420. člen ZKP

Zagovornik je v pritožbi navedel vse druge okoliščine, ki so navedene v zahtevi in ki smiselno kažejo na to, da izpodbija tudi obdolženkino procesno (razpravno) sposobnost. Njegove trditve je treba povezati z ugotovitvami sodišč o obdolženkinem duševnem stanju, ki je trajno, nepopravljivo ter neodvisno od družbenega konteksta, v katerem se obdolženka nahaja. Narava ugotovljenega obdolženkinega duševnega stanja vendarle takšne narave, da od vložnika ni mogoče pričakovati posebej konkretiziranega zatrjevanja njenih učinkov na obdolženkina posamezna procesna dejanja. Podan je precejšen dvom o domnevi, da je bila obdolženka glede na njeno duševno stanje razpravno sposobna, torej da je bila sposobna splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni, ter sposobna komunicirati s svojim zagovornikom in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njeno obrambo. Upoštevajoč izvedenkine ugotovitve so v tem konkretnem primeru za presojo obdolženkine (ne)prištevnosti odločilne konkretne okoliščine, v katerih se je obdolženka nahajala, ko je ravnala na načine

Pogoj za preizkus zahteve za varstvo zakonitosti glede druge odločbe iz prvega odstavka 420. člena ZKP je ustrezna obrazložitev pomembnosti odločitve Vrhovnega sodišča o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko pravne prakse.

Sodišči z izrekom nepogojne kazni zapora za kaznivi dejanji razžalitve in obrekovanja nista nesorazmerno posegli v obsojenčevo pravico do svobodnega izražanja, saj gre v obravnavanih okoliščinah le še za dejstvo uporabe, celo zlorabe sposobnosti in možnosti obsojenca, da se izraža preko družbenih omrežij z namenom javnega podajanja negativnih vrednostnih sodb o zasebnem in intimnem družinskem življenju zasebnih tožilcev.

Sodna praksa je ustaljena v stališču, da se sme odločba o kazenski sankciji v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati samo, če je z njo prekršen zakon (prvi odstavek 420. člena ZKP), denimo v primeru, če sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), medtem ko Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene.

Z vložitvijo pritožbe obsojenčevega takratnega zagovornika je izpolnjen formalni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Ni pa v delu uveljavljenih kršitev kazenskega zakona po 1., 4. in 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP izpolnjen materialni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Pregled pritožbe pokaže, da je obsojenčev takratni zagovornik v njenem uvodu navedel, da jo vlaga iz razlogov po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, kar pa v obrazložitvi pritožbe ni obrazložil na način, kot to v vloženem izrednem pravnem sredstvu izvajajo vložniki.

Zahteva, ki skoraj v celoti pomeni dobeseden prepis pritožbe, ne zadosti standardu konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo. Vložnik (v tem primeru zagovornik, ki je prava vešč) mora namreč v zahtevi konkretizirano in poglobljeno uveljavljati kršitve, ki jih zatrjuje ter jih ustrezno utemeljiti, pri čemer se mora v relevantnem obsegu soočiti tudi s stališči višjega sodišča. V okviru pristojnosti Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednih pravnih sredstvih, ni zaobsežena ponovna presoja pritožbe, ki je zgolj preimenovana v zahtevo za varstvo zakonitosti, oziroma dobesednega prepisa pritožbenih navedb. Takšen način vlaganja izrednih pravnih sredstev dejansko pomeni obid zakonskih in ustavnih določb o dostopu do Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih in 420. členom ZKP) in v samem bistvu predstavlja zlorabo procesnega položaja zagovornika, ki mu je zaupan na podlagi 29. člena Ustave, 75. člena ZKP in prvega odstavka 421. člena ZKP. S tovrstnim nepoštenim ravnanjem, ki se ga poslužuje - obravnavana zadeva ni samostojni primer - nikakor ne r

Obsojenec svojih izvajanj po vsebini ne usmerja zoper razloge pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka, temveč se vsi njegovi očitki nanašajo na kazenski postopek (in v tej zvezi na sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 2006), v katerem je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena tedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ). Vložnik zatrjuje torej kršitve zakona, določb Ustave RS in konvencijskih pravic, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ne pa kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki bi jih storili sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Njegove trditve se poleg tega tudi po vsebini ne nanašajo na nova dejstva in dokaze v smislu 410. člena ZKP, temveč je v jedru njegove zahteve zatrjevanje kršitve pravice do poštenega sojenja in v tem okviru kršitve pravice do obrambe, kar sploh ne more biti predmet obnove kazenskega postopka. Takšna zahteva ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

V postopku proti mladoletnikom se zahteva za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 487. člena ZKP lahko vloži tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon (to je iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) kot tudi, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tudi v postopku proti mladoletnikom izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se - enako kot pri obravnavi polnoletnih storilcev kaznivih dejanj - Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere konkretizira tako, da je mogoč vsebinski preizkus njihove utemeljenosti.

Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V zahtevi zastavljeno vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1, je vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Izvrševanje kazenskih sankcij je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu – ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb napotuje na uporabo drugega procesnega zakona – ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ni razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Za vročanje poziva se uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP.

Ker je bil z ugotovljeno nekonsistentnostjo obrazložitve v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti hkrati pretrgan niz v zatrjevanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka tega člena, ju Vrhovno sodišče, enako kot pred tem zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, po vsebini ni preizkusilo.

Relevantna stališča Ustavnega sodišča kot tudi ESČP, na podlagi katerih bi zagovornik lahko tvoril argumentacijo o pristranskosti sodnika že v pritožbenem postopku obravnavane zadeve, so bila znana že prej. Za uveljavljanje te kršitve v predhodni fazi postopka torej ni obstajala nobena objektivna ovira oziroma je vložnik ustrezno niti ne zatrjuje. Zato nikakor ne more uspeti s sklicevanjem na novejšo oziroma spremenjeno sodno prakso Ustavnega sodišča, ki za konkretni primer niti ni odločilnega pomena.

Glede konkretizacije zakonskega znaka "spravljanje v podrejen položaj" je Vrhovno sodišče sprejelo izrecno stališče, da mora biti slednji v izreku sodbe posebej opisan, kolikor nastanek te posledice ni razviden že iz samega ravnanja storilca - na primer iz načina, okoliščin in intenzivnosti njegovega napada. Bistvo obravnavanega zakonskega znaka je v tem, da storilec s svojimi (nasilnimi) ravnanji - najmanj v času izvajanja nasilja - žrtev spravi v brezizhoden, popolnoma nemočen položaj, v katerem je volja žrtve ravnati na določen način povsem izničena ter onemogočena. Oškodovanec je torej spravljen v ponižujoč položaj, v katerem se storilcu uklanja in se mu niti ne more ali ne zna izogniti; gre za to, da storilec na ta način bit oškodovanca zreducira na raven objekta in si ga v dojemanju kot takšnega na intenzivno nasilen način podredi. Bistveno podobne trditve glede pomanjkljive obrazložitve, o nasprotjih v razlogih sodbe ter glede kršitve pravice do obrambe je v zahtevi podal tudi zagovornik obsojenca A. A., ki pa tovrstnih kritik v pritožbi ni zatrjeval, zato so - ne glede na to, da jih je v pritožbi uveljavljala zagovornica soobsojenca - ostale materialno neizčrpane.<

Pritožbe zoper uvodoma navedeni sklep vložnica izrecno ni vložila. Ker vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ni izpolnila pogoja, ki ga določa peti odstavek 420. člena ZKP (formalna in materialna izčrpanost pritožbe), Vrhovno sodišče njene zahteve za varstvo zakonitosti vsebinsko ne more obravnavati in jo mora po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP zavreči, ne da bi zahtevo za varstvo zakonitosti vročalo vrhovnemu državnemu tožilstvu v odgovor.

Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP) Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnega predloga v skrajšanem postopku ni dovoljena.

Prvostopenjska sodba je bila delno razveljavljena v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, pri čemer gre za enega izmed (nujnih) sestavnih delov obsodilne sodbe (5. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Odvzem premoženjske koristi je namreč tesno povezan z odločbo o obtožbi in ugotovitvijo, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Poleg tega je odvzem premoženjske koristi javna sankcija s specialno in generalno preventivno funkcijo, kar ga (kot sui generis sankcijo) približuje kazenski sankciji, pri čemer je tudi zaradi tega tesneje povezan z odločbo o obtožbi, kar se nenazadnje odraža v tem, da se pridobljeno premoženjsko korist ugotavlja po uradni dolžnosti. Upoštevaje navedeno sta torej odločba o obtožbi in odločba o odvzemu premoženjske koristi tako zelo povezani, da sta dejansko neločljivi, kar pomeni, da morata biti za (delno) pravnomočno končanje kazenskega postopka obe odločbi formalno in materialno pravnomočni ter posledično izvršljivi. V nasprotnem primeru namreč nobene izmed njiju ni mogoče izvršiti, in sicer odločbe o odvzemu premoženjske koristi zato, ker je pogojena z odločbo o obtožbi, odločbe o obtožbi pa zato, ker ji mor

Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna le zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi zoper vse nadaljnje sklepe, s katerimi sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP le preveri, ali so razlogi za pripor še podani - t. i. vmesni ugotovitveni priporni sklepi, ki so zgolj deklaratorne narave.