421. člen ZKP

Nadomestna izvršitev kazni zasleduje enak namen kot odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe. Iz tega razloga je v vsakokratnem primeru mogoče uporabiti le enega od navedenih institutov, ne pa oba kumulativno, saj že vsak od njiju uresniči želeni cilj. Ker bo s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bilo ugodeno predlogu zagovornice za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, že preprečen odvzem prostosti, se predlogu zagovornikov le delno ugodi in izvršitev pravnomočne sodbe odloži do pravnomočnosti navedenega sklepa.

V obravnavani zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji iz šestega odstavka 421. člena ZKP, saj z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojencu ni bila izrečena kazen zapora, ki se izvrši z odvzemom prostosti.

Zahteva, ki skoraj v celoti pomeni dobeseden prepis pritožbe, ne zadosti standardu konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo. Vložnik (v tem primeru zagovornik, ki je prava vešč) mora namreč v zahtevi konkretizirano in poglobljeno uveljavljati kršitve, ki jih zatrjuje ter jih ustrezno utemeljiti, pri čemer se mora v relevantnem obsegu soočiti tudi s stališči višjega sodišča. V okviru pristojnosti Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednih pravnih sredstvih, ni zaobsežena ponovna presoja pritožbe, ki je zgolj preimenovana v zahtevo za varstvo zakonitosti, oziroma dobesednega prepisa pritožbenih navedb. Takšen način vlaganja izrednih pravnih sredstev dejansko pomeni obid zakonskih in ustavnih določb o dostopu do Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih in 420. členom ZKP) in v samem bistvu predstavlja zlorabo procesnega položaja zagovornika, ki mu je zaupan na podlagi 29. člena Ustave, 75. člena ZKP in prvega odstavka 421. člena ZKP. S tovrstnim nepoštenim ravnanjem, ki se ga poslužuje - obravnavana zadeva ni samostojni primer - nikakor ne r

Predpostavke iz šestega odstavka 421. člena ZKP ne gre razlagati pretirano ozko, tj. tako, da bi se moral obsojenec neposredno v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti nahajati na prostosti, temveč je relevantno predvsem to, da pri obsojencu tekom kazenskega postopka niso obstajali priporni razlogi, pa čeprav bi se ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti že nahajal na prestajanju zaporne kazni.

Ker je krog upravičencev do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ožji od kroga upravičencev do vložitve pritožbe in oškodovanec kot tožilec pravice do vložitve tega izrednega pravnega sredstva nima, je zato prvostopenjsko sodišče skladno z določbo drugega odstavka 422. člena ZKP ravnalo pravilno, ko je zahtevo oškodovanke kot tožilke A. A. z dne 24. 1. 2025 zavrglo kot nedovoljeno.

Med upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni oškodovanca kot tožilca - ki je vložnik zahteve v obravnavanem primeru - zato nima pravice do vložitve tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper t. i. drugo odločbo, s katero je bil zavrnjen obsojenčev predlog za izdajo sklepa o ugotovitvi zastaranja izvršitve kazni desetih mesecev zapora, ne pa zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek in s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora, zaradi česar se predlog obsojenčevih zagovornikov za prekinitev izvršitve sodbe, podan v navedeni zahtevi za varstvo zakonitosti, zavrže.

Zahteve, ki se tičejo izključno interesov zagovornika so nedovoljene. Zagovornik je upravičen zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le v korist obsojenca, ne pa tudi (izključno) v svojo korist.

Zahteve, ki se tičejo izključno interesov zagovornika so nedovoljene.1 Po pravnomočnosti sodbe lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti le osebe, ki so navedene v prvem odstavku 421. člena ZKP. Zagovornik je naveden med temi osebami, vendar je upravičen to izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obsojenca, ne pa tudi v (izključno) svojo korist. Zagovornik torej ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste pravnomočne odločbe, izdane v kazenskem postopku, ki ne zadevajo obsojenca in njegovih pravic ali dolžnosti, temveč se nanašajo izključno na zagovornika. Mnenje, ki ga je v postopku podal strokovnjak nima narave izvedenskega mnenja in ga tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče enačiti z mnenjem, ki ga v kazenskem postopku izdela izvedenec, ki ga je odredilo sodišče. Zato navedeni strošek ne predstavlja potrebnih izdatkov obdolženca.

Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu I Ips 3176/2013 z dne 26. 11. 2020 presodilo, da je iz navedene zakonske ureditve razvidno, da ima prejemnik premoženjske koristi pravico do pritožbe in pravico do le enega izrednega pravnega sredstva - zahteve za obnovo postopka. Drugega izrednega pravnega sredstva - torej zahteve za varstvo zakonitosti - procesni zakon ne predvideva. Vendar pa tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteve, ki se tičejo izključno interesov zagovornika, so nedovoljene.1 Po pravnomočnosti sodbe lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti le osebe, ki so navedene v prvem odstavku 421. člena ZKP. Zagovornik je naveden med temi osebami, vendar je upravičen to izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obsojenca, ne pa tudi v (izključno) svojo korist. Zagovornik torej ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste pravnomočne odločbe, izdane v kazenskem postopku, ki ne zadevajo obsojenca in njegovih pravic ali dolžnosti, temveč se nanašajo izključno na zagovornika.

Od odvetnikov, ki vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti, se pričakuje najmanj, da poznajo pogoje za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, da z njim uveljavljajo očitke, ki so smiselno povezani z izpodbijanimi sodnimi odločbami, ter da svoje navedbe tudi ustrezno obrazložijo. Zagovorniki nosijo v primeru vlaganja očitno neutemeljenih zahtev za varstvo zakonitosti tudi tveganje, da jim bo naložena sodna taksa v višini 125,00 EUR, saj z vlaganjem tovrstnih vlog, ki po vsebini ne zasledujejo učinkovitega varstva koristi njihovih strank, po lastni krivdi povzročajo t.i. separatne stroške, kamor sodi tudi ustrezna sodna taksa.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da smejo po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, le po njegovi smrti jo smejo v korist obdolženca vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena KZ-1, med katerimi zakoniti zastopnik ni naveden.

Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka izkoristila vsa možna pravna sredstva že z vložitvijo rednega pravnega sredstva, torej pritožbe. Slednjo je vložila neodvisno od volje tretjih, enako pa bi lahko storila tudi z vložitvijo ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva, pa tega ni storila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, namen katere je odpraviti kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo ter zagotoviti enotno uporabo zakona v vsej državi (tako mag. Štefan Horvat v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 907). Tudi državni tožilci kot stranke v posamičnem postopku niso upravičeni vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, kar kaže na to, da so pravice državnega tožilca in zasebnega tožilca glede možnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti izenačene. V kolikor bi zasebni tožilec lahko vložil zahtevo za varstvo zakonitosti neposredno, bi s tem imel več pravic, kakor jih ima državni tožilec.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga zagovornik izključno v svojo korist, ni dovoljena. Nedovoljena je zato zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odmeri stroškov in nagrade za zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, če je sodišče odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki izplačajo iz proračunskih sredstev, ker bi bilo sicer ogroženo obsojenčevo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

Trditvenemu bremenu nezakonitosti delovanja državnega organa (tožilstva) obramba ne more zadostiti s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo ali da bi v predkazenskem postopku zbrani podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (t. i. fishing expedition). Objektivna nedosegljivost prič kot dokaznih sredstev obstaja tudi, kadar se pristojni organi zaprošene države kljub skrbnemu in vztrajnemu ravnanju našega sodišča ne odzivajo na zaprosila za izvedbo zaslišanj prek mednarodne pravne pomoči, posredovana po diplomatski poti. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da se seznani z njihovimi izpovedbami ter da se nanje lahko odzove. Če sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neusp