353. člen ZKP

Sodišče druge stopnje pritrjuje zagovornici, da so podane bistvene kršitev določb kazenskega postopka s tem, da je sodišče opravilo tajno glavno obravnavo, nato pa ne da bi zaključilo dokazni postopek, dopustila besedo strank, odredilo izpraznitev sodne dvorane ter zatem brez, da bi zaključila tajno obravnavo, razglasilo sodbo. Do izreka sodbe v konkretni zadevi tako sploh ni prišlo, saj sodišče prve stopnje niti ni zaključilo dokaznega postopka, temveč je procesni dejanji besede strank in razglasitev sodbe opravilo v fazi dokaznega postopka, kar je nedopustno. Ob tem je sodišče prve stopnje kršilo tudi obdolženčevo pravico do obrambe in poštenega sojenja, saj v okviru izvajanja besede strank, obdolžencu ni dalo zadnje besede, ki jo je dejansko imel pooblaščenec oškodovanke. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsaki konkretni situaciji. Zato mora sodišče s tehtnimi razlogi utemeljiti, zakaj šteje, da so določeni stroški nastali po krivdi procesnega udeleženca in torej navesti konkretne okoliščine, iz katerih je razvidno, da je krivdo za njihov nastanek pripisati točno določenemu proces

Prvi odstavek 353. člena ZKP določa, da sodišče na novo začne glavno obravnavo, če med posvetovanjem spozna, da bi bilo potrebno dopolniti postopek ali razjasniti posamezno vprašanje. Vendar pa na novo začeti glavno obravnavo ne pomeni, da se znova prebere obtožnica in ponovijo vsi že izvedeni dokazi, temveč se ta nadaljuje v ustreznem delu oziroma fazi. Glavna obravnava se mora namreč na novo začeti, ker je bila že končana, ni pa razlogov, da bi se morala začeti od začetka. Kdaj se mora glavna obravnava začeti znova, določa 311. člen ZKP, in sicer, če se je spremenila sestava senata ali če je bila glavna obravnava preložena za več kot tri mesece, predsednik senata pa lahko odloči, da se začne znova tudi v primeru, ko je bila obravnava preložena.

Sodišče ne prekorači obtožbe, če v razlogih sodbe, ob odločilnih dejstvih, ugotovi še druga dejstva, ki obdolženca v splošnem prav tako obremenjujejo, temveč le tedaj, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obdolženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen. Obtožba je torej lahko prekoračena le z izrekom in ne z razlogi. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 27. 5. 2019 zaključilo glavno obravnavo in napovedalo razglasitev sodbe dne 29. 5. 2019. Ker pa je med odločanjem o obtožbi spoznalo, da je treba dokazni postopek dopolniti še s strokovnim mnenjem sodnega izvedenca finančne stroke, ki bi po pregledu dokumentacije pojasnil, ali je za plačila, ki se navajajo v izreku obtožbe, obstajala kaka dejanska oziroma pravna podlaga ali ne, brez izvedenca pa tega ni mogoče ugotoviti, saj sodišče nima tovrstnega strokovnega znanja, je dne 29. 5. 2019 na podlagi prvega odstavka 353. člena ZKP sprejelo sklep, da se glavna obravnava znova začne in se dokazni postopek dopolni s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Takšno postopanje sodišča je bilo v skladu z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki

V opisu kaznivega dejanja nasilništva izrecno ni navedeno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Nedovršni glagoli v zakonskih dispozicijah pa sami zase ne izražajo nujno zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo tudi njihovo trajajočo naravo ali zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanja. Tudi iz opisa 296. člena KZ-1 kot celote je razvidno, da vsaj posamezne izvršitvene oblike lahko trajajo dlje časa oziroma gre po naravi za trajajoča ravnanja. Iz opisa celotnega ravnanja namreč nedvoumno izhaja, da sta bila način in intenzivnost napada takšna, da sta obsojenca z njim oškodovanca spravljala v podrejen položaj. To je izraženo z okoliščinami, da sta bila storilca dva, da sta oškodovanca napadla izza hrbta (od zadaj), torej nepričakovano, da ga je eden prijel za vrat, da sta mu prizadejala več udarcev po glavi in rebrih, da sta ga z udarci zbila na kolena in ga v tem položaju še naprej tepla, tako z rokami kot z nogami, zaradi česar je bil oškodovanec proti njima nemočen, kar pomeni, da se napada ni mogel ubraniti ali se mu izogniti. Da je bil oškodovanec popolnoma nemočen in v podrejenem polož

Razpravljajoča sodnica ni kršila določb kazenskega postopka, s tem ko je po končani besedi strank sprejela sklep, da se glavna obravnava ponovno "otvori" in da se zaradi zaslišanja policista, pribave podatkov o višini pokojnine za obdolženko za zadnje trimesečje in podatkov o opisu kolesa z motorjem preloži na nedoločen čas.

Priprtega obtoženca je na podlagi 8. odstavka 353. člena ZKP moč oddati v zavod za prestajanje kazni, ako to sam zahteva. Vendar pa je do take zahteve upravičen le v tistem kazenskem postopku, v katerem je bil pripor odrejen, ne pa tudi takrat, ko mu je bila v drugi kazenski zadevi izrečena zaporna kazen, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, šlo je namreč za slednji primer, ko je obtoženčevo zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

V primeru izreka enotne kazni, upoštevaje kazen iz prejšnje pravnomočne sodbe, v trajanju 5 let zapora ali več, je odreditev pripora po čl. 353/I ZKP obvezna, ne glede na to, da je obtoženec po izreku prvostopne sodbe, vendar pred pravnomočnostjo kazen po prejšnji obsodbi že prestal. V takem primeru je pristojen za odreditev pripora izvenobravnavni senat.