367. člen ZKP

Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbeA. A. ni oškodovanec, tekom dosedanjega trajanja kazenskega postopka pa tudi ni izkazal, da je premoženjska pravica oziroma posojilna terjatev njegovega pokojnega očeta ― oškodovanca B. B. do obdolženca sploh bila predmet zapuščine, in nadalje, da je prav on dedič te terjatve. Čeprav opis obdolžencu očitanega dejanja zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, pa je ta glede vprašanja oškodovanca(ev) nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar vsebinsko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Upravičenci do pritožbe so tudi v primeru mladoletniških zadev iz XXVII. poglavja ZKP navedeni v 367. členu ZKP, ki v četrtem odstavku izrecno določa, da sme oškodovanec s pritožbo izpodbijati oprostilno in zavrnilno sodbo, obsodilno sodbo pa le v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, objavo pravnomočne sodbe in odločbo o stroških. Povedano drugače, pritožbeni razlogi, iz katerih lahko oškodovanec izpodbija sodno odločbo, so omejeni in ne zajemajo možnosti pritožbe oškodovanca zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Zoper dele sodbe, ki so predmet sklenjenega sporazuma (kar zajema tudi odločbo o kazenskih sankcijah), je obdolžencu (in ostalim upravičencem) pravica do pritožbe po zakonu odvzeta.

Gre za okoliščine glede časovnice oziroma samega trajanja postopka, v katerem so bili do naroka 14. 12. 2023 (razen določenih listin) izvedeni praktično že vsi dokazi, zadeva (v kateri je bil na v letu 2019 in 2023 opravljenih narokih, izveden obširen dokazni postopek) je bila torej v povsem zaključni fazi, predvidene so bile končne besede strank, zato je bilo tudi z vidika skoncentriranosti in ekonomičnosti postopka, ki bi se (glede na že omenjeno objektivno nezmožnost sodelovanja enega izmed sodnikov porotnikov in ob posledično spremenjeni sestavi senata) moral začeti znova, s čimer bi bila po drugi strani grobo kršena obtoženkina ustavna in konvencijska pravica do sojenja v razumnem roku, upravičeno sprejeta odločitev, da se, nenazadnje tudi ob podanem soglasju tako strank postopka kot tudi pooblaščenca oškodovanke, postopek nadaljuje pod vodstvom predsednika senata kot sodnika posameznika. Po prepričanju pritožbenega sodišča se zato v dani situaciji, ki je determinirana s specifičnimi procesnimi in dejstvenimi okoliščinami, ki relativizirajo pomen, naravo in težo očitane procesne kršitve, iz naslova te kršitve pooblaščenec oškodovanke neuspešno zavzema za razveljavitev

Tako v prvostopenjskem kot v pritožbenem postopku je v sferi oškodovanca, ki uveljavlja premoženjskopravni zahtevek v adhezijskem postopku, trditveno in dokazno breme, da se z raziskovanjem utemeljenosti zahtevka kazenski postopek ne bo preveč zavlekel.

Takšni sodbi, v kateri glede večine dogodkov iz obtožnice v zvezi s tem dejanjem (konkretno glede dogodka 20. 4. 2021, groženj v maju 2021 in glede žaljenja in poniževanja) niso ocenjeni izpovedba oškodovanke in dokazi, ki njeno izpovedbo glede posameznih dogodkov, zajetih pri tem dejanju potrjujejo, tako manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sploh glede na to, da so ti dokazi v nasprotju z izpovedbo obdolženega.

Mladoletnici je bil izrečen vzgojni ukrep, ki po vsebini (čeprav odločba ne vsebuje krivdoreka) predstavlja obsodilno sodbo, kar pomeni, da ima oškodovanec glede na določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 485. člena ZKP zoženo pravico do pritožbe oziroma ima na voljo ožji nabor pritožbenih razlogov. Pooblaščenec oškodovanca v pritožbi podaja nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja in zastopa stališče, da ravnanje mladoletne A. A. izpolnjuje zakonite znake kaznivega dejanja poskusa umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. S temi navedbami oškodovanec po vsebini zatrjuje pritožbene razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki pa jih v pritožbi zoper sklep o izrečenem vzgojnem ukrepu ne more uveljavljati. Torej gre za neutemeljene pritožbene navedbe, ki ne morejo biti predmet pritožbene presoje.

Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu I Ips 3176/2013 z dne 26. 11. 2020 presodilo, da je iz navedene zakonske ureditve razvidno, da ima prejemnik premoženjske koristi pravico do pritožbe in pravico do le enega izrednega pravnega sredstva - zahteve za obnovo postopka. Drugega izrednega pravnega sredstva - torej zahteve za varstvo zakonitosti - procesni zakon ne predvideva. Vendar pa tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.

Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil vročen. Procesna dejanja, ki jih opravi odvetnik po izdaji sklepa, nimajo pravnega učinka. Pritožba, vložena po izdaji sklepa o razrešitvi, se zavrže kot nedovoljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da smejo po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, le po njegovi smrti jo smejo v korist obdolženca vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena KZ-1, med katerimi zakoniti zastopnik ni naveden.

Splošno pooblastilo po drugem odstavku 76. člena OZ opravičuje pooblaščenca za zastopanje naročnika pri vseh pravnih poslih, ki spadajo v redno poslovanje naročnika. Vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo zagotovo sodi v sklop procesnih dejanj, ki jih na podlagi pooblastila za zastopanje v kazenskem postopku, lahko namesto oškodovanca opravi pooblaščenec, ki tudi sicer lahko opravlja vsa procesna dejanja namesto pooblastitelja, razen tistih, ki so vezana na njegovo osebnost, kot npr. zaslišanje oškodovanca kot priče. Le v primeru, če je oškodovanec vabljen na zaslišanje kot priča in se vabilu neopravičeno ne odzove, je mogoče uporabiti domnevo o umiku predloga za pregon. Ker oškodovanec ni bil vabljen kot priča, bi mu moralo sodišče dati pravni pouk le po četrtem odstavku 288. člena ZKP, ki določa, da mora v primeru, če državni tožilec umakne obtožnico na glavni obravnavi, oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne in da se v primeru, če oškodovanec ni navzoč na glavni obravnavi, šteje, da ne namerava nadaljevati pregona. Oškodovanec ima v kazenskem postopku lahko dvojno vlogo, ker je hkrati procesni subjekt in priča. Le če je oškodov

Zoper sklep o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 pritožba oškodovancev izrecno ni dovoljena. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po petem odstavku 492. člena ZKP.

V določbi, ki ureja postopek za preklic pogojne obsodbe (506. člen ZKP), pravica do pritožbe zoper sklep ni izrecno izključena, zato je treba uporabiti določbo prvega odstavka 399. člena ZKP. Glede na to, da torej zakon v navedeni določbi daje pravico do pritožbe tudi osebi, katere pravice so prekršene, je treba pri odločanju o dovoljenosti oškodovančeve pritožbe zoper sklep presojati tudi, ali je bila njegova pravica, ko sicer ni stranka v postopku, z izdajo sklepa prekršena. V tem pogledu je soglašati s pritožbenimi navedbami pooblaščenke, da v primeru, ko obdolženec posebnega pogoja ni izpolnil, je lahko oškodovančeva pravica prekršena tudi s tem, ko ni zadoščeno njegovemu interesu po povračilu povzročene mu škode.

ZKP v 445. členu nalaga pritožbenemu sodišču, da stranke obvesti o seji senata, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka mora pritožnik, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Zakon tako nalaga pritožniku breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasni, s čim bo javna seja prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi pritožnika, bolj je sodišče zavezano, da obdolženca ali zagovornika obvesti o seji. Pritožniki ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da je bila dolžnost C. C. preveriti stanje nepremičnine v zemljiški knjigi. Zagovornika obdolžencev se pri tem sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Celju Kp 113/2003 z dne 23. 4. 2003. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem v navedeni zadevi, vendar se obravnavana zadeva po dejanski podlagi razlikuje od zadeve Kp 113/2003. V obravnavani zadevi ni predmet prodaje nepremičnina, temveč terjatev. Obdolženca C. C. nista zamolčala pravnih lastnosti nepremičnine, ki so razvidne iz zemljiške knjige, temveč s

Zahrbten način kot zakonski znak kaznivega dejanja umora je ustrezno konkretiziran v opisu kaznivih dejanj v 1. alineji 2. točke izreka sodbe z navedbo, da je obdolženec obravnavanega dne v popoldanskem času samovoljno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovancev, kjer sta tedaj imela v varstvu njegovega otroka in ko njegovega napada, saj sta slišala, da bi naj izrečene grožnje s smrtjo uresničil prav na dan 24. 12. 2020, torej prejšnji dan, nista pričakovala in ju je tako nepripravljena, z nožem, ki si ga je prinesel od doma, večkrat zabodel in porezal. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec, ker svojih groženj ni uresničil na obletnico vselitve v hišo, kot je grozil in kot so pričakovali oškodovanci, namerno pri njih vzbudil občutek zaupanja, da je nevarnost mimo in da jim ne bo ničesar storil, v takšnem prepričanju pa je A. A. in B. B. obiskal nepripravljena na njegov prihod in napad, medtem ko sta imela v varstvu njegovega otroka. Podan je tako subjektivni element kaznivega dejanja umora, ki se kaže v obdolženčevem ustvarjanju zaupanja pri oškodovancih, kot objektivni, ki se kaže v njegovi taktiki delovanja, ko je pred tem napadel njun

V celoti konkretizirano védenje oziroma zavest obdolženca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pri čemer iz opisa dejanja jasno izhaja, da so bili poslovanje, finančno stanje in likvidnost družbe tako slabi, da je že iz tega dejstva mogoče sklepati na to, da je obdolženec ravnal s preslepitvenim namenom, ker se je zavedal, da obveznosti ne bo mogoče izpolniti. S prenehanjem pravne osebe na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne prenehajo tudi premoženjskopravni zahtevki oškodovancev v kazenskem postopku do direktorja družbe kot storilca kaznivega dejanja. Vpliv osebnega stečaja na odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih - v primeru zaključenega osebnega stečaja je odločilno, ali je oškodovanec terjatev prijavil v osebnem stečaju obdolženca ali ne.

Oškodovanci, ki so se poleg okrožnega državnega tožilca pritožili zoper oprostilni del sodbe, niso bili v vlogi oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, da bi bilo mogoče odločitev o stroških postopka opreti na določbo drugega odstavka 96. člena ZKP in posledično na 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP ter nadalje na tar. št. 7222 taksne tarife ZST-1, vključno z opombo 7.2 j) in tar. št. 7301 taksne tarife ZST-1.

Kaznivo dejanje poneverbe po 245. členu Kazenskega zakonika, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja do 1. 11. 2008, je bilo namreč mogoče storiti zgolj pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki pa je obdolženka glede na svojo pogodbo o zaposlitvi in pooblastilih, ki jih je imela, ni izvajala. Po pojasnjenem, torej zaradi ugotovljene kršitve iz 4. točke 372. člena ZKP, je pritožbeno sodišče samo poseglo v opis kaznivega dejanja, iz katerega je izpustilo izvršitvena ravnanja, datirana od 21. 6. 2007 do 1. 11. 2008, ko je v veljavo stopil KZ-1.

Oškodovanec ima na voljo dva različna procesna postopanja - na eni strani pravico do prevzema kazenskega pregona (61. člen ZKP), po drugi strani pa mu sedaj veljavni ZKP daje tudi pravico do pritožbe zoper zavrnilno sodbo (četrti odstavek 367. člena ZKP), česar ne gre enačiti. Oškodovanec je bil na oba procesna instituta opozorjen, že iz dopisa je razvidno, da gre za dve različni pravici, ki predvidevata tudi različno nadaljnje postopanje sodišča, predvsem pa je bil jasno obveščen, kaj mora storiti, če želi prevzeti kazenski pregon (to je vložiti prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in izjavo o prevzemu pregona). Oškodovanec s tem, ko je po svoji pooblaščenki vložil napoved pritožbe zoper sodbo, ni prevzel tudi pregona zoper obdolženko.

Ker torej zagovornik obdolženega A. A. ni upravičenec za vložitev pritožbe v imenu B. B. (člen 367 ZKP), je njegova pritožba nedovoljena, ker je bila vložena s strani nepooblaščene osebe, zato je pritožbeno sodišče tako pritožbo, brez, da bi se spuščalo v presojo utemeljenosti v pritožbi navedenih očitkov, zavrglo (določba člena 390 ZKP), saj jo je podala oseba, ki nima pravice do vložitve take pritožbe.