379. člen ZKP

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo bistveno vsebino zagovora obdolženca ter ga primerjalo z izpovedbo oškodovanke in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za medicino dr. A. A. ter pojasnilo tudi v katerem delu zagovor ni bil potrjen (točka 12 obrazložitve). Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje ni posebej in izrecno analiziralo vsakega posameznega detajla oziroma raznolikosti med zagovori obdolženca iz različnih faz postopka, pa samodejno ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Same poškodbe ni mogoče samodejno pripisati obdolženčevemu ravnanju. In ravno obdolženčevo ravnanje, opredeljeno v izreku je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podvrženo prevelikemu dvomu. Sodišče namreč ni vezano na predhodno sprejete procesne sklepe in lahko med postopkom, ob upoštevanju že izvedenih dokazov ter njihove dokazne vrednosti, presodi, da izvedba posameznega dokaza ni več potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

V obravnavanem primeru je C. C., oče mladoletnih oškodovancev (starih 10, 8 in 5 let) res sam sebe napačno poimenoval za oškodovanca kot tožilca, in v tem delu gre pritrditi pritožbi, kar pa na pravno veljavnost izjave in upravičenost vlagatelja ne vpliva. Po zakonu je zakoniti zastopnik svojih otrok in kot tak upravičen v otrokovem imenu podati izjavo o nadaljevanju kazenskega pregona in vložiti obtožni predlog. Ponovno odločanje in presojanje sodišča o izločitvi dokazov na glavni obravnavi ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka, saj pri sklepu, izdanem po četrtem odstavku 340. člena ZKP ni mogoče govoriti o formalni ali materialni pravnomočnosti. Ne Ustava ne ZKP namreč ne določata prepovedi glede pridobivanja zakonito pridobljenih dokazov iz drugih kazenskih spisov, v okviru katerih se ti dokazi hranijo. Dokaz, ki je bil pridobljen na dovoljen način, s potrditvijo prvotnega namena njegove pridobitve, v drugi kazenski zadevi ne more veljati za nezakonitega in imeti v različnih kazenskih zadevah različnega statusa zakonitosti. Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnost

Da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, je navedeno tudi v krivdoreku v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, pri čemer je potrebno abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja obravnavati vselej kot celoto in jo kot takšno tudi razumeti. Temeljni pogoj za obravnavo pred sodiščem druge stopnje je ugotovitev senata na seji, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno ali nepopolno. Kdaj je to, je določeno v prvem odstavku 373. člena, pri čemer je po drugem odstavku tega člena dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi tedaj, če na to kažejo nova dejstva in novi dokazi. Drugi pogoj je ocena senata o tem, da je treba dokazovanje ponoviti ali dopolniti in hkrati, da niso podani pravni ali dejanski razlogi, da tega samo ne bi moglo storiti.

Opustitvene izvršitvene oblike dejanja ni mogoče konkretizirati drugače kot z določno opredelitvijo zapovedanega dolžnostnega ravnanja, ki izhaja iz zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla, katerega opustitev se očita. Obsojencem se očita, da so pri oceni kreditne sposobnosti in ustreznosti zavarovanj zasledovali interese tretjih oseb (obeh kreditojemalcev) in ne interesov banke. V takšnem očitku je mogoče prepoznali le izvršitveno obliko zlorabe položaja. Stališče v pravnomočni sodbi, da so obsojenci opustili svoje dolžnosti, ker "niso ravnali v korist banke" oziroma "opustili svojo dolžnost glede obvladovanja tveganj", je tako le drugačna ubeseditev ratia 240. člena KZ-1, ki - splošno rečeno - inkriminira storilčevo poslovno nezvestobo svojemu principalu. Razumno je stališče, po katerem premoženjsko korist predstavlja razlika med obrestmi po redni obrestni meri in obrestmi po odobreni (nižji) obrestni meri. Prognoza premoženja, ki ob nižji obrestni meri ostaja kreditojemalcema, je v vzročni zvezi z ravnanjem obsojencev in jo je mogoče zanesljivo oblikovati že ob sklenitvi oziroma izpolnitvi kreditodajalčeve obveznosti izplačila glavnice

Čeprav je za vsestransko razjasnitev zadeve dobrodošlo, da se ugotovijo vsi motivi, interesi in cilji udeleženih akterjev, je to zaradi narave kazenskega postopka pogosto nemogoče. Interne motive udeležencev kaznivega dejanja je mogoče ugotavljati samo tedaj, ko se izrazijo skozi navzven razpoznavna dejstva. Vendar to, da sodišče ne ugotovi vseh motivov, ki so storilca vodili pri izvršitvi kaznivega dejanja, še ne pomeni, da mora izdati oprostilno sodbo. Motiv namreč ne predstavlja zakonskega znaka, niti elementa kaznivega dejanja. Da lahko soobdolženec v kazenskem postopku nastopa kot priča, mora biti kazenski postopek zoper tega soobtoženca že pravnomočno končan, saj takrat priznavajoči soudeleženec izgubi položaj obdolženca z vsemi pripadajočimi kavtelami in garancijami ter pridobi položaj priče, privilegij zoper samoobtožbo pa ga kot takšnega ne varuje več. Soudeleženčeva pravica do obrambe ter privilegij zoper samoobtožbo sta v celoti "izčrpana" s pravnomočno obsodilno sodbo zoper njega in zato ne moreta predstavljati ovire, da bi se soudeleženčeve izjave v kazenskem postopku presojale tudi v luči njegovih izjav, danih v predkazenskem postopku. Takšnemu, že pravnomočn

Obdolženi je oškodovanko dvakrat spravil na tla, jo tam brcal, nato pa še porinili v stenski obešalnik za oblačila. Utrpela je več poškodb, odpeljana je bila na urgenco, iz njene izpovedbe pa izhaja, da se je počutila ogroženo, da se je bala, da jo bo obdolženi v glavo in da jo bi ubil. Dogajanje se je odvijalo v zaprtem prostoru, kjer se oškodovanka ni mogla umakniti, njena nemoč pa se kaže tudi v sami fizični konstituciji oškodovanke, ki je bistveno šibkejša od obdolženega. Navedeno kljub temu, da je šlo za enkratno uporabo fizične sile, po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da se je obdolženi grobo znesel nad oškodovanko do te mere, da je postala objekt izvajanja nasilja. Četudi oškodovanka ni utrpela hujših posledic (poškodb) je obdolženi s svojim ravnanjem oškodovanko spravil v ponižujoč, inferioren položaj, ki je pri oškodovanki utemeljeno vzbudil strah in nemoč.

Pritožbeni senat je ugotovil, da so podani upravičeni razlogi, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo, saj gre za časovno izjemno odmaknjeni dogodek, pričakovati pa je bilo, da bo zadeva hitreje končana, saj je pritožbeno sodišče na obravnavi ocenilo, da je potrebno ponoviti dokaze, ki so bili na glavni obravnavi pomanjkljivo izvedeni in tiste, glede katerih je sodišče druge stopnje podvomilo dokazni presoji sodišča prve stopnje. Ključno za presojo obravnavanega kaznivega dejanja je, na kakšen način so sledi obtoženca lahko prišle na trak.

Pritožbeno sodišče, če pridobi na podlagi poizvedb po tretjem odstavku 377. člena ZKP podatke, ki niso samo pravne narave, ampak tudi dejanske narave in predstavljajo novo dejstvo oziroma celo nov dokaz, ne more, samo na seji senata spremeniti izpodbijane sodbe. Glede na to, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za spremembo sodbe, je pritožbeno sodišče kršilo določbi prvega in petega odstavka 392. člena ZKP, pa tudi določbo prvega odstavka 394. člena ZKP in določbo o obravnavi na drugi stopnji, to je določbo prvega odstavka 380. člena ZKP.

Zagovornik je predlagal, da pritožbeno sodišče zadevo obravnava na pritožbeni obravnavi, česar pa pritožbeno sodišče ni storilo. Po določbi 380. člena ZKP se namreč obravnava pred sodiščem druge stopnje opravi samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Nič od navedenega zagovornik v pritožbi ne navaja, niti tega ni ugotovilo pritožbeno sodišče, ko je obravnavalo pritožbo na seji pritožbenega senata.

Posredno storilstvo je ena izmed oblik storilstva, ki pa ima določene specifične lastnosti. Zanj je značilno, da storilec kaznivega dejanja iz ozadja vodi dejavnost drugega, tisti, ki neposredno izvršuje kaznivo dejanje, pa je le njegova podaljšana roka. Eden od primerov posrednega storilstva predstavlja po stališču pravne teorije tudi situacija, ko neposredni storilec ravna brez krivde ali z zmanjšano krivdo. Obdolženkino ravnanje je sodišče prve stopnje zato pravilno opredelilo kot (posredno) storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, pri čemer je bila njena mama na podlagi dogovora z obdolženo, kar je slednja tudi potrdila v zagovoru, dejansko le „sredstvo“ za dosego cilja, to je uveljavitve pravic iz zdravstvenega zavarovanja za obdolženo. Bistveno za posredno storilstvo namreč je, da je storilec tisti, ki ima oblast nad dejanjem. To pa je, upoštevaje vse navedeno, tudi po presoji pritožbenega sodišča imela obdolžena, pri tem pa je njena mama le neposredno izvršila njeno voljo. Opisano izkazuje, da je obdolžena vodila drugega, to je mamo, k ravnanju, ki ga je obdolžena dejansko štela za svojega.

Sodišče praviloma ne more ustrezno oceniti finančnega stanja gospodarske družbe, saj samo s takšnim znanjem ne razpolaga. Da bi lahko na tej okoliščini utemeljevalo preslepitveni namen storilca, mora angažirati izvedenca ekonomsko finančne stroke.

Kaznivo dejanje uničevanja gozdov po prvem odstavku 341. člena KZ je t.i. kolektivno kaznivo dejanje - kljub večim ravnanjem storilca gre za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje.

Razlog za izredno odpoved pogodbe delodajalca po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR v primeru kazni zapora ni vezan na pravnomočno sodbo, s katero je bil delavec (obdolženec) spoznan za krivega in mu je izrečena kazen zapora, zaradi katere mora biti več kot šest mesecev odsoten z dela. Pravnomočnost je določena le za primer odločbe o prepovedi opravljanja določenega dela v delovnem razmerju. Na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva dejstvo, če delavec, ki je začel prestajati kazen v predvidenem trajanju več kot šest mesecev, kasneje ne prestane kazni v takšnem obsegu. Morebitna izredna omilitev kazni ali pogojni odpust ne vplivata na zakonitost izredne odpovedi. Na to tudi ne vpliva morebitna drugačna odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje o kazni zapora - npr. znižanje kazni zapora pod šest mesecev ali celo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje (kar ima v primeru, če sodišče druge stopnje ne odpravi pripora za posledico, da ni več pravne podlage, da bi obdolženi ostal v zavodu za prestajanje kazni). Pomembno je, da je tožnik sam zaprosil za predčasno prestajanje zaporne kazni, da je bilo tej prošnji

Ali prekoračitev trimesečnega roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP in ali pripor v fazi pritožbenega postopka traja že nerazumno dolgo, pa je potrebno v vsaki zadevi presojati posebej. Pri taki presoji pa je potrebno upoštevati zlasti postopanje pritožbenega sodišča po prejemu zadeve, obsežnost in zahtevnost zadeve (komplekstnost zadeve), ravnanje pritožnika, pomen zadeve za pritožnika, obdobje prekoračitve roka ter morebitne ostale okoliščine posameznega primera.

Po določbah 1. odstavka 111. člena KZ kazenski pregon ni več dovoljen, če je pretekel predpisani čas od storitve kaznivega dejanja, kar pomeni, da mora biti postopek za določeno kaznivo dejanje pravnomočno končan pred potekom te dobe. Ker sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 379. člena ZKP o pritožbi odloči na seji oziroma obravnavi, je dan pritožbene seje, oziroma obravnave, na kateri je bilo o zadevi odločeno, dan, ko je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje. Izdelava in vročitev sodbe sodišča druge stopnje na pravnomočnost nima vpliva, pomen ima le za izvršitev sodbe, ker je vročitev sodbe pogoj za njeno izvršitev.

Protipravnost kaznivega dejanja igranja na srečo, storjenega z uporabo igralnih avtomatov, je temeljila na določbah Zakona o igrah na srečo, ki ni dovoljeval prirejanja takih iger zasebnikom. Ta čl. KZ RS je zato takoimenovana blanketna določba, saj se sklicuje na cit. zakon. S sprejemom Zakona o začasni ureditvi prirejanja iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic, ki dovoljuje prirejanje takih iger tudi zasebnikom, so bile razveljavljene določbe Zakona o igrah na srečo, na katere se je skliceval kazenski zakon v 234. členu. Zaradi obvezne uporabe milejšega zakona je zato sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ugotovilo, da dejanje, opisano v obtožnem predlogu javnega tožilca, nima več znakov kaznivega dejanja.