47. člen KZ

V novejši sodni praksi je bila zahrbtnost kot kvalifikatorna oziroma razmejitvena ločnica med umorom in ubojem prepoznana v odnosu zaupanja med storilcem in oškodovancem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku kaznivega dejanja, poleg tega je šlo za dogodke v zasebnem prostoru, kjer sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo enega ali drugega. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej časovno in prostorsko neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev. V konkretnem primeru je gotovo, da med obtožencem in oškodovancem v času storitve dejanja ali neposredno pred tem ni obstajal nikakršen odnos zaupanja ali celo garantna dolžnost obtoženca, tako da obtoženi s svojim ravnanjem ni mogel zlorabiti zaupanja oškodovanca, do dejanja je prišlo na prostem in to na razdalji skoraj 50 metrov, ko se oškodovanec prisotnosti obtoženca sploh ni zavedal. Glede na to, pa čeprav sta se obtoženi in oškodovanec sicer poznala, da se je obtoženec dobro pripravil na storitev kaznivega dejanja in da je šlo za hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, ob navedenem ne moremo govoriti o zahrbtnost

Iz izpodbijane sodbe torej izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojenki združilo kazni, ki so bile izrečene s sodbami okrožnega sodišča v zvezi s sodbami višjega sodišča ter dvema kaznima zapora, ki sta obsojenki bili izrečeni s sodbami okrajnega sodišča, in sicer eno leto in deset mesecev zapora in šest mesecev zapora. Ker je sodišče prve stopnje združevalo kazni izrečene po sodbah okrožnih in okrajnih sodišč, ni moglo uporabiti določbe 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ (4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1). Očitek obeh pritožnikov, da je sodišče prve stopnje z izrekom enotne kazni kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, zato ni utemeljen.

Sicer pa si obsojenka citirano določbo razlaga napačno, saj sodišče po 3. točki drugega odstavka 47. člena KZ ne sme izreči enotne kazni daljše od osmih let zapora le v primeru, kadar so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do treh let.

Po petem odstavku 407. člena ZKP sta upravičenca do predloga za spremembo pravnomočne sodbe državni tožilec ali obsojenec oz. obsojenka. Pomeni, da sprememba pravnomočne sodbe ni odvisna le od predlogov zadnjih dveh, ampak tudi od državnega tožilca kot njune nasprotne stranke. Pri tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP so zaradi pravnomočnosti sodb upoštevane le okoliščine iz teh sodb. Kasneje nastale okoliščine so bile včasih podlaga za zahtevo za izredno omilitev kazni, ki kot izredno pravno sredstvo ni več predvideno. Uveljavljani izpodbojni razlog nepravilne odločbe o kazenski sankciji je tako brezpredmeten in brezpredmeten je tedaj, ko je obrazložen z okoliščinami, ki so v zvezi s samim izvrševanjem kazni, kar vse je predmet drugih postopkov.

Novih, kasneje nastalih olajševalnih okoliščin v nepravi obnovi postopka ni mogoče upoštevati. Njen predmet namreč niso dejstva, ki so določala odmero posamičnih kazni, ampak dejstvo, da so bile te izrečene, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku (1. točka prvega odstavka 407. člena ZKP). Gre torej za nekaj drugega, medtem ko bi bili v pritožbeni obrazložitvi navedeni dejstvi kvečjemu predmet zahteve za izredno omilitev kazni, če bi bila ta v ZKP še naprej predvidena. Ker ni, pritožnik predlaganega znižanja enotne kazni niti po tej poti ne more doseči.

Načelno je pravilno stališče obsojenca, da mora sodišče v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, glede katerih teče postopek za združitev kazni. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za tako procesno situacijo, ker je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o združitvi kazni po predlogu obsojenca. Ponovni postopek za odmero kazni v steku (neprava obnova) pa ni več možen. Odločba o izreku enotne kazni je pravnomočna in zato sodišče prve stopnje ne more ponovno o tem odločiti, ne glede na obsojenčevo nestrinjanje s tako odločitvijo.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 110. člena KZ sodišče ob preklicu pogojnega odpusta vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki je obsojenec še ni prestal, in nato izreče enotno kazen po določbah 47. in drugega odstavka 48. člena KZ. V primeru preklica pogojne obsodbe ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 48. člena KZ, na katero se pritožba neuspešno sklicuje.

Sodišče, ki izreka enotno kazen, mora pri izrekanju enotne kazni upoštevati oziroma odpraviti kršitve, ki so bile storjene pri izreku kazni istemu obsojencu s poprejšnjimi sodbami. V primerih, ko bi sodišča, ki so odločala o prejšnjih kaznih, kršila zakonske določbe 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ oziroma 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, bi bili taki obsojenci neenako obravnavani v primerjavi s tistimi, pri katerih v obsodbah do takšnih kršitev ne bi prišlo.

Z določitvijo enotne kazni, ki presega seštevek posameznih kazni, je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ.

Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev. Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sod

O navideznem steku med kaznivim dejanjem zlorabe položaja in ponareditve poslovnih listin zaradi razmerja inkluzije (ne pa konzumpcije) bi bilo mogoče govoriti le ob obsodbi obsojenca za obe v obtožnici očitani mu kaznivi dejanji.

V sodbi, s katero izreče enotno kazen, sodišče ne upošteva okoliščino, da je bil obsojenec pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni.

Kombinacija novih in starih določb kazenskega zakona je možna le izjemoma in ena takšnih izjem je tudi uporaba določb o steku kaznivih dejanj.

Pritožbena navedba, da se obdolženec preživlja izključno z izvrševanjem kaznivih dejanj premoženjske narave in da do premoženjske koristi prihaja z izsiljevanjem, nima podlage v podatkih kazenskega spisa. Obdolženec je bil namreč spoznan za krivega storitve enega kaznivega dejanja izsiljevanja ter nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, pri čemer pogojne obsodbe, ki je izbrisana iz kazenske evidence, ni mogoče upoštevati, saj bi bil v nasprotnem primeru izbris obsodb iz kazenske evidence brez pomena.

1. Vpliv iz prvega odstavka 269. člena KZ je vezan na posameznikov uradni ali družbeni položaj in je lahko izkoriščan tako tedaj, ko je storilec neposredno nadrejen uradi osebi, kot tedaj, ko takšnega razmerja med njima ni in tudi, ko ne delujeta znotraj istega družbenega podsistema. 2. Smisel inkriminacije iz prvega odstavka 269.a člena KZ je v preprečevanju koruptivnih ravnanj, še preden je uradno dejanje opravljeno oziroma bi moralo biti opravljeno in ne šele tedaj, ko so ta ravnanja dosegla hotene učinke.

Obtožnica je lahko prekoračena le z izrekom in ne z razlogi sodbe.

S tem, ko je sodišče v izrečeni pogojni obsodbi pri določanju enotne kazni upoštevalo tudi kazen petih mesecev zapora iz že preklicane pogojne obsodbe, je v odločbi o kazenski sankciji prekoračilo pravice, ki jih ima po določbi četrtega odstavka 52. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 47. člena KZ.

Sodna praksa in večinsko mnenje teorije pritrjuje stališču, da gre med goljufijo in listinskim deliktom za realni stek (razen v primerih, ko je storilec pri ponarejanju listin deloval opustitveno - omisivno). Dejstvo je, da storitev kaznivega dejanja goljufije ni nujno pogojena s kaznivim dejanjem ponarejanja listin, storiti ga je mogoče tudi na drug način. V prid steka obeh dejanj govorijo tudi razlogi kriminalitetne politike, saj je takšno ravnanje storilca za družbo nevarnejše glede na to, da pomeni sočasen napad na dva različna varstvena objekta - premoženje in pravni promet. Poleg tega primerjava obeh zakonskih predpisov pokaže, da gre tudi sicer za povsem različni kaznivi dejanji, pri katerih navideznega steka ni mogoče zagovarjati z nobenim o znanih medsebojnih odnosov zakonskih dejanskih stanov (specialnost, subsidiarnost, konsumpcija in inkluzija).

Sodišče, ki je v izpodbijani pravnomočni sodbi ponovno upoštevalo kazen, določeno obsojencu s pogojno obsodbo, ki je že bila upoštevana pri določitvi enotne kazni v drugi sodbi, je v odločbi o kazenski sankciji prekoračilo pravice, ki jih ima po določbi drugega odstavka 53. člena v zvezi s četrtim odstavkom 52. člena in 47. členom KZ.

Enotno kazen izreče sodišče ob upoštevanju posameznih določenih kazni in ne sme posamezne kazni določiti oziroma jo izreči šele pri izreku enotne kazni.