249. člen ZKP

Sodišče je zaradi razhajanja v izvedenskih mnenjih izvedencev psihiatra in klinične psihologinje napotilo obdolženko na opazovanje v Enoto za forenzično psihiatrijo zaradi ugotovitve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja.

Za presojo zakonitosti posega v obsojenčevo zasebnost je odločilno, da je oškodovanka posnetke nje in njene sestre policiji izročila zaradi kazenskopravnega varstva njunih osebnostnih pravic. Zato sta sodišči pravilno pristopili k soočenju obsojenčevega pričakovanja zasebnosti s pravicami obeh oškodovank ter za reševanje kolizije med prizadetimi ustavnimi pravicami uporabili metodo tehtanja med njimi. Ob nastanku, najdbi in uporabi posnetkov v kazenskem postopku je obstajal trk nasprotujočih si ustavno zavarovanih interesov posameznika v razmerju med posamezniki, kar terja njihovo uravnoteženje. Z izročitvijo teh posnetkov z osebnimi podatki policiji je izkazana tudi privolitev v obdelavo. Ni šlo za enostransko oblastno ravnanje državnih organov v smislu 219.a člena ZKP, temveč za prostovoljno ravnanje oškodovanke proti obsojencu. Vrhovno sodišče presoja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve kazenskega materialnega in procesnega zakona na podlagi dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, vendar pa ima v določbi 427. člena ZKP tudi pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočn

Pridržanje do iztreznitve je na podlagi sklepa policije zakonito trajalo dvanajst ur kot posledica ravnanj obdolženca ob njegovi odreditvi. Dejstvo, da se je status storilca prekrškov v vmesnem času - na podlagi novih ravnanj - prevesil v položaj osumljenca v predkazenskem postopku, na začetek štetja trajanja pripora nima vpliva. Za uporabo posnetkov telesnih kamer (t. i. "Bodycam") imajo policisti podlago za njihovo uporabo v 113. členu ZNPPol. V obravnavani zadevi so jih uporabili že za namene uvedenega prekrškovnega postopka - ki se je naknadno prevesil v (pred)kazenski postopek - njihova uporaba pa je bila obdolžencu od samega začetka znana, saj je bil o tem izrecno obveščen. Obdolženec je bil nato ob uvedbi predkazenskega postopka poučen tudi o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Zato je v tej fazi postopka mogoče zaključiti, da uporaba takšnih videoposnetkov ni očitno (na prvi pogled) nedovoljena. V zvezi z opravljenim telesnim pregledom obdolženca in odvzemom krvi je v sklopu te faze pomembno, da so policisti postopali v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP v zvezi z določbami 249., 252., 253. in 266. člena ZK

Kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornica uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni opravilo soočenja med sodno zapriseženim izvedencem E. E. in strokovnim pomočnikom obrambe F. F., niti se do tega dokaznega predloga obrambe v izpodbijani sodbi ni opredelilo, čeprav je bilo to predlagano z vlogo z dne 27. 2. 2024. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje na glavni obravnavi res ni izvedlo, s čimer je sicer prekršilo pravice obrambe, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če bi to vplivalo ali je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa zagovornica niti ne zatrjuje. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kak

S smrtjo izvedenke je v predmetnem kazenskem postopku res nastala specifična situacija, saj tako po ugotovitvah obrambe kot tudi sodišča prve stopnje, njenega izvedenskega mnenja ne bo mogoče dopolniti in jo zaslišati, vendar to še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega njeno opravljeno izvedensko delo nezakonito. Nepopolnost oziroma nezmožnost dopolnitve že izdelanega izvedenskega mnenja po določilih ZKP ni razlog za izločitev izvedenskega mnenja iz kazenskega spisa. Sodišče prve stopnje bo pri postavitvi novega izvedenca moralo poskrbeti, da na interpretacijo novega izvedenca ne vplivajo drugi dejavniki in informacije iz spisa, ki bi njegovo objektivno presojo zameglili in morebiti vplivali na izvedenčevo pristransko mnenje. V tej luči je tako pomembno, da se novi izvedenec pred izdelavo svojega mnenja ne seznani z mnenji drugih izvedencev v isti zadevi (in morebiti tudi mnenji strokovnjakov, angažiranih s strani obrambe), saj bi to lahko (nezavedno) vplivalo na njegovo razlago zastavljenih vprašanj. Novo postavljeni sodni izvedenec pa se lahko z mnenji predhodnih izvedencev in strokovnjakov seznani, ko svoje mnenje že izdela in ga predloži sodišču.

Glede na povzeta pravila uporabe jezika in dejstvo, da se opravila v predkazenskem postopku izvajajo praviloma neposredno po zaznavi kaznivega dejanja, ne glede na del dneva in tudi na kraju dejanja je jasno, da v predkazenskem postopku ni niti vedno in povsod mogoče, niti nujno pričakovati zagotovitve takih standardov glede obdolženčeve pravice do uporabe jezika, kot zavezujejo sodišča ob vodenju kazenskega postopka in so določeni v osmem odstavku 8. člena ZKP. Določbe 8. člena ZKP se namreč uporabljajo za predkazenski postopek pred policijo smiselno, seveda ob uporabi že omenjenega 19. člena ZNPPol in ob upoštevanju 62. člena URS ter 6. člena EKČP.

Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko. Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj. Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja. Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave. Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.

Sodišče mora v pisni odredbi, s katero določi izvedenca, navesti le katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo s pomočjo izvedencev in komu naj bo izvedensko delo zaupano, ne zahteva pa, da bi morala biti odredba obrazložena. Izjava obdolženca o kaznivem dejanju, dana na pregledu pri sodnem izvedencu, ki jo ta povzame v izvedenskem mnenju, ni nedovoljen dokaz. Takih izjav ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona. Kljub temu je pravilno izločiti tiste dele izvedenskega mnenja, ki se nanaša na izjave, ki jih je obdolženec podal izvedencu v zvezi s kaznivim dejanjem, saj je ključno, da na takšnih izjavah kasnejša sodba ne temelji.

Sodišče prve stopnje pri postavitvi sodnega izvedenca ni kršilo četrtega odstavka 249. člena ZKP, saj je takrat že upokojenega izvedenca zaslišalo kot strokovnjaka z dolgoletnimi izkušnjami z njegovega strokovnega področja, ki ga je pred zaslišanjem tudi zapriseglo. V postopku ga je postavilo, ker so to zahtevale druge okoliščine - tj. ekonomičnost postopka, saj je presodilo, da je bil predhodno že imenovan za izvedenca v pravdni zadevi, kjer je opravil tudi ogled na terenu in izdelal izvedensko mnenje. Pri ugotavljanju zadržanja zastaranja je na podlagi tretjega odstavka 91. člena KZ-1 poleg pravnih ovir treba upoštevati tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe - torej tudi obdolženčevo opravičeno odsotnost z glavne obravnave zaradi bolezni, ki jo je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo na podlagi predloženih zdravniških potrdil.

Res je, da gre pri zaslišanju izvedenca v nadaljevanju postopka, na glavni obravnavi za neko bodoče negotovo dejstvo, na kar opozarja pritožba, vendar je potrebno pojasniti, da v primeru, da v nadaljevanju tega kazenskega postopka iz kakršnihkoli razlogov dr. B. B. ne bi bilo možno zaslišati, bi sodišče prve stopnje lahko v postopek pritegnilo novega izvedenca, kar pa ne pomeni, da bo že izdelano izvedensko mnenje dr. B. B. in dopolnitve mnenja potrebno izločiti iz spisa in da je zaradi navedenega nezakonito, kot zmotno meni pritožba.

ZKP ne omogoča, da se izvedensko mnenje, ki vsebuje osebne podatke, samodejno označi kot strogo zaupno in kot tako zapečati v sodnem spisu. 128. člen ZKP dovoljuje pregled in prepis posameznih kazenskih spisov le tistemu, ki ima opravičen interes.

Z zavrnitvijo predlaganega dokaza - soočenja izvedenca in strokovnjaka obrambe - je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe kot to določa 3. alineja 29. člena Ustave RS, obdolženemu ni bilo omogočeno strokovno izvajanje dokazov v njegovo korist in je s tem prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Postopek pred sodiščem je praviloma usten. Sodišče bi moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov obeh strokovnjakov izpodbijala izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke, dati obrambi možnost, da tudi z neposrednim zaslišanjem obeh strokovnjakov in njunim soočenjem z odrejenim izvedencem preizkusi mnenje izvedenca. Mnenje je bilo za obdolženega obremenilno. Obramba ima pravico zasliševati avtorja izvedenskega dela, ki obdolženca obremenjuje. To pa lahko opravi s pomočjo strokovnjakov in tako, da tudi doseže zaslišanje za obdolženca razbremenilnih prič.

Po stališču slovenske sodne prakse storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe, pri tem pa kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nizkotnega nagiba ne predstavlja zgolj t. i. patološko ali blodnjavo ljubosumje, kot to zatrjuje pritožnik. V literaturi in judikatih sicer ni določno navedeno, katera merila in okoliščine bi moralo sodišče upoštevati pri presoji vprašanja, ali v konkretni zadevi nagib ljubosumja ustreza zakonskemu znaku "iz drugih nizkotnih nagibov", je pa izpostavljena posebna zavržnost, ki je praviloma izkazana z okoliščinami kaznivega dejanja. Ugotavljanje nagiba, iz katerega je obtoženec storil kaznivo dejanje, ni v pristojnosti izvedenca, temveč ga na podlagi vseh izvedenih dokazov, torej tudi izvedenskega mnenja o obtoženčevi osebnostni strukturi in njegovem doživljanju, ter ob upoštevanju vseh pravno relevantnih okoliščin, ugotavlja in presoja sodišče. Stališče prvostopenjskega sodišča, da lastnoročni zapiski oziroma zabeležke izvedenke o psihiatričnem pregledu obtoženca "v zvezku" ne predstavljajo dokaza v procesnem smislu ali dokaznega gradiva, je pravilno. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da z z

V obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da je oškodovana družba transformirala sklep o izvršbi, ki je bil izdan zoper gospodarsko družbo v sklepu o izvršbi zoper fizično osebo, torej oba obsojenca, kot to skuša prikazati pritožba, ampak je oškodovanka zatrjevala škodo v višini s pripadki in ki jo je tudi priglasila v kazenskem postopku, torej gre za različna pravna določila. Natančno branje izpostavljene sodbe VSRS (v točki 19 do 22) pa pokaže, da je pravnomočna kazenska sodba bila razveljavljena le v delu glede premoženjskopravnega zahtevka zaradi zatrjevanja o povrnitvi DDV in v tem delu glede zakonitih zamudnih obresti oškodovanke, ne pa glede samega začetka teka zamudnih obresti zaradi nastanka škode zaradi neplačanih računov, kar je prvo sodišče natančno pojasnilo v točki 8) obrazložitve izpodbijane sodbe.

Zahteva za obnovo postopka ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, pač pa morajo biti dejstva in dokazi novi ter takšni, da postavijo pod vprašaj ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca oziroma povzročilo precejšen resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju. Četudi je strokovnjak obrambe sicer v seznamu imenika sodnih izvedencev, v obravnavani zadevi nima položaja izvedenca, ker ga v konkretni kazenski zadevi ni postavilo sodišče oziroma organ, ki vodi postopek.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je umeščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (otroke). Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, izvršenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnosti oškodovancev (tretji odstavek 90. člena KZ-1). Pravila o zakonski rehabilitaciji ne preprečujejo, da se občutljivi osebni (zdravstveni) podatki, zbrani v prejšnjem kazenskem postopku v okviru mnenja izvedenca psihiatrične stroke, znova uporabijo, čeprav je bila prehodna obsodba izbrisana iz kazenske evidence. Ponovna uporaba osebnih podatkov še ne pomeni pripisovanja (novih) pravnih posledic ravnanju, ki je bilo predmet presoje v izbrisani kazenski sodbi. Splošne, toliko manj pa kategorične prepovedi prehajanja dokaznega gradiva iz enega postopka v drugega ni. Ponovna uporaba preteklih izvedenskih mnenj ni nezdružljiva niti pretirana glede na namen, za katerega so bila izvedenska mnenja prvotno pridobljena. Pretekla izvedenska mnenja predstavljajo del na novo odrejenega izvedenskega dela za potrebe odločanja o aktualni kazenski zadevi z novimi (drugačnimi) časovnimi, dejanskimi in pravnimi dimenzijami.

Na pripornem naroku pred preiskovalno sodnico je takratni osumljenki srbske narodnosti, ki ni razumela slovenskega jezika, tolmačila oseba, ki ni bila sodni tolmač, pač pa je prisegla v skladu z 233. členom ZKP. Zatem sta bili v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišani albansko govoreči priči, na teh narokih pa je tolmačila ista oseba, ki je ponovno prisegla, morala pa je tolmačiti v tri jezike (v slovenski, srbski in albanski jezik). Vrhovno sodišče je presodilo, da je bil kršen 8. člen ZKP, ker preiskovalna dejanja niso bila opravljena v okoliščinah, ko bi bilo z zaslišanji nevarno odlašati, kar pa ni prešlo v kršitev ustavnih (29. in 62. člen Ustave) in konvencijskih pravic obsojenke (6. člen EKČP).

Obtožencu ni bila kršena pravica do obrambe zaradi nenavzočnosti zagovornika na razgovorih izvedenca z obtožencem, saj psihiatrične preiskave po naravi, vsebini in ciljih nikakor ni mogoče primerjati z zbiranjem obvestil od osumljenca ali z zagovorom obtoženca. Objektivnost, verodostojnost in strokovnost izvida in mnenja pa bo obtoženec s strokovno pomočjo zagovornika lahko izpodbijal tekom dokaznega postopka na glavni obravnavi.

Zatrjevana kršitev ni podana. Primarno je poudariti, da sme sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Iz zagovornikovih navedb pa je razbrati, da ne sprejema argumentov prvostopenjskega sodišča, da dokaza z zaslišanjem priče M. P. ni bilo mogoče izvesti zaradi njegove nedosegljivosti, nenazadnje pa tudi zaradi nepotrebnosti. Iz podatkov spisa je razvidno, da si je sodišče prve stopnje dalj časa prizadevalo izvesti s strani obrambe predlagan dokaz ter zaslišati pričo M. P., za kar je uporabilo vsa razpoložljiva sredstva, vendar neuspešno.

Ker gre v primeru varnostnih ukrepov po 70.a in 70.b členu KZ-1 za korenite posege v obdolženčevo pravico do prostosti oziroma zasebnosti, je potrebno pogoje za izrek takšnih ukrepov še posebej pazljivo ugotoviti in pretehtati, tudi s pomočjo ustreznih izvedencev psihiatrične stroke. Zato se mora za ugotavljanje obdolženčeve neprištevnosti v postopku po 491. členu redno, in ne samo praviloma, kot je to določeno v drugem odstavku 249. člena ZKP, izvedenstvo zaupati zdravstvenemu zavodu.