315. člen ZKP

Glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 3. 2024, iz katerega izhaja, da obramba vztraja pri tem, da se predloženi zvočni posnetki neposredno poslušajo, pa se po mnenju pritožbenega sodišča kot brezpredmetno pokaže tudi polemiziranje zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje v okviru izvedenega dokaznega postopka vsebine teh posnetkov, ki jih je obramba skoraj v celoti prepisala, ni niti prebralo. Četudi bi bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, glede na izsledek preostalih izvedenih dokazov, še posebej v razmerju do obdolženega obremenilnih, za meritorno odločitev v predmetni kazenski zadevi ne bi bili merodajni, za kar si sicer brez uspeha prizadeva zagovornik.

V zapisnik o glavni obravnavi se praviloma vpisuje bistvena vsebina njenega poteka (prvi odstavek 314. člena ZKP). Le izjemoma, če gre za posebno pomembne izjave, se vpišejo dobesedno. Po prvem odstavku 315. člena ZKP mora biti zapisnik končan na koncu zasedanja, podpišeta pa ga predsednik senata in zapisnikar. Stranke imajo pravico pregledati končani zapisnik in njegove priloge, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njihov popravek (drugi odstavek 315. člena ZKP). Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bila obdolženemu preprečena pravica pregledati zapisnike in dati pripombe, povezane z njihovo vsebino, pa tudi pritožba kaj takšnega ne zatrjuje. V kolikor obdolženi pripadajočih mu procesnih pravic ni izkoristil, je to stvar njegove osebne odločitve in ne nepravilnega postopanja prvostopenjskega sodišča.

Toženec je vsaj v vtoževanem obdobju dejansko prebival v Ljubljani na naslovu stalnega bivališča. Središče toženčevih življenjskih interesov, upoštevaje družinske, partnerske, delovne in ekonomske vezi, je bilo namreč v Ljubljani, kjer so bivali njegova žena in otroci ter, kjer je bilo njegovo takratno delovno mesto. Na pravilnost prvostopenjske presoje glede na vse navedeno ne vpliva pritožbeno navajanje, da je toženec v Krškem jedel, pral perilo, imel osebne stvari in uniformo ter sprehajal psa. Pravica do povračila potnih stroškov javnemu uslužbencu oziroma delavcu ni namenjena kritju stroškov prevoza za osebne opravke in poti, kot jih je po prvostopenjskih ugotovitvah toženec opravil v svojem prostem času, pred in po zaključku dela pri tožnici. Potni stroški osebne narave niso stroški, potrebni za opravljanje delavčevega dela za delodajalca, zato jih ta ni dolžan kriti.

Glede dopustnosti pritožbe oškodovanca A. A. pritožbeni senat pojasnjuje, da pritožnik svoje pritožbe ne vlaga zoper odločitev sodišča, ki bi se nanašala na pravni položaj oziroma procesne pravice oškodovanca kot tožilca, temveč zoper popravni sklep o zapisniku glavne obravnave. Na tej glavni obravnavi pa je bil pritožnik prisoten in zaslišan v svojstvu oškodovanca, zato ima kot oškodovanec tudi pravico do pritožbe zoper popravni sklep o zapisniku te glavne obravnave. Ne drži, da je na podlagi tretjega odstavka 315. člena ZKP v zapisniku možno naknadno popraviti zgolj očitne napake v pisanju, ni pa mogoče dopolnjevati zapisnika. Pritožnik očitno prezre drugo poved te določbe, kjer je jasno navedeno, da sme druge popravke in dopolnitve zapisnika odrediti samo senat. V obravnavani zadevi je stvarno pristojno okrajno sodišče, kjer sodi sodnik posameznik (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1). Skladno s 429. členom ZKP veljajo v postopku pred okrajnim sodiščem posebne določbe, za vprašanja, ki niso urejena v teh določbah pa smiselno druge določbe tega zakona. Glede na to, da poprava zapisnika o glavni obravnavi v teh posebnih določba

Višini zneska, določenega v okviru posebnega pogoja in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, se lahko tudi razlikujeta. Obtoženi je po priznanju krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku pripoznal priglašen premoženjskopravni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razlika med višinama zneskov določenega posebnega pogoja in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ne pomeni, da je izrek zaradi te razlike v nasprotju sam s seboj in nerazumljiv.

Odločilna dejstva so dejstva iz opisa dejanja, povzetem v izreku sodbe. Objektivna resnost grožnje ne more biti odvisna od posameznikovega dojemanja izrečenih besed kot izvršitvenega ravnanja, temveč je treba izhajati iz njihove vsebine.

Kumulacija procesnih dejanj in obdolženčeva volja.

S tem, ko je zaključilo glavno obravnavo, kljub temu, da je obdolženi izjavil, da je utrujen in da tisti dan več ni sposoben podati zaključne besede, je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do zaključne besede. Vendar ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj je bila sanirana na naslednjem naroku, ko je sodišče ponovno dalo besedo obdolžencu. Ker je obdolženi ves čas postopka aktivno sodeloval in je bil predzadnji narok le dva dni prej, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se je obdolženi z izjavo, da se za danes ni pripravil, odpovedal pravici do besede.

Čeprav je domnevo, da je tisto, kar je v zapisniku o glavni obravnavi zapisano, točno, mogoče ovreči, pa z izpodbijanjem procesno relevantnih dejstev v okviru zahteve za varstvo zakonitosti tega ni mogoče storiti.

Če vložnik zahteve pri uveljavljanju relativne bistvene kršitve postopka ne zatrjuje, da je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, ni mogoče šteti, da je podana kršitev, ki se lahko uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Pri kaznivem dejanju goljufije mora biti v izreku sodbe lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin (ustvarjanje zmotne predstave pri drugi osebi o obstoju ali neobstoju določenih dejanskih okoliščin) opredeljeno s konkretnimi dejstvi in okoliščinami.

Kljub temu, da je sodišče računalniški izpis zapisnika o glavni obravnavi, ki ga je izročilo zagovorniku, zaključilo brez izreka sodbe, sodbo pa je nato pravilno razglasilo in vneslo v nadaljevanje zapisnika, je sicer kršilo prvi odstavek 315. člena ZKP, vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je omejena na čas glavne obravnave in na zahtevo obdolženca po tolmaču, ki mu ga sodišče ni preskrbelo - zato v fazi zbiranja obvestil s strani policije in v predkazenskem postopku (v fazi preiskave) sploh ne more biti podana.

Pri odločanju, da se obtožencu omogoči pregled spisov in tudi zapisnikov o glavni obravnavi, je treba upoštevati tudi delo, ki ga opravlja sodišče in ki ne sme biti ovirano.

Kršitev dokaznega pravila iz prvega odstavka 355. člena ZKP (da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi) ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Kaznivo dejanje nasilništva (zakonski znak kaznivega dejanja, da je obdolženec v javnosti ali v družini povzročil ogroženost, zgražanje ali prestrašenost), je podano tudi, če druge osebe za dejanje zvedo kasneje, ravnanje pa je takšno, da jih je vznemirilo, ko so za dejanje zvedeli.

Glavna obravnava, opravljena na več narokih, je celota in že opravljenih procesnih dejanj ni treba ponavljati na kasnejšem naroku.

Vprašanja, ki niso v zvezi z zadevo oziroma s predmetom obtožbe, mora predsednik senata prepovedati in s tem ne krši pravic obrambe. Sodišče ni dolžno zapisnika o glavni obravnavi prevesti v jezik, ki ga v postopku uporablja obtoženec in mu ga vročiti.

Za listino je bistveno, da je na njej izražena neka misel oziroma neki podatki, to značilnost pa ima lahko tudi fotokopija (tako overjena kot neoverjena). Pri alternativnih kaznivih dejanjih je stek izključen že po sili zakona, vendar obsojenec, ki je hranil krivo javno listino in uporabil krivo listino (fotokopijo krive listine, ki jo je hranil), ni storil več alternativnih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin, temveč je hranil oziroma uporabil različne listine.

Če stranke niso imele pripomb na zapisnik o glavni obravnavi, velja domneva, da se je to, kar je v njem zapisano, res dogajalo. Stranka sicer lahko izpodbija vsebino zapisnika tudi kasneje, vendar pa si s tem oteži položaj pri dokazovanju zatrjevane neresničnosti vsebine zapisnika.