377. člen ZKP

V predmetni zadevi je bilo treba v postopku odločanja o pritožbi najprej razrešiti očitek kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki ga pritožnica uveljavlja z že navedenim zatrjevanjem dvoma v nepristranskost okrožnega sodnika A. A., ki je kot dežurni preiskovalni sodnik predhodno zoper obdolženca odredil pripor, nato pa je kot član senata sodeloval pri odločanju o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice. Pritožbeno sodišče na podlagi opisanih kriterijev ugotavlja, da zagovornica v konkretni zadevi ni uspela ovreči domneve o osebni nepristranskosti sodnika, niti izkazati, da je podan objektivno upravičen dvom v nepristranskost njegovega odločanja o podaljšanju pripora, zato je treba pritožničine trditve o kršitvi določb kazenskega postopka ter 23. člena Ustave RS zavrniti kot neutemeljene. Ob tem, ko je sodnik sprva odredil pripor, sedaj pa je kot eden od članov sicer tričlanskega senata sodeloval pri odločitvi o podaljšanju že odrejenega pripora, ko si predhodno očitno ni ustvaril tako močnih stališč, da jih tekom postopka ne bi mogel spremeniti, v kolikor bi se izkazale za zmotne, ni zaznati niti sence dvoma v njegovo ne

ZKP v 6. točki prvega odstavka 39. člena določa, da sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. V obravnavani zadevi sodnik, ki je v zadevi odločal, ni predlagal svoje izločitve, stranki pa mora biti pravica, da zahteva izločitev sodnika, zagotovljena. Ker v obravnavani zadevi oškodovanec kot tožilec ni bil seznanjen s tem, kdo bo zadevo obravnaval, preden je bilo o njej odločeno, je pritožbeno sodišče pritožbi njegovega pooblaščenca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V nadaljnjem postopku bo zahteva za izločitev sodnika D. D., navedena v pritožbi zoper izpodbijani sklep in dodatno v izjavi na odgovor predsednice sodišča Okrajnega sodišča v Ljutomeru, ki jo je podal njegov pooblaščenec, predložena predsedniku sodišča, ki bo o zahtevi izvedel postopek in o njej odločil, po odločitvi predsednika sodišča pa bo sodišče prve stopnje ponovno opravilo preizkus obtožnega predloga.

Okoliščina, da je bilo v istočasno potekajočem kazenskem postopku odrejeno izvedenstvo psihiatrične stroke, zadošča za resen dvom v obtoženčevo duševno stanje glede udeležbe v kazenskem postopku. Izvedba naroka za glavno obravnavo v navzočnosti procesno (razpravno) nesposobnega obtoženca pomeni kršitev njegove procesne subjektivitete in predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in za katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tudi (večje) število zavrnjenih dokaznih predlogov samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do obrambe oziroma poštenosti postopka, saj je bistvena pravilna presoja o materialnopravni relevantnosti dokaza. Pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost sta že zaradi same narave teh dejanj, običajno prisotna le storilec in žrtev, ki o bistvenih okoliščinah praviloma izpovedujeta diametralno nasprotno, kar je situacija tudi v obravnavani zadevi. Zato je še posebej pomembna skrbna presoja zagovora obtoženca na eni in izpovedba oškodovanke na drugi strani ter nujna presoja, tako v medsebojni povezavi kot v povezavi z drugimi, posrednimi dokazi, ki rezultira v končno oceno komu verjeti oziroma čigava "verzija" obravnavanega dogodka je bolj prepričljiva. To presojo je sodišče prve stopnje opravilo dovolj kritično in pravilno ocenilo, da je oškodovankina i

Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe. Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo. Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obd

Glede na izpolnitev posebnega pogoja iz zgoraj navedene obsodilne sodbe tako ni več razloga za preklic pogojne obsodbe, saj je obsojenka posebni pogoj iz pogojne obsodbe izpolnila še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe.

Vse sestavine, ki so predpisane za sodbo je imela prvotna, že pravnomočna sodba. Obsojeni je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 10. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 27. 1. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 1. 2023 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega mu je bila določena zaporna kazen enega leta in šestih mesecev in kaznivega dejanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1, za katerega mu je bila določena zaporna kazen osmih mesecev in stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov denarne kazni kar znaša 8.000,00 EUR. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 53. člena KZ-1 je bila obsojenemu izrečena enotna zaporna kazen dveh let in stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov, to je 8.000,00 EUR. Sodba je v odločbah o obsojenčevi krivdi in kazenski sankciji postala pravnomočna. Vrhovno sodišče je v ponovno sojenje vrnilo zgolj odločanje o premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke.

Okoliščina, da je za enega od obdolžencev pravica do kazenskega pregona zastarala, pa ne daje podlage za uporabo instituta beneficium cohaesionis (privilegij pridruženja) v korist obdolžencev, ki sta storila kaznivi dejanji, zaradi katerih se je zanju tek zastaranja pretrgal, in za izdajo zavrnilne sodbe tudi zanju, kot se v svoji izjavi zavzema zagovornik obdolženega A. A. ZKP v 387. členu določa, da če sodišče druge stopnje ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca, v korist tudi kateremu od soobtožencev, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta. Smisel navedenega instituta je v zagotovitvi enake obravnave obdolžencev v celotnem kazenskem postopku, a ne na ta način, da bi sodišče zaradi zastaranja pravice do kazenskega pregona za enega od njih ostalim obdolžencem v isti zadevi, ki so v tem času storili enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, priznalo enak položaj kot obdolžencu, ki kaznivega dejanja v tem času ni storil in v kazenskem postopku ne more biti več obravnavan.

Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je imelo sodišče prve stopnje v času odločanja vso dejansko podlago za odločitev o preklicu obsojencu izrečene pogojne obsodbe. Kljub navedenemu pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obsojenec s pritožbo izkazal nakazilo dolgovanega zneska družbi DUTB d.d. v višini 20.255,58 EUR s priloženim UPN nalogom, pri čemer je oškodovana družba na posebno poizvedbo pritožbenega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 377. člena ZKP prejem tega zneska potrdila. Glede na izpolnitev posebnega pogoja iz obsodilne sodbe tako ni več razloga za preklic pogojne obsodbe, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Navedene kršitve zato, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo prevoda 158. člena Kazenskega zakona Republike Hrvaške in se v sodbi ni opredelilo do identite norme, niso podane. Gre za pomanjkljivost v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jo je odpravilo pritožbeno sodišče in pritožba tudi nima prav, ko trdi, da bi morala biti v postopku "v materialnem in procesnem smislu" uporabljena določba hrvaškega Kazenskega zakonika. Sodišče v postopku le ugotavlja, ali je dejanje kaznivo po pravu obeh držav in ali niso podani razlogi, zaradi katerih bi bilo sojenje pred pred sodiščem v Republiki Sloveniji izključeno, podatek o tujem pravu pa lahko pridobi tako, da samo neposredno vpogleda v tuj kazenski zakon, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Pritožba trdi tudi, da bi se morali oškodovanki dobro spomniti, kdaj sta doživeli spolno zlorabo in dan, uro ter okoliščine natančno opisati, če bi jo res doživeli, ker si žrtev vsako spolno nasilje dobro zapomni. Zaključku pritožbe pa ni mogoče pritrditi, saj tega ne gre pričakovati niti od odraslih, kaj šele od otrok, ki spolno zlorabo doživijo v domačem okolju.

Glede na razloge v 39. točki obrazložitve sodbe je sodišče druge stopnje po tretjem odstavku 377. člena ZKP opravilo poizvedbe ter ugotovilo, da je bilo o premoženjskopravnem zahtevku v višini 9.284,50 EUR, ki ga je v pravdnem postopku podala oškodovana gospodarska družba, pravnomočno odločeno s sodbo I Cp 276/2021 z dne 20. 7. 2021. Pomeni, da od razglasitve sodbe sodišča prve stopnje do predložitve zadeve sodišču druge stopnje ni bilo več podlage za odločbo o odvzemu premoženjske koristi po prvem odstavku 75. člena KZ-1, saj se po prvem odstavku 76. člena KZ-1 premoženjska korist odvzame le, ko presega prisojeni premoženjskopravni zahtevek. To v obravnavani zadevi ni primer, zaradi česar je posredi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je obdolženki v škodo.

Ugotavljanje upravičenja izostanka z glavne obravnave.

Vrhovno sodišče je v postopku zahteve za varstvo zakonitosti razveljavilo sodbo višjega sodišča. Navkljub izostanku izrecne zakonske določbe, izrečena zaporna kazen ni le odložena, temveč zaradi sodbe Vrhovnega sodišča z dne 10. 6. 2021 ne obstaja več. Zato je odločitev o zavrženju predloga za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, pravilna.

Uvodoma zatrjevana pritožbena razloga zaradi odločbe o kazni in izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov, zagovornik opira na kršitev 5. točke 372. člena ZKP, torej kršitev kazenskega zakona, iz nadaljnje pritožbene obrazložitve pa je razvidno njegovo nasprotovanje ustreznosti oziroma primernosti višine izrečene kazni obdolžencu in neutemeljenosti izdaje odločbe o varnostnem ukrepu odvzema osebnega avtomobila. Po vsebini torej izpodbija sodbo zaradi odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP in zaradi odločbe o varnostnem ukrepu po drugem odstavku 374. člena ZKP, ne pa zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. V času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se je že uporabljal spremenjeni KZ-1, s katerim je bila zaporna kazen za to kaznivo dejanje zvišana iz razpona od enega do osmih let zapora na od treh do petnajstih let zapora. Zakon s tako predpisano kaznijo torej velja oziroma je veljal že v času izvršitve kaznivega dejanja, razlogi za potrebno spremembo pa so bili pojasnjeni ob spreminjanju v zakonodajnem postopku. Vsaka zadeva je namreč primer zase in terja individualno obravnavo ter odmero kazenske sankcije obdolžencu, v skladu s časo

V obravnavani zadevi je oškodovanec po prejemu sklepa o zavrženju kazenske ovadbe jasno izrazil svojo odločitev, naj se pregon zoper obdolženca začne, pri tem je državno tožilko opozoril na pomoto, katero je državna tožilka tudi pripoznala, zato je nadaljevala s pregonom zoper obdolženca. V sodni praksi je sprejeto stališče (nazadnje sodba Vrhovnega sodišča I Ips 38395/2016 z dne 30.7.2020), da zavrženje ovadbe načeloma nima učinka res iudicata, saj lahko tožilec, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začne kazenski pregon. Zavrženje ovadbe je le izjemoma, ko zakon tako določa, da je procesna ovira za ponovni pregon. Za takšno izjemo gre, ko državni tožilec zavrže ovadbo, ker je osumljenec izpolnil sporazum iz sklenjene poravnave (161.a člen ZKP). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje zgoraj navedene očitane kršitve ni zagrešilo. Bistveno torej je, da opis kaznivega dejanja za razliko od opisa prekrška obsega še druga dejstva, to je opis poškodbene posledice, ki je temeljni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 43745/2012 z dne 1.2.2018). Pritožni

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, saj je dejansko obsojenki s tem, ko jo sodišče prve stopnje ni seznanilo s pridobljenimi dokazi in dokumentacijo, kršilo načelo kontradiktornosti.

Po določbi tretjega odstavka 96. člena ZKP se v primeru ustavitve postopka zaradi umika obtožbe, obdolženec in oškodovanec kot tožilec lahko poravnata o svojih medsebojnih stroških. Na tej pravni podlagi bi zato sodišče prve stopnje glede medsebojnih stroškov (ne pa tudi stroškov iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki jih je sodišče vnaprej izplačalo iz proračuna), moralo odločiti v skladu s sklenjeno sodno poravnavo med strankama.

Pritožbeno sodišče je za potrebe pritožbenega postopka pridobilo nov izpisek iz kazenske evidence za obdolženega R.Š. (l. št. 476), o čemer je v skladu s tretjim odstavkom 377. člena ZKP seznanilo stranke in zagovornico ter jim dalo primeren rok, da se o pridobljenem gradivu tudi izjavijo.

Po razumljivih razlogih sklepa je namreč stvar v tem, da je pritožnik obtožni predlog poslal stvarno nepristojnemu državnemu tožilstvu, namesto stvarno pristojnemu sodišču. Pritožba bi tako bila utemeljena le, ko bi bil kateri od državnih tožilcev stvarno pristojen odločati o vloženem obtožnem predlogu, kar, kot rečeno ni bil ali, kar se niti po pritožbeni obrazložitvi ni zgodilo, ko bi pritožnik obtožni predlog, skladno z ustreznim poukom iz sklepa okrožnega državnega tožilca z dne 15. 7. 2019, naslovil na stvarno pristojno sodišče ali vsaj na stvarno nepristojno sodišče, za katero bi bilo potem tudi po 30. 7. 2019, skladno s petim odstavkom 87. člena ZKP mogoče šteti, da je obtožni predlog prejelo pravočasno.

Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 12. 3. 2009, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Za kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do petih let. Po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Glede na navedeno je desetletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel dne 12. 3. 2019 (to je sicer po izdaji izpodbijane sodbe, vendar še pred predložitvijo spisa v odločanje višjemu sodišču dne 29. 4. 2019). Ker je torej kazenski pregon zoper obdolženca za obravnavano kaznivo dejanje že zastaral, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Zato je višje sodišče pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca za očitano kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. čle