244. člen KZ

Pritožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep izpostavlja dve odločbi Vrhovnega sodišča RS, vendar zgolj selektivno, ko sicer pravilno navaja, da po stališču Vrhovnega sodišča obnova postopka predstavlja edino izredno pravno sredstvo, ki ga ima na voljo prejemnik premoženjske koristi, zamolči pa nadaljnji del obeh odločb Vrhovnega sodišča, iz katerih jasno izhaja, da tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Takšna ureditev pa je po presoji Vrhovnega sodišča tudi ustavno skladna.

Čeprav predlog za odložitev ali prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe po četrtem odstavku 423. člena ZKP po sebi ni izključen ali prepovedan, Vrhovno sodišče o takšnem predlogu ne odloča. Izjema so primeri iz šestega odstavka 421. člena ZKP, ko je obsojencu v pravnomočni sodni odločbi izrečena kazen zapora in ko se nahaja na prostosti oz. ko mu je prostost že odvzeta zaradi njenega prestajanja. Sicer je treba predlog razumeti kot pobudo pred preizkusom, ki ga Vrhovno sodišče opravi po uradni dolžnosti. Različno kot pri preostalih dveh izvršitvenih oblikah iz prvega odstavka 244. člena KZ, ko storilec prekorači določene pravice ali ne ravna po določenih dolžnostih, storilec pri izrabitvi položaja ravna znotraj danih pooblastil, vendar v nasprotju z njihovim namenom oziroma interesi gospodarske družbe ali druge pravne osebe, za katere mora sicer po položaju skrbeti. Z vidika protipravnosti opis storilčevih pooblastil ali upravičenj v izreku sodbe tako ni smiseln, opis storilčevih ravnanj, ki nasprotujejo namenom danih pooblastil ali upravičenj oz., ki nasprotujejo interesom gospodarske družbe ali drug pravne osebe pa je nujen.

Obsojenčevo ravnanje ni bilo v skladu s sodno prakso, sprejeto v letu 2007, torej pred storitvijo obsojencu očitanega dejanja, saj je tudi ta v razpolaganju družbenika enoosebne družbe, s katerim si je pridobil premoženjsko korist iz kapitala te družbe, prepoznala protipravnost takšnega ravnanja, če je poleg družbe oškodoval še njene upnike. Ob vprašanju ustaljenosti tozadevne sodne prakse do leta 2017 vendarle potrebno dodatno izpostaviti še zavzeto stališče iz sodbe I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011, da je v primeru kaznivega dejanja po 244. členu KZ vedno oškodovana družba, ki je nikakor ni mogoče enačiti z (edinim) družbenikom. Tudi sodna praksa, sprejeta v in po letu 2017, ni uveljavila novega sodno sprejetega pravnega pravila, temveč je zgolj potrdila že uveljavljene postulate prava gospodarskih družb, da gospodarska družba z ustanovitvijo pridobi status pravne osebe, s tem pa tudi lastno pravno osebnost, ki je ločena od pravne osebnosti njenih članov.

Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah poudarilo, da bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni, ter da sodišče izvede postopek, analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje in izrek kazni. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je treba objektivne okoliščine presojati v duhu 86. člena KZ-1 in jih oceniti glede na stanje v času odločanja o NIK. Vendar pa pritožniki zmotno zmanjšujejo pomen in vlogo teh okoliščin pri presoji storilčevega stanja po obsodbi. Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov določenih z 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnikov 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je naklep obtoženega A. A. kot pomagača glede dejanja direktorja C. C., zadostno izkazan s tem, da mu je bilo jasno predstavljeno, da slednji za družbo D. d.d. ne more legalno odkupiti delnic po ceni, za katero sta se dogovarjala in so mu bili predstavljeni tudi vzroki za to, da pa odkup (mimo kogentnih zakonskih določil) lahko izvedeta na način, da v pogodbo za delnice napišeta nižjo ceno od dejansko dogovorjene, razlika do polnega izplačila za delnice pa se pokrije na podlagi fiktivnega računa v okviru gradbene pogodbe.

Sprememba enotne in ustaljene sodne prakse je načeloma lahko razlog za pravno zmoto, to je položaj, ko storilec kaznivega dejanja iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano (21. člen KZ). Da bi storilec sploh lahko uveljavljal, da je bil v (opravičljivi) pravni zmoti na podlagi stališča sodne prakse, mora ta biti enotna in ustaljena. Pri tej presoji so pomembne tudi okoliščine, ki so pomembne za presojo (ne)abitrarnosti spremembe sodne prakse, kot na primer, ali je bila sodna praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi.

Res je, da gre pri procesu odpiranja rudnika za "pripravljalna dejanja" za sledeče opravljanje gospodarske dejavnosti stricto sensu, istočasno pa gre pri tem ravno za spremljajočo oziroma podporno dejavnost, ki konstruira izvajanje gospodarske dejavnosti kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja tudi po praksi precedenčnega sodišča. Nedvomno je družba v postopkih nabavljanja opreme za rudnik že poslovala, obtoženec pa je bil s sredstvi družbe razpolagal prav pri tovrstnem poslovanju ter v evidentni vsebinski povezavi z načrtovanim izkoriščanjem rudnika oziroma (odplačnim) izkopavanjem cinka in svinca (kot registrirane dejavnosti družbe G., d. o. o.) po zagonu proizvodnje. Protipravnost izrabe položaja kot ene od oblik storilčevega ravnanja po 244. členu KZ je prav v opravljanju dejanj, za katere je pooblaščen, v neskladju z njihovim namenom oziroma v neskladju z interesi družbe, s čimer se odrazi storilčev napad na notranjo (zlasti premoženjsko) varnost gospodarskega subjekta in napad na premoženjski interes družbe kot kazenskopravno varovano dobrino. V taki situaciji ni treba, da je izraba položaja (dodatno) konkretizirana še z navedbo pooblastil obtoženca (kot

Da je podano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ mora biti poleg objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja dokazan obsojenčev naklep v smeri bodisi (a) pridobiti premoženjsko korist, bodisi (b) povzročiti premoženjsko škodo. Prav v tem je bistven razlikovalni element med krivdno povzročeno škodo gospodarski družbi, za katero storilec odškodninsko odgovarja, in kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ.

Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto. Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost. Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo. Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega d

Za izrabo položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti v smislu 244. člena KZ je ključno, da ravnanje storilca izvira iz gospodarske družbe, v kateri naj bi ta izrabil svoj položaj. V konkretni zadevi pa obsojenec inkriminiranega ravnanja, kot je opisano v izreku sodbe, ni storil pri razpolaganju s premoženjem družbe A. d.d., do katerega bi bil kot predsednik nadzornega sveta v tej družbi upravičen, temveč ga je storil kot direktor in edini družbenik družbe B. d.o.o. Vložnik zato utemeljeno trdi, da obsojenec, glede na opis dejanja, ni izrabil svojega položaja v družbi A. d.d., kot to v izpodbijani sodbi zmotno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. Funkcija predsednika nadzornega sveta v družbi A. d.d., ki jo je obsojeni A. A. zasedal v času storitve očitanih izvršitvenih ravnanj, v predmetni zadevi ne more biti pravno relevantna pri presoji oblike njegove udeležbe pri kaznivem dejanju zlorabe položaja soobsojenke B.B., saj mu ta lastnost (ali pravilneje: funkcija) ni omogočila izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma odločilnega prispevka k storitvi kaznivega dejanja v smislu, ki je za storilstvo zahtevana pri t.i. pravih delicta propria. Obsojenčevo

V točki 4 obrazložitve je sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo, zakaj kazenski pregon v obravnavani zadevi še ni zastaral. Prav tako je zadostno ocenilo, zakaj je glede očitanega kaznivega dejanja podan utemeljen sum, ki je potreben za uvedbo preiskave.

Zgolj okoliščina, da v času, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito oziroma storilec spoznan za krivega, storilec gotovine nima več v posesti, še ne pomeni avtomatično, da mu ni mogoče očitati, da je gotovino obdržal zase. Po končanju kaznivega dejanja jo je lahko tudi potrošil po svoji prosti volji, vendar se zaradi tega ne more izogniti odvzemu premoženjske koristi na način, da se mu odredi plačilo denarnega zneska, ki ustreza tej premoženjski koristi. Poslovodja, četudi je hkrati edini družbenik družbe, je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, ki je samostojna (pravna) oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Stališče v točki 57 bi lahko nakazovalo na error iuris, to je pravno zmoto, ki jo ureja 21. člen KZ oziroma 31. člen KZ-1. Ni namreč kazensko odgovoren storilec kaznivega dejanja, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano. Če bi se storilec zmoti lahko izognil, se sme kaznovati mileje. Če je torej sodišče prve stopnje menilo, da je bil v določeni meri obtoženec v pravni zmoti, bi se do tega moralo določneje opredeliti tu

Da bi si obdolženec lahko v postopku po 498.a členu ZKP ustrezno pripravil svojo obrambo, mora natančno vedeti, katerega dejanja je obtožen, kar mu zagotavlja 5. člen ZKP, ki ima podlago v 29. členu Ustave RS, kot tudi EKČP. Pravica do poštenega sojenja se torej nanaša tudi na postopek iz XXVIII. poglavja ZKP za odvzem podkupnin ter denarja ali premoženja nezakonitega izvora po določbi 498.a člena ZKP, pri čemer obdolženec ne more ustrezno zastaviti svoje obrambe, če ne ve, česa se ga bremeni. V konkretni zadevi bi tudi po presoji pritožbenega sodišča za takšno protipravno pridobitev premoženjske koristi lahko šlo v primeru, če bi obdolženec izvršil dejanje, ki bi ustrezalo zakonskim znakom davčne zatajitve po tedaj veljavnem 254. členu KZ ali zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. V tem primeru bi iz dejanskega opisa obtožnice morali izhajati zakonski znaki takšnega predhodnega dejanja, saj je za obstoj kaznivega dejanja pranja denarja v vsakem primeru treba najprej ugotoviti, katero je predhodno kaznivo dejanje in kdaj je bilo dokončano. Pomanjkljivosti opisa kaznivega dejanja se ne morejo odpraviti z izvedbo postopka po drugem odstavku 498.a člena ZKP, za k

Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dat

Sodišče prve stopnje je ustrezno razumelo konkretni opis očitanega kaznivega dejanja v obtožnici kot konkretni dejanski stan kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ in se do navedenega opredelilo v zaključku točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe ter posebej v poglavju, ki se nanaša na pravno presojo dejanja. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da je iz opisa očitka jasno razvidna povezava negativnega vrednotenja obtoženčevega aktivnega ravnanja, to je podpisa sklepa o odobritvi kredita, z vsebino norm, ki so ga zavezovale kot predsednika uprave. Zaključek sodišča prve stopnje, da v izreku sodbe navedena normativna podlaga predstavlja ustrezno regulativo dolžnega ravnanja obtoženca, ki je, preko podpisa sklepa o odobritvi kredita družbi, katera pogojev za to ni izpolnjevala, deloval v nasprotju z interesom banke, saj je vedel, da ni preverjena sposobnost družbe za vračilo kredita ter realna vrednost sekundarne možnosti poplačila kredita, to je vrsta in obseg zavarovanj (izraba položaja v kombinaciji z opustitvijo dolžnega ravnanja), je pravilen. Iz navedenega opisa je razvidno, da se obtožencu očita ravnanje v naspro

Tožnica v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da lahko pravnomočna oprostilna sodba z dne 19. 3. 2021 zaradi kaznivega dejanja po 244. členu KZ predstavlja podlago za obnovitveni razlog iz 10. ali 11. točke 394. člena ZPP glede pravnomočno končanega postopka v tem delovnem sporu. Ker je bila omenjena oprostilna sodba kazenskega sodišča izdana že po pravnomočno končanem delovnem sporu v tej zadevi, že iz tega razloga ni utemeljen predlog za obnovo postopka na podlagi 10. točke 394. člena ZPP. Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP le, če so ta dejstva oziroma če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku, to je praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (člen 286 ZPP). Dejstva in dokazi so torej morali v času sojenja že obstajati.

Pri vsakem odločanju o uporabi milejšega zakona je treba primerjavo opraviti in concreto. Ta pa pokaže, da je protipravna premoženjska korist, ki sta jo na podlagi obsojenčevega nezakonitega ravnanja pridobila B. B. in zanj slamnati kreditojemalec D. D., protipravna. Za protipravno premoženjsko korist gre, ko zanjo ni pravne podlage. Navedbe, da ni mogoče govoriti o protipravnosti, ker je šlo za odobritev dveh kreditov, v katera sta bila v poznejši fazi kot sopodpisnika v enem primeru vključena tudi direktor poslovne mreže, v drugem pa njegov pooblaščenec, nazadnje pa ju je odobrila uprava banke, ni utemeljena. Obe sodišči sta ugotovili, da je bilo celotno (kaskadno) odločanje o obeh kreditih posledica zavajajočih navedb v kreditnih predlogih, pri katerih pa je bil na strani banke, kot je ugotovljeno v izpodbijanih pravnomočnih sodbah, spiritus agens ravno obsojeni A. A. Obe sodišči sta razumno utemeljili, da je obsojenec v postopku odločanja o obeh kreditih kršil določbe Zakona o gospodarskih družbah, Obligacijskega zakonika in Zakona o bankah, prav tako ravnal v nasprotju z notranjimi akti banke, ki so urejali odobravanje naložb fizičnim osebam in zavarovanje z zastavo nepremi

Bistvo očitka pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ je v nezvestobi gospodarski družbi, bolj konkretno pa v zlorabi zaupanja, ki je storilcu podeljeno v njegovi funkciji oziroma s pooblastilom. V opisu izrabe položaja na način, ki je očitan obtožencu in opisan v izreku, je protipravnost dovolj jasno in razumljivo opredeljena. Obtoženi je imel dvojno in interesno konkurentno funkcijo, v dveh gospodarskih družbah, kar mu je samo po sebi (v sostorilstvu z obtoženo B. B.) omogočilo očitano zlorabo položaja v družbi Z. Iz opisa tako povsem konkretizirano izhaja očitek, da je v imenu svoje družbe U. izdal fiktivne račune družbi Z., katere premoženjske interese bi moral varovati v funkciji predsednika nadzornega sveta, funkcija predsednika nadzornega sveta mu je namreč sama po sebi prepovedovala opustitev dolžne skrbnosti, nadzora, ki se v predmetni zadevi povsem ustrezno oziroma konkretizirano opisuje z očitkom, da je v imenu in za račun družbe U., izdal fiktivne račune oškodovani družbi. Pritožbeno sodišče zavrača očitke zagovornice obtoženega, da je sodišče s širitvijo obdobja storitve kaznivega dejanja nedovoljeno in v škodo obtoženega prekorač

Ugotovitev sodišč, da je ročni pripis na protokolu uprave D. mogoče šteti kot navodilo uprave D., ki je bilo zavezujoče za poslovodstvo A., in ga je bil obtoženec torej dolžan upoštevati, je v skladu s pravili takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah o (enoosebni) družbi z omejeno odgovornostjo (zlasti 438., 439. ter 459. člen ZGD) kot tudi v skladu s pravili o dejanskem koncernu (478. do 481. člen ZGD). Potrebno je upoštevati posebnosti kapitalske oblike družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je najvišji organ skupščina družbenikov. Ne glede na to, ali imajo družbeniki izrecno pooblastilo odločati o tekočih poslih, sme obvladujoča družba poslovodstvu odvisne družbe dajati neposredna in zavezujoča navodila o tekočem poslovanju. Pri zahtevi po veljavnem sklepu skupščine (411. člen ZGD) gre predvsem za varovanje preostalih družbenikov, zato velja drugače v primeru družbe z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom. V tej je zato mogoče dati zavezujoča navodila povsem brez formalnih zahtev glede oblike – tudi ustno. Prav tako lahko obvladujoča družba formalno ali neformalno vpliva na odločitve poslovodstva odvisne družbe. Takšen vpliv je (bil) zamejen le s 478. členom ZGD (

Kaznivo dejanje zlorabe položaja je bilo lahko storjeno najkasneje na dan, ko sta imela osumljenca še zadnji dan funkciji v organih družb. To kaznivo dejanje namreč lahko storijo le osebe pri opravljanju gospodarske dejavnosti, osumljenca kot člana družb torej v očitanem obdobju v letih 2007 in 2008. Kdaj je dejansko prišlo do uvedbe stečajnega postopka kot posledice njunih dejanj, na presojo časa storitve kaznivega dejanja ne vpliva. Kazenski pregon bi za osumljenca, ob upoštevanju desetletnega zastaralnega roka, lahko zastaral dne 22. 9. 2018, vendar je ob tem ugotoviti, da je bila dne 5. 3. 2018 zoper osumljenca vložena zahteva za preiskavo, kar je povzročilo pretrganje teka zastaralnega roka.