Dedovanje

ZD in ZSVarPre ne dajeta podlage za stališče, da je treba pri omejitvi dedovanja prejeto denarno socialno pomoč revalorizirati.

Oseba, ki je kot preživljalec prejela nepremičnino na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ni pasivno stvarno legitimirana za tožbeni zahtevek za povrnitev tistih vlaganj v to nepremičnino, ki so bila opravljena, ko je bil lastnik še preživljanec..

Prenehanje pravovarstvenega zahtevka zaradi zastaranja zgolj zato, ker stranka napačno oblikuje svoj tožbeni predlog z zahtevo za sodno varstvo, h kateri je bila izrecno napotena s strani zapuščinskega sodišča, in kar je spregledalo tudi pravdno sodišče, prekomerno posega v pravico stranke do sodnega varstva.

Pravni prednik tožencev je zapustil premoženje, zato toženca kot dediča odgovarjata do vrednosti podedovanega premoženja. V tem primeru dolg obstaja, dokler ni izpolnjen. Ko izpolnjeno doseže vrednost podedovanega premoženja, pa dolg preneha v sorazmernem delu (presežku). Dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove traja vse do trenutka, ko so upniki dejansko poplačani v obsegu, ki ustreza vrednosti podedovanega premoženja. Pri tem ima prednost upnik, ki prvi prejme plačilo, ne pa tisti, ki prvi pridobi pravnomočen pravni naslov.

S sklepom iz 219. člena Zakona o dedovanju je državi izročeno po vrsti in tipu stvari opredeljeno premično premoženje, ki je obstajalo ter je bilo zapustnikovo v času smrti, ne glede na to, kje se (je) nahaja(lo). Namen tega pravnega instituta ni zgolj v zagotovitvi koristi države, ki zapuščino pridobi, ampak v varovanju javnega interesa.