21. člen KZ

Obsojenčevo ravnanje ni bilo v skladu s sodno prakso, sprejeto v letu 2007, torej pred storitvijo obsojencu očitanega dejanja, saj je tudi ta v razpolaganju družbenika enoosebne družbe, s katerim si je pridobil premoženjsko korist iz kapitala te družbe, prepoznala protipravnost takšnega ravnanja, če je poleg družbe oškodoval še njene upnike. Ob vprašanju ustaljenosti tozadevne sodne prakse do leta 2017 vendarle potrebno dodatno izpostaviti še zavzeto stališče iz sodbe I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011, da je v primeru kaznivega dejanja po 244. členu KZ vedno oškodovana družba, ki je nikakor ni mogoče enačiti z (edinim) družbenikom. Tudi sodna praksa, sprejeta v in po letu 2017, ni uveljavila novega sodno sprejetega pravnega pravila, temveč je zgolj potrdila že uveljavljene postulate prava gospodarskih družb, da gospodarska družba z ustanovitvijo pridobi status pravne osebe, s tem pa tudi lastno pravno osebnost, ki je ločena od pravne osebnosti njenih članov.

Sprememba enotne in ustaljene sodne prakse je načeloma lahko razlog za pravno zmoto, to je položaj, ko storilec kaznivega dejanja iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano (21. člen KZ). Da bi storilec sploh lahko uveljavljal, da je bil v (opravičljivi) pravni zmoti na podlagi stališča sodne prakse, mora ta biti enotna in ustaljena. Pri tej presoji so pomembne tudi okoliščine, ki so pomembne za presojo (ne)abitrarnosti spremembe sodne prakse, kot na primer, ali je bila sodna praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi.

Dokazni predlog stranke mora biti obrazložen, da lahko sodišče o njem sploh odloča. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Pomoč z opustitvijo obstaja v primeru, ko obstaja dolžnost na določeno dejanje, s katerim bi se preprečila izvršitev kaznivega dejanja, pri čemer ni nujno, da ima pomagač možnost s svojim dejanjem preprečiti konkretno kaznivo dejanje, temveč zadostuje, da je s svojim dejanjem lahko otežil izvršitev kaznivega dejanja.

Ker je že trditev obsojenca, da je izvajal nasilje nad ženo v skladu s Koranom, očitno neutemeljena, nadaljnja presoja zatrjevanj v zahtevi, da je bil v posledici tega v pravni zmoti, ni potrebna.

Za zavest o prepovedanosti dejanja ni potrebno natančno poznati vse znake kaznivega dejanja oziroma se zavedati prepovedane posledice, saj zadošča že, da storilec razume socialni pomen dogajanja in da se zaveda socialne nesprejemljivosti svojega ravnanja.

Za ugotovitev o obstoju obsojenčeve zavesti o prepovedanosti storjenega kaznivega dejanja ni potrebno, da storilec pozna vsebino pravne definicije ustreznega pojma, ampak zadošča že, da storilec razume socialni pomen dogajanja.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil s krivdno obliko eventualnega naklepa, da je privolil v nastanek prepovedane posledice, to je oškodovankino telesno poškodbo, in da se je pri tem "zavedal vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja". Sodišču tako ni mogoče očitati, da se z vprašanjem obsojenčeve krivde ni ukvarjalo in da o tem ni navedlo razlogov. Z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, ki ji višje sodišče pritrjuje, da je obsojenec ravnal naklepno, je bila določno in z ustreznimi razlogi zavrnjena tudi pritožbena navedba glede putativnega silobrana.

Združitev postopka je za sodišče zgolj možnost in zaradi nezdružitve postopka ni mogoče uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zanikanje obstoja enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja pomeni tudi zanikanje, da gre za dejanje majhnega pomena, saj uporaba tega instituta predpostavlja izpolnjenost vseh (objektivnih in subjektivnih) znakov kaznivega dejanja.

O pravni zmoti je mogoče razpravljati le, če sodišče ugotovi, da obsojenec iz upravičenih razlogov ni vedel, da je dejanje prepovedano. Slednje pomeni, da bi pri obsojencu morala obstajati opravičljiva zmota o prepovedanosti njegovega dejanja tako v človeškem in etičnem smislu, kot tudi v smislu njegove pravne prepovedanosti. Pri protispisnosti (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) gre za situacijo, v kateri sodišče vsebino listinskih dokazov povzema v nasprotju z njihovo dejansko in nato na tej podlagi opravi presojo pravno relevantnih dejstev.

Če izhaja že iz zagovora, da se je obtoženec zavedal vseh znakov kaznivega dejanja in njegove prepovedanosti, kar je potrjeno tudi z drugimi okoliščinami, zaradi osebnih lastnosti pa je bil v času storitve nebistveno zmanjšano prišteven, ni utemeljeno sklepanje o ravnanju v dejanski ali pravni zmoti.

Vprašanje zakonitosti izplačila stroškov kazenskega postopka iz sredstev proračuna lokalne skupnosti je pravno vprašanje. Obsojenec je s preverjanjem pri pravnih strokovnjakih, ali se stroški kazenskega postopka lahko izplačajo iz proračuna ali ne, izkazal opravičljivo pravno zmoto. Župan občine je uradna oseba. Župan lahko zaradi varstva časti in dobrega imena vloži zasebno tožbo zaradi očitkov, ki so povezani z opravljanjem njegove funkcije in je v takem primeru lahko upravičen do povračila stroškov postopka, četudi s tožbo ne uspe. V takem primeru sploh ne gre za zlorabo položaja, razen če bi že ob vložitvi tožbe vedel, da tožba ni utemeljena.