369. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je modifikacijo obtožnega predloga prezrlo, zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ni pravilen, jasen in razumljiv. Brezuspešno je zatrjevanje oškodovanca kot tožilca, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave in 16. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, s tem ko je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje G. G., pridobljeno v drugem kazenskem postopku, brez da bi ga v obravnavani zadevi prebralo na glavni obravnavi.

ZKP v določbi 265. člena sodišču zapoveduje, da lahko za pomoč pri razjasnjevanju razpravne sposobnosti postavi le izvedenca psihiatrične stroke in ne morda izvedenca kakšne druge specialnosti, vendar pa lahko strokovnjaki sorodnih znanosti pri izdelavi izvida in mnenja sodelujejo z izvedencem psihiatrom. Ugotavljanje razpravne sposobnosti (enako kot velja za prištevnost) je pravno vprašanje, zato je v izključni pristojnosti sodišča. Izvedenec psihiater pa mora odgovoriti na dejanska vprašanja in sodišču ponuditi čim več podatkov, na podlagi katerih to lahko sprejme odločitev o razpravni sposobnosti. Kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa mora pritožnik povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej, pritožbeno sodišče pa jih je dolžno upoštevati kot dopustno pritožbeno novoto in se do njih opredeliti le, če se ti dokazi nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji. Načelo iskanja materialne resnice sodišču nalaga, da v skladu z instrukcijsko maksimo samo po uradni d

Glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 3. 2024, iz katerega izhaja, da obramba vztraja pri tem, da se predloženi zvočni posnetki neposredno poslušajo, pa se po mnenju pritožbenega sodišča kot brezpredmetno pokaže tudi polemiziranje zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje v okviru izvedenega dokaznega postopka vsebine teh posnetkov, ki jih je obramba skoraj v celoti prepisala, ni niti prebralo. Četudi bi bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, glede na izsledek preostalih izvedenih dokazov, še posebej v razmerju do obdolženega obremenilnih, za meritorno odločitev v predmetni kazenski zadevi ne bi bili merodajni, za kar si sicer brez uspeha prizadeva zagovornik.

Drugo spolno dejanje iz prvega odstavka 173. člena KZ-1 se od posega v spolno nedotakljivost kot zakonskega znaka privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 razlikuje po tem, da zahteva telesni stik, ki ni le kratkotrajen stik majhne intenzivnosti, kakršni so npr. bežni, rahli in površinski dotiki, ki jih je mogoče opredeliti kot poseg v spolno nedotakljivost. V položaju, ko si ob odsotnosti materialnih dokazov nasproti stojita le obdolženčev zagovor in oškodovankina izpovedba (t. i. položaj "beseda proti besedi"), je sodišče dolžno opraviti še posebej skrbno dokazno oceno in razumno obrazložiti, zakaj verjame oškodovankini izpovedbi in ne zagovoru, pri čemer si mora prizadevati, da dokazne zaključke, če je to le mogoče, preverja tudi s kontrolnimi dokazi.

Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.

Okoliščina, da je bilo v istočasno potekajočem kazenskem postopku odrejeno izvedenstvo psihiatrične stroke, zadošča za resen dvom v obtoženčevo duševno stanje glede udeležbe v kazenskem postopku. Izvedba naroka za glavno obravnavo v navzočnosti procesno (razpravno) nesposobnega obtoženca pomeni kršitev njegove procesne subjektivitete in predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Naloga sodišča druge stopnje, ki v pritožbenem postopku izvaja kontrolno vlogo, ni ponavljanje razlogov prvostopenjske sodbe, temveč da presodi pritožbene navedbe in nanje odgovori. To pa velja izključno za tiste pritožbene navedbe, ki so pravno relevantne in za odločitev pomembne. Dolžnosti opredelitve ni glede tistih navedb, ki so irelevantne ali očitno neutemeljene. Obenem obstaja v sferi vlagatelja pritožbe dolžnost, da svoja pritožbena izvajanja določno substancira - to pomeni, da skladno z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka pritožnik že pojmovno ne more uspeti s posplošenimi (teoretičnimi) izvajanji, ne da bi pri tem konkretiziral in obrazloženo pojasnil kršitve, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje.

Zagovornik je navedel, da bi obramba pred vpogledom v listino morala imeti čas za pripravo na izvedbo tega dokaza, ni pa podal konkretne zahteve, da bi se obrambi po seznanitvi s prebranim delom listine omogočil dodaten čas za izjavo o njej ali za vpogled v listino oziroma seznanitev z njeno vsebino na kakšen drugačen ali poglobljen način, kot je to storilo sodišče z branjem listine na samem naroku. Z namenom priprave obrambe bi zagovornik lahko predlagal tudi prekinitev obravnave, vendar pa nobene od naštetih možnosti ni izkoristil. Nenazadnje pa bi zagovornik, ki kršitev pravice do primernega časa za pripravo obrambe povezuje tudi z napovedjo novih dokaznih predlogov, to možnost lahko izkoristil še v pritožbenem postopku. Če namreč zagovornik zatrjuje, da se z listino na naroku ni mogel podrobneje seznaniti in morebiti podati novega dokaznega predloga, pa bi takšen dokazni predlog lahko podal vsaj v pritožbi in s tem višjemu sodišču omogočil, da bi v okviru pritožbenih pooblastil in ob upoštevanju jamstev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) odpravilo primanjkljaje, ki jih zatrjuje obramba.

Sodišče prve stopnje bi torej moralo storilko pozvati, da nepopolno vlogo podpiše in šele v primeru, da tega v postavljenem roku ne bi storila, bi lahko zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

Razpravna sposobnost je skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki obdolžencu omogočajo, da razume obtožbo in spremlja potek postopka (pasivno sodelovanje) ter učinkovito uresničuje svoja procesna jamstva (aktivno sodelovanje). V primeru resnega dvoma v razpravno sposobnost prvi odstavek 265. člena ZKP predvideva obvezno izvedenstvo psihiatrične stroke. Stranka bo s predlogom za postavitev novega izvedenca uspela, če bo zadostila splošnim zahtevam po konkretiziranosti in obrazloženosti dokaznega predloga in če bo izkazala utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ki ga ni mogoče odpraviti z izvedenčevim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje novih dokazov glede razpravne sposobnosti ni moglo upoštevati, ker so nastali po razglasitvi sodbe sodišča prve stopnje. Dokazi se nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, zato jih je bilo sodišče druge stopnje dolžno upoštevati kot dopustne pritožbene novote (četrti odstavek 369. člena ZKP) in se do njih opredeliti. Ker tega ni storilo, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pritožnik z navedbami, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano domnevno preslepitveno ravnanje obtoženega, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo načela zakonitosti. Pri tem se sklicuje na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ne obravnava enake procesne situacije. V citirani sodbi namreč opis dejanja ni bil konkretiziran do te mere, da bi bil z dejstvi in okoliščinami opisan tudi zakonski znak preslepitev drugega, tako da ni bilo mogoče ločiti med tem, ali gre za kazensko ali za civilnopravno razmerje. V obravnavanem primeru je zakonski znak preslepitve drugega najprej zapisan v abstraktnem delu opisa dejanja, nato pa je v konkretnem delu opisa opredeljen še z navedbo konkretnega ravnanja obtoženca, in sicer: "da ne obtoženec ne C. C. tega namena [plačati računov] nikoli nista imela, marveč je bil njun namen le, da se v obdobju, dokler zloraba ne bo odkrita, pr

Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej, čemur pa obramba v obravnavani pritožbi ni zadostila.

Presoja kršitve pravice do obrambe je nujno povezana z utemeljitvijo dokaznega predloga, kot je bila ta podana pred sodiščem prve stopnje. S posplošenimi namigovanji, da je v predkazenskem postopku prišlo do nepravilnosti pri zbiranju dokaznega gradiva, obramba ne more utemeljiti trditvenemu bremenu, ki se zahteva za utemeljitev dokaznega predloga.

Zavedanje pravne nevzdržnosti inkriminiranega je sodišče prve stopnje zatorej ustrezno pojasnilo, s povsem zadostno in jasno utemeljitvijo, da na to, sta se oba obdolžena zavedala protipravnosti svojega ravnanja, kaže tudi sam način izvršitve kaznivega dejanja, ko sta pri samih transakcijah kot namen nakazila navedla, da gre za njune potne stroške, čeprav sta vedela, da nakazila niso povezana niti s potnimi stroški niti z morebitnimi drugimi refundacijami stroškov, ki so nastali v zvezi s poslovanjem družbe. Pritožbeno sodišče opozarja, da nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih ni podano, če prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov sprejme zaključke, ki niso po meri in pričakovanjih pritožnikov, ki z izraženim stališčem ne prepričajo. Neutemeljen je zatorej očitek, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, katero sicer pritožniki uveljavljajo na temelju ponujanja lastne dokazne ocene in nesprejemanja prvostopenjskih dejanskih zaključkov.

Rok za podajo predloga za kazenski pregon materialni rok, v katerem lahko oškodovanec uveljavlja materialno pravico do kazenskega pregona, ki mu jo daje kazenski materialni zakon (KZ-1) in s potekom katerega oškodovanec dokončno izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu. Prištevnost se praviloma domneva, toda v primeru, ko nastane dvom v prištevnost, je sodišče po določbah prvega odstavka 265. člena ZKP dolžno odrediti psihiatrični pregled obdolženca.

Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno obtoženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Res je sicer, kar navaja pritožnik, da je v določbi prvega odstavka 73. člena KZ-1 navedeno, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem vzeti, če so storilčeva last, res pa je tudi, da je v drugem odstavku iste določbe navedeno, da se smejo predmeti iz prvega odstavka 73. člena ZKP vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi in da pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta. V času odločanja oz. izreka prvostopenjske sodbe, v kateri je vsebovana tudi odločba o odvzemu predmetov sodišče prve stopnje ni imelo nikakršnega podatka o tem, da bi zaseženi telefon ne bil obtoženčeva last, pa tudi sicer iz vsebine zapisnika o zasegu predmetov z dne 10.11.2021 (list. štev. 17) izhaja, da obtoženec na zapisnik o zasegu ni imel nobenih pripomb, lastništvu telefona pa ni osporaval niti v poznejših fazah postopka. Po določbi četrtega odstavka 369. člena ZKP sme sicer pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa m

Pritožnik svoje odsotnosti ni nikoli opravičil, in to niti tedaj, ko je bil naposled zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 9. 9. 2021. Tudi sicer pa pritožnik v pritožbi ne pojasni, zakaj sedaj uveljavljanega razloga za izostanek iz naroka za glavno obravnavo (s katerim je bil po lastnih navedbah seznanjen 27. 5. 2021), ni navedel že prej, kot to terja četrti odstavek 369. člena ZKP.

Tudi sicer pa zasebna tožilka svoje očitke v pretežni meri skuša utemeljiti z obširnimi navedbami, ki se na konkretne očitke ne nanašajo in za obravnavano zadevo niso relevantne (npr. plačilo sedmine, obdolženčeva izposoja denarja od drugih oseb, očitki o spolni zlorabi).

Ker je dopolnitev vloge tudi po oceni pritožbenega sodišča nerazumljiva in se ne razlikuje od prvotne nerazumljive vloge z dne 18. 5. 2021, je sodišče skladno s prvim odstavkom 369. člena ZKP ni moglo preizkusiti. Prav tako pa je ni moglo obravnavati kot katerokoli drugo vlogo po določbah prvega in drugega odstavka 76. člena ZKP.

Kaznivo dejanje po 192. členu KZ-1 je glede možnega storilca oblikovano kot posebno (delictum proprium), zakonodajalec pa je poleg staršev, skrbnikov in rejnikov obseg možnih storilcev razširil tudi na drugo osebo. Druga oseba pa je tista, ki ima enake oziroma podobne dolžnosti do mladoletne osebe, kot jih imajo starši, skrbnik in rejnik. Tako so lahko storilci kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1 tudi otrokovi stari starši.