425. člen ZKP

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ne preseže očitkov iz pritožbe, temveč jih zgolj (celo v bolj pavšalnem obsegu) ponovi, hkrati pa od Vrhovnega sodišča pričakuje enako presojo, kot jo je celostno opravilo že pritožbeno sodišče, kar ni namen postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Z razlogi višjega sodišča glede vseh zatrjevanih kršitev se vložnik konkretno ter poglobljeno ne sooči in ne ponudi konkretiziranih stališč, ki bi omogočala dodatno, argumentirano presojo. S tem ne zadosti standardu obrazloženosti in konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo.

Od odvetnikov, ki vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti, se pričakuje najmanj, da poznajo pogoje za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, da z njim uveljavljajo očitke, ki so smiselno povezani z izpodbijanimi sodnimi odločbami, ter da svoje navedbe tudi ustrezno obrazložijo. Zagovorniki nosijo v primeru vlaganja očitno neutemeljenih zahtev za varstvo zakonitosti tudi tveganje, da jim bo naložena sodna taksa v višini 125,00 EUR, saj z vlaganjem tovrstnih vlog, ki po vsebini ne zasledujejo učinkovitega varstva koristi njihovih strank, po lastni krivdi povzročajo t.i. separatne stroške, kamor sodi tudi ustrezna sodna taksa.

Vložniki pod videzom zatrjevanja kršitev zakona uveljavljajo razlog, ki ga z zahtevo ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče sprejema predlog vrhovnega državnega tožilca, da se zahteva zavrne kot očitno neutemeljena (drugi odstavek 425. člena ZKP).

Če kršitve zakona, na katero se sklicuje vrhovni državni tožilec, ni mogoče preizkusiti, Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrne.

Temelj kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 je kršiteljeva pravica do obrazložene odločbe.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve je v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP treba določno obrazložiti in konkretizirati.

Odvzem mamil je po 4. odstavku 196. člena KZ obvezen in je neodvisen od ugotovitve identitete osebe, ki je z mamili protipravno razpolagala. Ne izreka se v korist ali v škodo obsojenca, temveč zaradi splošne varnosti ljudi. Odvzem splošno nevarnih predmetov ni predpisan kot sankcija, zato se s posebnim sklepom take predmete lahko odvzame, če takšna odločba manjka v obsodilni sodbi, ter celo v primeru, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo. Zavezanec za vrnitev odvzete premoženjske koristi je lahko samo individualno določena oseba, tisti storilec kaznivega dejanja, ki je premoženjsko korist neposredno pridobil.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja, konkretizirati ter jih tudi primerno utemeljiti, ker jih v nasprotnem primeru sploh ni mogoče preizkusiti.

Zagovornik obs. A.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel nobene kršitve zakona, temveč je navedel le zakonske razloge, zaradi katerih je mogoče vložiti navedeno izredno pravno sredstvo. Ker zahteve ni dopolnil, vrhovno sodišče pa se omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, jo je Vrhovno sodišče RS kot neutemeljeno zavrnilo.

1) Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. 2) Ker je sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik niso podane, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnem dejstvu, to je neprimerni hitrosti obsojenčeve vožnje, zato ni podana kršitev procesnega zakona iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP.

Enomesečni rok za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe se izteče s pretekom tistega dne v mesecu, ki se po številki ujema z dnem, ko je rok začel teči, teči pa začne naslednjega dne po vročitvi. Ker zadnji dan ni bil dela prost dan, zagovornik pa je zahtevo vložil priporočeno naslednji dan na pošto, je njegova zahteva prepozna.

Ponavljajoča ponižanja, ki jih je doživljal obtoženec, so lahko pri njem stopnjevala razdraženost, sodišče pa ni ugotavljalo, ali je zaradi tega tudi v kritičnem trenutku prišlo pri obtožencu do močne razdraženosti (stanje patološkega afekta).

1. Enomesečni rok za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe se je iztekel s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po številki ujema z dnem, ko je rok začel teči (začne pa teči naslednjega dne po vročitvi). 2. Dodajanje nekaterih konkretnih okoliščin v izreku sodbe "povpraševanje do sedaj točno neugotovljene osebe po imenu x." ne odstopa od očitka obtožbe, da je omenjena oseba navezala stik z obsojencem zaradi nabave večje količine heroina za italijanske kupce, temveč pomeni le pobližje opredelitev že v obtožbi navedene obsojenčeve vloge, zato ne gre za prekoračitev obtožbe, saj gre tudi po opisu v obtožbi za enako obsojenčevo vlogo v posredovanju pri prodaji heroina. 3. Shranjenje mamila za prodajo je eden od storitvenih načinov kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po členu 245/1 KZJ, to dejanje pa se lahko stori tudi z eventualnim naklepom.