39. člen ZKP

Zahtevo za izločitev je zagovornik podal takoj po sodničini izjavi, kar pomeni, da mu v tej zvezi ni mogoče pripisati namena zavlačevanja postopka. Predhodna zagovornikova ravnanja dotlej niso kazala na kakršnokoli zavlačevanje postopka, zato razpravljajoča sodnica ni imela podlage za postopanje po petem odstavku 42. člena ZKP.

Posamezna, čeravno neprimerna izjava, na katero opozarja obdolženi (tj. da „sodišče ne sodi po Ustavi, temveč po zakonu“), namreč brez dodatnih okoliščin, ki bi kazale na kakršnekoli predsodke ali vnaprejšnje odločanje preiskovalnega sodnika, standarda objektivno utemeljenega dvoma v nepristranskost ne dosega.

Delno priznanje krivde, ki je samo s seboj v nasprotju, ne more biti jasno in popolno. Če sodnik sprejme priznanje krivde za kaznivo dejanje, v katerem je že zajet očitek drugega kaznivega dejanja, ki pa ga obdolženec zanika, je okrnjen videz nepristranskosti sojenja glede dejanja, ki ga obdolženec ni priznal.

Prenos krajevne pristojnosti iz t.i. tehtnih razlogov je utemeljen ob obstoju dvoma v videz nepristranskosti konkretnega sodišča kot celote, torej vseh sodnikov. Razpravi o dvomih v nepristranskost določenega sodnika je namenjen institut in postopek izločitve sodnika, ne delegacije pristojnosti.

Upoštevaje sodbi ESČP v zadevah Gorše proti Sloveniji in Bouša proti Češki ter sodbi SEU v zadevah A. H. in drugi ter UL in VM je tudi Ustavno sodišče prvi odstavek 23. člena Ustave razlagalo na način, da ne pomeni kršitve pravice do nepristranskosti sojenja, kolikor izreče obsodilno sodbo sodnik, ki je v predhodni sodbi, izdani na podlagi priznanja krivde (ali sprejetega sporazuma o priznanju krivde), opisal tudi ravnanja osebe, ki ji je sojeno kasneje, če: (1) je opis ravnanja te osebe nujen za opredelitev odgovornosti soobdolženca, ki krivdo priznava; (2) je opis ravnanja te osebe omejen na to, kar je nujno za opredelitev odgovornosti soobdolženca; (3) iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni prejudicirana krivda preostalih oseb, zoper katere se kazenski postopek še vodi. Na dlani je, da morajo biti vsi standardi podani kumulativno in da ni mogoča drugačna razlaga odločbe Ustavnega sodišča, kot da je kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave podana, če ni izpolnjen vsaj eden od judiciranih kriterijev.

Vsebina sodb zoper soobtoženki potrjuje vložničine navedbe, da je bila v predhodnih sodbah konkretno navedena ne le vloga soobtoženk pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj, temveč tudi vloga naknadno obsojenega A. A. Pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja se je soobtoženkama očitala pomoč pri kaznivem dejanju, ki ga je storil A. A., kar na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe pomeni, da je sodišče za njuno obsodbo moralo ugotoviti tudi protipravno ravnanje obsojenca kot storilca. Ob tem pa je bil obsojenec celo izrecno označen kot storilec tega kaznivega dejanja in je bil izrek oblikovan na način, ki je nedvoumno kazal na njegovo krivdo. Podroben opis in hkrati način formulacije, ki je kršil obsojenčevo pravico do domneve nedolžnosti, sta dejansko prejudicirala obsojenčevo krivdo.

Zagovornica graja odločitev sodišča prve stopnje ter navaja, da sta v konkretni zadevi podana izločitvena razloga po 1. točki drugega odstavka 39. člena ZKP ter 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Glede prvega razloga navaja, da je izvajanje preiskovalnih dejanj dežurnega preiskovalnega sodnika, razlog za njegovo izločitev v nadaljnjih aktivnostih pri izvajanju „rednih“ preiskovalnih dejanj. V zvezi z drugim razlogom navaja, da je preiskovalni sodnik zavzel stališče o krivdi obdolženca v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, kar se kaže v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Razlaga pritožbe, da v postopku preiskave ne bi smel sodelovati preiskovalni sodnik, ki je v predmetni zadevi postopal in odločal kot dežurni preiskovalni sodnik, nima podlage v zakonu. Pritožbeno sodišče se namreč v celoti strinja z razlogi izpodbijanega sklepa v točki 4, da je upoštevaje zakonsko dikcijo in sodno prakso izločitev sodnika po tej točki potrebno razlagati v smeri, da sodnik, ki je opravljal preiskavo oziroma posamezna preiskovalna dejanja (ne glede na to ali nujna ali redna, ker jih zakon v tem primeru ne loči), ne sme v isti zadevi odločati niti o obtožbi niti o pravnih sredstvih zoper odloč

V predmetni zadevi je bilo treba v postopku odločanja o pritožbi najprej razrešiti očitek kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki ga pritožnica uveljavlja z že navedenim zatrjevanjem dvoma v nepristranskost okrožnega sodnika A. A., ki je kot dežurni preiskovalni sodnik predhodno zoper obdolženca odredil pripor, nato pa je kot član senata sodeloval pri odločanju o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice. Pritožbeno sodišče na podlagi opisanih kriterijev ugotavlja, da zagovornica v konkretni zadevi ni uspela ovreči domneve o osebni nepristranskosti sodnika, niti izkazati, da je podan objektivno upravičen dvom v nepristranskost njegovega odločanja o podaljšanju pripora, zato je treba pritožničine trditve o kršitvi določb kazenskega postopka ter 23. člena Ustave RS zavrniti kot neutemeljene. Ob tem, ko je sodnik sprva odredil pripor, sedaj pa je kot eden od članov sicer tričlanskega senata sodeloval pri odločitvi o podaljšanju že odrejenega pripora, ko si predhodno očitno ni ustvaril tako močnih stališč, da jih tekom postopka ne bi mogel spremeniti, v kolikor bi se izkazale za zmotne, ni zaznati niti sence dvoma v njegovo ne

Kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) gre za dokaz, na katerega se sodba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati in ki bi moral biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa; (ii) senat, ki odloča o obtožbi ali pravnem sredstvu, se je seznanil s takšnim dokazom; (iii) dokaz je v spoznavni vzročni zvezi z obsodilno sodbo. V obravnavani zadevi med vsebino zatrjevano nezakonitega dokaza in obsodilno sodbo ni nobene spoznavne vzročne zveze. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so vsa pisanja nastala več let pred dejanji, ki so se očitala obsojencema, in že iz tega razloga za presojo očitka ne morejo imeti nobene spoznavne vrednosti, izpodbijana sodba pa se na vsebino teh dokazov, ki v sodbi niti ni povzeta, v nobenem pogledu ne opira. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju. Strokovni pomočnik stranke, ki

Tretji odstavek 173. člena KZ-1 kaznuje v svojem bistvu ravnanje storilca, ki svojo vlogo, ki mu prinaša določeno avtoriteto in mu omogoča, da se žrtvi intimno približa, izkoristi (zlorabi) za izvrševanje spolnih dejanj. Za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja osebe, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, po utrjeni praksi Vrhovnega sodišča zadošča opis odnosa med starejšim in mlajšim članom (razširjene) družine. Po merilih za presojo nepristranskosti, kot so se vzpostavila v judikaturi ESČP, zgolj določeno osebno vedenje o priči samo po sebi še ne vzbuja (objektivno upravičenega) dvoma v nepristranskost, temveč je za presojo relevantno, kakšna sta narava in obseg poznavanja konkretne zadeve. Okoliščina, da je sodna izvedenka pred podajo izvedenskega mnenja v predmetni kazenski zadevi izdelala tudi izvedensko mnenje v nepravdni zadevi glede stikov med oškodovanko in njenim biološkim očetom, ni razlog, ki bi sam po sebi narekoval postavitev drugega sodnega izvedenca.

Čeprav se je vložnik v nadaljevanju obrazložitve zahteve skliceval na objektivno nemožnost seznanitve s sestavo senata sodišča druge stopnje, je pri tem prezrl, da so sestave senatov pri vseh sodiščih predmet Letnega razporeda sodnikov. Ta je po prvem odstavku 18. člena Sodnega reda predhodno objavljen na sodni deski posameznega sodišča ter običajno še na njegovih spletnih straneh, kar vse zainteresirani stranki omogoča seznanitev s sestavo senatov z določenega pravnega področja ter eventualno vložitev zahteve za izločitev poimensko določenih sodnikov, ki bi v zadevi s tega področja utegnili soditi. Zahteva je lahko vložena skupaj s pravnim sredstvom ali posebej, vsekakor pa pred nameravanim procesnim dejanjem sodišča druge stopnje.

Izrekih predhodnih sodb vsebujejo natančen opis vloge obsojenega pri izvršitvi kaznivih dejanj, ki so se očitala preostalim soobtožencem, hkrati pa tudi obsojencu v naknadnem postopku. Primerjava opisov dejanj iz predhodnih sodb in naknadne sodbe pokaže, da je opis obsojenčevega delovanja v sodbah identičen. Njegova vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila določno in podrobno podana že v vseh predhodnih sodbah. Prav tako je točno razvidna razdelitev vlog v hudodelski združbi, katere vodja je ves čas njenega delovanja bil obsojenec, kot tudi neposredna povezava obsojenčevih dejanj s preostalimi soobtoženci, ki so vsi delali za obsojenca. Iz tako podrobno in celovito opisanega obsojenčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Kar je v povednem glagolskem naklonu enako navedeno v prav vseh predhodnih sodbah in tudi v sodbi zoper obsojenca. Takšen opis v predhodnih sodbah je pri obsojencu že na prvi pogled lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednik senata, ki je te sodbe sprejel, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.

Ker iz podatkov spisa izhaja, da se okrožni sodnik B. B., pa tudi višji sodnik C. C., z obravnavano kazensko zadevo do sedaj še sploh nista seznanila, niti nista bila izločena od opravljanja sodniške dolžnosti v tej zadevi, je ugotoviti, da ne držijo navedbe v predlogu, da so v tej kazenski zadevi izločeni že vsi sodniki kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v X.

Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov niso namenjeni predlogi za izločitev sodnika oziroma predlogi za prenos krajevne pristojnosti, temveč (iz)redna pravna sredstva zoper sodne odločbe. V ravnanju obrambe je pri izvrševanju pravice do navzočnosti na narokih prepoznati zlorabo te pravice z namenom preprečiti tek kazenskega postopka, saj kljub zagovornikovem vsakokratnem zatrjevanju obsojenčevih zdravstvenih razlogov za izostanek, ne obsojenec ne njegov zagovornik nista predložila ustreznih dokazil, ki bi omogočala presojo obsojenčeve nezmožnosti za sojenje, čeprav jima je bilo večkrat pojasnjeno, da sama navedba razloga izostanka za opravičilo ne zadošča; da mora predložiti potrdilo zdravnika, da oseba ni sposobna za sojenje oziroma za sodelovanje na glavni obravnavi; ter da je obsojenec v drugi kazenski zadevi v postopku odločanja o prošnji za odlog nastopa prestajanja kazni zapora zatrjeval, da mora opravljati delo, ki ga je začel, ker bi sicer nastala občutnejša škoda, ter da pretežno skrbi za svoje otroke, ki jih vsakodnevno vozi v šolo in na obšolske dejavnosti, ker je soproga v službi in ne more. Šk

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

Če je bilo predlogu za izločitev sodnika ugodeno z razlogi, ki so v nasprotju z vsebino odklonitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, sta postopek novega sojenja pred drugim sodnikom in sledeča sodba obremenjena s kršitvijo pravice do zakonitega sodnika po drugem odstavku 23. člena Ustave.

Kršitev pravice do nepristranskega sodišča po 23. členu Ustave v smislu navedene ustavne odločbe bo torej lahko podana le v primeru predhodne izdaje sodbe za isti historični dogodek, ne pa tudi tedaj, ko sodišče zgolj sprejme priznanje krivde enega od obdolžencev.