422. člen ZKP

Ker je krog upravičencev do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ožji od kroga upravičencev do vložitve pritožbe in oškodovanec kot tožilec pravice do vložitve tega izrednega pravnega sredstva nima, je zato prvostopenjsko sodišče skladno z določbo drugega odstavka 422. člena ZKP ravnalo pravilno, ko je zahtevo oškodovanke kot tožilke A. A. z dne 24. 1. 2025 zavrglo kot nedovoljeno.

Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka izkoristila vsa možna pravna sredstva že z vložitvijo rednega pravnega sredstva, torej pritožbe. Slednjo je vložila neodvisno od volje tretjih, enako pa bi lahko storila tudi z vložitvijo ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva, pa tega ni storila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, namen katere je odpraviti kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo ter zagotoviti enotno uporabo zakona v vsej državi (tako mag. Štefan Horvat v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 907). Tudi državni tožilci kot stranke v posamičnem postopku niso upravičeni vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, kar kaže na to, da so pravice državnega tožilca in zasebnega tožilca glede možnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti izenačene. V kolikor bi zasebni tožilec lahko vložil zahtevo za varstvo zakonitosti neposredno, bi s tem imel več pravic, kakor jih ima državni tožilec.

Edini namen vložitve zahteve je v tem primeru obremenitev Vrhovnega sodišča in poskus povzročitve zastoja v kazenskem postopku zaradi kopičenja funkcionalno pristojnih sodišč, ki naj vodijo postopek in odločajo o obrambnih zahtevkih. Vložitev obravnavane zahteve ima hkrati vse znake navideznega uveljavljanja pravice do sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Na takšna ravnanja se je Vrhovno sodišče dolžno odzvati (15. člen ZKP), tudi z odločitvijo o obveznosti plačila stroškov, ki naj bremenijo tistega, ki jih povzroči z zlorabo procesne pravice. Pri tem ni pomembno, da vložnik pravice do vsebinske obravnave vložene zahteve niti ni imel. Zadošča že, da je lahko – na podlagi drugega odstavka 422. člena ZKP – pričakoval obravnavo vloge in odgovor Vrhovnega sodišča. Nastali stroški so torej posledica vložnikovega ravnanja, ki je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in prepovedi zlorabe procesnih pravic in neodvisno od izida kazenskega postopka, h kateremu (prav zaradi izključenega dostopa do Vrhovnega sodišča) vložnik s svojo vlogo ne more nikakor prispevati. Ta izhodišča je Vrhovno sodišče vrednotilo z upoštevanjem podatkov o zapletenosti in teku kazenskega postopka, v katere

Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. V primeru zamude zakonskega in nepodaljšljivega roka za vložitev predmetnega izrednega pravnega sredstva, zahteva za vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna.

Pritožbeno sodišče pa ob tem še dodaja, da sicer res ZKP v 88. členu določa, da se roki, ki so določeni po mesecih, iztečejo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči, vendar zagovornik prezre, da je potrebno v obravnavani zadevi, ko je šlo za specifično situacijo ustavitve teka procesnih rokov zaradi razglašene epidemije, smiselno upoštevati tudi določbe Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Te predstavljajo lex specialis pravila glede računanja rokov in v 83. členu posebej določajo, da v času poletnega poslovanja procesni roki ne tečejo. Tudi v takšni procesni situaciji pa se tek roka za vložitev izrednega pravnega sredstva, ki je začel teči pred sodnimi počitnicami, po izteku sodnih počitnic, nadaljuje in izteče do izteka treh mesecev, pri čemer je torej podaljšan za natančno časovno obdobje trajanja sodnih počitnic.

Ker je bila obsojenčeva vloga - zahteva za varstvo zakonitosti prepozna, saj jo je vložil več mesecev prepozno, kot je to sicer obrazloženo tudi v točki 5 izpodbijanega sklepa, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je njegovo vlogo v skladu z drugim odstavkom 422. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP kot prepozno zavrglo.

V zadevah o prekršku sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le vrhovni državni tožilec, ne pa tudi storilec prekrška.

Ne glede na dejstvo, da je v obravnavani zadevi zahtevo za varstvo zakonitosti vložila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke in torej ne gre za osebo, ki bi imela pravico vložiti to izredno pravno sredstvo po določbah ZKP, je treba ugotoviti, da niti po vsebini ne gre za tako odločbo, pri kateri bi bilo od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in niti katerega od takih vprašanj zahteva sama ne uveljavlja.

Ker obdolženec, kot upravičenec do vložitve predmetnega izrednega pravnega sredstva, te pravice zaradi odvzete poslovne sposobnosti ne more udejaniti, saj je bilo s citirano odločbo uveljavljanje njegovih pravic, torej tudi pravice do vlaganja pravnih sredstev oziroma zahteve za varstvo zakonitosti preneseno na skrbnika, ni mogoče sprejeti zaključka prvostopenjskega sodišča, da v predmetnem primeru Center za socialno delo ni upravičenec za vložitev pravnega sredstva.

Predsednik senata sodišča prve stopnje nedovoljene zahteve za varstvo zakonitosti ne more zavreči, ampak je to v pristojnosti Vrhovnega sodišča.

Tudi v primeru, da kazenski postopek še ni pravnomočno končan, je funkcionalno pristojno sodišče za zavrženje obtoženčeve zahteve za varstvo zakonitosti, vložene zoper sklep višjega sodišča, Vrhovno sodišče in ne predsednica senata okrožnega sodišča.

Zagovornik obsojenca, čeprav je procesni udeleženec, zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti zoper tiste pravnomočne odločbe, ki posegajo izključno v njegove (zagovornikove) pravice in interese.

Presojo, ali zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali petega odstavka 420. člena ZKP, sme torej v vsakem primeru opraviti le vrhovno sodišče.

Nedosegljivost obdolženca, katerega naslov v tujini je znan, zaradi zavračanja tuje države za sodelovanje ker šteje, da gre za že razsojeno zadevo, ker je bil obdolženi za isti historičen dogodek že kaznovan z globo za prekršek, ki jo je plačal ni razlog, da zoper obdolženega ne bi bili uporabljeni ukrepi za zagotovitev njegove navzočnosti v postopku.

Ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodbo v roku 3 mesecev iz 3. odstavka 421. člena ZKP se ne more šteti za pravočasno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Gre za popolnoma drugo pravno sredstvo namenjeno odpravi kršitev človekovih pravic, do katerih je v postopku prišlo, a šele potem, ko so bila izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva, katerih namen je, da se že tekom rednega sodnega postopka odpravijo morebitne kršitve človekovih pravic.

Če je upravičenec (v tem primeru vrhovni državni tožilec) pravico vložiti izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo že konkretiziral, ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo ni dovoljena.

Kasnejša sprememba statusa vložnika zahteve za varstvo zakonitosti ne more spremeniti njegovega procesnega položaja. Dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti se presoja glede na status, ki ga je imela oseba znotraj roka, predvidenega za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.