334. člen ZKP

Postopanje vložnika, ko sodišču predlaga, naj obrambi postavi strokovnega pomočnika, nima zakonske podlage, kvečjemu bi takšen dokazni predlog predstavljal nadaljnji dokazni predlog, da sodišče odredi novo izvedenstvo, kar pa je sodišče utemeljeno zavrnilo. Strokovni pomočnik stranke namreč predstavlja pomoč stranki pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, ne pa strokovno pomoč sodišču, zato je logično, da le-tega lahko angažira zgolj stranka sama. Obsojenčeva kasnejša navzočnost in dejanska možnost postavljanja vprašanj mladoletni oškodovanki na zaslišanju v Hiši za otroke je sanirala obsojenčevo predhodno, objektivno in sicer nezakrivljeno nenavzočnost na pripravljalnem sestanku v Hiši za otroke. Možnost postavljanja vprašanj namreč ne predstavlja situacije, ki je zaobsežena s fizično navzočnostjo obsojenca na pripravljalnem sestanku, saj je imel obsojenec možnost poslati pisna vprašanja, o čemer je bil predhodno tudi večkrat obveščen, dodatna vprašanja pa je imel možnost postaviti tudi na samem zaslišanju oškodovanke.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito. S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren. Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevan

Bistvo dokaznega postopka je, da se o dokaznem gradivu ustno razpravlja oziroma se ga pretrese. Dokaze izvaja sodišče, pri čemer so posledično načelu proste presoje dokazov in preiskovalnega načela dokazna pravila, ki urejajo merila, ali naj se neko dejstvo dokazuje, ali je dokaz dopusten, kako dokaz izvesti in kako dokaz ocenjevati, bolj skopa. Sodno izvajanje dokazov tako na prvi stopnji sojenja pomeni, da razpravljajoči senat oziroma sodnik posameznik ne odloča zgolj o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, pač pa izvedbo dokaza tudi vodi (daje besedo, prepoveduje ponavljajoča se nepomembna in prepovedana vprašanja in sploh ravna v smislu drugega odstavka 334. člena ZKP). Procesni udeleženci pri izvedbi dokazov seveda sodelujejo, jih tudi predlagajo, vendar dokazovanja ne vodijo, prav tako niso upravičeni do vsebinske usmeritve izpovedi prič, kot je to sicer mogoče v poudarjeno akuzatornih postopkih.

Le če sodišče prve stopnje ustrezno obrazloži svojo odločitev o izključitvi javnosti z (dela) glavne obravnave, je mogoče ugotoviti oziroma preveriti, ali je bila javnost izključena zaradi posebej utemeljenih okoliščin konkretnega primera, ali pa je bila izključena v nasprotju z zakonom (in je zato podana kršitev iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Dejstvo, da se preberejo vse listine v spisu, je bilo v zapisnik vpisano avtomatično, pro forma, dejansko pa dokazi na glavni obravnavi niso bili pretreseni. Sodišče prve stopnje je tako kršilo določbe 355. člena ZKP, s tem pa poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe. Sodišče prve stopnje je izvedenko postavilo zaradi „ugotovitve verodostojnosti oškodovanke na sodišču“, čeprav izvedencu takšne naloge ni dopustno naložiti, ker verodostojnost presoja le sodišče samo. Obdolženec je podal pisne pripombe na izvedensko mnenje, ki pa jih kljub njegovi izrecni zahtevi sodišče prve stopnje izvedenki ni posredovalo v odgovor. Obdolženec je tekom predmetnega kazenskega postopka podal vrsto vlog in tri pisne zagovore, na katere se je vseskozi skliceval tudi na narokih pred sodiščem. Vendar se izpodbijana sodba ni

Glavno obravnavo vodi predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik), ki je dolžan zagotoviti nemoten potek obravnave ter skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (prvi odstavek 301. člena ZKP). Brez vsakega dvoma je predsednik senata dolžan poskrbeti tudi za varovanje zdravja in življenja procesnih udeležencev, kar je še posebej pomembno v času epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19), zaradi katere so bili sprejeti številni začasni ukrepi. V času izvedbe spornega naroka za glavno obravnavo je veljala Odredba predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, nazadnje spremenjena dne 13. 5. 2021, ki je v 3.2. točki izrecno določala, da morajo na naroku, skladno s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje, vsi nositi zaščitno opremo. Med zaščitno opremo spada tudi obrazna maska, zaradi česar je sodnica posameznica, upoštevaje konkretne okoliščine zadeve, obdolženca, ki ni nosil maske, upravičeno pozvala, da si jo nadene, ter ga pri tem opozorila na posledice, č

Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP. Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe. Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki. Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, n

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni izrecno navedlo, da je med ostalimi dokazi prebralo tudi izvedensko mnenje, je pa v 3. točki izpodbijane sodbe navedlo, da je izvedenko zaslišalo. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 9. 2020, je zagovornik povedal, da sta oba z obdolžencem seznanjena z izvedenskim mnenjem ter da se ne strinjata z branjem le-tega tistega dne, temveč je zagovornik predlagal, da se zaradi razjasnitve določenih vprašanj izvedenko zasliši, kar je sodišče tudi storilo na glavni obravnavi dne 19. 10. 2020, kjer je izvedenka najprej ustno v prosti izpovedbi povzela izvedensko mnenje, nato pa ji je zagovornik zastavljal vprašanja, njena izpovedba pa je povzeta v izpodbijani sodbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo skladno s prvim odstavkom 355. člena ZKP, po katerem lahko sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in zato pravilno oprlo sodbo tudi na omenjeno izvedensko mnenje.

V ZKP ni izrecnih določb (kot je tista v četrtem odstavku 227. člena ZKP, po kateri se lahko obdolžencu dovoli, da pri zaslišanju uporablja svoje zapiske), ki bi urejale vprašanje osvežitve pričinega spomina. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da ni nobenega razloga, da sodišče priči pri izpovedbi ne bi dovolilo uporabljati njenih zapiskov. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno, da sta obsojenec in njegova zagovornica imela možnost spremljati izvedbo tega dokaza in priči zastavljati vprašanja ter na takšen način preizkusiti njeno verodostojnost. Iz vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo obdolženci možnost neposredno izpodbijati izjave drugih obdolžencev. Vendar pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, ni absolutno oziroma so dopuščene določene izjeme. Od splošnega načela pravice do soočenja z obre

Sodišče v primerih, ko je podana subjektivna, objektivna ali tako imenovana mešana koneksiteta, praviloma izvede enoten postopek in izda eno sodbo. Vendar pa lahko sodišče zaradi ovir, ki onemogočajo ali zavlačujejo izvedbo enotnega postopka na podlagi določbe 33. člena ZKP do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti, odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej. Med tehtne razloge je mogoče šteti tudi nevarnost zastaranja kazenskega pregona za posamezna kazniva dejanja. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z obremenilno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali

Od sodišča druge stopnje ni mogoče zahtevati, da bi izrecno odgovorilo na vsako pritožbeno navedbo, če se ta ne veže na odločilna dejstva. Kaznivo dejanje zatajitve po 208. členu KZ-1 praviloma temelji na civilnopravnem razmerju, na podlagi katerega je storilcu zaupana tuja premična stvar, ki pa v primeru kršitve pogodbe lahko preide v kaznivo dejanje, ko se kršitelju pogodbe očita protipravna prilastitev zaupane premične stvari, torej da si je zaupano stvar prilastil tako, da jo je obdržal kot svojo lastnino.

Neplačilo DDV, DMV in okoljske dajatve za mesece, ki jih je pritožbeno sodišče izločilo iz opisa kaznivega dejanja, ne presega velike premoženjske koristi oziroma 50.000,00 EUR, ki je kot objektivni pogoj kaznivosti določena pri kaznivem dejanju davčne zatajitve. Zato posamezni dejstveni opisi predstavljajo le znake prekrškov. Interpretacija, ki bi preko seštevka vrednosti iz posameznih dejanj omogočala pretvorbo prekrškov v kaznivo dejanje, bi presegla okvir dovoljene razlage določb Kazenskega zakonika in bi bila obsojencu v škodo.

Kljub nezmožnosti zaslišanja obremenilne priče postopka ni mogoče označiti kot nepoštenega, saj ostali dokazi, izvedeni v tej zadevi, sami po sebi zadoščajo za ugotovitev vseh odločilnih dejstev.

Dokazni predlog stranke mora biti obrazložen, da lahko sodišče o njem sploh odloča. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Pomoč z opustitvijo obstaja v primeru, ko obstaja dolžnost na določeno dejanje, s katerim bi se preprečila izvršitev kaznivega dejanja, pri čemer ni nujno, da ima pomagač možnost s svojim dejanjem preprečiti konkretno kaznivo dejanje, temveč zadostuje, da je s svojim dejanjem lahko otežil izvršitev kaznivega dejanja.

Nestrinjanje z načinom vodenja postopka (odločitev, da se obravnava ne snema) ter s procesnega vidika korektnimi odločitvami (prepoved postavljanja vprašanj, uporaba predvidenih disciplinskih ukrepov) ni razlog za dvom v nepristranskost sodnika. Osemdnevni rok za pripravo obrambe velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo, ne pa potem, ko se je glavna obravnava že začela in posamezni naroki kontinuirano sledijo eden drugemu. Začetek teka postopka na podlagi vložene zasebne tožbe za določen segment historičnega dogodka, v okviru katerega je bilo sicer storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ne pomeni, da je državni tožilec suspendiran glede pregona celotne kriminalne količine.

Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da potem, ko je ena stranka končala s spraševanjem priče, ne bi smela priči ponovno postavljati vprašanj, pa je dolžnost predsednika senata, da odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari.

Za kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče gre, če sodišče prepreči priči, da odgovori na vprašanja, ki so povezana z zadevo in pomembna za pravilno in zakonito odločitev, torej so materialnopravno relevantna.

Vprašanja, ki niso v zvezi z zadevo oziroma s predmetom obtožbe, mora predsednik senata prepovedati in s tem ne krši pravic obrambe. Sodišče ni dolžno zapisnika o glavni obravnavi prevesti v jezik, ki ga v postopku uporablja obtoženec in mu ga vročiti.

Pri presoji razumljivosti izreka sodbe ni odločilna količina natančnosti označbe kaznivega dejanja, temveč jasnost in razumljivost dejstev ter okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja.

Z izpodbijanjem verodostojnosti pričevanja ene od prič zagovornik v zahtevi ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Strokovna mnenja samo zaradi tega, ker jih izdelal Center za kriminalističnotehnične preiskave, ki je v organizacijski sestavi Ministrstva za notranje zadeve, niso nedovoljen dokaz, ampak jih je v skladu z načelom proste presoje dokazov treba presojati kot vsak drug dokaz in je nanje mogoče opreti sodno odločbo. Ni pa mogoče takega strokovnega mnenja enačiti z izvedenskim mnenjem. Indic je dokazno dejstvo, ki ni pravno relevantno, ki pa ga sodišče v postopku ugotavlja, ker na podlagi njega sklepa o obstoju ali neobstoju pravno relevantnega dejstva. Glede dokazovanja indicev veljajo enaka dokazna pravila kot za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Predlogi policije za uvedbo postopka o prekršku zoper obsojenca niso dokazi v formalnem, ampak v spoznavnem smislu, zato sodišče na njihovo vsebino dejanskih sklepov, razen tega, da je neka oseba obsojenca naznanila polici