95. člen KZ

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je naklep obtoženega A. A. kot pomagača glede dejanja direktorja C. C., zadostno izkazan s tem, da mu je bilo jasno predstavljeno, da slednji za družbo D. d.d. ne more legalno odkupiti delnic po ceni, za katero sta se dogovarjala in so mu bili predstavljeni tudi vzroki za to, da pa odkup (mimo kogentnih zakonskih določil) lahko izvedeta na način, da v pogodbo za delnice napišeta nižjo ceno od dejansko dogovorjene, razlika do polnega izplačila za delnice pa se pokrije na podlagi fiktivnega računa v okviru gradbene pogodbe.

Zgolj okoliščina, da v času, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito oziroma storilec spoznan za krivega, storilec gotovine nima več v posesti, še ne pomeni avtomatično, da mu ni mogoče očitati, da je gotovino obdržal zase. Po končanju kaznivega dejanja jo je lahko tudi potrošil po svoji prosti volji, vendar se zaradi tega ne more izogniti odvzemu premoženjske koristi na način, da se mu odredi plačilo denarnega zneska, ki ustreza tej premoženjski koristi. Poslovodja, četudi je hkrati edini družbenik družbe, je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, ki je samostojna (pravna) oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Stališče v točki 57 bi lahko nakazovalo na error iuris, to je pravno zmoto, ki jo ureja 21. člen KZ oziroma 31. člen KZ-1. Ni namreč kazensko odgovoren storilec kaznivega dejanja, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano. Če bi se storilec zmoti lahko izognil, se sme kaznovati mileje. Če je torej sodišče prve stopnje menilo, da je bil v določeni meri obtoženec v pravni zmoti, bi se do tega moralo določneje opredeliti tu

Tudi če gre za predmet, ki ga je po ZKP treba vzeti, ali predmet, ki lahko predstavlja dokaz v kazenskem postopku, ZKP v 164. členu policiji ne daje bianko pooblastila za zaseg, ampak zaseg lahko opravi le tedaj, ko ugotovi, da je podana nevarnost odlašanja, ta nevarnost pa mora biti konkretna in ne abstraktna. Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsaka kršitev premoženjske pravice drugega. Vendar pa vsaka kršitev premoženjske pravice drugega ni hkrati tudi pravno priznana premoženjska škoda, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti. Po 132. členu OZ je pravno priznana premoženjska škoda (kot predpostavka neposlovne odškodninske odgovornosti) samo tista kršitev pravice drugega, ki povzroči še nadaljnjo posledico, in sicer bodisi zmanjšanje premoženja oškodovanca (navadna škoda) bodisi preprečitev povečanja premoženja oškodovanca (izgubljeni dobiček). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da bi bila prisoja odškodnine v višini 30 % stroškov najema nadomestnega vozila, ki ni bilo najeto, arbitrarna. Poleg tega tožničin pravni prednik stroškov z najemom nadomestnega vozila ni imel, posledično pa se mu njegovo premoženje tudi ni zmanjšalo.

ZKP trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ (ZKP je v tem delu lex specialis), zato smiselna uporaba določb o institutu opravičila začasne odredbe in z njim povezano povrnitvijo dolžniku prizadejane škode v postopkih začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po ZKP ne pride v poštev.

Plačilo zneska premoženjske koristi ni neka druga terjatev, ampak ista terjatev, kot bi jo imel oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom. Povedano drugače, z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi za oškodovanca preneha neposredni zahtevek do storilca kaznivega dejanja do višine denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi. Z državnim tožilcem se ni mogoče strinjati, da se oškodovanec v situaciji, ko sodišče sicer ravna nepravilno in o vloženem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca ne odloči, ampak odvzame s kazvivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist, ne more poplačati iz zasežene premoženjske koristi. Ker sodišče o vloženem premoženjskopravnem zahtevku ni odločilo, za oškodovanca ne preneha pravica, da začne pravdo. V obravnavanem primeru je sodišče, ko je odločilo o odvzemu premoženjske koristi po drugem odstavku 96. člena KZ ravnalo, kot da oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni priglasil. S tem oškodovancu ni odvzelo pravice do uveljavljanja svojega premoženjskopravnega zahtevka v pravdi, prav tako mu z odločitvijo v kazenski sodbi ni bila odvzeta pravica, da se poplača iz odvzete premoženjske koristi. Že možnost za o

S tem, ko sodišče prve stopnje premoženjske koristi obtožencu ni odvzelo, je zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obtoženčevo korist, taka kršitev pa nima nujno za posledico razveljavitev sodbe v tem delu, temveč jo lahko pritožbeno sodišče po pritožbi pristojnega tožilca tudi samo spremeni.

Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti. Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi k

Prav pa ima pritožnik, ko v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po členu 372 točka 3 ZKP in trdi, da je bil obdolženec za kaznivi dejanji, ki sta opisani v izreku sodbe pod točka 1 - točka 57 in pod točka 2 - točka 17, že pravnomočno obsojen, in sicer s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju 9/2007 z dne 1. 10. 2009, pravnomočno dne 31. 3. 2010 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 548/2007 z dne 8. 12. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 24339/2010 z dne 2. 7. 2010. Ker je takšno kršitev pritožbeno sodišče ugotovilo tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe, in sicer za dejanje opisano pod točka 1 - točka 3, kjer gre za enak očitek kot v točki 57, je tako ob ugoditvi pritožbi v tem delu in po uradni dolžnosti iz izreka sodbe opisana kazniva dejanja izpustilo.

Pritožbeno stališče, da za isto terjatev ne moreta teči dva zastaralna roka in to tako, da se tek zastaralnega roka od dne 10. 11. 2009 dalje ne upošteva, je napačno. Gre za judikatno terjatev, ki po določbi 356. člena OZ zastara v 10-ih letih, pravica do davčne izterjave pa tudi ni zastarala upoštevajoč že citirane določbe tretjega odstavka 125. člena in šestega odstavka 126. člena ZDavP-2.

Po izvršitvi kaznivega dejanja je bila premoženjska korist z računa gospodarske družbe, ki je zaradi obsojenčevega kaznivega dejanja prejela premoženjsko korist, formalno prenesena na račun obsojenčevega mladoletnega sina. Sodišče je pravilno presodilo, da je bil dejanski prejemnik premoženjske koristi obsojenec, zato mu jo je na podlagi tretjega odstavka 96. člena KZ utemeljeno odvzelo.

Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca, ki so neločljivo povezana z obsojenčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obsojenčev jasen cilj pridobiti veliko premoženjsko korist, pomenijo eno kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in ne nadaljevano kaznivo dejanje, sestavljeno iz posameznih obsojenčevih ravnanj, ki imajo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ.

Davčni organ na podlagi 24. člena ZIN je dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja, zato uveljavljane ustavne kršitve in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve ni vezan na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti. Ugotovljena prekoračitev zakonskega (instrukcijskega) roka za pisno izdelavo sodbe nedvomno predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj zagovornica ni izkazala, da bi ta kršitev kakor koli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe. V adhezijskem postopku ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, ki bi se nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka oziroma ker glede te terjatve ni mogoč pravni naslov iz posebne pravde, zato določite

Če sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjski koristi, postane sodba sodišča prve stopnje v potrjenem delu materialno pravnomočna, ne pa tudi formalno pravnomočna. Odločba o odvzemu premoženjske koristi je sestavni del obsodilne sodbe kot celote in zato sodbe kot celote ni mogoče izvršiti ne glede na to, da je bila sodba razveljavljena v delu, ki se nanaša na odločbo o odvzemu premoženjske koristi drugemu prejemniku.

S tem, ko sodišče prve stopnje predloga državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni vročilo nasprotni stranki oziroma udeležencema postopka, je prekršilo tako določbo 22. člena Ustave RS kot tudi zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

Utemeljena pa je pritožba SKC, ki je po členu 367/V ZKP upravičena oseba za vložitev pritožbe, ker ji je bila z napadeno sodbo na podlagi člena 95 v zvezi s členom 96 KZ odvzeta premoženjska korist. Pritožnica ima namreč prav, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ko navaja, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti izjasniti se glede odvzete ji premoženjske koristi, saj je sodišče prve stopnje ni povabilo na glavno obravnavo, na kateri ima pravico predlagati dokaze in z dovoljenjem predsednika senata postavljati vprašanja obdolžencu, pričam in izvedencem, prav tako pa nikoli ni bila seznanjena z obtožbo. Pri tem se sklicuje še na kršitve Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja jamstvo lastninske svobode, kar je privedlo skupaj z uveljavljano kršitvijo do nezakonitosti in nepravilnosti napadene sodbe.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je plačilo celotnega zneska premoženjske koristi naložilo obtoženemu. Le če bi bil znan sostorilec in če bi bilo znano, kolikšen del od pridobljene premoženjske koristi s kaznivim dejanjem si je pridobil sam, bi bilo mogoče vsakemu od njiju naložiti sorazmeren del plačila premoženjske koristi.

Na Vrhovnem sodišču pri reševanju zahteve za varstvo zakonitosti ni preizkusa po uradni dolžnosti, zato mora vložnik, če hoče z zahtevo uspeti, uveljavljano kršitev obrazložiti.

1. Odredbe, s katero preiskovalni sodnik po pravnomočnosti sklepa o preiskavi operaterju mobilne telefonije naloži izpis prometnih podatkov, ni mogoče enačiti z odredbo, izdano v predkazenskem postopku po prvem odstavku 149. b člena ZKP. V prvem primeru gre za pridobitev dokaza po dokaznem predlogu strank ali za dejanje, ki se preiskovalnemu sodniku zdi potrebno za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP), v drugem primeru pa za odkrivanje kaznivega dejanja s prikritim preiskovalnim ukrepom. 2. Za preverjanje procesne veljavnosti dejanj italijanske policije po določbah slovenskega Zakona o kazenskem postopku, ki jih je ta opravila po aretaciji osumljenca v Italiji, je treba dejanja najprej ocenjevati v luči italijanske ustave in zakonodaje, nato pa še preveriti, ali so ta dejanja vsebinsko skladna s standardi Ustave RS. 3. Po zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe za branje izpovedi priče, ki jo je ta dala pred tujim pravosodnim organom, in za njeno neposredno zaslišanje, sodišče lahko to procesno odločitev spremeni in odloči, da se izpoved priče prebere, če naknadno ugotovi, da je izvedba predlaganega dokaza smiselna, potrebna oziroma utemeljena. Po prebrani izpovedi

Sodišče pouči (14. člen ZKP) obdolženca in druge procesne udeležence v zvezi z uresničevanjem procesnih pravic, ki jim jih daje Zakon o kazenskem postopku, ne pa v zvezi s pravnimi jamstvi, glede katerih je postopanje policije in sodišča posebej predpisano za posamezni stadij predkazenskega in kazenskega postopka.

Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po 2. odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Običajna neizpolnitev pogodbe (zaradi nemožnosti ali namerne kršitve pogodbe) še ne pomeni predmetnega kaznivega dejanja, če ni bilo goljufivega namena ob sami sklenitvi pogodbe, temveč le civilnopravno obveznost. Protipravna premoženjska korist, ki je znak očitanega kaznivega dejanja, ne morejo biti obresti iz glavnice in izvršilni stroški. Protipravna premoženjska korist namreč pomeni vsako povečanje premoženja storilca, ki ima svoj vzrok v storitvi kaznivega dejanja in je pogosto določena že kot zakonski znak oziroma prepovedana (formalna) posledica, ki mora nastati, da se šteje kaznivo dejanje za dokončano, lahko pa je tudi dodatna sestavina protipravnosti pri kateremkoli kaznivem dejanju, čeprav za samo ugotovitev kaznivega dejanja ni pomembna. Odvzem protipravne premoženjske koristi je subsidiarne narave, saj se odvzame le v primeru, ko oškodovan