44. člen ZKP

Tretji odstavek 173. člena KZ-1 kaznuje v svojem bistvu ravnanje storilca, ki svojo vlogo, ki mu prinaša določeno avtoriteto in mu omogoča, da se žrtvi intimno približa, izkoristi (zlorabi) za izvrševanje spolnih dejanj. Za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja osebe, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, po utrjeni praksi Vrhovnega sodišča zadošča opis odnosa med starejšim in mlajšim članom (razširjene) družine. Po merilih za presojo nepristranskosti, kot so se vzpostavila v judikaturi ESČP, zgolj določeno osebno vedenje o priči samo po sebi še ne vzbuja (objektivno upravičenega) dvoma v nepristranskost, temveč je za presojo relevantno, kakšna sta narava in obseg poznavanja konkretne zadeve. Okoliščina, da je sodna izvedenka pred podajo izvedenskega mnenja v predmetni kazenski zadevi izdelala tudi izvedensko mnenje v nepravdni zadevi glede stikov med oškodovanko in njenim biološkim očetom, ni razlog, ki bi sam po sebi narekoval postavitev drugega sodnega izvedenca.

Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov niso namenjeni predlogi za izločitev sodnika oziroma predlogi za prenos krajevne pristojnosti, temveč (iz)redna pravna sredstva zoper sodne odločbe. V ravnanju obrambe je pri izvrševanju pravice do navzočnosti na narokih prepoznati zlorabo te pravice z namenom preprečiti tek kazenskega postopka, saj kljub zagovornikovem vsakokratnem zatrjevanju obsojenčevih zdravstvenih razlogov za izostanek, ne obsojenec ne njegov zagovornik nista predložila ustreznih dokazil, ki bi omogočala presojo obsojenčeve nezmožnosti za sojenje, čeprav jima je bilo večkrat pojasnjeno, da sama navedba razloga izostanka za opravičilo ne zadošča; da mora predložiti potrdilo zdravnika, da oseba ni sposobna za sojenje oziroma za sodelovanje na glavni obravnavi; ter da je obsojenec v drugi kazenski zadevi v postopku odločanja o prošnji za odlog nastopa prestajanja kazni zapora zatrjeval, da mora opravljati delo, ki ga je začel, ker bi sicer nastala občutnejša škoda, ter da pretežno skrbi za svoje otroke, ki jih vsakodnevno vozi v šolo in na obšolske dejavnosti, ker je soproga v službi in ne more. Šk

Izvedenec, ki je v pogovoru z obdolžencem, ki se ni želel zagovarjati, ali s privilegirano pričo, ki o kaznivem dejanju ni želela izpovedovati, izvedel o kaznivem dejanju nekaj, česar sodišče ni moglo izvedeti, ker sta taki osebi uporabili privilegij pravne dobrote, da ne rabita izpovedovati, tega v izvedenskem mnenju ne sme povzeti, temveč mora takšne podatke ohraniti v svojem arhivu. Kljub temu pa izvedensko mnenje, če je v njem takšna izjava zapisana, ni nedovoljen dokaz, zaradi katerega bi ga bilo treba iz spisa izločiti.

Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko. Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj. Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja. Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave. Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.

Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so t

Zgolj nestrinjanje obrambe z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodne izvedenke, po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za njeno izločitev. Pojem dejanskega poslovodje, to je osebe, ki dejansko opravlja oziroma izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe, je razvila sodna praksa. Ni dvoma, da sklepanje poslov ter v zvezi s tem razpolaganje s premoženjem družbe, kar je nedvomno vsebina očitkov obema obdolžencema, pomeni dejavnost oziroma aktivnosti pri vodenju gospodarske družbe. Da je tudi zloraba položaja v enoosebni družbi protipravna in predstavlja kaznivo dejanje, saj velja ločenost premoženja družbe z omejeno odgovornostjo od premoženja njenega edinega družbenika, je Vrhovno sodišče v (novejši) sodni praksi že večkrat jasno in izrecno poudarilo. Namen storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 je poseben subjektivni zakonski znak, prepleten z institutom krivde - direktnim naklepom, in se ugotavlja na podlagi okoliščin konkretnega primera.

Ugotovitve forenzičnega računalniškega preiskovalca, ki je bil na glavni obravnavi dodatno še zaslišan, niso nedovoljen dokaz, saj na podlagi osmega odstavka 219.a člena ZKP preiskavo elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava), vključno s preko omrežja povezanimi in dosegljivimi informacijskimi sistemi, kjer so shranjeni podatki (prvi odstavek 219.a člena ZKP), opravi strokovno usposobljena oseba. V postopku ni bila predlagana izločitev strokovnjaka v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZKP, obramba in obsojenec, ki se z njegovimi izsledki nista strinjala, pa v dokaznem postopku nista ravnala aktivno, kot se to od njiju zahteva ter angažirala svojega strokovnjaka kot pomočnika pri kritični presoji njegovih izsledkov.

Zaslišanje oškodovanke pri preiskovalnem sodniku je predstavljalo izvedbo dokaza, ki je zaradi starosti oškodovanke specifična. Na glavni obravnavi neposredno zaslišanje oseb, mlajših od petnajst let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj (iz tretjega odstavka 65. člena ZKP) ni dopustno zaslišati (peti odstavek 331. člena ZKP), temveč v teh primerih sodišče odloči, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb, stranke pa lahko postavijo tudi posredna vprašanja, če sodišče oceni, da so utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, zaslišanje pa opravi posredno preiskovalni sodnik (šesti odstavek 331. člena v zvezi s 338. členom ZKP). Osebno integriteto mladoletnega oškodovanca, ki še ni star 15 let, varujejo že navedene zakonske določbe, ki določajo način njegovega zaslišanja v primeru, kadar je bil žrtev kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 65. člena ZKP. Oškodovanko, takrat še ne staro 15 let, je zaslišal preiskovalni sodnik (pod njegovim vodstvom pravosodna svétnica), zagovorniki so ji postavili številna posredna vprašanja, potek dogajanja 3. 10. 2018 pa je podrobno opisala, ko je bila prvič zaslišana, medtem ko je na zaslišanju 17. 4. 2019 povedala, da pri t

Ob smiselni uporabi četrtega odstavka 42. člena ZKP pa se sklep, s katerim se zahteva za izločitev izvedenca zavrne in se tak sklep izda po vložitvi obtožnega akta, lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo.

Določbe o izločitvi sodnikov se smiselno uporabljajo tudi za strokovne sodelavce.

Posebna pritožba zoper sklep, ki se nanaša na predlog za izločitev dokazov in ki je bil izdan med tekom glavne obravnave, ni dovoljena. Prav tako ni dovoljena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o izločitvi izvedenca, saj je bil sklep, s katerim je sodišče zahtevo za izločitev zavrnilo, izdan po vložitvi obtožbe.

Po določbi petega odstavka 42. člena ZKP se v primeru, če je stranka ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 41. člena ZKP, zahteva za izločitev v celoti ali deloma zavrže, zoper sklep, s katerim se zahteva zavrže, pa ni pritožbe. Ker je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je predlog za izločitev izvedenca prepozen, ga je (pravilno) zavrglo, takšna odločitev pa glede na citirano določbo petega odstavka 42. člena ZKP pomeni, da zoper ta sklep ni pritožbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno poudarilo, da izvedensko mnenje ne predstavlja nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 83. člena ZKP, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa, saj ne obstajajo okoliščine iz 251. člena ZKP, da se sodna odločba ne bi smela opirati na to izvedensko mnenje. S temi razlogi je po mnenju višjega sodišča v celoti zadostilo zahtevi po obrazloženosti sprejete odločitve, še posebej ob dejstvu, ko zagovorniki v predlogu za izločitev izvedenskega mnenja ne navajajo nobenih utemeljenih razlogov za izločitev dokazov, ki jih določata 18. in 251. člen ZKP.

Postopanje sodišča prve stopnje, ko je predlog pooblaščenca kot tožilca za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke iz razloga nepristranskosti izvedenca ocenilo kot predlog za izločitev nedovoljenih dokazov, je zmotno. Sodišče prve stopnje bi moralo predlog pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ocenjevati v smislu določb 251. člena in 44. člena ZKP.

Iz zakonske dikcije prvega odstavka 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca, temveč ga lahko stori vsak, ki zavestno ne ravna po delovnopravnih predpisih. Pomembna je ugotovitev sodišča, da ima storilec kaznivega dejanja, ne glede na njegov status v gospodarski družbi, vodstveni položaj, in s tem upravičenje dejanskega vodenja poslov. Nadomestilo plače, enako kot plača, predstavlja plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora delodajalec skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR izplačati med drugim v primeru, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Posamezna ravnanja v konkretnem primeru sicer izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, vendar gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej po drugem odstavku 196. člena KZ-1. V postopku stranke sicer lahko oporekajo izvedenskemu mnenju, vendar pa nestrin

Če je bil sklep, s katerim je bila zahteva za izločitev izvedenca zavrnjena, izdan po vložitvi obtožbe, se lahko izpodbija samo s pritožbo zoper sodbo. Strokovnost, verodostojnost in sprejemljivost vsebine izvedenskega mnenja je v okviru pravila o prosti presoji dokazov predmet dokazne ocene sodišča, kot vsak drug dokaz v kazenskem postopku, niso pa to okoliščine, zaradi katerih bi kljub očitnem nestrinjanju zagovornikov z ugotovitvami izvedenca, šlo za nedovoljeni dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa.

Dejstvo, da se obramba in izvedenec ne strinjata, nikakor ne more biti razlog za izločitev izvedenca.

Izvedensko mnenje kot predmet izločitve dokazov.

Iz izvedenskega mnenja je razvidno, katero dokumentacijo je izvedenec uporabil, zgolj pavšalne pritožbene trditve o možnosti spreminjanja podatkov v inšpektorjevih tabelah pa niso z ničemer izkazane, zato jih sodišče v pritožbenem postopku tudi ne more preveriti, zaradi česar obstajajo zgolj na špekulativni ravni. Strokovnost in verodostojnost izvedenskega mnenja bo na podlagi drugega odstavka 355. člena ZKP sodišče prve stopnje ocenjevalo ob zaključku faze dokazovanja na glavni obravnavi. Sklep, s katerim se zahteva za izločitev izvedenca zavrne in je bil izdan po vložitvi obtožbe, se lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo.

Ker skopa pritožba ne konkretizira kaj bi naj bile okoliščine, ki vzbujajo dvom v strokovno znanje oziroma nepristranost navedenega izvedenca in so torej navedbe pritožbe povsem pavšalne, se zaradi neobrazloženosti ne dajo vsebinsko preverjati.

Goljufivi namen pri kaznivem dejanju goljufije po 217. členu KZ je bodisi obogatitveni bodisi oškodovalni, pri čemer je obogatitveni goljufivi namen, torej namen sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist, podan, kadar oseba, ki zasleduje določeno premoženjsko korist, za povečanje lastnega ali tujega premoženja nima pravne podlage in se tega tudi zaveda. Strokovno mnenje, ki je bilo pred začetkom kazenskega postopka izdelano za eno izmed strank kazenskega postopka, ni izvedenstvo po ZKP, četudi ga je pripravil sodni izvedenec. Vendar pa to ne pomeni, da strokovno mnenje v takem primeru predstavlja nedovoljen dokaz, ki bi ga moralo sodišče iz spisa izločiti in nanj ne bi smelo opreti sodne odločbe. Obstoj okoliščin, ki zbujajo dvom v nepristranskost izvedenca, pomeni izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ki se na podlagi prvega odstavka 44. člena ZKP smiselno uporablja tudi za izvedence.