327. člen ZKP

Za obstoj kaznivega dejanja se kot konkretno dejanje za uresničitev srečanja (objektivni pogoj kaznivosti) zahteva bistveno več kot zgolj posplošen in nedoločen predlog oziroma vabilo za dogovor za srečanje.

Tudi pri osebnih kaznivih dejanjih ni izključeno, da lahko več izvršitvenih (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.) pomeni eno kaznivo dejanje, mora pa sodišče za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) ugotoviti obstoj ne samo več povezovalnih okoliščin, temveč mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Bistvo uporabljene sile ni v njeni vsebini ali specifičnosti temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Ne gre torej za vprašanje, ali je obtoženec zoper oškodovanko uporabil takšno silo, ki se ji na noben način ni mogla upreti, temveč "zgolj" silo, s katero je dosegel spolni odnos. Ker v konkretnem primeru stranska kazen ni bila določena za nobeno kaznivo dejanje, temveč jo je sodišče prve stopnje izreklo zgolj kot

Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024). Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zas

ZKP v šestem odstavku 240. člena dopušča možnost, da se zasliševanje priče, ki je oškodovanka s posebnimi potrebami po zaščiti (sedma alineja 144. člena ZKP), glede na njene osebne okoliščine opravi v temu posebej prilagojenih prostorih. Pogoju neposrednega zaslišanja je lahko zadoščeno tudi z uporabo videopovezave, prek katere je procesnim udeležencem na bolj takten način omogočeno postavljanje vprašanj o vseh pravnorelevantnih okoliščinah, s čimer je zagotovljena poštenost postopka, oškodovanka pa ni po nepotrebnem izpostavljena dodatni viktimizaciji in zlasti razmeram navzkrižnega zasliševanja, ki bi v konkretnem primeru lahko imele kvaren vpliv na popolno in tudi pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Le če sodišče prve stopnje ustrezno obrazloži svojo odločitev o izključitvi javnosti z (dela) glavne obravnave, je mogoče ugotoviti oziroma preveriti, ali je bila javnost izključena zaradi posebej utemeljenih okoliščin konkretnega primera, ali pa je bila izključena v nasprotju z zakonom (in je zato podana kršitev iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Dejstvo, da se preberejo vse listine v spisu, je bilo v zapisnik vpisano avtomatično, pro forma, dejansko pa dokazi na glavni obravnavi niso bili pretreseni. Sodišče prve stopnje je tako kršilo določbe 355. člena ZKP, s tem pa poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe. Sodišče prve stopnje je izvedenko postavilo zaradi „ugotovitve verodostojnosti oškodovanke na sodišču“, čeprav izvedencu takšne naloge ni dopustno naložiti, ker verodostojnost presoja le sodišče samo. Obdolženec je podal pisne pripombe na izvedensko mnenje, ki pa jih kljub njegovi izrecni zahtevi sodišče prve stopnje izvedenki ni posredovalo v odgovor. Obdolženec je tekom predmetnega kazenskega postopka podal vrsto vlog in tri pisne zagovore, na katere se je vseskozi skliceval tudi na narokih pred sodiščem. Vendar se izpodbijana sodba ni

Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu vsebuje tako imenovane tihe blankete. Pri razlagi opredeljenih izvršitvenih načinov oziroma zakonskih znakov se je namreč treba opreti na definicije vsebovane v Zakonu o preprečevanja nasilja v družini (ZPND) in Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1). Stranki kazenskega postopka sta to pomoč pri razlagi napačno opredelili kot zakonsko analogijo oziroma blanketno dispozicijo.

Zaščitni ukrep je sodišče na podlagi določil 240.a člena ZKP odredilo za pričo, katere identiteta je razkrita. Sodišče lahko na glavni obravnavi uporabi določila 327. člena ZKP in odloči, da se obdolženca za čas zaslišanja priče, odstrani iz sodne dvorane ali pričo zasliši preko videokonference (4. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP).

Zagovornik utemeljeno navaja, da dejanje, ki je predmet krivdoreka pod točko 2, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ker grožnja obdolženca ni bila uperjena zoper oškodovanko ali njej bližnjo osebo oziroma, ker to v opisu ni navedeno. Da so izpolnjeni zakonski znaki tega kaznivega dejanja ne zadošča, da se je oškodovanka čutila ogroženo. Z grožnjo mora storilec ogroziti njo ali njej bližnje osebe, kar pa v opisu kaznivega dejanja ni zatrjevano. Dejanje, katerega zakonski znaki v izreku sodbe niso v celoti konkretizirani, pa ni kaznivo dejanje. Zagovornik zato pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje iz točke 2 prvostopnega krivdoreka kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

Izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je mogoče zahtevati med glavno obravnavo le, če je ta razlog nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. V obravnavani zadevi zagovornik utemeljuje predlog z navedbo, da je sodnik ugodil predlogu obsojenega za alternativno izvršitev kazni zapora po predhodnem strinjanju ODT. Takšnega ravnanja sodnika ni moč povezati s pomanjkanjem videza nepristranskosti sodnika. Sodišče prve stopnje je obsojencu izreklo zaporno kazen v trajanju, kot je v primeru priznanja krivde predlagala državna tožilka, prav tako sodišče ni prestopilo okvira pristojnosti glede ugoditve predlogu obsojenega za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist.

Presoja, ali je bila odstranitev obdolženca z glavne obravnave skladna s pogoji, ki jih določa 327. člen ZKP. Ravnanje pedagoginje, ki je na obravnavi le spremljala oškodovanko in se z njo posvetovala glede sposobnosti njenega pričanja, ne predstavlja takšne aktivnosti, da bi ga bilo mogoče obravnavati kot pomoč sodišču pri zasliševanju v smislu četrtega odstavka 240. člena ZKP.

Odločitvi sodišča, da zahtevanega soočenja obsojenega in priče ne opravi ter tudi ne dovoli neposrednega zaslišanja priče s strani obsojenega (utemeljeni na podlagi specifičnih okoliščin, predvsem duševnega zdravja mladoletne priče in okolja, v katerem je odraščal) ne pomenita, da je bil kazenski postopek v posledici nepošten, saj se izpodbijana sodba na izpoved te priče ne opira niti izključno, niti ne v odločilni meri.

Za odstranitev obtoženca in zaslišanje priče v njegovi odsotnosti mora biti podana določena stopnja verjetnosti (višja od navadne neartikulirane domneve), da priča ne bo govorila resnice, temeljiti pa mora na konkretnih okoliščinah.

Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če sodišče izključi javnost glavne obravnave tudi v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje, ki nima nobene povezave s kaznivim dejanjem, glede katerega je sodišče zakonito izključilo javnost glavne obravnave zaradi varovanja oškodovankine zasebnosti.

Za kršitev pravice obdolženca postavljati vprašanja priči, ki je bila zaslišana v njegovi nenavzočnosti, bi šlo, če bi sodišče zavrnilo zahtevo obrambe, da se obsojencu omogoči postavljati vprašanja priči ali če ta ne bi vedel, da takšno pravico sploh ima.

Za kršitev pravice do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP bi šlo v primeru, ko bi obramba z zadostno verjetnostjo izkazala vpliv predlaganega dokaza na pravilnost in zakonitost odločitve, pa bi ga sodišče kljub temu neutemeljeno in brez razumne obrazložitve, torej arbitrarno, zavrnilo. Okoliščina, da je Center za forenzične preiskave organizacijsko del policije, sama po sebi ne zadošča za načelno stališče, da so strokovna mnenja Centra vnaprej izključena kot dokaz v kazenskem postopku zaradi neznatne dokazne vrednosti kot posledice pristranskosti v škodo vsakega obdolženca. Takšno stališče bi bilo v nasprotju s 1. odstavkom 18. člena ZKP.

Ker je bilo zaslišanje oškodovanke v nenavzočnosti obsojenca opravljeno v skladu z določbami 327. člena ZKP, obsojenčeva pravica do poštenega sojenja ni bila kršena.

V opisu kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ se zakonski znak zlorabe položaja izraža predvsem v konkretizaciji razmerja med storilcem in osebo, ki je spolno napadena. S spremljajočimi ravnanji storilca, kot dajanje ali obljubljanje materialnih ali drugih koristi ali izrekanje groženj s poslabšanjem položaja podrejene osebe, se sicer jasneje izraža storilčeva zloraba položaja, niso pa za njeno ugotovitev vselej nujen pogoj in zadostuje, če so navedene v obrazložitvi sodbe. Sklicevanju, da je poznanstvo z nekdanjo sodnico obremenjevalo sodnike pri odločanju o zadevi v pritožbenem postopku, ni mogoče pripisati odločilne teže, ki bi vzbudila utemeljen in resen dvom v nepristranskost sodnikov. Z njo je namreč nakazana le splošna možnost njenega vpliva na odločanje vseh sodnikov višjega sodišča in bo na primer vedno lahko podana, kadar bo v kazenskem postopku sodnik. Ker mladoletna oškodovanca nista hotela izpovedati v obsojenčevi navzočnosti in za to navedla razloge, šlo pa je za kaznivi dejanji, s katerima je obsojenec posegel v njuno spolno nedotakljivost, je bilo utemeljeno ravnanje sodišča, ko je v skladu s 327. členom ZKP obtoženca

Z izpodbijanjem verodostojnosti pričevanja ene od prič zagovornik v zahtevi ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Strokovna mnenja samo zaradi tega, ker jih izdelal Center za kriminalističnotehnične preiskave, ki je v organizacijski sestavi Ministrstva za notranje zadeve, niso nedovoljen dokaz, ampak jih je v skladu z načelom proste presoje dokazov treba presojati kot vsak drug dokaz in je nanje mogoče opreti sodno odločbo. Ni pa mogoče takega strokovnega mnenja enačiti z izvedenskim mnenjem. Indic je dokazno dejstvo, ki ni pravno relevantno, ki pa ga sodišče v postopku ugotavlja, ker na podlagi njega sklepa o obstoju ali neobstoju pravno relevantnega dejstva. Glede dokazovanja indicev veljajo enaka dokazna pravila kot za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Predlogi policije za uvedbo postopka o prekršku zoper obsojenca niso dokazi v formalnem, ampak v spoznavnem smislu, zato sodišče na njihovo vsebino dejanskih sklepov, razen tega, da je neka oseba obsojenca naznanila polici

Z navedbo, da sodišče ni upoštevalo vseh pravil o odmeri kazni in okoliščin, ki so pri tem pomembne, vložnik ne zatrjuje kršitve kazenskega zakona, marveč izraža svoje nestrinjanje z višino izrečene zaporne kazni. Zaradi odločbe o kazni zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Glede na naravo kaznivega dejanja (3. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ) in dejstvo, da se je na glavni obravnavi čustveno močno prizadeta oškodovanka (obsojenčeva hči) sama sklicevala na vsebino uradnega zaznamka o obvestilih, ki jih je dala policiji - sodišče je uradni zaznamek tudi prebralo - in da nobena od strank takemu načinu njenega zaslišanja ni ugovarjala, po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za tak način osvežitve pričinega spomina, ki bi bil v nasprotju s pravili dokazovanja v kazenskem postopku. Dokazna vrednost takšne izpovedbe priče pa se presoja po načelu proste presoje dokazov (člen 18. ZKP).

V 327. členu ZKP določena izjema od načela neposrednosti se nanaša na soobtožence ali priče, če te v obdolženčevi navzočnosti nočejo izpovedovati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bodo govorili resnice. Zato okoliščina, da je bila priča v času zaslišanja na glavni obravnavi že polnoletna, tega v ničemer ne spremeni.