpodbijala celo z novim dokazom, to je izvedenskim mnenjem sodne izvedenke J.M., ki ga je obramba priložila k pritožbi, nedvomno odgovoriti. Sodna izvedenka J.M. je v svojem izvedenskem mnenju grajala izvedensko mnenje izvedenke A., tako da je navedla, da izvedenka ni analizirala celotnega poslovanja družbe I.d.d. v letih sanacije od leta 1999 do leta 2003, saj bi bile njene ugotovitve in trditve nedvomno drugačne, kot jih je podala v svojem izvedenskem mnenju. V mnenju izvedenke A. so sicer izdelane analize in preglednice, ki pa so, po navedbah iz k pritožbi priloženega izvedenskega mnenja, pristranske, ker so oprte na obtožbo. Zato je bil tudi izdelan le en vidik spornih poslovnih dogodkov. Pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča v sodbi do pritožbenih navedb in do k pritožbi priloženega izvedenskega mnenja sodne izvedenke J.M., s katerim je obramba v pritožbenem postopku izpodbijala ugotovitve s strani sodišča postavljene sodne izvedenke B.A., zaradi česar je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Po oceni zagovornika je ista bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tudi, ker se sodišče druge stopnje v sodbi ni opredelilo do nadaljnjega dokaznega predloga v pritožbi v zvezi z dejanjema pod točkami II/5 in III. Zagovornik je v pritožbi (na straneh 44, 45 in 47) predlagal kot nov dokaz zaslišanje stečajnega upravitelja družbe I.d.d., ki bi lahko sodišču pojasnil, da pri dejanju pod točko II/5 ni prišlo do oškodovanja družbe I.d.d., saj je šlo za prodajo terjatve, ki je bila že zdavnaj zastarana in sploh ni bila iztožljiva, v zvezi z dejanjem pod točko III pa bi predlagana priča lahko pojasnila, ali je sploh lahko prišlo do oškodovanja družbe I.d.d. Enak predlog je v svoji pritožbi na strani 1 podal tudi obsojeni D.P. in predlog prav tako utemeljil z navedbami, da bi priča lahko povedala, ali je sploh prišlo do kakšnega oškodovanja družbe I.d.d. s strani obsojenca in s strani podjetij L.d.o.o. in A.d.o.o. Obsojenec je k svoji pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo priložil izvensodno poravnavo z dne 10. marca 2006, ki sta jo sklenili I.d.d. v stečaju, ki ga je takrat zastopal stečajni upravitelj B.G. in L.d.o.o., ki jo je zastopal obsojenec, s katero sta pogodbeni stranki poravnali vse medsebojne terjatve in obveznosti. Vse navedeno bi tako stečajni upravitelj B.G. lahko pojasnil, če bi bil dokaz z njegovim zaslišanjem izveden. Nadalje zatrjuje, da je nenavadno tudi to, da sodišče v postopku na prvi stopnji ni zaslišalo stečajnega upravitelja, ki je bil takrat predstavnik oškodovanca, skladno z določbo prvega odstavka 288. člena ZKP, v zvezi z oškodovanjem družbe I.d.d. Stečajni upravitelj bi se lahko izjasnil tudi o morebitnem premoženjskopravnem zahtevku. Sodišče prve stopnje pa teh okoliščin sploh ni ugotavljalo in je kar naložilo družbama L.d.o.o. in A.d.o.o. plačilo zneskov, ki so bili že plačani s prej omenjeno izvensodno poravnavo. Zatrjuje, da je tako tudi kršitev določbe prvega odstavka 288. člena ZKP vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, saj je bilo v posledici te kršitve navedenima gospodarskima družbama naloženo v plačilo nekaj, kar je bilo že poravnano. Poudarja, da se sodišče druge stopnje v pritožbah o novih dokaznih predlogih, to je izvedenskem mnenju in predlogu, da se zasliši kot priča stečajni upravitelj, ni izjasnilo. Mnenje izvedenke M. pa je omenilo le mimogrede, v zvezi z obravnavanjem pritožbe zagovornika in obsojenca pri dejanjih, opisanih pod točkama I/1 in 2.

16Zagovornik še navaja, da v primeru, da ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o v pritožbenem postopku predloženih novih dokazih, pa je gotovo podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Sklicuje se na določbi četrtega odstavka 377. člena ZKP in drugega odstavka 379. člena ZKP ter poudarja, da ima pritožbeno sodišče možnost, da se prepriča o navedbah v pritožbi, ki se tičejo novih dokazov in novih dejstev, kar velja za izvedence in za priče ter citira 9. točko komentarja k 377. členu ZKP, mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 814. Če bi sodišče druge stopnje ravnalo po določbi četrtega odstavka 377. člena ZKP in opravilo preverjanje s strani obrambe v pritožbi predlaganih novih dokazov, bi lahko sprejelo tudi odločitev po drugem odstavku 379. člena ZKP, ali naj se opravi glavna obravnava pred sodiščem druge stopnje. Opustitev ravnanja pritožbenega sodišča po obeh citiranih določbah ZKP pa je nedvomno vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, saj bi izvedba predlaganih dokazov oziroma njihovo preverjanje, glede na vsebino teh dokazov, lahko privedlo do drugačne, to je oprostilne sodbe.

17Zagovornik kršitve, ki jih očita pritožbenemu sodišču, kvalificira kot absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka oziroma relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Bistvo zagovornikovega očitka pa je, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, torej da pritožbenih navedb ni presodilo ter do njih zavzelo stališča. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zagovornik v zahtevi sicer zatrjuje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar iz njegovih navedb izhaja predvsem, da sodišču druge stopnje očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ko v zahtevi v zvezi z več pritožbenimi navedbami poudarja, da sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo. Po ustavnosodni presoji (odločbe Ustavnega sodišča Up-2006/96, Up-33/98, Up-2001/2001, Up-266/04 in druge) in po praksi Vrhovnega sodišča (sodbe I Ips 225/2006, I Ips 24/2007, I Ips 47/2007, I Ips 22/2009 in druge), je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je o njih dolžno zavzeti stališče. Obveznost sodišča, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, izhaja že iz 22. člena Ustave. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Z obrazloženo sodno odločbo je sodišče dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevam standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Ni pa dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki pravno niso relevantne in so očitno neutemeljene (sodba I Ips 225/2006). V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.

18Sodišče druge stopnje presoja nove dokaze oziroma nova dejstva takrat, kadar so ti dokazi tudi pravilno uveljavljani. Po določbi četrtega odstavka 369. člena ZKP sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazovala; ko se sklicuje na nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. V zvezi z novimi dejstvi in novimi dokazi je potrebno opraviti tudi test, ali so pomembni za pravilno odločitev in zakaj vplivajo nanjo, oziroma ali so nova dejstva in novi dokazi pomembni za ugotavljanje odločilnih dejstev, pomembnih za pravilno uporabo zakona. Nova dejstva in novi dokazi pa tudi niso samostojni pritožbeni razlog, ampak le sredstvo za presojo pravilnosti in popolnosti v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja (že citiran komentar Zakona o kazenskem postopku, komentar k 373. členu, stran 807). Da pa je novo dejstvo oziroma nov dokaz pravilno uveljavljan v pritožbi pa morajo biti izpolnjeni tudi določeni pogoji. Po določbi četrtega odstavka 369. člena ZKP je potrebno navesti tudi razloge, zakaj dokazi niso bili predlagani že prej. S tem se poskuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in zagotoviti tudi koncentracijo dokazov pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo (odločba Ustavnega sodišča Up-109/2004).

19V zvezi z novim dokazom, to je zaslišanjem stečajnega upravitelja B.G. kot priče, ne zagovornik ne obsojenec v pritožbi nista navedla razlogov, zakaj dokaz ni bil predlagan že v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ne razlogov, da izvedbe tega dokaza ni bilo mogoče predlagati že prej. Stečaj nad gospodarsko družbo I.d.d. je bil uveden 24.1.2005, to je pred začetkom postopka zoper obsojenca, I.d.d. je bila v stečaju že, ko je bila sklenjena sodna poravnava, ki je tudi predmet dejanja, opisanega pod točko II/5 (dne 19.10.2005). Sodno poravnavo je za I.d.d. v stečaju sklenil takratni stečajni upravitelj B.G. Poravnava, na katero se sklicuje zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti in je bila kot listina priložena k pritožbi obsojenega P., kot zatrjuje, je bila sklenjena 10. marca 2006, to je še pred prvim narokom na glavno obravnavo, ki se je začela 28.3.2006. Tako se pokaže, da ni bilo nobenih objektivnih ovir, da zagovornik ali obsojenec dokaza, da se kot priča zasliši stečajni upravitelj B.G., ne bi mogla predlagati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa tega nista storila. Razlogov, zakaj dokaz ni bil predlagan že prej, pa v pritožbah nista pojasnila. Izvedbo dokaza sta v pritožbah oba utemeljevala s tem, da naj bi se pri dejanjih pod točkami II/5 in III (zagovornikova pritožba) in na splošno v zvezi z ravnanjem obsojenega P. (pritožba obsojenca) ugotovilo morebitno oškodovanje družbe I.d.d. s strani obsojenca ter družb L.d.o.o. in A.d.o.o., ter ugotovilo kot navaja zagovornik, ali je škoda pri obeh dejanjih, ki jih citira oziroma v zvezi, s katerima predlaga zaslišanjem stečajnega upravitelja, nastala (zagovornik izpostavlja vprašanje zastaranja terjatve pri dejanju, opisanem pod točko II/5 oziroma vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, v zvezi s plačilom terjatve, ki jo je imela družba I.d.d. do družbe G.d.o.o., kar je predmet očitka pod točko III). Vprašanje škode in oškodovanja družbe I.d.d. je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje pretreseno ter ugotovljeno z različnimi dokazi (listine, izpovedbe prič, mnenje izvedenke finančne stroke; na pritožbeno trditev o zastaranju terjatve, je odgovorilo sodišče druge stopnje na strani 17 sodbe). Zaslišanje priče B.G. je bilo tako predlagano v zvezi z dejstvi, ki so bila že ugotavljana v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kot pa je bilo že poudarjeno, ne zagovornik ne obsojenec v pritožbah nista navedla razlogov, zakaj dokaz ni bil predlagan že v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ne razlogov, da izvedbe dokaza ni bilo mogoče predlagati že prej. Po povedanem pritožnika nista utemeljila obstoja pravne relevantnosti predlaganega dokaza s posebno stopnjo verjetnosti in v pritožbi tudi izvedba dokaza ni bila veljavno predlagana. Čeprav sodišče druge stopnje, kot poudarja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, res ni izrecno odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s predlaganim novim dokazom, pa ne gre za kršitev pravice do obrambe ali za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP in tako zagovornik tudi ni uspel utemeljiti, da je opustitev sodišča druge stopnje vplivala na to, da je odločba nezakonita.

20Zagovornik zatrjuje, da je prišlo tudi do kršitve postopka, ker bi moralo sodišče prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 288. člena ZKP povabiti stečajnega upravitelja B.G. na glavno obravnavo kot predstavnika oškodovanca. Zagovornik, razen trditve, da je podana kršitev in da bi se lahko stečajni upravitelj v postopku pred sodiščem prve stopnje izjasnil o morebitnem uveljavljanju premoženjskopravnega zahtevka in njegovi višini, navedb ne konkretizira in ne pojasni, kako naj bi procesna kršitev, ki jo zatrjuje in jo je mogoče presojati le v okviru razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, vplivala na zakonitost sodbe, zaradi česar je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Zagovornik nadaljuje, da bi v primeru izvedbe dokaza z zaslišanjem B.G. kot predstavnika oškodovanca lahko prišlo tudi do drugačne odločitve pri odvzemu premoženjske koristi gospodarskima družbama L.d.o.o. in A.d.o.o. (drugi odstavek 98. člena KZ), kar je po njegovi oceni tudi vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe, saj je bilo v posledici te kršitve gospodarskima družbama naloženo plačilo premoženjske koristi. Zagovornik neuspešno uveljavlja kršitev zakona v zvezi z gospodarskima družbama L.d.o.o. in A.d.o.o., saj ni upravičen izpodbijati pravnomočne sodbe v zvezi z navedenima gospodarskima družbama. Družbi sta samostojna pravna subjekta, katerima je bila odvzeta premoženjska korist in se sodba v tem delu ne nanaša na obsojenega P., ki ga zastopa.

21Zagovornik problematizira ravnanje drugostopenjskega sodišča, ker se ni opredelilo do novo predlaganega dokaza v pritožbi, izvedenskega mnenja sodne izvedenke J.M., ki je bilo priloženo k pritožbi kot del pritožbenih navedb, s katerim je obramba izpodbijala ugotovitve v postopku odrejene izvedenke, na katerih temelji pravnomočna sodba. Zagovornik sicer govori o novem dokazu, vendar sodišču predloženo strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama, ni izvedensko mnenje, čeprav ga izdela strokovnjak, ki ima po Zakonu o sodiščih status sodnega izvedenca. Sodišču predložena ekspertiza takšnega strokovnjaka, tako ni izvedensko mnenje, temveč je strokovno mnenje, ki ga je pridobila stranka in predstavlja del njenih navedb (sodba I Ips 328/2007). V prvem odstavku 249. člena ZKP je določeno, da sodišče odredi izvedenca oziroma izvedenstvo. Dokaz z izvedencem, je dokaz, kadar ga odredi sodišče. Strokovnjak, ki ga angažira stranka, je strankin pomočnik, ki stranki s strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavitvi pravic. Takšno zasebno strokovno mnenje lahko pomeni za sodišče dokazni predlog, naj odredi izvedenstvo ali novo izvedenstvo, ki bo šele imelo pomen dokaza v kazenskem postopku. Je pa procesni položaj pred sodiščem druge stopnje drugačen kot pred sodiščem prve stopnje. Dokazni predlogi oziroma navedbe stranke v pritožbi so lahko uspešni le, če pri višjem sodišču vzbudijo dvom v pravilnost ali popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Dokazna presoja pred sodiščem druge stopnje ni enaka kot pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje odloči na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi in na tej podlagi napravi sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Sodišče druge stopnje v okviru pritožbenih navedb presoja pravilnost ali popolnost v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar presoja v vsakem konkretnem primeru, saj za takšno presojo ni nekih objektivnih meril. Da pa bi stranka v pritožbi lahko uspešno vzbudila dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje z navedbami, ki predstavlja mnenje strokovnjaka, ki ga je sama angažirala in ki so, kot poudarja zagovornik v zahtevi, tako tudi diametralno nasprotne ugotovitvam v postopku pred sodiščem prve stopnje odrejene izvedenke pa mora, ker gre za dokazovanje z izvedenci, stranka tudi sama zadostiti svojemu dokaznemu bremenu pri izpodbijanju strokovnih ugotovitev odrejenega izvedenca ter utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza, to je, potrebe po novem izvedenstvu (ali dopolnitvi odrejenega izvedenstva) ves čas postopka, da bi lahko uspešno v pritožbi vzbudila pri pritožbenem sodišču dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Postavljeni izvedenec je tako pomočnik sodišča pri ugotavljanju in presoji kakšnega dejstva, ki zahteva posebno strokovno znanje. Stranke pa imajo pravico izjaviti se oziroma se opredeliti o izdelanem izvedenskem mnenju, kar pomeni, da imajo pravico dajati pripombe, ugovore zoper mnenje, zahtevati naj da izvedenec dodatna pojasnila. Po določbi 257. člena ZKP sodišče odredi drugega izvedenca, če je njegov izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Sodišče mora tako navedene pomanjkljivosti in neskladje v izvidu izvedenca odpraviti z njegovim zaslišanjem in le v primeru, če tega ne more storiti ponovi dokazovanje z novim izvedencem. Enako ravna sodišče tudi kadar ne gre za pomanjkljivosti v izvidu izvedenca, temveč samo v njegovem mnenju (258. člen ZKP). Sodišče je tako o pravilnosti in popolnosti izvedenskega mnenja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank. Stranke pa imajo pravico opozarjati sodišče na nejasnosti, nepopolnosti, nasprotje ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Sodišče bo tako ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja takrat, ko bo stranka utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja, ali v takšnem obsegu, da se pomanjkljivosti in nasprotja še dajo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca, ali pa da se s ponovnim zaslišanjem izvedenca več sploh ne morejo odpraviti. Vse navedeno pa se mora nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter na logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov.

22V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odredilo izvedenstvo ekonomsko-finančne stroke, ki ga je zaupalo stalni sodni izvedenki B.A. z odredbo z dne 17.5.2006, v kateri je določilo tako predmet izvedenstva kot vire, na podlagi katerih naj izvedenka mnenje izdela (pregled spisa K 145/05 z vsemi prilogami) ter določilo vprašanja, na katera naj izvedenka odgovori in rok za izdelavo mnenja. Mnenje, ki ga je sodišče prejelo dne 8.8.2006 (v mnenju je izvedenka zapisala, katere podatke spisa in priloge je uporabila pri njegovi izdelavi), je poslalo strankam dne 28.8.2006. Zagovornik obsojenega P. je na glavni obravnavi dne 19.9.2006 zahteval dopolnitev izvedenskega mnenja ter za izvedenko sodišču predložil 17 pripravljenih vprašanj. Vlogo zagovornika je sodišče naslednjega dne poslalo izvedenki, hkrati pa jo je vabilo na glavno obravnavo, razpisano za 10.10.2006. Na tej glavni obravnavi je sodišče izvedenko zaslišalo o pisno izdelanem mnenju. Izvedenka je tudi ustno odgovorila na vseh 17 postavljenih vprašanj. Takšno ravnanje sodišča ni v ničemer v nasprotju z določbami o izvajanju dokazov in zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi (prvi odstavek 331. člena in šesti odstavek 333. člena ZKP). Obrambi je bila dana možnost, da se z izvedenskim mnenjem seznani, na glavni obravnavi pa ji je bila dana tudi možnost, da izvedensko mnenje preizkusi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (sodba stran 23), na izvedenkino izpovedbo na glavni obravnavi v teku zaslišanja ni bilo nobenih posebnih pripomb. Dejstvo, da izvedenka na 17 vprašanj ni odgovorila pisno, ampak jo je sodišče vabilo na glavno obravnavo in jo neposredno zaslišalo, pomeni le izvedbo dokaza z izvedencem ter ne pomeni, da je bila obramba prikrajšana za preizkus izvedenskega mnenja. Zato tudi niso relevantne navedbe obsojenčevega zagovornika (šteti jih je kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe), da je bilo za narok za glavno obravnavo, na kateri je bila zaslišana izvedenka, odrejeno zvočno snemanje glavne obravnave ter da obramba še določen čas, po zaključku naroka, ni prejela prepisa zvočnega zapisa njene izpovedbe in ni imela možnosti s pomočjo strokovnjakov preveriti odgovorov izvedenke. Zvočni zapis je bil strankam vročen dne 17.10.2006. Razen na glavni obravnavi dne 10.10.2006, ko je zagovornik obsojenega D.P. najprej zahteval pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, nato pa odreditev novega izvedenca, kar je bilo zavrnjeno, obramba oziroma zagovornik in obsojenec po prejemu prepisa zvočnega zapisa izpovedbe izvedenke nista več zahtevala dopolnitve njenega mnenja z dodatnimi argumenti ali odreditve novega izvedenca, seveda v skladu s trditvenim bremenom, ki ga ima stranka, kadar predlaga nov dokaz, da utemelji, da je dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Temu bremenu pa obramba tudi ni zadostila, ko je na glavni obravnavi dne 10.10. predlagala najprej dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke B.A. nato pa postavitev novega izvedenca ekonomsko-finančne stroke. Obramba namreč zadosti svojemu dokaznemu bremenu le, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je v sodbi na strani 23 pri zavrnitvi dokaznega predloga ugotovilo, da dokaz ni pravno relevanten in da obramba dokaznemu bremenu ni zadostila. Ugotovilo namreč je, da na izpovedbo izvedenke v teku zaslišanja na glavni obravnavi ni bilo posebnih pripomb. Obrazložilo je, da je mnenje ocenilo kot verodostojno, saj je oprto na gradivo v spisu, zaradi česar ugotavlja, da ni mogoče slediti predlogu obrambe, ki je le pavšalno navajala, da naj se izvedensko mnenje dopolni ali postavi nov sodni izvedenec, ki naj bi izvedensko mnenje dopolnil v skladu s pravili stroke, ne da bi obramba kakorkoli konkretno navedla, v kakšni smeri sploh naj bi bilo dopolnjeno navedeno izvedensko mnenje razen, da se dopolni v skladu s pravili stroke. Sodišče prve stopnje je tako ocenilo, da dokazni predlog, ki je bil podan na glavni obravnavi, ne ustreza standardom, ki jih je že izoblikovala sodna praksa, da mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti (odločba Ustavnega sodišča Up-34/93, sodba VS RS I Ips 502/2007 in druge). V postopku pred sodiščem na prvi stopnji so bili, potem ko je obramba prejela prepis zvočnega zapisa o izpovedbi izvedenke z dne 10.10.2006 še opravljeni naroki za glavno obravnavo (do zaključka dokazovanja 23.10. in 24.10.2006, dne 27.10.2006 pa so bile končne besede strank), vendar na nobenem od teh narokov pred razglasitvijo sodbe, kar je bilo že poudarjeno, ne zagovornik ne obsojenec več nista argumentirano predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenke A. oziroma izpodbijala strokovnost njenih ugotovitev. Niti ni obramba, čeprav je imela možnost, če se z izvedenskim mnenjem izvedenke, ko jo je postavilo sodišče, ni strinjala, sama že v postopku pred sodiščem prve stopnje angažirala svojega strokovnjaka kot pomočnika pri kritični presoji že izdelanega izvedenskega mnenja, saj je bilo mnenje obrambi vročeno že dne 28.8.2006.

23Po navedenem mora biti obramba tako že v postopku pred sodiščem prve stopnje aktivna in z logičnimi ter utemeljenimi argumenti izpodbijati popolnost, pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja postavljenega izvedenca. V obravnavani zadevi obramba že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ravnala aktivno, kot se zahteva pri dokazovanju z izvedenci. Zatrjevala je le, da izvedensko mnenje izvedenke ni strokovno, ne da bi trditev argumentirano utemeljila, prav tako pa izvedenki na naroku, na katerem je bila zaslišana, in ko je obramba imela možnost izvedensko mnenje preizkusiti, ni postavljala nobenih vsebinskih oziroma strokovnih vprašanj. Zato obramba tudi ne more šele v postopku pred sodiščem druge stopnje, ker svojemu trditvenemu bremenu pred sodiščem prve stopnje ni zadostila, z mnenjem strokovnjaka, ki ga je sama angažirala, uspešno izpodbijati strokovnost odrejenega izvedenca in s tem tudi pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ter odločilnih dejstev v prvostopenjski sodbi. V postopku pred sodiščem druge stopnje k pritožbi priloženo strokovno mnenje finančne stroke predstavlja navedbe o dejstvih, ki so bila v sodbi sodišča prve stopnje že presojena, saj gre za navedbe o dokazovanju istega, kar je bilo v sodbi sodišča prve stopnje že presojeno, to je o ugotovitvah finančno-ekonomske narave, ki izhajajo že iz izvedenskega mnenja postavljene izvedenke. Pa tudi pravna relevantnost predloga za postavitev drugega izvedenca oziroma dopolnitev že izdelanega mnenja ni bila utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Izvedensko mnenje izvedenke je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ocenjeno in na podlagi mnenja tudi napravljeni zaključki o odločilnih dejstvih v zvezi z dejanji pod točkami II/1, 2, 3a in 3b. Mnenje, priloženo k pritožbi, tako ne predstavlja relevantnih pritožbenih navedb, ki bi v postopku pred sodiščem druge stopnje lahko vzbudile dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta izvid in mnenje postavljene izvedenke v skladu s pravili stroke in prepričljiva ter ju ocenilo tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, to je listinami in izpovedbami prič. Stališču prvostopenjskega sodišča je v okviru presoje pravilnosti in popolnosti v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, pri presoji pritožbenih navedb vseh pritožnikov pritrdilo sodišče druge stopnje. Vložnik zahteve izpostavlja navedbe iz pritožbe, da naj bi bilo mnenje izvedenke A. pristransko, kar izhaja iz strokovnega mnenja, priloženega k pritožbi. Mnenje izvedenke A. je bilo presojeno in ocenjeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, tej presoji pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Citirane navedbe iz pritožbe je razumeti tudi kot izražanje dvoma v nepristranskost izvedenke. Za postopek z izvedenci veljajo smiselno določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov (44. člen ZKP). Navajanje, da je izvedenec pristranski, s čimer se smiselno uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, ni neomejeno, saj zakon postavlja zahtevo, da mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko zve za izločitveni razlog, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Z zatrjevanem, da je bila izvedenka pristranska, šele v pritožbenem postopku, pa pritožnik ne more uspešno uveljavljati procesne kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je prekludiran. Sodišču druge stopnje po navedenem ni moč očitati, da je ravnalo arbitrarno, da svoje odločitve ni utemeljilo s pravnimi argumenti oziroma na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ter da se ni opredelilo do pritožbenih navedb. Dejstvo, da se pritožbeno sodišče ni posebej opredelilo do pritožbenih navedb, ki jih predstavlja mnenje, ki ga je izdelala izvedenka J.M., zato ni okoliščina, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

24Zagovornikovo zatrjevanje, da je relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP podana, ker sta bili kršeni določbi četrtega odstavka 377. člena in drugega odstavka 379. člena ZKP oziroma ker sodišče druge stopnje ni ravnalo po teh določbah, kar naj bi vplivalo na zakonitost sodbe, tako da bi uporaba teh določb lahko privedla do drugačne odločitve, ne pomeni uveljavljanja procesne kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP in s tem razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Po določbi četrtega odstavka 377. člena ZKP lahko pritožbeno sodišče preveri pritožbene navedbe, vendar ne gre za obveznost pritožbenega sodišča, ampak predvsem za možnost, da se preveri resničnost ali neresničnost navedb v pritožbi o tem, ali se dejstva, ki jih zatrjuje pritožnik oziroma dokazi, ki jih ponuja, sploh nanašajo na odločilna dejstva. Res je, da takšno preverjanje kot povzema zagovornik iz komentarja ZKP, lahko služi tudi odločitvi pritožbenega sodišča, da opravi glavno obravnavo (drugi odstavek 379. člena ZKP). Zagovornik zatrjuje, da je opustitev ravnanja pritožbenega sodišča po obeh citiranih določbah ZKP takšna, da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, kar le posplošeno utemeljuje z navedbo, da bi izvedba ali preverjanje dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja in tako tudi do drugačne sodbe, s čimer pa ni obrazložil vzročne zveze med zatrjevano procesno kršitvijo in zakonitostjo pravnomočne sodbe (prvi odstavek 424. člena ZKP).

25Pritožbenemu sodišču zagovornik nadalje očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornika obsojenega D.P. na straneh 49 in 50 pritožbe, kjer je grajal, da je sodišče prve stopnje nedokazane očitke zgolj izpustilo iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja, namesto da bi obsojenca glede teh očitkov oprostilo obtožbe. V tem delu obrazložitve se je sodišče druge stopnje ukvarjalo le z razlogi za zavrnitev pritožbe okrožne državne tožilke, ni pa odgovorilo zagovorniku. Sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe obsojenega D.P. Obsojenec je v pritožbi na strani 2 navedel, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodbe na izpovedbe njemu sovražnih prič F.P., A.B., M.Š. in J.K., za katere ocenjuje, da na sodišču v njegovo škodo niso govorili resnice, kar je dokazal z listinami. Izpodbijal pa je tudi zavrnitev predloga zagovornika, da se iz kazenskega spisa izloči zapisnik o zasegu predmetov v prilogi A291 spisa. Po oceni zagovornika je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker pritožbeno sodišče na navedene pritožbene navedbe ni odgovorilo in tako sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih.

26Obseg presoje, ki ga napravi drugostopenjsko sodišče, je bil v tej odločbi že pojasnjen. Prav tako je bilo pojasnjeno, da je v primeru, kadar drugostopenjsko sodišče ne odgovori na pritožbene navedbe, podana predvsem kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, pri čemer pa je potrebno obrazložiti tudi vpliv te kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, bi bila v drugostopenjski sodbi lahko podana le, če ne sodba sodišča prve stopnje in ne sodba sodišča druge stopnje ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih, to je o tistih dejstvih, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo. Res je sicer, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornika, v katerih se je zavzemal za izrek oprostilne sodbe za dejanja, ki jih je sodišče prve stopnje izpustilo iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja, ker je štelo, da posamezna dejanja niso dokazana. Razen kritike, da sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe ni odgovorilo, pa zagovornik ne pojasni kako naj bi zatrjevana opustitev v zvezi z delom sodbe vplivala na zakonitost sodbe. Kršitve, ki bi jo bilo mogoče kvalificirati kvečjemu kot kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, ni obrazložil, zato nedoločene trditve Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Presoja izpovedb prič je bila v sodbi sodišča prve stopnje opravljena, tudi presoja izpovedb prič, ki jih izpostavlja zagovornik sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe obsojenega P. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe v okviru zatrjevanega pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritrdilo sodišču prve stopnje. Tako se je opredelilo tudi do teh pritožbenih navedb, saj iz razlogov sodbe izhaja, da navedb ni prezrlo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do predloga zagovornika za izločitev listine in določno pojasnilo na strani 22 sodbe, da ne gre za nedovoljen dokaz in ima sodba sodišča prve stopnje o tem razloge o odločilnih dejstvih. Zagovornik ima prav, da sodišče druge stopnje na navedbe obsojenega P. ni odgovorilo, ni pa pojasnil, kako naj bi navedeno vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe. Obsojenec je v pritožbi le na splošno zatrjeval, da sodnik ni izločil dokumentov, ki so mu bili dokazano podtaknjeni med izvajanjem postopka preiskave, ko je kriminalist vsaj enkrat vstopil v prostore I.d.d. in na nezakonit način, brez prič in ustreznih zapisnikov o preiskavi in odvzemu listin, pridobival listine, ki so bile kasneje vložene kot dokazni material v sodni spis (zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti še dodaja, da je navedeno s svojim pričanjem med sodno preiskavo potrdil tudi priča D.C.). Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe prav na podlagi izpovedbe priče D.C. presodilo, da listina, katere izločitev je bila zahtevana, ni nedovoljen dokaz. Navedbe v pritožbi obsojenca pa so bile nedoločne, saj je šlo za gole trditve, ki jih ni obrazložil. Pritožbenemu sodišču, ker pritožba tudi ni bila v zadostni meri obrazložena, glede na uvodoma predstavljena izhodišča odločanja pritožbenega sodišča, niti ni bilo potrebno odgovarjati. Navedbe zagovornika, s katerimi poskuša v zahtevi za varstvo zakonitosti podkrepiti pritožbene navedbe obsojenega P. pa ne predstavljajo razlogov, potrebnih za obrazložitev vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe, ampak pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

27Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik očita sodiščema prve in druge stopnje z navedbami, da se sodišča prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga zagovornika na glavni obravnavi dne 28.3.2006, da se zaslišijo vse tiste priče, ki so bile zaslišane v preiskavi, ki jih takratni zagovornik sicer ni navedel poimensko. Navaja, da je bilo tako upravičeno pričakovati, da bo sodišče prve stopnje v postopku, razen tistih prič, ki jih je v obtožbi predlagalo tožilstvo, zaslišalo tudi druge, v preiskavi zaslišane priče, in če katere od teh preostalih v preiskavi zaslišanih prič na obravnavi neposredno ne bo zaslišalo, da bo o tem v sodbi navedlo razloge, vendar razlogov v sodbi ni najti. Kadar sodba nima razlogov o tem, zakaj ni bil sprejet dokazni predlog stranke, nima razlogov o odločilnem dejstvu. Pojasnjuje, kaj bi lahko izpovedale priče, ki so bile zaslišane v preiskavi, pa niso bile zaslišane na glavni obravnavi (priče A.O., A.U. in S.S.). Obsojeni P. je v pritožbi grajal ravnanje prvostopenjskega sodišča, ker v postopku ni zaslišalo navedenih prič na straneh 41 in 42 pritožbe, vendar pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ni odgovorilo.

28Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP mora sodišče obrazložiti tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Dokazni predlog stranke pa mora biti takšen, da lahko sodišče o njem odloči. Že zagovornik sam navaja, da priče v predlogu zagovornika niso bile poimensko navedene. Na glavni obravnavi je zagovornik obsojenega D.P., odvetnik C. izjavil „da se ne strinjajo z branjem zapisnikov o zaslišanju prič v preiskavi, temveč zahteva, da sodišče neposredno zasliši vse priče, ki jih je za zaslišanje predlagalo Okrožno državno tožilstvo v Kopru in ki so bile zaslišane v preiskavi“. Zagovornik ni pojasnil na glavni obravnavi, kaj naj bi se doseglo z izvedbo dokazov in torej ni zadostil trditvenemu bremenu. Svojega predloga ni konkretiziral z navedbami, da naj se zaslišijo priče A.O., A.U. in S.S. Dokazni predlog za zaslišanje teh prič pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ni bil podan. Dokazni predlog stranke mora biti obrazložen, da lahko sodišče o njem sploh odloča. Če dokazni predlog obrambe ni materialnopravno relevanten ter ustrezno obrazložen in če predlagatelj ne izkaže verjetnosti, da bi izvedba dokaza lahko potrdila navedbe obrambe, sodišče o takšnem dokaznem predlogu niti ne more odločati, saj ni konkretiziran. Čeprav sodišče prve stopnje ni odločilo o navedbah zagovornika na glavni obravnavi, s tem ni kršilo določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP in s tem tudi ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje res ni odločilo o navedbah v pritožbi, v katerih je obsojeni P. navedel imena prič in pojasnil, da so priče v preiskavi pričale v zvezi s kupoprodajo I.d.d., da je ponudil odstop od kupoprodaje, ko je ugotovil, kakšno je dejansko stanje v I.d.d. in o tem, kakšna je bila vrednost I.d.d. po njihovi oceni. Navedel je še, da je po njihovem pričanju okrožno državno tožilstvo odstopilo od obtožbe, da je z nakupom I.d.d. ogoljufal tudi A. V pritožbi ni bilo pojasnjeno, katera dejstva naj bi se ugotavljala v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji, omenjeno je bilo le kaznivo dejanje, pri katerem je okrožno državno tožilstvo odstopilo od pregona, prav tako ni bilo pojasnjeno, zakaj zaslišanje teh prič ni bilo predlagano že prej, torej obrazloženo, tako da bi lahko sodišče o dokaznem predlogu odločilo. Glede na izhodišča, ki so bila že pojasnjena v tej odločbi, po katerih odloča višje sodišče, se višjemu sodišču do tako posplošenih navedb ni bilo potrebno opredeliti. Pokaže pa se tudi, da dokaz ni bil veljavno predlagan, glede na zahteve iz četrtega odstavka 369. člena ZKP. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti le posplošeno dodatno navaja, da so navedene priče za obsojenca razbremenilne in tako ni utemeljil vpliva zatrjevane procesne kršitve (po vsebini gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in ne za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje), na zakonitost sodbe.

29Relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornik zatrjuje z navedbami, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu zagovornika odvetnika C., ki ga je podal na glavni obravnavi dne 16.5.2006, o pridobitvi celotne davčne dokumentacije, ki se nahaja pri Davčnem uradu Koper. Zatrjuje, da sodišče o tem predlogu posebnega sklepa ni sprejelo in da dokazov tudi ni pridobilo in izvedlo. Dokumentacija bi lahko bila pomožni vir pri izdelavi mnenja izvedenke A. Iz spisa ni razvidno, da bi bili dokazi kot pomožni vir v tem mnenju upoštevani. Ker sodišče prve stopnje o predlogu očitno ni odločilo, bi to lahko vplivalo na zakonitost napadene sodbe, če bi se izkazalo, da bi izvedenka A. na podlagi te dodatno predlagane dokumentacije o inšpekcijskem nadzoru družbe I.d.d. naredila drugačne zaključke, kot jih je naredila v svojem izvedenskem mnenju. Zagovornik protispisno zatrjuje, da sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu in ni pridobilo zahtevanih listin. Na listovni številki 1660 spisa se nahaja dopis sodišča Davčni upravi RS, Davčnemu uradu Koper z dne 17.5.2006, v katerem sodišče prosi za dostavo podatkov, ali so bile na zapisnike o inšpiciranju in plačevanju davkov in drugih dajatev pri davčnem zavezancu L.d.o.o. in davčnem zavezancu I.d.d. podane pripombe in kakšne obeh davčnih zavezancev. Sodišče je še zaprosilo, da davčni urad sporoči, kdaj so postale ugotovitve v zapisnikih pravnomočne. Davčni urad je dopolnilne zapisnike tudi dostavil sodišču (listovna številka 1678 do 1700 spisa). Zatrjevanje zagovornika, da bi lahko bilo izvedensko mnenje izvedenke B.A. drugačno, če bi v mnenju upoštevala tudi dodatne zapisnike Davčnega urada Koper, predstavlja navedbe, za katerimi zagovornik napada v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Mnenje izvedenke A. je bilo ocenjeno kot popolno, logično ter strokovno prepričljivo, zato navedbe zagovornika pomenijo le, da se z oceno sodišča v pravnomočni sodbi ne strinja. Po navedenem tudi zatrjevana vzročna zveza med bistveno kršitvijo, ki jo zatrjuje zagovornik in zakonitostjo sodbe ni podana.

30Kršitev pravice do obrambe in s tem procesno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP zagovornik zatrjuje še z navedbami:

- da so bili personalni dokazi (zaslišanje prič) izvedeni v nasprotju z določbami prvega odstavka 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 331. člena, prvega odstavka 334. člena in 335. člena ZKP. Gre za določbe, ki nalagajo sodišču, da pri zaslišanju prič na glavni obravnavi, od prič najprej zahteva, da same povedo, kar vedo o zadevi in šele po tem, če so izpovedale že v preiskavi več ali drugače kot izpovedujejo na glavni obravnavi, se jih opozori in predoči morebitne razlike. Citirane določbe pa so bile kršene, saj je iz zapisnikov o glavnih obravnavah razvidno, da je priča na začetku izpovedbe navedla le, da vztraja pri tistem, kar je izpovedovala v preiskavi, nato pa je predsednik senata prebral celotno izpovedbo posamezne priče. Izvedba dokazov na opisan način onemogoča preverjanje verodostojnosti in resnicoljubnosti pričine izpovedbe. Sodišče je tako zaslišalo vse priče, ki so bile zaslišane na narokih za glavno obravnavo dne 6.4., 11.4., 13.4., 18.4., 9.5. in 12.5.2006 (priče po imenih navaja). Opisan način izvedbe teh dokazov je škodil pravicam obrambe, predvsem glede tistih prič, ki so že v preiskavi izpovedovale v škodo obsojencem (priče F.P., A.B., M.Š. in J.K.) in obramba ni mogla preverjati verodostojnosti njihovih izpovedb iz preiskave;

- da zaradi dolgotrajnosti posameznih narokov za glavno obravnavo, strankam ni bilo omogočeno dajati pripombe na zapisnik, v skladu z določbo četrtega odstavka 315. člena ZKP ob zaključku zasedanja, ter da je tudi sodišče druge stopnje, ko je obravnavalo pritožbe, opazilo, da je predsednik senata, vsaj v enem primeru narekoval zapisnik o glavni obravnavi v času odmora, ko stranke niso bile prisotne (čeprav po oceni pritožbenega sodišča ni šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka);

- zaradi kršitve petega odstavka 128. člena ZKP, ker obsojenemu D.P. ni bilo omogočeno pregledati spis dne 14.4.2006 v času uradnih ur, ko bi spis moral biti na razpolago strankam. Graja razloge sodbe, v katerih sodišče druge stopnje ugotavlja, da pravice pregledati spis ni mogoče razlagati tako široko, da bi moralo sodišče omogočiti obdolžencu pregled spisa tudi takrat, ko ga potrebuje predsednik senata, zaradi priprav na nadaljevanje glavne obravnave. Navaja, da se mora predsednik senata pripraviti na glavno obravnavo že na začetku sojenja in da mora biti strankam omogočeno v času uradnih ur, da spis pregledajo in se takrat lahko ustrezno pripravijo na obrambo.

31Zagovornik ima sicer prav, da je bilo zaslišanje prič na glavnih obravnavah opravljeno v nasprotju z določbami ZKP, ki jih citira. Zaslišanje prič je potekalo tako, da je priča izpovedala, da je bila v zadevi že zaslišana v preiskavi, nato pa je bila prebrana pričina izpovedba iz preiskave, nakar je priča potrdila, da je njena izpovedba točna. Na takšen način so sicer določbe o zaslišanju prič na glavni obravnavi, to je prvi odstavek 331. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 241. člena ZKP in prvi odstavek 334. člena ZKP, kršene. Po prvem odstavku 331. člena ZKP se pri zasliševanju prič na glavni obravnavi smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za njihovo zasliševanje med preiskavo, če v tem poglavju ni drugače določeno. Po prvem odstavku 241. člena ZKP se po splošnih vprašanjih od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, pri čemer je treba pričo vselej vprašati, od kod ve to, o čemer priča. Ko priča konča svojo izpovedbo, se ji po prvem odstavku 334. člena ZKP postavlja vprašanja. Če je priča pri prejšnjem zaslišanju povedala dejstva, ki se jih več ne spominja, ali če spremeni svojo izpovedbo, jo predsednik senata opozori na prejšnjo izpovedbo in vpraša, zakaj izpoveduje drugače, po potrebi pa prebere njeno prejšnjo izpovedbo ali njen del (335. člen ZKP). Sodišče je, ko je na opisan način opravilo zaslišanje prič, prekršilo navedene določbe. Vendar pa zagovornik, kljub temu, da je navedel, katere priče so bile na naveden način zaslišane in zatrjeval, da je na takšen način bilo onemogočeno obrambi preverjati verodostojnost prič, ni utemeljil vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in vplivom te kršitve na zakonitost sodbe. Zgolj posplošena trditev, da je bilo obrambi onemogočeno, da izpovedbe prič preverja, za presojo, ali je zaradi navedene kršitve določb kazenskega postopka pravnomočna sodba nezakonita, ne zadostuje. Zato Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ali navedene kršitve določb kazenskega postopka predstavljajo relativno bistveno kršitev postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Prav tako se ni moč strinjati z zagovornikom, da je bila kršena pravica do obrambe, predvsem glede tistih prič, ki so izpovedovale v škodo obsojencev in obramba ni mogla preverjati verodostojnosti njihovih izpovedb iz preiskave. Po opravljenem začetnem zaslišanju vsake priče je bila dana možnost strankam, da postavljajo vprašanja pričam in izpovedbe prič preizkusijo. Pričam so bili predočeni določeni deli njihovih izpovedb iz preiskave (na primer priča D.S., dne 6.4.2006, ali priča J.K., ki jo zagovornik posebej izpostavlja, dne 11.4.2006). V zvezi s pričami, za katere zagovornik zatrjuje, da obrambi ni bila dana možnost, da preveri resnicoljubnost njihovih izpovedb, iz zapisnikov o glavnih obravnavah izhaja, da je priči Š. na glavni obravnavi postavljal vprašanja zagovornik obsojenca, odvetnik C., prav tako je priči J.K. vprašanja zastavljal odvetnik C., njeno prejšnjo izpovedbo pa ji je predočal zagovornik obsojene V.P., odvetnik H., pričama A.B. in F.P. na glavni obravnavi obramba ni postavljala vprašanj. Vse navedene priče pa so bile zaslišane v preiskavi, ali v navzočnosti obsojenca (priči Š., K., B. oziroma priča F.P. v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika). Tako je bila dana obrambi možnost, da se z dokazi, z izpovedbami prič seznani in jih preizkusi. Zagovornik pa tudi ni uspel utemeljiti, s splošnim zatrjevanjem, da obramba ni mogla preizkusiti verodostojnosti izpovedb prič, vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe. Izpovedbe vseh prič so bile ocenjene v sodbi in navedeni razlogi za sklep o verodostojnosti njihovih izpovedb tudi v povezavi z drugimi dokazi (listinami, drugimi izpovedbami prič, ter izvedenskim mnenjem).

32Sodišče druge stopnje je že odgovorilo na smiselno enake navedbe v pritožbi, da je del zapisnika o glavni obravnavi predsednik senata narekoval v odsotnosti strank. Določno je pojasnilo, da je šlo za zapis o opozorilu zagovorniku obtoženega P. o posledicah kršitve javnega reda na glavni obravnavi, ne pa za izvajanje dokaznega postopka. Zagovornik tako tudi v tem delu ne more biti uspešen z uveljavljanjem kršitve pravice do obrambe, saj ne gre za kršitev, ki bi vplivala na učinkovito obrambo obsojenca v kazenskem postopku, v zvezi z izvajanjem dokazov. Tudi navedba, da strankam, zaradi dolgotrajnosti posameznih narokov, ni bilo omogočeno dajati pripomb na zapisnik v skladu s četrtim odstavkom 315. člena ZKP, ni dovolj konkretizirana, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj zagovornik vpliva te kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe ni utemeljil. Nekonkretizirana je tudi njegova navedba, da je zagovornik obsojenega P. večkrat interveniral in zahteval popravek protokolacij, kar je bilo seveda neuspešno, saj protokolacije večinoma niso bile popravljene. Zagovornik ne pojasni, kolikokrat in kdaj je zagovornik obsojenega P. na glavni obravnavi interveniral in katere protokolacije niso bile popravljene. Da pa pisanje zapisnika in pravilnost protokolacij posameznih prič nista vprašljivi, je presodilo že sodišče druge stopnje na strani 5 sodbe, pri odgovoru na smiselno enake pritožbene navedbe.

33Neutemeljena pa je tudi navedba zagovornika, da je prišlo do kršitve pravice do obrambe, ker obsojenemu P. ni bilo omogočen pregled spisa dne 14.4.2006. Zagovornik ne pojasni v zvezi s katerim dejstvom in s katerim dokazom ter na kateri glavni obravnavi obsojenec ni mogel učinkovito izvajati svoje pravice do obrambe, ker dne 14.4.2006, ko je pred koncem uradnih ur zaprosil za pregled spisa, spisa ni mogel pregledati, ker je bil spis pri predsedniku senata. Na načelni ravni se je sicer treba strinjati z zagovornikom, da je pravica pregledati spis pomembna pravica obdolženca, saj mu je s pregledom tudi omogočeno, da se seznani z obdolžitvami ter podatki spisa, in se pred obdolžitvami brani. Vendar zagovornik kršitve, ki jo zatrjuje, ni konkretiziral tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Zagovornik se tudi ne strinja z argumentacijo drugostopenjskega sodišča, s katero je zavrnilo navedbe iz pritožbe o kršitvi pravice do obrambe (stran 8 in 9 drugostopenjske sodbe). Pri odločanju, da se obtožencu omogoči pregled spisov in tudi zapisnikov o glavni obravnavi, je treba upoštevati tudi delo, ki ga opravi sodišče, ki ne sme biti ovirano, zaradi zahtev obrambe po vpogledu v spis. Obsojenec je bil navzoč na glavni obravnavi, prav tako njegov zagovornik in je bil tako tudi seznanjen z vsebino zapisnikov, prav tako pa je prav gotovo tudi imel možnost predlagati, da se mu dostavi kopija zapisnikov (sodba I Ips 355/2008). Tako se tudi pokaže, da argumentacija drugostopenjskega sodišča, ki jo zagovornik graja, ni nerazumna, ampak da pravilno upošteva obseg zadeve in možnost, da sodišče nemoteno dela.

34Na glavni obravnavi dne 12.10.2006 je razpravljajoči senat zavrgel zahtevo za izločitev predsednika senata, na podlagi določbe petega odstavka 42. člena ZKP. Zagovornik se z odločitvijo ne strinja in meni, da glede na utemeljitev zahtevane izločitve predsednika senata ni mogoče trditi, da je bila podana z namenom zavlačevanja postopka, ali izpodkopavanja avtoritete sodišča, ali iz drugih v petem odstavku 42. člena navedenih razlogov, ki omogočajo nemeritorno odločitev o zahtevi. Zagovornik ne pojasni, v čem je podana kršitev zakona in tudi ne pojasni vpliva navedene zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Iz njegov navedb izhaja le, da se ne strinja z razlogi, s katerimi je sodišče zavrglo zahtevo za izločitev, torej ponuja drugačno presojo dejstev, ki je bila podlaga za zavrženje zahteve za izločitev po določbi petega odstavka 42. člena ZKP. Zagovornik tako ni uspel utemeljiti, da je podana kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, kot posledica kršitve petega odstavka 42. člena ZKP.

K zahtevi zagovornikov obsojene V.P.

35Zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona v zvezi z dejanjema, opisanima pod točkami II/2 in 4 z navedbami, da je bila obsojena V.P. spoznana za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ tako, da je pomagala obsojenemu D.P. pri dejanjih, opisanih pod točkami II/2, 3a in 3b. Poudarjajo, da v našem kazenskem pravu velja teorija o odvisnosti ali akcesornosti udeležbe in se pomočnik lahko kaznuje za pomoč le v primeru, če je glavni storilec uresničil vsaj poskus kaznivega dejanja, pri katerem pomočnik pomaga. Z enakimi navedbami kot zagovornik obsojenega P., zatrjujejo, da v ravnanju obsojenega D.P. niso podani znaki kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic, zaradi česar tako tudi V.P. ne more biti pomočnica pri tem kaznivem dejanju. Že pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D.P. je bilo odgovorjeno, da so v opisu dejanja za tega obsojenca podani vsi znaki kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ, zato tudi zagovorniki neutemeljeno uveljavljajo, da je podana kršitev kazenskega zakona za obsojeno V.P., ker dejanje, ki se očita obsojenemu D.P., ni kaznivo dejanje. Neutemeljeno je tako uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 327. člena ZKP, da je bil zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje.

36Zagovorniki v nadaljnjih navedbah nakazujejo na kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj navajajo, da v pravnomočni sodbi ni razlogov o naklepu ter poudarjajo, da je pomoč h kaznivemu dejanju lahko samo naklepna. Zagovorniki ne utemeljujejo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo nakazujejo, saj ostajajo na ravni nestrinjanja z dokazno presojo, sprejeto v pravnomočni sodbi. Navajajo namreč, da ni dokazano, da se je obsojenka zavedala, da naj bi obsojeni D.P. izvrševal kaznivo dejanje, pri katerem pomaga, prav tako ni dokazano, da je obsojenka želela, da se uresniči namen storilca kaznivega dejanja, pri katerem naj bi mu pomagala. Menijo tudi, da je nedopustno, da sodišče utemeljuje naklep z obsojenkino strokovno izobrazbo, ter poudarjajo, da je obsojenka po poklicu učiteljica v osnovni šoli. Zatrjevanje, da določeno dejstvo ni dokazano, pomeni uveljavljanje nedopustnega razloga, to je, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodba sodišča prve stopnje ima v zvezi z naklepom obsojenke pri obeh dejanjih, za katere je bila spoznana za krivo, obširne razloge (na strani 49 sodbe, za dejanje, opisano pod točko II/2 in na strani 82 sodbe, za dejanje, opisano pod točko II/4). Zatrjevanje, da v obsojenkinem ravnanju ni zazreti znakov naklepa oziroma da zavestna in voljna sestavina naklepa nista dokazani, ter poudarjanje obsojenkine formalne izobrazbe (sodišče je v obrazložitvi poudarilo, da je obsojenka opravljala vrsto let funkcijo prokuristke gospodarske družbe L.d.o.o.), pomeni zatrjevanje, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona v pravnomočni sodbi, niso pravilno ugotovljena. Zagovorniki uveljavljajo tako nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, ne pa procesne kršitve, ki jo nakazujejo z navedbami, da sodba nima razlogov o naklepu. Isto velja tudi za navedbe, da sodba sodišča druge stopnje popolnoma prezre dejstvo, da mora biti tisti, ki se mu očita pomoč h kaznivemu dejanju, seznanjen z namenom izvršitelja storiti kaznivo dejanje, da se obramba upravičeno sprašuje, kako naj pomočnik obljubi pomoč storilcu pred pričetkom kaznivega dejanja, če o tem ničesar ne ve, in da ni bilo nobenega dogovora med obsojenko in D.P. Po vsebini se te navedbe tudi nanašajo na nestrinjanje z razlogi pravnomočne sodbe o dejanskih vprašanjih, torej zagovorniki ostajajo na ravni nedovoljenega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

37V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko II/4 zagovorniki navajajo, da se obsojeni V.P. očitajo opustitve, ki nimajo podlage v zakonu ali kakršnemkoli drugem predpisu, saj obsojenke noben predpis ne zavezuje, da bi morala storiti to, kar je navedeno v opisu dejanja v pravnomočni sodbi in zato tudi niso podani znaki kaznivega dejanja, ki se obsojenki očita. Poudarjajo, da je bila obsojenka spoznana za krivo pomoči h kaznivemu dejanju z opustitvijo, kar je možno le v primeru, ko pomočnika obvezuje kakšna pravna dolžnost nekaj storiti za preprečitev nastanka prepovedane posledice. Določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), navedene v opisu dejanja, ne predstavljajo takšnega dolžnostnega ravnanja. Določba drugega odstavka 250. člena določa, da nadzorni svet lahko odpokliče predsednika uprave, če ugotovi, da huje krši obveznosti oziroma ni sposoben voditi poslov. Tako je predsedniku nadzornega sveta le dana možnost, da to stori, nikakor pa ni dolžan tega storiti. Poudarjajo, da je v konkretnem primeru imela uprava za sklepanje poslov vsa pooblastila brez omejitve. Le v primeru, da bi uprava prekoračila svoja pooblastila in bi bila omejena s soglasjem nadzornega sveta pri sklepanju določenih pravnih poslov, bi lahko nadzorni svet ukrepal proti upravi in bi obsojenka, kot predsednica nadzornega sveta, zahtevala poročilo uprave o sklenjenem pravnem poslu. Ni pa bila dolžna kot predsednica nadzornega sveta zahtevati poročila uprave za vsakokratni pravni posel, saj bi takšno ravnanje povzročilo pravi kolaps pri poslovanju gospodarskih družb (kot je razumeti zahtevo, tako poudarja, da tudi dolžnost po četrtem odstavku 256. člena ZGD za nadzorni svet ni podana, ampak da je nadzornemu svetu dana možnost, da poročilo zahteva). Zahteva poudarja še, da bi sodišče, če bi upoštevalo blanketno napotitev na akte gospodarskega prava, ugotovilo, da obsojenka ni opustila oprave svoje dolžnosti.

38Kot pravilno poudarjajo zagovorniki, je bila obsojenka spoznana za krivo storitve pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ z opustitvijo, da je pomagala storilcu kaznivega dejanja, s tem, da je opustila svojo dolžnost kot predsednica nadzornega sveta. Spoznana je bila za krivo oblike pomoči z opustitvijo, pri kateri je obstajala pravna dolžnost preprečiti prepovedano posledico in opustitev te dolžnosti ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja. Pomoč z opustitvijo obstaja v primeru, ko obstaja dolžnost na določeno dejanje, s katerim bi se preprečila izvršitev kaznivega dejanja. Ni pa nujno, da je pomagač imel možnost s svojim dejanjem preprečiti konkretno kaznivo dejanje, zadostuje, da je s svojim dejanjem lahko otežil izvršitev kaznivega dejanja. Pri opustitvi določenega ravnanja, ki se kaže v dolžnosti preprečiti nastanek prepovedane posledice, ima storilec tako imenovano garantno dolžnost, ki lahko izhaja iz zakona, pogodb, razmerij med ljudmi in podobno. Obsojenka je bila spoznana za krivo, da ni opravila svoje dolžnosti kot predsednica nadzornega sveta, to je organa gospodarske družbe, ki nadzoruje vodenje poslov družbe (prvi odstavek 274. člena ZGD) in je med drugim odgovoren tudi za učinkovito izvrševanje nadzora, kar ne obsega le vestnega spremljanja in terjanja poročil ter izvrševanja neposrednega nadzora po presoji dejanskih razmer v družbi, ampak tudi izvrševanje pravočasnega in pravilnega ter strokovno korektnega neposrednega nadzora ter na tej podlagi ukrepanja, s ciljem preprečiti nastanek škode oziroma zaustaviti neugodna poslovna gibanja (ZGD s komentarjem, stran 859). Že iz narave in funkcije nadzornega sveta tako izhaja garantna dolžnost članov nadzornega sveta in seveda tudi predsednika oziroma predsednice nadzornega sveta za pravilnost in gospodarnost poslovanja gospodarske družbe. V okviru teh dolžnosti je tudi delovanje v skladu z določbami četrtega odstavka 256. člena ZGD (nadzorni svet lahko od uprave kadarkoli zahteva poročilo o vprašanjih, ki so povezana s poslovanjem družbe in ki pomembno vplivajo, ali je zanje razumno pričakovati, da bodo pomembneje vplivale na položaj družbe) in drugega odstavka 250. člena ZGD (nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave oziroma predsednika, če huje krši obveznosti). Dolžnost članov nadzornega sveta torej je, da ravna po navedenih določilih ZGD, če se stečejo pogoji za njihovo uporabo. Zato zatrjevanje vložnikov zahteve, da določbe ZGD ne nalagajo članom oziroma predsedniku nadzornega sveta določenega ravnanja, ampak se nanašajo le na možnost ravnanja po citiranih določbah ZGD, ne utemeljuje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki ga z navedbami zatrjujejo zagovorniki, češ da dejanje, ki ga je obsojena V.P., ni kaznivo dejanje. V opisu kaznivega dejanja je tako tudi z dopolnilno normo, to je sklicevanjem na določbe ZGD, konkretizirana kršitev obveznosti, obstoj dolžnosti na določeno ravnanje, s katerim bi se preprečila storitev kaznivega dejanja.

39Z nadaljnjimi navedbami v zahtevi pa zagovorniki ne uveljavljajo kršitve zakona, ampak ostajajo na ravni nestrinjanja z dokazno presojo, sprejeto v pravnomočni sodbi. Navedbe, da bi sodišče moralo ugotavljati, kakšni so bili položaj, meje pravic ali dolžnosti posameznika, ki se mu očita dejanje pri upravljanju in vodenju gospodarske dejavnosti, da je potrebno poudariti, da je do sklenitve posla z družbo L.d.o.o. namesto z družbo I.d.d. prišlo zgolj zaradi zahteve LB Leasinga, ki je očitno ocenil, da je L.d.o.o. bolj primerna za nosilca tega posla iz ekonomskih, finančnih ter likvidnostnih razlogov, da je LB Leasing pogojeval sklenitev pravnega posla s pogojem, da ga namesto I.d.d. sklene L.d.o.o. ter da so tovrstne zamenjave pravnih oseb za prevzem obveznosti v gospodarskem in poslovnem svetu običajne in vsakdanja praksa ter da je zamenjava poslovnih razmerij s kaznivimi dejanji kot v navedenem primeru, le posledica nepoznavanja korporacijskih razmerij in gospodarske zakonodaje pa zagovorniki ponovno zatrjujejo, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona niso pravilno ugotovljena ter ostajajo na ravni nestrinjanja z dokazno presojo, sprejeto v pravnomočni sodbi.

40V poglavju bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložniki zahteve navajajo enake razloge kot zagovornik obsojenega D.P. Uveljavljajo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se nanašajo na obsojenega D.P. in ne na obsojeno V.P., zato ne morejo uveljavljati te kršitve za obsojenko z utemeljitvijo, da so bile pri tem kršene pravice soobsojenca oziroma da so bile kršitve storjene na njegovo škodo (navedbe, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe zagovornika obsojenega D.P. ter obsojenega P., o novih dokazih, predlaganih v pritožbah obsojenega D.P. in njegovega zagovornika, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu za zaslišanje prič zagovornika obsojenega P., navedbe v zvezi z dokumentacijo DURS, ki jo je državna tožilka vložila v spis, ter s predlogom za pridobitev dodatne dokumentacije, ki ga je podal zagovornik obsojenega D.P.). V zvezi z navedbami, ki so identične kot navedbe zagovornika obsojenega D.P., o kršitvi prvega odstavka 241. člena, prvega odstavka 231. člena, prvega odstavka 334. člena in 353. člena ZKP, o kršitvi pravice do obrambe, ker obramba ni razpolagala s prepisom zvočnega zapisa izpovedbe izvedenke A., o kršitvi določbe četrtega odstavka 315. člena ZKP pa je bilo že odgovorjeno pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D.P. Tudi navedbe v zvezi z zavrženjem zahteve za izločitev predsednika senata po določbi petega odstavka 42. člena ZKP in kršitve pravice do obrambe za obsojenega D.P., ker mu ni bil omogočen pregled spisa, se ne nanašajo na obsojeno V.P., ampak na obsojenega D.P., česar zagovorniki obsojene V.P., kot je bilo že poudarjeno, ne morejo uveljavljati.

41Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb v pritožbi zagovornika obsojenke, zaradi česar sodba sodišča druge stopnje tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Že pri presoji zahteve zagovornika obsojenega D.P. je bilo pojasnjeno, kako odloča pritožbeno sodišče ter standardi za obrazložitev drugostopenjske sodbe. Pojasnjeno je že bilo, da pritožbeno sodišče, če ne odgovori na vse pritožbene navedbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak lahko stori kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, pri čemer pa je potrebno tudi izkazati in obrazložiti vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in nezakonitostjo sodbe. Zagovorniki neutemeljeno zatrjujejo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do navedb v pritožbi obsojenkinega zagovornika, o tem ali so bila zatrjevana opustitvena ravnanja pri kaznivem dejanju pod točko II/4 takšna, ki jih je bila obsojenka kot članica nadzornega sveta dolžna storiti in ali jih je sploh lahko storila, saj je zagovornik v pritožbi navajal, da poslovnik o delu nadzornega sveta družbe I.d.d. z dne 31.8.2001 predstavlja za obsojenko razbremenilni dokaz in dokazuje, da obsojenka tega dejanja ni mogla storiti, ker uprava v kritičnem času za sklepanje pravnih poslov ni potrebovala soglasja nadzornega sveta. Sodišče druge stopnje je pri obravnavanju pritožb v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko II/4, na strani 15 sodbe zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo, da je že v letu 2001 prišlo do spremembe poslovnika o delu nadzornega sveta družbe I.d.d., po katerem uprava za odsvojitev nepremičnin, ki presegajo 5% celotnega kapitala družbe, soglasja nadzornega sveta ni več potrebovala. Ne glede na spremembo poslovnika nadzornega sveta pa je temu organu nadzora že po Zakonu o gospodarskih družbah ostala možnost, da zahteva od uprave poročilo o poslih, ki pomembno vplivajo na donosnost in plačilno sposobnost družbe. Na strani 16 sodbe pa je sodišče druge stopnje tudi navedlo pri odgovorih na pritožbe (čeprav izrecno pritožbe zagovornika obsojene V.P. ne omenja), da je že to, da je uprava družbe oziroma obtoženi D.P. ekonomsko presojo korigiral s tem, da odprodanih nepremičnin ne bo ponovno najela družba I.d.d., temveč njegova družba L.d.o.o., je za člane nadzornega sveta gotovo bil podatek, na podlagi katerega bi obtoženca (M.J. in V.P.) morala zahtevati poročila o nameravani opustitvi sklenitve leasing pogodbe v imenu I.d.d., še posebej zato, ker je z opustitvijo „sell and lease back“ posla bilo praktično onemogočeno, da bi družba I.d.d. po odplačanem leasingu prodane nepremičnine ponovno pridobila. Zapisalo je tudi, da je takšno ravnanje gotovo v nasprotju s skrbnim, vestnim in poštenim gospodarjenjem. Sodišče druge stopnje je tako dovolj določno odgovorilo na pritožbene navedbe ter določno pojasnilo svoje stališče, da poslovnik nadzornega sveta za obsojenko ni razbremenilni dokaz. Zagovorniki nadalje navajajo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo tudi na del pritožbenih navedb, s katerimi je zagovornik uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da je izrek sodbe pod točko II/4 v nasprotju sam s seboj in nerazumljiv, nerazumljivi pa so tudi razlogi sodbe glede tega dejanja, ker se obdolženki očita, da od uprave ni zahtevala poročila o nameravani sklenitvi leasing pogodbe, nameravani porabi sredstev iz kupnine in ukrepih za zagotovitev likvidnosti, pri čemer iz teh ugotovitev očitno izhaja, da obdolženka ni bila seznanjena s tisto količino in kvaliteto informacij, ki bi ji dajale podlage za sklepanje po določbi 250. člena ZGD. Obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje je zadoščeno tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z argumenti pritožbe seznanilo, oziroma da jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje res ni konkretno odgovorilo na sicer dokaj nekonkretizirane pritožbene navedbe o tem, da je izrek sam s seboj v nasprotju, nerazumljiv in da so nerazumljivi razlogi sodbe, kar je pojasnjeno le v sklepanju pritožnika, da opis dejanja pomeni, da obsojenka ni bila seznanjena s tisto količino in kvaliteto informacij, ki bi ji dajala podlago za ukrepanje po določbi 250. člena ZGD. Razlaga opisa dejanja ne pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz obrazložitve na straneh 16 in 17 sodbe pa je razvidno, da se je sodišče druge stopnje seznanilo tudi s temi navedbami, saj je presodilo pomen ravnanja obsojene V.P. ter njene opustitve tako v zvezi z dolžnostjo zahtevati poročila o nameravani opustitvi sklenitve leasing pogodbe, kot v zvezi z opustitvijo nadaljnjega ravnanja in pasivnostjo, kar vse je bila podlaga za sklep, da je pomagala obsojenemu P. pri storitvi kaznivih dejanj pod točkami II/3a in 3b izreka. Tako drugostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati, da ni odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe oziroma da jih je prezrlo.

K zahtevi zagovornika obsojenega M.J.

42Zagovornik obsojenca uvodoma citira določbo drugega odstavka 355. člena ZKP, po kateri mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje sklepati, ali je kakšno dejanje dokazano ali ne. Meni, da sodišči prve in druge stopnje nista ravnali v skladu z navedeno določbo, saj nista obravnavali izvedenih dokazov vsakega posebej in vseh skupaj v medsebojni povezavi. Zatrjuje, da so razlogi obeh sodb v nasprotju sami s seboj, razlogi sodb so v nasprotju z izrekom sodbe sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vsa vprašanja, ki jih je postavil v pritožbi, sodbi pa tudi nimata razlogov o obsojenčevem naklepu. Poudarja, da sodišče druge stopnje ne omenja dokaza, ki je bil priložen k pritožbi obsojenega D.P., ki ga je angažirala obramba, to je, mnenja sodne izvedenke. Zatrjuje tudi, da obsojenec pogodbe z dne 6.9.2000 (dejanje, opisano pod točko II/1) ni podpisal z namenom pomagati obsojenemu P. pri storitvi kaznivega dejanja, ampak jo je podpisal v prepričanju, da je to edini način, da se družbo I.d.d. reši pred stečajem, kar je ugotovil kot ekonomist in sodni izvedenec. Njegovo mnenje potrjuje tudi mnenje izvedenke J.M., ki ga je soobtoženi P. vložil v spis kot prilogo svoje pritožbe. To mnenje bi lahko potrdil novi sodni izvedenec, ki bi ga sodišče moralo imenovati. Ker pa sodišče novega izvedenca ni imenovalo, je kršilo obsojenčeve pravice, da dokazuje svoja stališča. Zatrjuje tudi, da sodba sodišča druge stopnje temelji na drugačnem dejanskem stanju, kot je ugotovljeno na prvi stopnji, kar ni dopustno, ker na drugi stopnji ni bila opravljena glavna obravnava. Sklepa, da sta obe sodišči v tej zadevi arbitrirali. Po praksi Ustavnega sodišča pa predstavlja arbitriranje nepošteno sojenje.

43Z navedbami, ki se nanašajo na pritožbo zagovornika obsojenega P. in obsojenega P., h kateremu je bilo priloženo mnenje izvedenke J.M. ter grajo, da nov izvedenec ni bil postavljen (predlog zagovornika obsojenega D.P. za postavitev novega izvedenca je bil zavrnjen), zagovornik obsojenega J. ne more uveljavljati kršitev zakona, saj se te navedbe ne nanašajo na obsojenega J., ampak na obsojenega D.P. Mnenje izvedenke J.M. ni bilo del pritožbenih navedb zagovornika tega obsojenca, pa tudi zagovornik obsojenega J. niti obsojenec sam nista predlagala postavitev drugega izvedenca finančne stroke, zato se zagovornik ne more uspešno sklicevati, da je bila obsojenemu J. kršena pravica do obrambe, ker novi izvedenec finančne stroke ni bil imenovan.

44Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik nakazuje z navedbami, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata tehtnih in sprejemljivih razlogov o subjektivnem odnosu obsojenca do dejanja, to je o naklepu. Kršitve, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o naklepu, ki jo zagovornik nakazuje, pa z navedbami, da bi sodišče moralo dokazati, da se je zavedal, da soobtoženi P. izvršuje kaznivo dejanje, pri katerem mu obsojenec pomaga, da je nedopustno, da je sodišče prve stopnje (peti odstavek na 46. strani), čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, enači obsojenčeve strokovne kvalifikacije z naklepom, ne utemeljuje. Zagovornik se ne strinja s presojo sodišč o obsojenčevem naklepu. Zagovornik tako izraža nestrinjanje z razlogi pravnomočne sodbe o subjektivnem odnosu obsojenca do dejanja. Njegove navedbe predstavljajo zatrjevanje, da odločilno dejstvo, to je krivda, pri obsojencu ni pravilno ugotovljena, kar pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

45Zagovornik nadalje zatrjuje, da je bil obsojenec, ko je podpisal pogodbo o poslovodstvu v pravni zmoti (dejanje pod točko II/1), saj je sledil pravnemu mnenju odvetniške pisarne S., da mora podpisati pogodbo, ker je nemogoče, da bi jo obsojeni D.P. podpisal kot poslovodja gospodarske družbe L.d.o.o. in kot predsednik uprave I.d.d., to je za obe pogodbeni stranki. Ne strinja se s presojo v pravnomočni sodbi, da je dejstvo, da je podpisal pogodbo kot predsednik nadzornega sveta gospodarske družbe I.d.d., v skladu z določbo 275. člena ZGD. Ker je šlo za pogodbo, ki je bila sklenjena med dvema pravnima osebama in ne med članom uprave delniške družbe ter predsednikom nadzornega sveta te družbe (275. člen ZGD), kot predsednik nadzornega sveta ni bil upravičen podpisati pogodbe oziroma ni imel pooblastila za podpis te pogodbe, zato je pogodba nična in ne more imeti pravnih učinkov. Ker pa je pogodbo, sledeč pravnemu mnenju, podpisal, se tako pokaže, da je bil o tem vprašanju v pravni zmoti. Napadeni sodbi pa o tem vprašanju sploh nimata razlogov. Zagovornik trdi, da o vprašanju o pravni zmoti sodbi nimata razlogov ter v zahtevi za varstvo zakonitosti odpira vprašanje o kazenski odgovornosti obsojenca. Po določbi 21. člena KZ ni kazensko odgovoren storilec kaznivega dejanja, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano. Zahteva ne navaja okoliščin, ki naj bi pri obsojencu povzročile zmoto o pravni dovoljenosti njegovega ravnanja v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega. Pravna zmotna se presoja v vsakem konkretnem primeru posebej, razloge za to, da je bil storilec v pravni zmoti pa je potrebno ugotavljati, in se nanašajo na presojo dejanskega stanja. Le če bi dejstva, ugotovljena v pravnomočni sodbi potrjevala, kar navaja zagovornik, da je pri obsojencu obstajala pravna zmota, ki izključuje kazensko odgovornost, bi bila podana kršitev iz druge točke 372. člena ZKP. Navedeno pomeni, da bi pri obsojencu morala obstajati opravičljiva zmota o prepovedanosti njegovega dejanja, tako v človeškem in etičnem smislu kot tudi v smislu njegove pravne prepovedanosti. Tega zahteva ne trdi in tudi ne utemelji. Sodišče tudi ni ugotovilo dejstev v pravnomočni sodbi, pomembnih za sklep, ali je bil obsojenec v opravičljivi pravni zmoti, zato se do vprašanja pravne zmote ni bilo dolžno opredeljevati. Zagovornik pri zatrjevanju, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o obsojenčevi pravni zmoti, izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, zato ni uspel utemeljiti procesne kršitve, ki jo zatrjuje, pa tudi ne kršitve zakona (2. točka 372. člena ZKP), ki jo nakazuje z navedbami.

46Neutemeljena je tudi nadaljnja navedba zagovornika, da je sodišče druge stopnje drugače presodilo ugotovljeno dejstvo oziroma je spremenilo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ker je v sodbi zapisalo: „Ker ni nikakršnega dvoma o tem, da je bila pogodba sklenjena med poslovodjo družbe z omejeno odgovornostjo, obtoženim P. in delniško družbo I., je povsem jasno, da je nadzorni svet oziroma njegov predsednik za podpisovanje pogodbe o poslovodenju po načelu rent-a-manager, bil pristojen.“ Navaja, da sodišče druge stopnje tako trdi, da pogodba z dne 6.9.2000 ni bila sklenjena med družbama I.d.d. in L.d.o.o., ampak med obsojenim P. kot članom uprave družbe I.d.d. in družbo I.d.d.. Navedeno pa je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem na prvi stopnji, ki je navedeno tako v izreku kot v razlogih sodbe prvostopenjskega sodišča. Sodišče druge stopnje je netočnost, na katero opozarja zagovornik zapisalo pri presoji vprašanja, ali je bil obsojeni M.J. upravičen podpisati pogodbo o poslovodenju kot član nadzornega sveta družbe I.d.d. Pred tem pa je sodišče druge stopnje pritrdilo vsem razlogom sodišča prve stopnje, ki je, kot navaja že zagovornik, ugotovilo, med katerima pravima pravnima osebama je bila sklenjena pogodba in kdo jo je podpisal v okviru zaključkov o dejanskih in pravnih vprašanjih. Zato tudi netočnost, na katero opozarja zagovornik ni bistvena in ne pomeni, da je sodišče druge stopnje drugače presodilo dejstva, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi, na podlagi neposredno izvedenih dokazov.

47V zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko II/4 zagovornik zatrjuje, da sodba sodišča prve stopnje ni navedla, na podlagi katerih dejstev in katerega zakona šteje za dokazano, da je dne 12.6.2002 obsojeni M.J. pomagal D.P. pri storitvi kaznivega dejanja. Neutemeljene so navedbe, s katerimi nakazuje na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o pomoči h kaznivemu dejanju obsojenemu P. Sodba sodišča prve stopnje na straneh 80 do 82 določno navaja dejstva in okoliščine, na podlagi katerih presoja in ugotavlja, da je obsojenec z opustitvijo dolžnosti, ki jo ima kot član nadzornega sveta in ki izhajajo iz določb četrtega odstavka 256. in drugega odstavka 250. člena ZGD soobsojencu omogočil, storitev kaznivih dejanj, opisanih pod točkami II/3a in 3b. Zagovornik pa z ostalimi navedbami v tem delu zahteve, ki se nanašajo na subjektivni odnos obsojenca do dejanja, z zatrjevanjem, da obsojeni J. s kaznivim dejanjem obsojenega D.P. ni bil seznanjen, da D.P. dne 12.6.2002 ni storil kaznivega dejanja in da zato tudi obsojeni J. tega dne ni mogel storiti kaznivega dejanja pomoči, da bi moral obstajati dogovor med njima že na začetku, pa tega dogovora ni bilo in da ga ne zatrjuje pravnomočna sodba, da je potrebno upoštevati dejstvo, da ukrepov, ki naj bi jih po sodbi opustil, sam ni mogel osebno izvesti, saj gre za ukrepe v pristojnosti nadzornega sveta, ki je kolektivni organ, da je za kazensko odgovornost člana kolektivnega organa potrebno dokazati mnogo več kot zgolj dejstvo, da je ta kolektivni organ nekaj storil ali opustil, da se iz zapisnika seje nadzornega sveta vidi, da je predsednik uprave D.P. dal poročilo, da je tretja članica nadzornega sveta zahtevala poročilo in pojasnila, a odgovora ni prejela, kar je tudi izrecno navedeno v sodbi sodišča druge stopnje, da sprememba obtožbe dokazuje njegovo trditev, da ni bil o vsem obveščen, kajti če bi bil o vsem obveščen, do spremembe obtožbe ne bi prišlo, da je vse, kar je storil, storil v trdnem prepričanju, da je to edina možnost za rešitev družbe I.d.d. pred stečajem in v najboljšem interesu te družbe, da pravnomočna sodba ugotavlja, da je vplival na znižanje stroškov poslovodenja iz 18% na 12%, pri tem pa nobena od napadenih sodb ne opazi, da ni logično trditi, da je želel pomagati soobtoženemu P., da izčrpa družbo I.d.d., istočasno pa mu je preprečil, da bi od družbe I.d.d. zahteval 50% višjo provizijo, da obsojenec ni imel motiva pomagati obsojenemu P., uveljavlja nedovoljeni razlog, saj se spušča na področje presoje dokazov, sprejeto v pravnomočni sodbi in tako zatrjuje, da dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je z zahtevo za varstvo zakonitosti izrecno izključeno, kar je bilo v tej odločbi že pojasnjeno.

48Zagovornik še navaja, da je obsojenec v zagovoru in v pritožbi navajal, da kakšna poročila bi še moral zahtevati od uprave, če pa je predsednik uprave poročilo že dal (zapisnik seje nadzornega sveta), a na to vprašanje ni dobil odgovora. Iz navedb je mogoče sklepati, da zagovornik nakazuje na procesno kršitev, ker pa je ni obrazložil, je ni mogoče preizkusiti.

49Neutemeljene pa so tudi navedbe, da je sodišče druge stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje pri obrazložitvi odločitve, da obsojencu izrečeno kazen zniža, ker je navedlo, da je bil nadzorni svet družbe I.d.d. zgolj formalen za obstoj družbe in da je vse niti poslovne politike v podjetju držal v svojih rokah obsojeni D.P. in je nadzorni svet njegove odločitve zgolj potrjeval, ter da na dejstvo, kakšna je bila teža nadzornega sveta v podjetju, dovolj zgovorno kaže okoliščina, da uprava ni potrebovala soglasja nadzornega sveta tudi v primeru, ko je odsvojila nepremičnine, ki so presegle 5% premoženja družbe. Zagovornik zatrjuje, da je s temi trditvami sodišče druge stopnje potrdilo vse navedbe iz pritožbe obsojenca in zanikalo svojo obrazložitev glede aktivne udeležbe in pomoči pri izvrševanju kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje v tem delu obrazložitve, v katerem je utemeljilo razloge, zaradi katerih je znižalo kazen štiri leta zapora na eno leto zapora, ni prišlo samo s seboj v nasprotje. Obrazložilo je le okoliščine, ki so vodile k znižanju kazni, ter ovrednotilo težo in način storitve kaznivega dejanja, skladno z določbo 41. člena KZ.

K zahtevi obsojenega M.J.

50Obsojeni M.J. v zahtevi konkretno ne zatrjuje nobene kršitve zakona. Citira del sodbe višjega sodišča v prvem odstavku na 14. strani, da so bile nepremičnine prodane pod njihovo realno tržno vrednostjo (dejanje pod točko 3a), kar je po njegovi oceni v direktnem nasprotju z obrazložitvijo v sodbi sodišča prve stopnje na strani 22, da je cenitev nepremičnine družbe I.d.d. odražala povprečno tržno vrednost nepremičnine ter poudarja, da ne obsojeni P. ne sam nista bila nikoli obtožena ali obsojena, zaradi prodaje nepremičnin pod tržno ceno. Vložnik zahteve ne pojasni, katero kršitev procesnega zakona naj bi storilo sodišče druge stopnje in ne pojasni, kako naj bi zatrjevano vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe, zato navedbe Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Kot je bilo pojasnjeno že uvodoma, Vrhovno sodišče preizkusi obstoj tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, kar pa je mogoče le, če je očitek zahteve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja razločno pojasni oziroma utemelji, kar je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve (sodba I Ips 285/2008).

51Obsojenec očita, da je sodba sodišča druge stopnje arbitrirala, ko je ocenjevala kakšno odstopanje višine managerske nagrade je kaznivo (dejanji pod točkami II/1 in 2), z navedbo, da odstop od zastavljenih kriterijev za nagrajevanje managerjev (ki niso obvezni), kaže na to, da pogodbi nista bili v interesu družbe I.d.d. in oceno, da je tako odstopanje previsoko. Navaja tudi, da je odločitev v sodbah sodišča prve in druge stopnje, ali je razlika med zneski kazniva, ali pa ekonomsko dopustna, ob odsotnosti upoštevanja ekonomske analize (sklicuje se na ekonomsko analizo, ki jo je izdelala izvedenka J.M.), tako izvedena izrazito arbitrarno. Tudi pri teh navedbah vložnik zahteve določno ne pojasni, katero kršitev zakona uveljavlja, iz navedb pa je mogoče povzeti, da se predvsem ne strinja z zaključki o odločilnih dejstvih in na podlagi teh zaključkov napravljenimi pravnimi zaključki v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Uveljavlja tako razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

52Na področje dokazne ocene se vložnik zahteve spušča tudi z navedbami, da je nekorektno sklicevanje pravnomočne sodbe na devet mesecev staro, zasebno, neobvezno in neažurirano analizo družbe P., ki ne more služiti kot podlaga in verodostojen dokaz za obsodbo, oziroma kot obremenilni dokaz za kriminaliziranje neke legalne poslovne odločitve. Poudarja, da so se med tem spremenile mnoge predpostavke za to analizo. S temi navedbami ne uveljavlja kršitve zakona, ampak ponovno ostaja na ravni nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Nestrinjanje z razlogi ter zaključki v pravnomočni sodbi pomeni tudi zatrjevanje, da gre v sodbah sodišč prve in druge stopnje za nepoznavanje osnov ekonomije. Tudi s to navedbo in njeno obrazložitvijo vložnik zahteve ne pojasni kršitve zakona, da bi o njej Vrhovno sodišče lahko odločilo.

53Obsojenec nadalje kritizira izvedensko mnenje izvedenke A. in poudarja določene navedbe izvedenke iz njene izpovedbe na glavni obravnavi v zvezi z leasingom in prenosom lastništva na leasingojemalca. Izvedensko mnenje je bilo ocenjeno kot jasno, popolno in nepristransko ter v skladu s pravili znanosti in stroke. Vložnik zahteve z izražanjem dvomov v strokovnost izvedenke, v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da je napačno interpretirala, kdaj preide lastništvo pri leasing pogodbi na leasingojemalca, izraža nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v sodbi in nestrinjanje z oceno verodostojnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja izvedenke A. Da obsojencem, tako tudi obsojenemu M.J., ni bila kršena pravica do obrambe, ker je sodišče izvedenko zaslišalo o pisno postavljenih vprašanjih na glavni obravnavi dne 10.10.2006, je bilo že odgovorjeno pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D.P. Poudarjeno je že bilo, da je bila s tem, ko je bila izvedenka na glavni obravnavi neposredno zaslišana, obrambi dana možnost, da se sooči z dokazom in da izvedenko zasliši ter njeno mnenje tudi neposredno preizkusi. Tako ni bila kršena pravica do poštenega sojenja, kar tudi uveljavlja vložnik zahteve z navedbami, da bi moral sodnik v imenu poštenega, nepristranskega sojenja, izvedenko povabiti še enkrat na strokovno soočenje. Bistvo pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah) je, da ima obdolženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli in zavzame stališče glede dejanskih vidikov, posameznih dokazov, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen. Obsojencu je bila tako dana možnost ter mu je bilo omogočeno, da se seznani z obremenilnim dokazom, to je izvedenskim mnenjem izvedenke B.A. in ga preizkusi, zato tudi pravica do poštenega oziroma nepristranskega sojenja, ni bila okrnjena. Tudi obsojenec se sklicuje na izvedensko mnenje izvedenke J.M. Bilo je že poudarjeno, da navedbe, ki se nanašajo na pritožbo obsojenega D.P. in njegovega zagovornika, niso relevantne za presojo obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti.

54Z navedbami v zaključku zahteve, v katerih izpodbija oceno v pravnomočni sodbi o subjektivnem odnosu do dejanja, to je naklepu ter poudarja, da je v sodbi sodišča prve stopnje edini dokaz za naklep in vedenje, da nekomu pomaga pri storitvi kaznivega dejanja le njegova strokovnost in citira dele sodbe sodišča druge stopnje na 13. in 17. strani pa obsojenec ne pojasni, katero od kršitev zakona z navedbami uveljavlja. Po vsebini pa te navedbe tudi predstavljajo le nestrinjanje s presojo njegovega subjektivnega odnosa do dejanja, to je naklepa v pravnomočni sodbi. Gre tako za uveljavljanje nedovoljenega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti.

55Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker ni ugotovilo kršitev zakona iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in so bile zahteve zagovornikov obsojencev in obsojenega M.J. za varstvo zakonitosti vložene tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zahteve zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

K zahtevi pooblaščenca M.M.

56Pooblaščenec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Kdo so upravičenci do vložitve zahteve po prvem odstavku 421. člena ZKP je bilo v tej sodbi uvodoma pojasnjeno. Ker pooblaščenec osebe, ki ji je bila po določbi četrtega odstavka 96. člena KZ odvzeta premoženjska korist, ni po citirani določbi upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

57Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.