424. člen ZKP

Tako v teoriji kot v sodni praksi je široko sprejeto stališče, da v dveletnem zastaralnem roku iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 močno prevladujejo materialnopravne prvine, da tudi zanj velja zahteva po retroaktivni uporabi milejšega zakona iz drugega odstavka 3. člena KZ oziroma drugega odstavka 7. člena KZ-1 in da je novo ureditev treba uporabiti tudi za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti KZ. Jezikovna razlaga te določbe pa ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali dveletni zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe teče le enkrat ali pa teče od vsake nadaljnje razveljavitve znova. Ob pomensko odprti jezikovni razlagi bi odgovor na navedeno vprašanje od Vrhovnega sodišča terjal poglobljeno presojo teleoloških, sistemskih in ustavnopravnih vidikov drugega odstavka 91. člena KZ-1, še zlasti v luči ustavnopravne dopustnosti ustvarjanja pravne negotovosti za obdolženca, ki ni posledica njegovih ravnanj ali objektivnih okoliščin, ki bi dovoljevale pretrganje ali zadržanje zastaranja, pač pa nezakonitih in posledično razveljavljenih pravnomočnih sodb. Takšne presoje Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni moglo opraviti, saj se vrhovna državna

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče po prvem odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vezano je torej z njihovim številom, kakor tudi z izbranim načinom vložnikovega sklicevanja na kršitve.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ne preseže očitkov iz pritožbe, temveč jih zgolj (celo v bolj pavšalnem obsegu) ponovi, hkrati pa od Vrhovnega sodišča pričakuje enako presojo, kot jo je celostno opravilo že pritožbeno sodišče, kar ni namen postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Z razlogi višjega sodišča glede vseh zatrjevanih kršitev se vložnik konkretno ter poglobljeno ne sooči in ne ponudi konkretiziranih stališč, ki bi omogočala dodatno, argumentirano presojo. S tem ne zadosti standardu obrazloženosti in konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo.

Navodilo, ki je bilo dano izključno z namenom obida zakona in zagotovitve navidezne pravne podlage za izplačilo dela zmanjšane plače ter s tem pridobitve protipravne premoženjske koristi poslovodni osebi obvladujoče družbe, ne more biti zavezujoče. Zasleduje namreč nedopusten cilj - nasprotuje javnemu redu in morali oziroma predstavlja izigravanje prisilnih predpisov - zato ga pravo ne more varovati. Pravno nevzdržen je zaključek, da lahko družbeniki s privolitvijo v izpolnitev nezakonitega navodila in v sklenitev protipravnega pravnega posla, ki predstavlja navidezno pravno podlago za nameren obid področne zakonodaje - kar je v nasprotju s kogentnimi določbami obligacijskega prava - temu ravnanju s svojim soglasjem odvzamejo njegovo protipravno naravo. Navedeno oboje predstavlja nepravo že samo zase in ne more imeti učinkov v pravnem prometu; takšno soglasje je torej protipravno. V slovenskem pravnem redu ni normirana kumulativna oblika prepovedane posledice v smislu nastanka škode in pridobitve premoženjske koristi sebi ali tretji osebi. Na podlagi alternativne formulacije za obstoj kaznivega dejanja zadostuje obstoj enega izmed navedenih pogojev. V konkretnem prim

Predmet varstva kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 niso zgolj civilnopravna razmerja med posamezniki, temveč predvsem javni red in pravni promet. Namen te inkriminacije je preprečevati samovoljno udejanjanje dejanskih ali domnevnih pravic izven za to predpisanih pravnih postopkov. Pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja pa je vendarle treba pretehtati, ali posameznikovo samovoljno jemanje pravice dosega tisto stopnjo družbene nevarnosti, ki terja kazenskopravni odziv kot ultima ratio sredstvo urejanja družbenih odnosov. Iti mora za samovoljno uveljavitev oziroma izvršitev pravice, ki storilcu na podlagi denimo obligacijskega ali stvarnega prava dejansko pripada, oziroma glede katere storilec (vsaj) misli, da mu pripada. To vključuje storilčevo opravičljivo zmoto in zmoto, ki je posledica njegove malomarnosti. Če pa se bo storilec zavedal, da mu pravica ne pripada, a contrario že pojmovno ne bo šlo za to kaznivo dejanje. Ne bo več šlo za samovoljno jemanje pravice, torej udejanjanje pravice izven pravno predpisanega načina, kar je tudi namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, temveč za nekaj drugega. V takšnem primeru bi s

Naloga vložnika ni v nekritičnem prepisovanju svojih predhodnih navedb, temveč v uveljavljanju očitkov na način, da se v svojih izvajanjih naveže na argumentirane razloge sodišč in se z njimi vsebinsko sooči. Tega vložnik ne stori, zato ni mogoče prepoznati, v čem naj bi bili razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili na identične zagovornikove navedbe, napačni.

Zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena, ni dovoljeno. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti;

Trditvenemu bremenu nezakonitosti delovanja državnega organa (tožilstva) obramba ne more zadostiti s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo ali da bi v predkazenskem postopku zbrani podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (t. i. fishing expedition). Objektivna nedosegljivost prič kot dokaznih sredstev obstaja tudi, kadar se pristojni organi zaprošene države kljub skrbnemu in vztrajnemu ravnanju našega sodišča ne odzivajo na zaprosila za izvedbo zaslišanj prek mednarodne pravne pomoči, posredovana po diplomatski poti. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da se seznani z njihovimi izpovedbami ter da se nanje lahko odzove. Če sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neusp

Le tisto ravnanje, ki objektivno pomeni ali bi lahko pomenilo podporo storilcu pri izvrševanju kaznivega dejanja, lahko pomeni pomoč h kaznivemu dejanju. Obtožni predlog, ki zoper obdolženca ne vsebuje konkretizacije kaznivega dejanja in bi ga moralo sodišče zavreči, ne povzroči pretrganja zastaranja.

Ni mogoče govoriti o zlorabi obsojenčevih osebnih podatkov, če je policija v postopku preiskovanja kaznivega dejanja pričam, zaposlenim v poslovalnici omenjene gospodarske družbe, kjer je obsojenec spravil v promet ponarejen bankovec za 100,00 EUR, med ostalimi fotografijami pokazalo tudi njegovo. Vložnikova navedba, da je s ponarejenim bankovcem kupljeni rezervni del plačal P. R., kar v dopolnitvi obsojenčeve zahteve zatrjuje tudi njegova zunajzakonska partnerica M. V., je novo dejstvo, ki v postopku do pravnomočnosti sodbe ni bilo znano. Zato je to lahko predmet presoje (in je na prvi stopnji tudi bilo) v postopku v zvezi z zahtevo za obnovo kazenskega postopka.

Morebitna privolitev oškodovanca prejšnji večer v snemanje dogajanja, ki naj bi bilo po vsebini v bistvenem drugačno od predmetnih posnetkov, ne more vključevati tudi privolitve v snemanje obravnavanega dogodka nekaj ur kasneje, ko sta se obsojenca izživljala nad nezavestnim oškodovancem, pri čemer gre za več posnetkov v razmaku dveh ur. Za predmetna snemanja pa oškodovanec privolitve niti ni bil sposoben dati. Ob ugotovitvi, da sta obsojena skupaj izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja umora, ko sta oškodovanca skupaj na opisan način pretepala in se izživljala nad njim, pri čemer se je K. postavil na stran O. in se z njim poistovetil, fizično obračunavanje pa je s strani obeh obsojencev potekalo vse dokler oškodovanec ni izgubil zavesti in še tudi potem, k dejanjem pa je obsojeni K. pristopil v začetni fazi fizičnega obračunavanja med O. in oškodovancem, ko se je oškodovanec poskušal pobrati s tal, je sodišče pravilno zaključilo, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu in da sta se zavedala njunega skupnega delovanja. Pri tem na obstoj sostorilstva ne vpliva okoliščina, da je po povzročitvi bistvenih poškodb obsojenec želel poklicati rešilca (ki ga potem ni

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena v delu, ko vložniki zatrjujejo, da ni izkazano, da je ravno obdolženi H. K. izvajal pritiske na potencialne priče. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je res izhajalo, da so priče dogodka prejele sporočila, ki jih je mogoče razumeti kot grožnjo ali vsaj pritiske nanje in se nanašajo na v tem postopku obravnavani kaznivi dejanji, ne pa tudi, da sta predmetna sporočila pisala obdolženca, niti da sta pisanje takšnih sporočil komu naročila. Očitanih ravnanj zgolj na podlagi sorodstvene povezave, ali celo ugotovitve, da so to počeli Romi, ni mogoče samodejno pripisati obdolžencema, če njuna konkretna ravnanja v tej zvezi niso razvidna.

Sodišče ni vezano na pravno opredelitev, temveč na konkretni opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja.

Kadar zakonski znak kaznivega dejanja predstavlja nedovršni glagol, ki praviloma implicira neko ponavljajoče, trajajoče oziroma večkratno ravnanje, sodišče v primeru enkratnega ravnanja storilca presodi, ali je bila intenziteta (kvaliteta in kvantiteta) tega ravnanja takšna, da je storilčevo ravnanje zadostilo izpolnitvi zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja oziroma ali je mogoče iz storilčevega enkratnega ravnanja sklepati, da bo s svojim ravnanjem nadaljeval. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče, ob nespremenjenem opisu mladoletnikom očitanih kaznivih dejanj, samo spremenilo pravno opredelitev kaznivih dejanj in zaključilo, da so mladoletniki zase pridobili pornografsko ali drugačno seksualno vsebino. Pritožbeno sodišče je v razlogih sklepa uporabilo dovršni glagol („pridobili“), kar je posledica tega, da so bile slike, upoštevaje kazenskopravni očitek mladoletnikom, s strani oškodovanke posredovane zgolj enkrat. Pritožbeno sodišče ob tem ni opravilo presoje, ali gre pri mladoletnikom očitanem ravnanju za zadostno stopnjo intenzivnosti, da že enkratna pridobitev fotografij zadošča za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.

Glede na to, da je bila vsa elektronska komunikacija naslovljena (tudi) na K., se obsojenec, upoštevajoč tudi naravo in vsebino komunikacije (dogovarjanje in načrtovanje umora), ne more uspešno sklicevati na (pričakovano) zasebnost. Obsojeni J. na tej komunikaciji namreč ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti, saj bi K. z vsebino elektronske komunikacije kadarkoli lahko seznanil tretjo osebo (organ kazenskega postopka) in s tem po svoji volji izstopil iz sfere zaupnosti komunikacije.

Okoliščina, da je obsojenka oškodovančeva denarna sredstva nakazala na račun svoje družbe, nima vpliva na zaključek, da si je sredstva protipravno prilastila. Že samo nakazilo zneskov je pomenilo razpolaganje in prisvojitev oškodovančevih sredstev na transakcijskem računu. Ob izkustveno gledano izrazito nelogičnem in neprepričljivem obsojenkinem zagovoru, obramba, ki ni uspela izkazati ne obstoja osebe z imenom M. ali M. Š. ne zatrjevanega dolga, ni izkazala, da bi bili predlagani dokazi za obsojenko uspešni. Ob upoštevanju dokaznega položaja oziroma stanja stvari vložnik zato neutemeljeno zatrjuje, da zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje osebe z imenom M. ali M. Š. in dokaznih predlogov, katerih cilj je bil pridobiti čim več informacij o tej osebi, pomeni kršitev pravice do obrambe.

V skladu z določbo prvega odstavka 60. člena KZ-1 sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. V konkretnem primeru je trditev obsojenčeve zagovornice, da kaznivo dejanje, ki je predmet izpodbijane sodbe ni bilo storjeno preden je bil obsojenec pogojno obsojen, neutemeljena. Iz opisa kaznivega dejanja velike tatvine izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v času od 22.00 ure dne 12. 4. 2012 do 07.00 ure dne 13. 4. 2012. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 51622/2013, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1 in s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, ki jo je višje sodišče v tem postopku preklicalo, je bila izdana dne 13. 2. 2014. Že iz datuma izdaje obsodilne sodbe v zadevi V K 51622/2013 je razvidno, da je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje storil, preden je bil pogojno obsojen. Za preklic pogojne obsodbe so zato obstajali vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 60. člena KZ-1, ki jih je pritožbeno sodišče podrobno obr

Namen instituta beneficium cohaesionis je v tem, da se pod določenimi pogoji pravno sredstvo, ki ga je vložil eden od obdolžencev, razširi tudi na druge obdolžence, če bi bilo to pravno sredstvo tudi njim v korist.