54. člen KZ-1

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da vsaka izročitev denarnega zneska s strani istega oškodovanca predstavlja samostojno kaznivo dejanje (znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) in je torej obdolženec zoper enega oškodovanca storil toliko kaznivih dejanj kot je bilo izročitev denarnih sredstev. Znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja eno kaznivo dejanje predstavljajo vsa kazniva dejanja, ki so bila realizirana s posameznimi nakazili ali izročitvami denarnih sredstev s strani istega oškodovanca. Ker naj bi si obdolženec na račun oškodovanke z več različnimi nakazili in izročitvijo gotovine pridobil premoženjskopravno korist, ki presega 50.000,00 EUR in naj bi s tem uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena, kazenski pregon za kaznivo dejanje še ni zastaral, saj dvajsetletni zastaralni rok od zadnjega izvršitvenega ravnanja še ni potekel. Višina pridobljene premoženjskopravne koristi, ki predstavlja zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, mora biti podana ob storitvi kaznivega dejanja, tj. ko je storilec delal ali bi moral delati (18. člen KZ

Ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju kot nadaljevano kaznivo dejanje, ki je zajeto z drugo sodbo, praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, temveč bo takšna konstrukcija mogoča samo izjemoma, ko bo med obravnavanimi dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti podana tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ne bo mogoče ustrezno ovrednotiti brez hkratnega upoštevanja okoliščin drugega kaznivega dejanja, saj bi vrednotenje relevantnih okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne zadoščajo le enak nagib (koristoljubnosti ali oškodovalnost), enakost oziroma istovrstnost kaznivih dejanj ter njihova premoženjska narava, temveč morajo biti okoliščine dejanj v tolikšni meri enake, da je mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca; pregon za kaznivo dejanje pa bo zoper storilca izključen samo, če je bil predhodno že obsojen za isti historični dogodek

Izvršitveno ravnanje očitanega kaznivega dejanja je lažno prikazovanje dejstev, kar je v obravnavanem opisu napolnjeno z očitki, da je obsojenka oškodovancema najprej lažnivo prikazovala (raznovrstne) podatke o sebi in svojih bližnjih, nato pa jima navajala lažnive razloge, zaradi katerih naj bi potrebovala denar, ter jima ob tem zatrjevala, da bo ves posojeni denar vrnila, saj se bo zaposlila v Avstriji, kar je bilo prav tako lažno, saj denarja že prvotno ni imela namena vrniti, saj se v Avstriji ni zaposlila in se tudi ni imela namena zaposliti. S tem je opisano obsojenkino lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, zlasti z navajanjem lažnih razlogov za vsakokratno izposojo denarja in hkratnim lažnivim prikazovanjem, da bo denar vrnila, čeprav tega namena nikdar ni imela, s čimer je pri oškodovancema ustvarjala zmoto, da sta ji v škodo svojega premoženja izročala denar. Razlaga časovnega kriterija v obravnavanem primeru ne dopušča konstrukcije enega nadaljevanega kaznivega dejanja, v katero bi bili vključeni obe obravnavani dejanji. Med dejanjema je namreč skoraj pet mesecev časovnega presledka, kar upoštevaje zlasti, da gre le za dve dejanji, kaže, da je med ravnanjema ob

Vse navedene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo dejansko podlago za ugotovitev, da zatrjevani odvzem kave in suhomesnatih izdelkov brez plačila s strani obdolženega dne 26. 7. 2024 na škodo trgovine B. na C. cesti v D. v obliki dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 izkazuje tudi enoten psihični odnos obdolženca do zaporedoma izvrševane kriminalne dejavnosti z motivom koristoljubja, zato je utemeljeno zaključiti, da okoliščine, vezane na očitek dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1, po kriteriju idem factum sodijo v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1 po že pravnomočni sodbi. Nadaljevano kaznivo dejanje tvorijo istovrstna kazniva dejanja premoženjske narave ne glede na to, ali predstavljajo temeljno, privilegirano ali kvalificirano obliko, v kolikor so podani še vsi drugi potrebni pogoji, ki izkazujejo enoten psihični odnos storilca do konituirane kriminalne aktivnosti (na primer glede na subjekt oškodovanca, sredstvo oziroma način storitve). Časovni odstop očitanih kaznivih dejanj tatvine po drugem v

Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.

Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo, sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Državna tožilka pomanjkljivosti glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ni odpravila in je tako izrek obtožnice glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno tako nejasen, da ne omogoča nadaljnje vsebinske presoje, zato je senat z izpodbijanim sklepom skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP obtožnico utemeljeno zavrgel. Ker vsako od dejanj v izreku obtožnice izpolnjuje zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1, bi se dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., lahko opredelilo kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 229. člena KZ-1 le ob uporabi pravila o nadaljevanjem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 54. člena KZ-1.

Storilec, ki si bo najprej pridobil na nezakonit način pridobljeno negotovinsko plačilno sredstvo, zatem pa to isto negotovinsko plačilno sredstvo tudi uporabil in si pridobil protipravno premoženjsko korist, bo kazensko odgovoren zgolj za uporabo negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1. Očitek tatvine oškodovančeve bančne kartice je vsebovan v zakonskem znaku "pridobljeno na nezakonit način".

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da bi moralo sodišče prve stopnje kvečjemu vsa tri očitana dejanja pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in ne po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj gre pri vseh treh dejanjih za tako imenovano majhno tatvino, ker je šlo pri vseh dejanjih za majhno vrednost stvari in namero, da se stvar takšne vrednosti prilasti. V nasprotju s pritožnico, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da gre pri kaznivem dejanju na škodo KS D. za tatvino po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku, saj je dokazni postopek pokazal, da so obdolženi in mld. sostorilca imeli namen pridobiti bakrene žlebove in odtočno bakreno cev, pri tem pa so pokazali veliko mero vztrajnosti, truda in predrznosti, saj so sprva odtujili rokavice na bencinskem servisu, se pripeljali do mrliške vežice, ki je v neposredni bližini stanovanjskih hiš, najprej sneli žlebove in jih vrgli za ograjo pokopališča in si jih očitno pripravili za transport, saj so jih ukrivili, medtem ko je nekaj žlebov in odtočnih cevi ostalo na samem objektu, a jih niso uspeli sneti oziroma vreči čez zid, saj so bili opaženi s

ZPKZ Dob, kjer obtoženi B. B. prestaja zaporno kazen, je z dopisom z dne 31. 3. 2025 pritožbeno sodišče obvestil, da spremstva obtoženca na pritožbeno sejo zaradi kadrovskih težav ne bodo mogli izvršiti. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 31. 3. 2025 odločilo, da se obtoženemu B. B. udeležba na pritožbeni seji omogoči preko videokonferenčne povezave, saj je ocenilo, da so splošno znane kadrovske težave zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, še zlasti pa v ZPKZ Dob, ki močno otežujejo oziroma onemogočajo privedbe obtožencev na sodišča, upravičen razlog za neizvršitev spremstva obtoženega B. B. in predstavljajo okoliščine, ki objektivno onemogočajo uspešno izvedbo pritožbene seje (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ter posledično obtožencu prisotnosti na pritožbeni seji ni mogoče zagotoviti drugače kot z videokonferenco. Nadalje je upoštevalo, da je v predmetni kazenski zadevi zoper soobtoženega A. A. odrejen pripor in je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). Po oceni pritožbenega sodišča obtoženemu B. B. z izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave

Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 39 obrazložitve, je dokazano, da je kaznivo dejanje pod točko I obdolžena A. A. v sostorilstvu izvršila z B. B. Okoliščina, da je obdolženi B. B. v vrečko dal več parfumov kot obdolžena A. A. na to presojo nima vpliva, saj je tudi A. A. v isto vrečko dala parfum, ki ga je odtujila, trgovino pa sta skupaj, ne da bi izdelke plačala, tudi zapustila, kar nedvomno izkazuje, da sta kaznivo dejanje storila v sostorilstvu. Glede na pojasnjeno kot neutemeljeno ocenjuje pritožbeno navedbo, da si obdolženka ni imela namen prilastiti vseh odtujenih artiklov, saj je sama vzela le dva. Skupno delovanje obdolžencev, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe in kot je bilo že pojasnjeno v tej odločbi, ne dovoljuje drugega zaključka kot to, da sta obdolženca dejanje štela za svoje, skupaj izvrševala zakonske znake, torej je utemeljena pravna kvalifikacija tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Dejstvo, da priča H. H. ni bila upravičena podati predloga za pregon, saj ni bila pooblaščena oseba, spisovno ni izkazano. Iz odgovorov oškodovane družbe D. d.o.o. je razvidno, da H. H. ni imela konkretnega poo

Po opisu je obtoženi vzpostavil vzporedni posel prevozov rabljenih vozil kot sistemski okvir za nadaljnje posamične fakte svojega ravnanja, pri čemer te fakte povezujejo tako objektivni kot subjektivni dejavniki, kar terja zaključek, da celotno zatrjevano obtoženčevo ravnanje predstavlja tako dejansko in pravno homogeno celoto, da bi bila opredelitev posamičnih faktov znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja kot zaključenih, neživljenjska, saj posamični fakti pomenijo samo kvantitativno povečevanje v začetku obtoženčevega delovanja vzpostavljenega "neprava"; čas storitve enovitih kaznivih dejanj pa se, tudi v zvezi z vprašanjem uporabe kazenskega zakona, določa po zadnjem od faktov, ko je izvršitveno ravnanje materialno dokončano, kot v primeru trajajočih kaznivih dejanj, ki so pojavna oblika enovitega kaznivega dejanja. Glede vprašanja uporabe kazenskega zakona bi bilo treba pri obravnavanem kaznivem dejanju šteti kot čas storitve avgust 2019 in zato uporabiti KZ-1E, ki za obstoj temeljnega kaznivega dejanja po členu 240 KZ-1 predpisuje zadostnost že eventualnega naklepa pri storilcu in s tem širi polje kaznivosti. Ob sicer pravilnih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega

Očitek dveh kaznivih dejanj, časovno odmaknjenih dve leti in pol, ne ustreza konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja. Za presojo kriterijev iz 54. člena KZ-1 je odločilen tenor obtožnega akta, ne drugi (pred)kazenski postopek zoper domnevnega storilca.

Pravne opredelitve nadaljevanega kaznivega dejanja po temeljni oziroma privilegirani obliki ne more utemeljevati skupni znesek pridobljene premoženjske koristi iz vseh kaznivih dejanj, temveč (najstrožja) pravna kvalifikacija posameznih kaznivih dejanj v okviru nadaljevanega.

Spisovno je izkazano, da je bila v vseh štirih v pritožbi izpostavljenih primerih kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana v zakonsko predpisanem roku s strani upravičene osebe. Gospodarsko družbo namreč zastopa zakoniti zastopnik, poleg njega pa lahko tudi pooblaščenci. Družba mora imeti zakonitega zastopnika, poleg njega pa ima lahko tudi enega ali več pooblaščencev. Družba lahko preko svojih zakonitih zastopnikov za opravljanje določenih poslov družbe pooblasti tudi druge osebe (pooblaščenci). Njihovo upravičenje za zastopanje družbe izvira iz volje družbe oziroma njenega zakonitega zastopnika. Družba lahko podeli bodisi generalno bodisi specialno pooblastilo. Obseg pooblastila pooblaščencev družbe določa pooblastitelj, torej družba oziroma njen zakoniti zastopnik (razen za prokurista, pri katerem obseg pooblastila določa zakon, konkretno ZGD-1). Prav ima sicer zagovornik, ko izpostavlja, da delavec gospodarske družbe, četudi je vodja poslovalnice, ni zakoniti zastopnik družbe, saj trgovinski poslovodja ni poslovodja v smislu 515. člena ZGD-1. To pa pomeni, da lahko zastopa družbo le na podlagi izjave volje družbe, torej na podlagi pooblastilnega razmerja. Tudi prodaj

Razločiti je potrebno nujno konkretizacijo predpisanih zakonskih znakov od dokazov, ki izkazujejo njihov obstoj s potrebno stopnjo verjetnosti; le v prvem primeru, ko gre za nezadostno konkretizacijo zakonskega znaka, je lahko podana očitana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka člena 372 ZKP, v drugem primeru pa bi lahko šlo za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po členu 373 ZKP. Ob tem, da je v konkretnem dejanskem stanu jasno zatrjevano, da so v plačilnih listah v zvezi s posamičnimi postavkami opredeljeni podatki nerealni, torej v nasprotju z dejanskim stanjem, je na mestu ugotovitev, da je iz očitka v potrebni meri razvidno, kaj točno se obdolžencu očita, to je predložitev listin, katerih vsebina v določno navedenih delih ni ustrezala dejanskemu stanju, kar ravno predstavlja konkretizacijo abstraktnega zakonskega znaka lažnosti podatkov. Pravna kvalifikacija po prvem odstavku člena 54 KZ-1 je pridržana za premoženjska kazniva dejanja, torej prvenstveno tista iz poglavja kaznivih dejanj zoper premoženje, po sodni praksi pa tudi tista, katerih ključno obeležje predstavlja pridobit

Zakonitost odredb (bodisi za prikrite preiskovalne ukrepe, bodisi za hišno preiskavo) je potrebno ocenjevati v trenutku izdaje odredbe, s katero so bili ukrepi dovoljeni. Stališče pritožnika, da se zakonitost odredb ocenjuje z vidika kasnejšega (ne)uspeha tožilstva je popolnoma zgrešeno. Že sodišči prve in druge stopnje sta v sklepih o neizločitvi dokazov pravilno poudarili, da je policija problematizirani snemalnik dobila zakonito in za njegovo pridobitev ni potrebovala odredbe za hišno preiskavo. Družba A. d.o.o. namreč ni bila v vlogi osumljenca niti v zvezi s kaznivim dejanjem vlomne tatvine, niti v zvezi s kaznivimi dejanji glede katerih je bil sum že osredotočen na C. C., zato je veljala edicijska dolžnost, da policiji izroči predmet, ki bi utegnil biti dokaz, policija pa je imela podlago za zaseg v določbah 148. in 164. člena ZKP. Objekt kazenskopravnega varstva je v primeru kaznivega dejanja po 261. členu KZ-1 korektno izvajanje oblastnih funkcij in pravilno izvrševanje pooblastil, ki jih pravni red daje nekaterim kategorijam oseb oziroma poklicev, medtem ko kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 varuje zaupanje v pristnost uradnih dokumentov v pravnem prometu in

Šele po prejemu ugotovitev pristojnih služb se je minister, ki skladno s 33. členom ZJU kot predstojnik organa izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, seznanil s kršitvami očitanimi tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začel teči 29. 12. 2021, zato je izredna odpoved z dne 26. 1. 2022, sklep je bil tožniku vročen 1. 2. 2022, podana pravočasno skladno z določbo 109. člena ZDR-1.

Na drugo trditev, da za kaznivo dejanje goljufije storilec ne more biti obtožen in obsojen, če je dejanje ostalo pri poskusu, pa je pritožbi odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 2 razlogov napadene sodbe. Pravilno je pojasnilo, da je poskus kaznivega dejanja kazniv v vseh tistih primerih, ko kaznovalni del norme vsebuje besedno zvezo "se kaznuje z zaporom do treh let", kar je primer tudi v obravnavani zadevi, ko je za obravnavano kaznivo dejanje kot najvišja določena kazen treh leta zapora.

Pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja (ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo v korist obdolženke) je namreč v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati za vsako dejanje posebej, kar pomeni, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.