335. člen ZKP

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Sodišče prve stopnje je odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za trditev o dejstvih, ki bi bila objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu drugega, v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo. Prepričljivo je pojasnilo, da je upoštevaje kontekst celotne seje dne 28. 12. 2023, povsem jasno, da je obtoženec komentiral primernost zasebne tožilke za opravljanje omenjene funkcije. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to pravilno ocenilo kot v kontekstu celotne seje smiselno kritiko obtoženca, člana skupščine, izglasovane odločitve o tem, da se zasebne tožilke ne razreši s funkcije predsednice ter pobudo ostalim članom skupščine o možnosti za spremembo izida glasovanja o predsedniku turistične zveze.</p

Oškodovanka svoje izpovedbe na glavni obravnavi ni podala tako, kot to zahteva prvi odstavek 241. člena ZKP, torej, da bi najprej povedala vse, kar je vedela o zadevi (prosta pripoved), čemur bi sledila vprašanja. Šele v primeru, če se priča posameznih dejstev ne bi spomnila ali če bi spremenila svojo izpovedbo, bi bila podana podlaga za branje prejšnje izpovedbe po 335. členu ZKP. Očitno pa v obravnavanem primeru tudi ni šlo za položaj, ko priča, opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga sploh ne bi hotela pričati (drugi odstavek 244. člena ZKP in 2. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), ali ko bi sodišče ugotovilo posebne potrebe po zaščiti oškodovanke (peti odstavek 331. člena ZKP). Čeprav oškodovanka na glavni obravnavi ni (ponovno) prosto izpovedala, temveč je le pritrdila svoji prejšnji izpovedbi, je bila obrambi dana možnost, da oškodovanki neposredno postavlja vprašanja. Na ta način je obramba lahko preverjala njeno verodostojnost in je postopek še vedno mogoče oceniti kot poštenega.

Upoštevajoč zahteve načela neposrednosti je ključno, da ima obdolženec učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaza in njegovi verodostojnosti pred razpravljajočim sodiščem, upoštevajoč posebnosti vsakokratnega primera in okoliščin, zaradi katerih je uporaba dokaza ali ocena njegove verodostojnosti sporna. Sodišči se pri ugotavljanju odločilnega dejstva, opreta na več samostojnih indicev. Za takšen položaj je značilno, da morajo "delovati kot en sam indic, s skupno dokazno močjo vseh indicev" (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53384/2014 z dne 11. 11. 2018). Skupna dokazna moč je odvisna od medsebojnega vplivanja posameznih indicev, ki jih je treba vrednotiti skupaj. Ker sta sodišči zavrnili dokazna predloga za branje izvedenskega mnenja in za njegovo zaslišanje, obrambi ni bilo omogočeno, da se učinkovito opredeli do uporabe in verodostojnosti spoornih podatkov. Dokazna ocena, v katero sta sodišči vpeli zavrnitev obeh predlogov, ne omogoča zaključka, da je bilo prikrajšanje obdolženca v zadostni meri uravnoteženo in s tem zadoščeno merilom poštenega postopka.

Dokaz, ki je bil pridobljen v tujini brez sodelovanja naših oblastnih organov za potrebe tujega postopka je mogoče uporabiti v našem postopku, če ima tak dokaz zakonito podlago v tujem pravu in če dokaz ni bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so varovane v Ustavi RS ali v nasprotju z mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic po EKČP. Naše sodišče ne more presojati skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov, saj bi s tem poseglo v suvereno odločanje tujih pravosodnih organov. Sodišču tudi ni potrebno v sodbi za vsak v tujini pridobljen dokaz posebej utemeljevati tuje zakonske podlage za pridobitev dokaza in skladnost z uveljavljenimi mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic in svoboščin in skladnosti tem standardom naši Ustavi, temveč bo to storilo le v primeru, če bo sodnik posumil, da je bil dokaz pridobljen v nasprotju z navedenimi standardi oziroma brez ustrezne zakonske podlage, posebej pa če bo stranka obrazloženo zatrjevala, da je bil dokaz nezakonito pridobljen in da ga v našem postopku ni mogoče uporabiti. V tem primeru pa bo moralo sodišče natančno preučiti problematizirano pridobitev dokaza iz tujine in svoje za

Pri presoji dokazov, pridobljenih v tujini, velja splošno načelo proste presoje dokazov iz 18. člena ZKP, ki določa, da pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Sodišče torej ni vezano na zakonska pravila, kako naj ovrednoti posamezni dokaz, vendar pa mora pri tem upoštevati dokazne prepovedi in načela kazenskega postopka, ki jih določa ZKP.

Zahtevi obeh zagovornikov pri utemeljevanju zatrjevane procesne kršitve pravilno opozarjata na citirana drugi odstavek 236. člena ZKP in 237. člen ZKP, ki predvideva procesno sankcijo v primeru kršitve določb zakona v postopku pridobivanja izpovedbe prič. Dosledno spoštovanje določb drugega odstavka 236. člena ZKP je v obravnavani procesni situaciji narekovalo, da bi morala preiskovalna sodnica po tem, ko je izvedela za razmerje med pričama in obdolžencema, priči ponovno zaslišati oziroma opravo tega procesnega dejanja vrniti na začetek. Brž, ko se je seznanila z razmerjem prič do obdolžencev, bi morala priči ponovno povabiti na zaslišanje in ju pred zaslišanjem poučiti o tem, da jima ni treba pričati, ter v primeru, da bi izjavili, da se tej pravici odpovedujeta in da želita pričati, priči opozoriti tudi, da se bo na njuno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bosta na glavni obravnavi pričevanju odpovedali. Nato pa, kar je bistveno za obravnavano zadevo, priči ponovno zaslišati skladno z določbami 241. člena ZKP. Po tem členu se od priče po splošnih vprašanjih zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi; nakar se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo,

Iz razpravnega zapisnika izhaja, da je sodišče prve stopnje oškodovanca in priče zaslišalo po predpisanem postopku tako, da so najprej prosto izpovedovale in nato odgovarjale na zastavljena vprašanja, nakar jim je sodišče predočilo njihove izpovedbe v preiskavi in jih povprašalo čemu sedaj izpovedujejo drugače. Oškodovanec in priče so podali odgovore, do katerih se je sodišče prve stopnje nato opredelilo v dokazni oceni. Iz tega sledi, da je sodišče postopalo povsem v skladu z določbo 335. člena v zvezi z 241. členom ZKP in zato načela neposrednosti ni kršilo.

Dokazni predlog stranke mora biti obrazložen, da lahko sodišče o njem sploh odloča. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Pomoč z opustitvijo obstaja v primeru, ko obstaja dolžnost na določeno dejanje, s katerim bi se preprečila izvršitev kaznivega dejanja, pri čemer ni nujno, da ima pomagač možnost s svojim dejanjem preprečiti konkretno kaznivo dejanje, temveč zadostuje, da je s svojim dejanjem lahko otežil izvršitev kaznivega dejanja.

Določba 335. člena ZKP, po kateri sme predsednik senata prebrati prejšnjo izpovedbo priče, če je priča pri prejšnjem zaslišanju povedala dejstva, ki se jih (na glavni obravnavi) več ne spominja, se nanaša na izpovedbo priče preiskovalnemu sodniku ali na izpovedbo s prejšnje glavne obravnave, ne pa tudi na njeno izjavo, dano policiji ob zbiranju obvestil v predkazenskem postopku.

Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja iz KZ-1 ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja.

Če se želi obramba udeležiti pritožbene seje v skrajšanem postopku, mora prepričati sodišče v utemeljenost svoje zahteve.

Če opis kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili ne vsebuje podatkov o količini prodanega mamila in o ceni mamila, s tem ni podana kršitev kazenskega zakona, ker to ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja.

Sklep sodišča o sojenju v nenavzočnosti na glavni obravnavi velja vse do konca glavne obravnave, oziroma do trenutka, ko sodišče bodisi samo, bodisi na predlog strank presodi, da se je procesna situacija tako spremenila, da pogoji za sojenje v nenavzočnosti niso več podani. Zahteva, da mora biti pri preiskavi odvetniške pisarne navzoč predstavnik Odvetniške zbornice Slovenije, ne velja za hišne preiskave zunaj prostorov odvetniške pisarne, tudi če gre za prostore strank odvetniške pisarne ali za prostore, kjer odvetnik ali njegovi zaposleni občasno rešujejo kakšen spis in ga s tem namenom odnesejo iz odvetniške pisarne. Veljavnost procesnih ravnanj se vrednoti po zakonu, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno.

Čeprav višje sodišče zagovornice kljub njeni zahtevi ni obvestilo o seji, pa ta kršitev ni mogla vplivati na zakonitost sodbe višjega sodišča, saj tudi višji tožilec na pritožbeno sejo ni pristopil in torej obsojenec in zagovornica nista bila postavljena v neenakopraven položaj.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. čl. ZKP, ki jo pritožba vidi v tem, da se sodba opira samo na dokazno gradivo iz preiskave, glede katerega v nasprotju s 3. alinejo 1. odst. 29. čl. Ustave RS obdolžencu ni bila dana možnost izvajanja dokazov v svojo korist, saj pri preiskovalnih dejanjih ni sodeloval, ni podana. Načeli neposrednosti in kontradiktornosti glavne obravnave zahtevata, da se na njej zaslišijo tudi priče in izvedenci, ki so bili zaslišani že med preiskavo. V kolikor pa se pri ponovnem zaslišanju izpovedba priče ali izvedenca razlikuje od njune prejšnje izpovedbe - bodisi, da se kakšnega dejstva več ne spominjata, bodisi, da spremenita prejšnjo izpovedbo, kar se je v obravnavanem primeru zgodilo glede oškodovanca, mora sodišče glede na določilo 335. čl. ZKP pričo oziroma izvedenca opozoriti na prejšnjo izpovedbo in zahtevati, da pojasni, zakaj izpoveduje drugače, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. V kazenskem postopku pa ni nobenih formalnih dokaznih pravil, na katero izpovedbo naj v takem primeru sodišče opre svojo odločitev. Tako sodišče na podlagi danega pojasnila in v povezavi z drugimi dokazi po na

Glede na pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče svoje dokazne zaključke opreti le na dokaze, izvedene na glavni obravnavi in ne na tiste iz preiskave, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile na glavni obravnavi prebrane tudi izpovedbe prič iz preiskave in predočene tem pričam, ko so na glavni obravnavi izpovedovale drugače. Tako je sodišče ravnalo povsem pravilno in skladno z 335. členom ZKP ter imelo vso podlago za prosto dokazno presojo katerim izpovedbam verjame, v katerih delih in predvsem zakaj, kar je vse ustrezno in natančno obrazložilo.

Izrek sodbe nasprotuje sam sebi, če obstaja nasprotje med pravno relevantnimi dejstvi. To nasprotje je podano predvsem takrat, kadar se dejstva, ki tvorijo dejanski temelj sodbe, medsebojno izključujejo. Če obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico obrambe, mora v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper odločitev o zavrnitvi dokazov, s konkretnimi navedbami izpodbijati utemeljitev sodišča glede nepotrebnosti izvedbe takšnega dokaza in verjetno izkazati njegovo pravno relevantnost.

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. V dvomu je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno oziroma če ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče ugotoviti, ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo.

Za presojo, ali ima določena oseba status privilegirane priče v smislu 2.tč. 1.odst. 236.čl. ZKP, je odločilen čas pričevanja in ne čas storitve kaznivega dejanja. Določilo 335.čl. ZKP, da je treba pričo opozoriti na njeno prejšnjo izpovedbo, se nanaša na vsebino tistega, kar je povedala kot priča, ne pa tudi na njeno izjavo, da kot privilegirana priča želi ali ne želi pričati. Zgolj dejstvo, da je predsednik senata najprej odredil 10 minutni odmor, nato pa tej priči obrazložil, da "v primeru, če ne bo hotela pričati, sodišče ne bo moglo uporabiti zapisnikov o njenih dosedanjih zaslišanjih oz. da jih bo potrebno izločiti iz spisa" - torej da jo je opozoril na posledice, ki so predpisane v zakonu - ne pomeni takšnega nedovoljenega vplivanja na pričo, ki bi bilo v nasprotju z določbami ZKP. Zakonska podlaga za snemanje t.i. informativnega razgovora policije z oškodovancem v predkazenskem postopku je v 84.čl. ZKP. Za takšno snemanje ni potrebna privolitev oškodovanca, mora pa biti o tem vnaprej obveščen, prav tako ni potrebno dovoljenje sodišča, kot to napačno trdi zagovornik. Sodišče prve stopnje je imelo v 327.čl. ZKP pooblastilo za obs