96. člen ZKP

V primeru odločanja o stroških za zagovornika po pooblastilu gre za odločanje o pravici obdolženca, v primeru odločanja o stroških zagovornika po uradni dolžnosti pa za odločanje o pravici zagovornika. Upravičenost do povrnitve stroškov za strokovnega pomočnika obrambe je odvisna od presoje konkretnih relevantnih okoliščin, ali so bili stroški potrebni za izvajanje obrambe.

V pravni teoriji je sprejeto stališče, da je pri presoji razloga zastaranja za odmero stroškov iz 96. člena ZKP bistveno le, da do zastaranja ni prišlo iz razlogov, ki bi jih zakrivil upravičeni tožilec ne pa, da se enoznačno ugotovi, kdo je krivec za nastop zastaranja (sodišče, druga oseba...). Povsem jasno je, da je bil zasebni tožilec ves čas predmetnega postopka (pro)aktiven (pravočasno vlaganje vlog, odzivnost, posredovanje prošenj za hitrejše postopanje). Zastaranje kazenskega pregona je torej v konkretnem primeru mogoče pripisati součinkovanju več dejavnikov, ki pa se nahajajo izven sfere zasebnega tožilca: relativno kratkim zastaralnim rokom pri vložitvi zasebne tožbe, omejenemu delovanju sodišč v času epidemije COVID-19, delno pa tudi postopanju sodišča prve stopnje (razpisovanje narokov, predodelitev spisa sodniku, nedosledno vročanje vlog) in obdolžencev (neodzivnost) v konkretnem primeru.

Po presoji pritožbenega sodišča zadostuje, če se v izreku sklepa navede izrečen varnostni ukrep in maksimalen zakonski čas trajanja ukrepa, opis protipravnega dejanja in pravna opredelitev pa se navedeta v obrazložitvi sklepa. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obravnavanega očitka, a četudi se ta očitek izpusti, upoštevajoč izpolnjenost vseh pogojev za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, na odločitev nima nobenega vpliva. Ker neprištevni storilec protipravno dejanje sicer stori, vendar zanj ni kriv, smiselna uporaba določb o stroških postopka narekuje uporabo prvega odstavka 96. člena ZKP, ki se uporablja tudi v primeru, ko je obdolženec oproščen obtožbe iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP, torej tedaj, ko so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo. Potrebne izdatke oškodovanca in nagrado ter potrebne izdatke njegovega pooblaščenca mora v skladu z določbo 97. člena vselej plačati zastopani, ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Tudi takrat, ko sodišče izda oprostilno sodbo, nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca ne bremenijo proračuna, zato o viši

Pritožbeno sodišče pritruje, da je podana objektivna identiteta med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, kot izhaja iz opisa odločbe o prekršku ter med obravnavanima kaznivima dejanjema grožnje in razžalitve (prvi odstavek 135. člena in prvi odstavek 158. člena KZ-1), saj gre za dejstva, ki so v prekrškovni in kazenski zadevi v bistvenem delu in vsebinsko (kvalitativno) enaka. Prvo sodišče je v tem delu pravilno in zakonito izreklo zavrnilno sodbo. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi razlogom prvostopenjskega sodišča za izdajo oprostilne sodbe za očitano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 3. točki 358. člena ZKP. Če ima obdolženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ne bo odgovarjal za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. V točkah 32-33 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obdolžencu uspel dokaz resnice in da je dokazal vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je predmet zahteve za varstvo zakonitosti lahko le nezakonita, ne pa tudi nepravilna odločba o stroških kazenskega postopka. Odločba o stroških je nezakonita, če je o njih odločeno v nasprotju z določbami ZKP, nepravilna pa je, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Nepravilna odmera stroškov je razlog za vložitev pritožbe (tretji odstavek 374. člena ZKP), ni pa razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteve, ki se tičejo izključno interesov zagovornika so nedovoljene. Zagovornik je upravičen zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le v korist obsojenca, ne pa tudi (izključno) v svojo korist.

Stroga jezikovna interpretacija določb drugega odstavka 96. člena ZKP sicer kaže, da subsidiarnega tožilca stroški postopka ne bi smeli bremeniti le v primeru ustavitve postopka zaradi obdolženčeve smrti ali pa zastaranja kazenskega pregona (do česar, kot pojasnjeno, v danem trenutku še ni prišlo). Vendar je drugi odstavek 96. člena ZKP treba razlagati smiselno in pri tem kot ključno merilo upoštevati, ali oškodovanec kot tožilec z obtožbo ni uspel iz razlogov, na katere ni mogel vplivati oziroma jih ni povzročil po svoji krivdi. Položaj obdolženčeve trajne procesne nesposobnosti je glede na procesne učinke vsebinsko enak situaciji smrti obdolženca - ustavitev kazenskega postopka, česar seveda ni zakrivila oškodovanka kot tožilka, pač pa gre za nemožnost nadaljnjega vodenja kazenskega postopka iz (bolj ali manj) objektivnih razlogov.

Mož zasebne tožilke je v razmerju sorodstva do svojega nečaka (bratovega oziroma sestrinega sina) v tretjem kolenu. Ugotovljeno razmerje med zasebno tožilko in obdolžencem pomeni, da pritožnica glede na določbo 224. člena KZ-1, po kateri je upravičen tožilec zgolj sorodnik v svaštvu do vštetega drugega kolena, ni upravičena tožilka.

Za razliko od stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kjer okoliščina, ali je bil obdolženec v takratni fazi upravičen do brezplačne pravne pomoči, pri presoji upravičenosti do oprostitve njihovega plačila nima vpliva, pa pritožnica v zvezi z naložitvijo preostalih stroškov utemeljeno izpostavlja, da je imel obdolženec v fazi, ko mu je bil izrečen obsodilni del sodbe, pravico do zagovornika po ZBPP.

Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani. Odvetnikom je treba dopustiti, da v ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih. V skladu z ustavnosodno presojo velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zanič

S tem, ko je iz izreka izpodbijane sodbe izostala odločitev o naložitvi plačila potrebnih izdatkov obdolženke ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega zagovornika zasebni tožilki, je bila odločitev o stroških v predmetni kazenski zadevi napačna.

V zakonu ni podlage, da bi se stroški pooblaščenca oškodovanca kot tožilca, ki jih je imel z vložitvijo (sicer utemeljene) pritožbe, izplačati iz proračunskih sredstev.

Sodnik je v skrajšanem postopku namreč dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta, v konkretnem primeru zasebne tožbe. Šele v kolikor obtožni akt prestane tako formalni kot materialni preizkus, sledi naslednja faza, in sicer vročitev obtožnega akta obdolžencu in nato razpis glavne obravnave. V fazi preizkusa obtožnega akta tako sodišče ne izvaja dokaznega postopka, saj je ta pridržan za glavno obravnavo.

Pritrditi je pritožbenim navedbam, da do zastaranja ni prišlo zaradi ravnanja oškodovanca kot tožilca oziroma njegovega pooblaščenca, zaradi česar je utemeljena uporaba drugega odstavka 96. člena ZKP, po katerem v takem primeru obremenjujejo stroški oškodovanca kot tožilca in njegovega pooblaščenca proračun.

Ob izostanku dogovora v sodni poravnavi o tem, kdo nosi potrebne izdatke obdolženke ter izdatke in nagrado za obdolženkino zagovornico (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP) in upoštevaje določbo drugega odstavka 96. člena ZKP, na podlagi katere mora oškodovanec kot tožilec v vsakem primeru plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, je sodišče prve stopnje oškodovancu kot tožilcu utemeljeno naložilo v plačilo tako stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP kot tudi potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado za njeno zagovornico.

Sodišče stroškov kazenskega postopka, ki so nastali pred umikom obtožnega akta po tožilstvu, ne more naložiti nobeni od strank, ker ti bremenijo proračun.

Oškodovanci, ki so se poleg okrožnega državnega tožilca pritožili zoper oprostilni del sodbe, niso bili v vlogi oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, da bi bilo mogoče odločitev o stroških postopka opreti na določbo drugega odstavka 96. člena ZKP in posledično na 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP ter nadalje na tar. št. 7222 taksne tarife ZST-1, vključno z opombo 7.2 j) in tar. št. 7301 taksne tarife ZST-1.

Sodišče prve stopnje je pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem jasno in s tehtno argumentacijo pojasnilo, da vrednost storitve odvetnika v okviru izvajanja brezplačne pravne pomoči ni enaka kot za zastopanje po pooblastilu. Takšno ureditev je prinesla novela Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-D), ki se uporablja od 31. 12. 2014 in katere cilj je bil, da se loči položaj odvetnikov, ki delujejo na trgu in prosto iščejo ter sprejemajo stranke, od položaja tistih, ki delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči.

Tako se sodišče druge stopnje pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je 15. 5. 2020 med obdolžencem in oškodovanko res lahko prišlo do resnejšega prepira, vendar le en tak konkretiziran dogodek, ki bi lahko bil opredeljen zgolj kot prekršek ali kakšno drugo kaznivo dejanje, ne zadošča za zaključek, da bi bilo obdolžencu dokazano očitano kaznivo dejanje nasilja v družini.

Po ugotovitvi, da so zakonski znaki v izreku obtožbe opisanega kaznivega dejanja v zadostni meri konkretizirani, je potrebno pritrditi pritožbi državne tožilke tudi v delu, ko ta graja ugotovitve izpodbijanega sklepa glede obstoja utemeljenega suma. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na zgoraj navedeno obtožba tudi na ravni utemeljenega suma povsem zadostno utemeljena, saj zgoraj izpostavljeni dokazi in tudi ostali v obrazložitvi obtožnice navedeni dokazi, vsekakor potrjujejo obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, posledično pa tudi obstoj utemeljenega suma, da je obdolžena pravna oseba za to kaznivo dejanje odgovorna. Odločitev o tem, ali je obdolženec očitano kaznivo dejanje tudi storil in ali je obdolžena pravna oseba odgovorna zanj, je pridržana razpravljajočemu sodišču, ki bo svojo sodbo oprl samo na dejstva in dokaze, ki bodo pretreseni na glavni obravnavi.