355. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je modifikacijo obtožnega predloga prezrlo, zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ni pravilen, jasen in razumljiv. Brezuspešno je zatrjevanje oškodovanca kot tožilca, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave in 16. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, s tem ko je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje G. G., pridobljeno v drugem kazenskem postopku, brez da bi ga v obravnavani zadevi prebralo na glavni obravnavi.

Za izpolnitev zakonskega znaka (poskusa) preprečitve uradnega dejanja ni pomembno, katero konkretno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč zadostuje, da je preprečil ali poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic. Namen preprečiti uradno dejanje uradni osebi je subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu dejanja ni treba oziroma niti ni mogoče natančneje konkretizirati. Uporaba sile zoper uradno osebo, ki opravlja naloge policije, z namenom preprečitve uradnega dejanja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obdolženec kaznovan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Čeprav gre za isti historični dogodek, opisi prekrškov in kaznivega dejanja niso v bistvenem isti, zato kršitev prepovedi ne bis in idem ni podana. Znaki obravnavanega kaznivega dejanja (poskus policistu s silo preprečiti uradno dejanje) nimajo hkrati tudi znakov prekrškov (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, prekoračitev hitrosti, neupoštevanje znaka za u

Postopanje vložnika, ko sodišču predlaga, naj obrambi postavi strokovnega pomočnika, nima zakonske podlage, kvečjemu bi takšen dokazni predlog predstavljal nadaljnji dokazni predlog, da sodišče odredi novo izvedenstvo, kar pa je sodišče utemeljeno zavrnilo. Strokovni pomočnik stranke namreč predstavlja pomoč stranki pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, ne pa strokovno pomoč sodišču, zato je logično, da le-tega lahko angažira zgolj stranka sama. Obsojenčeva kasnejša navzočnost in dejanska možnost postavljanja vprašanj mladoletni oškodovanki na zaslišanju v Hiši za otroke je sanirala obsojenčevo predhodno, objektivno in sicer nezakrivljeno nenavzočnost na pripravljalnem sestanku v Hiši za otroke. Možnost postavljanja vprašanj namreč ne predstavlja situacije, ki je zaobsežena s fizično navzočnostjo obsojenca na pripravljalnem sestanku, saj je imel obsojenec možnost poslati pisna vprašanja, o čemer je bil predhodno tudi večkrat obveščen, dodatna vprašanja pa je imel možnost postaviti tudi na samem zaslišanju oškodovanke.

Kaznivo dejanje poslovne goljufije zaradi ožjega možnega kroga storilcev v razmerju do klasične goljufije predstavlja lex specialis. Za razliko kaznivega dejanja goljufije, kjer je storilec lahko vsakdo (delictum communium), je pri poslovni goljufiji lahko storilec le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti (nepravi delictum proprium). Pomembni ugotovljeni procesni okoliščini v obravnavanem primeru sta naslednji: (i) na glavni obravnavi dne 28. 9. 2023 ni bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti obsojenca, saj slednji ni po svoji krivdi izostal iz naroka (bil je namreč upravičeno odsoten, kar je izkazal z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu) in (ii) izpodbijana pravnomočna sodba se na listinska dokaza, ki sta bila prebrana v odsotnosti obsojenca, v nobenem delu ne opira. Prav tako iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, da bi navedena dokaza kakorkoli pomembno vplivala na dokazno presojo sodišča - v obrazložitvi sodbe na nobenem mestu nista niti omenjena - medtem ko sama seznanitev sodišča s takšnim dokazom v tem primeru za ugotovitev uveljavljane kršitve ne zadošča. Vrhovno sodiš

Kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) gre za dokaz, na katerega se sodba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati in ki bi moral biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa; (ii) senat, ki odloča o obtožbi ali pravnem sredstvu, se je seznanil s takšnim dokazom; (iii) dokaz je v spoznavni vzročni zvezi z obsodilno sodbo. V obravnavani zadevi med vsebino zatrjevano nezakonitega dokaza in obsodilno sodbo ni nobene spoznavne vzročne zveze. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so vsa pisanja nastala več let pred dejanji, ki so se očitala obsojencema, in že iz tega razloga za presojo očitka ne morejo imeti nobene spoznavne vrednosti, izpodbijana sodba pa se na vsebino teh dokazov, ki v sodbi niti ni povzeta, v nobenem pogledu ne opira. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju. Strokovni pomočnik stranke, ki

Ne glede na to, da mladoletnik na obravnavi ni bil zaslišan, pa je sodišče prve stopnje v nasprotju z določilom 355. člena ZKP na njegov zagovor oprlo sodno odločbo. Ker je bil mladoletnik na seji za mladoletnike zaslišan brez ustreznih pravnih poukov in ker je sodišče prve stopnje na njegov zagovor oprlo sodno odločbo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena procesna kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na gradivo, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih al

V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali postopek ustavi. To pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Graja v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zagovornikova lastna ocena procesne vloge posameznih (so)storilcev, je tako preuranjena in brez vpliva na pritožbeno izpodbijano procesno odločitev.

Drugo spolno dejanje iz prvega odstavka 173. člena KZ-1 se od posega v spolno nedotakljivost kot zakonskega znaka privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 razlikuje po tem, da zahteva telesni stik, ki ni le kratkotrajen stik majhne intenzivnosti, kakršni so npr. bežni, rahli in površinski dotiki, ki jih je mogoče opredeliti kot poseg v spolno nedotakljivost. V položaju, ko si ob odsotnosti materialnih dokazov nasproti stojita le obdolženčev zagovor in oškodovankina izpovedba (t. i. položaj "beseda proti besedi"), je sodišče dolžno opraviti še posebej skrbno dokazno oceno in razumno obrazložiti, zakaj verjame oškodovankini izpovedbi in ne zagovoru, pri čemer si mora prizadevati, da dokazne zaključke, če je to le mogoče, preverja tudi s kontrolnimi dokazi.

Predvsem prepričljiv in izkustveno sprejemljiv zagovor je protiutež indičnim dokazom, vendar pa tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru meni, da tako podan zagovor ni vodotesen in ne izpodbije sicer ugotovljenega dejanskega stanja.

Tolmačenje osumljencem v predkazenskem postopku je tako manj formalno od tistega, ki ga morajo biti osumljenci deležni pred sodiščem, in je bistveno, da razumejo prejeta obvestila in dane jim pravne pouke, naloga policistov oziroma drugih uradnih oseb pa je, da zagotovijo, da obvestila in pouke razumejo oziroma se prepričajo, da so jih zares razumeli. Primarno se pravica do uporabe jezika zagotavlja s prevajanjem v materni jezik strank, ki so tujci oziroma ne razumejo jezika, v katerem teče postopek. Vendar pa pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati izključno v njihov materni jezik, saj pred sodišči (in prej v predkazenskem postopku) ni mogoče zagotoviti prevajanja (tolmačenja) v vse svetovne jezike. Pravica do uporabe materinega jezika tako ni absolutna. Kadar tolmačenje v materni jezik ni zagotovljeno oziroma ga ni mogoče zagotoviti ali ga ni mogoče zagotoviti pravočasno (4. člen ZKP uporablja pojem "takoj", ki po sodni praksi pomeni v razumnem času - tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne

Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede oškodovančeve dejanske zaznave inkriminiranega dogodka in obtoženca kot storilca očitanega mu kaznivega dejanja. Kljub temu pritožbeno sodišče kot ključno v obravnavani zadevi izpostavlja, kar ostane pritožbeno prezrto, da je oškodovanec kljub zaznani opitosti jasno in prepričljivo, tekom kazenskega postopka večkrat skladno opisal inkriminirani dogodek in je že ob prvem klicu na policijo brez vsakršnega dvoma povedal, da mu je poškodbo povzročil prav obtoženec. Oškodovanec je na sprejemljiv in razumen način pojasnil, kako se je prepričal, da ga je v inkriminiranem trenutku napadel prav obtoženec, saj bi bilo, v nasprotju z zatrjevanjem zagovornika, povsem neutemeljeno navajanje, da je videl obtoženca, že preden ga je prvič udaril, ko pa je večkrat smiselno izpostavil ravno okoliščino, da ga je udarec obtoženca s strani presenetil, v posledici česar je padel po tleh. Pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre šteti kot nedoslednosti oškodovanca in B. B., ko sta jasno izpostavila, kaj v sosledju obravnavanega dogodka sta neposredno zaznala in česa ne, ter lastne samokritičnosti do nezmožnosti povsem

Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe. Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo. Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obd

Upoštevajoč zahteve načela neposrednosti je ključno, da ima obdolženec učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaza in njegovi verodostojnosti pred razpravljajočim sodiščem, upoštevajoč posebnosti vsakokratnega primera in okoliščin, zaradi katerih je uporaba dokaza ali ocena njegove verodostojnosti sporna. Sodišči se pri ugotavljanju odločilnega dejstva, opreta na več samostojnih indicev. Za takšen položaj je značilno, da morajo "delovati kot en sam indic, s skupno dokazno močjo vseh indicev" (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53384/2014 z dne 11. 11. 2018). Skupna dokazna moč je odvisna od medsebojnega vplivanja posameznih indicev, ki jih je treba vrednotiti skupaj. Ker sta sodišči zavrnili dokazna predloga za branje izvedenskega mnenja in za njegovo zaslišanje, obrambi ni bilo omogočeno, da se učinkovito opredeli do uporabe in verodostojnosti spoornih podatkov. Dokazna ocena, v katero sta sodišči vpeli zavrnitev obeh predlogov, ne omogoča zaključka, da je bilo prikrajšanje obdolženca v zadostni meri uravnoteženo in s tem zadoščeno merilom poštenega postopka.

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Soočenje je poseben način zaslišanja prič, za katerega se sodišče lahko odloči, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev, pri čemer je namen soočenja v pojasnitvi razlogov za neujemanje, in v tem, da je mogoča lažja ocena, katera izpovedba je bolj verodostojna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi temeljito obrazložilo svojo odločitev, zakaj je zavrnilo predlagano soočenje obeh prič.

V obravnavanem primeru je bistveno, da je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Osebe, ki so prišle v ordinaciji v D. in E., so bile prepričane, da bo pregled opravil in zdravniško spričevalo izdal zdravnik, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, pa temu ni bilo tako. Obtožena B. B. in C. C. sta namreč samostojno opravila zdravniške preglede in izdala zdravniška spričevala, čeprav nista imela zahtevanega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Res je, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila, vendar je šlo za izdajanje zdravniških spričeval pod tujim imenom, tj. imenom A. A., torej je šlo za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval. V obravnavanem primeru gre za enovita kazniva dejanja. Obtoženci so že od samega začetka imeli enoten naklep, da v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršijo nedoločeno število ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve protipravne premoženjske koristi. Njihovo celotno nezakonito delovanje je vnaprej določil dogovor, da bosta obtožena B. B. in C. C. izkoriščajoč pooblastilo, ki ga je imel le obtoženi A. A., na lokacijah v ambulanti B. B. v D. in ambulanti E

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo skrbno oceno izvedenih dokazov, skladno z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP ter je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih za vsako posamezno točko sodbe (šesti in sedmi odstavek 364. člena ZKP) ter tistih dejstvih in okoliščinah, ki predstavljajo kontrolne okoliščine za pravno relevantna dejstva.

Zbir analitično (atomistično) in sintezno (holistično) dokazno šibkih indicev ne predstavlja t.i. sklenjenega kroga, ki bi omogočal obsodbo v kazenskem postopku, ampak tako nezanesljivo sklepanje o krivdi, ki ob upoštevanju pravila in dubio pro reo kot imperativa načela domneve nedolžnosti ne more imeti drugačne posledice, kot je izrek oprostilne (liberatorne) sodbe.