27. člen KZ

V opisu dejanja namreč ni navedenih nobenih konkretnih okoliščin, ki bi omenjene obdolžence, torej A. A., B. B. in C. C. povezovale z obdolženim Č. Č. oziroma njegovim (prepovedanim) dejanjem, kaj šele okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se zavedajo prepovedanosti dejanja glavnega storilca Č. Č. in svojega sodelovanja pri njem, torej okoliščin o dvojnem naklepu. Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper AD. AD. izločen iz predmetne zadeve in se je dokončal posebej, v drugem kazenskem postopku o zakonitosti odločitve v zvezi z AD. AD. v tej zadevi ni mogoče odločati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je naklep obtoženega A. A. kot pomagača glede dejanja direktorja C. C., zadostno izkazan s tem, da mu je bilo jasno predstavljeno, da slednji za družbo D. d.d. ne more legalno odkupiti delnic po ceni, za katero sta se dogovarjala in so mu bili predstavljeni tudi vzroki za to, da pa odkup (mimo kogentnih zakonskih določil) lahko izvedeta na način, da v pogodbo za delnice napišeta nižjo ceno od dejansko dogovorjene, razlika do polnega izplačila za delnice pa se pokrije na podlagi fiktivnega računa v okviru gradbene pogodbe.

Ker se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini nastale škode oprlo le na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki ni bilo celovito in strokovno zadostno obrazloženo, je dejansko stanje glede odločilnih dejstev (glede obstoja in višine neupravičenih izplačil, ki so bila izvedena na podlagi fiktivnih računov in dobavnic) ostalo nepopolno ugotovljeno.

Šele navedba okoliščin, ki bi kazale, da sta se obsojenca zavedala, da sodelujeta pri pravnih poslih v okviru katerih nastajajo javnofinančne obveznosti plačila trošarine, ki jih glavni storilec ne prijavlja, bi omogočila povezavo kaznivega dejanja glavnega storilca z ravnanji pomagačev. Navedba tovrstnih okoliščin bi vodila v konkretizacijo njunega dvojnega naklepa, ki bi zajemal njuno zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem kako s svojimi ravnanji prispevata k uspehu dejanja glavnega storilca. Brez konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja obeh obsojenih pomagačev, pa njune običajne gospodarske dejavnosti prevoza in prodaje naftnih derivatov ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem, ki je temeljilo na neprijavljanju trošarinskih obveznosti.

Zakonski znak zloraba vodstvenega ali nadzorstvenega položaja zahteva dodatno konkretizacijo z opisom vodstvenih oz. nadzorstvenih vsebin in njihovo zakonsko ali statutarno podlago, iz katere izhaja pooblastilo, ki je bilo zlorabljeno, pravice, ki so bile prekoračene, ali dolžnosti, ki so bile opuščene; v primerih zlorabe, ko je dano zaupanje, ki ne izhaja že iz položaja ali pravic in dolžnosti storilca oziroma njegovih vodstvenih ali nadzorstvenih upravičenj, pa mora opis dejanja obsegati tudi natančno navedbo podlage danega zaupanja. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da obtoženi glede na veljavni statut družbe ni bil član uprave in torej ne član vodenja družbe. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega, da bi v primeru, če bi pri položaju direktorja operative šlo za položaj, v zvezi s katerim je bilo dano zaupanje za vodenje, iz opisa moralo izhajati, kaj je bila njegova podlaga oz. vodenje katerih poslov je obsegalo, česar pa v opisu ni.

Za presojo kaznivosti ravnanja obsojenca B. M. kot pomagača zadošča ugotovitev, da je obdolženi M. M. izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic in pri tem ravnal protipravno, medtem ko njegova krivda z vidika presoje pomoči ni relevantna. Posebne namene, ki jih je zakonodajalec vključil v opis kaznivega dejanja (npr. prilastitveni namen pri tatvini, namen pridobitve protipravne premoženjske koristi,...) je namreč potrebno obravnavati kot subjektivne znake kaznivega dejanja. Tovrstne zakonske znake je potrebno šteti za del biti inkriminacije, pri čemer se vrednotenje teh namenov opravi na nivoju protipravnosti in ne šele na nivoju krivde, za kar se sicer zavzema zagovornik.

Razlika med nadaljevanim in enovitim dejanjem je v tem, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje določen cilj (veliko premoženjsko korist), ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem, nadaljevano kaznivo dejanje pa je konstrukt večih posameznih premoženjskih dejanj, ki jih storilec izvrši v povezanem časovnem obdobju z izkoriščanjem enakih ali istih okoliščin. V kolikor je izkazano, da je kraj storitve kaznivega dejanja po 252. členu KZ v tujini mora sodišče upoštevati določila 122. člena in 124. člena KZ. V kolikor se v obtožnici zatrjuje, da sta obtoženca nudila pomoč storilcema nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v dogovoru s storilcema, mora državni tožilec dokazati bistvene elemente dogovora za vsakega obtoženca, saj je le tako mogoče ugotoviti vloge in kazensko odgovornost vsakega obtoženca. Enovito dejanje pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. Doseže ga lahko le z ponavljajočim ravnanjem, ki sama po sebi pomenijo že storitev kaznivega d

Ker je obdolženčeva smrt povsem samostojni razlog za ustavitev kazenskega postopka po 139. členu ZKP, v posledici opravičuje izdajo posebnega sklepa, ne glede na fazo, v kateri se posamezni postopek nahaja.

Posebne lastnosti, ki označujejo storilce delicta propria, se lahko prenesejo na udeležence, ki so odločilno prispevali k izvršitvi kaznivega dejanja, posebnih lastnosti pa nimajo, toda le v smislu udeležbe v ožjem pomenu, tj. pomoči. Institut t.i. nujne udeležbe pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo je še posebej značilen prav v primerih neupravičenega odobravanja "slabih" kreditov, kjer je sodelovanje zastopnika prejemnice premoženjske koristi (družbe kreditojemalke) pri inkriminiranem poslu kreditiranja nepogrešljivo, njegovo ravnanje pa lahko ustreza zakonskim znakom pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je postopek zoper obtoženega B. B. na podlagi 33. člena ZKP izločilo iz skupnega obravnavanja, na glavni obravnavi prebralo zapisnik ko njegovem zaslišanju (340. člen ZKP). Njegov zagovor je uporabilo pri utemeljevanju tako dejanskega stanja, kot tudi krivde obtoženega A. A. Vendar pri tem ne gre za edini in ključen dokaz na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, temveč je sodišče prve stopnje ta "dokaz" ocenilo tako v zvezi z zagovorom obtoženega A. A. kot tudi v zvezi z drugimi dokazi. Iz zakonskega opisa 27. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, izhaja, da je pomoč naklepno ravnanje storilca, ki pomaga drugemu pri izvršitvi kaznivega dejanja, medtem ko 38. člen KZ-1, ki je veljal v času sojenja, določa, da je pomoč naklepno ravnanje storilca, ki pomaga drugemu pri izvršitvi naklepnega kaznivega dejanja. Za obtoženca 38. člen KZ-1 ni milejši, saj se mu očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, ki ga je mogoče storiti le naklepoma in torej ne gre za pomoč pri kaznivem dejanju, ki bi ga bilo mogoče storiti (tudi) iz malomarnosti

V opisu kaznivega dejanja v obtožnici se obtoženemu B. P. očita, da je M. R. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 51.127,20 EUR in mu je šlo za to, da mu pridobi tako korist, obtoženemu G. B. pa, da je obtoženemu B. P. pri tem naklepoma pomagal. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja uradnih pravic po zakonu, ki je veljal v času, ko naj bi obtoženca izvršila kaznivo dejanje, je storilec kriv le, če je protipravno premoženjsko korist pridobil sebi, ne pa drugemu. Zgoraj povzeta določba četrtega odstavka 261. člena KZ je jasna in nedvoumna, zato je ni potrebno posebej razlagati z uporabo različnih razlagalnih metod, o čemer je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 119/200 z dne 11.9.2003 ter tudi Višje sodišče v Kopru, med drugim v zadevi opr. št. II Kp 18896/2011 z dne 5.2.2015. Razloga, da bi se odstopilo od navedenega stališča ni, saj o povsem jasni jezikovni razlagi ter upoštevaje načelo zakonitosti navedene določbe četrtega odstavka 261. člena KZ ni mogoče razlagati v obtoženčevo škodo.

„Oblast nad dejanjem“ in „bistveni prispevek k dejanju“ za ugotovitev sostorilstva ne zadoščata, če oseba nima lastnosti, ki jo za storilce zahteva zakon. Pri pravih posebnih kaznivih dejanjih „oblast nad dejanjem“ ne more biti odločujoči kriterij za opredelitev sostorilstva.

Med obema storilcema je obstajal predhodni dogovor, ki pa se ni nanašal na pritegnitev osebe za izvršitev dela, ki lahko pomeni odločilni prispevek oziroma za skupno delovanje pri storitvi kaznivega dejanja (sostorilstvo). Takšen dogovor, ki ni nujen in odločilen za storitev kaznivega dejanja pa lahko pomeni dogovor, s katerim se pritegne k dejanju pomočnik.

Sodišča so v skladu 125. členom Ustave vezana le na ustavo in zakon, kar pomeni, da predpisov izvršilne veje oblasti (kar Uredba o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin nedvomno je) pri odločanju niso dolžna uporabiti, če ocenijo, da so v neskladju z zakonom oziroma ustavo. Ustava s tem daje sodniku pooblastilo in mu hkrati nalaga dolžnost, da pri odločanju o pravicah in obveznostih izloči nezakonite ali protiustavne „podzakonske predpise“ (t.i. exceptio illegalis). Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe v točki 1, so očitki in opis obravnavanega kaznivega dejanja širši, vendar to nujno ne pomeni, da obravnavano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če vsi očitki vsebovani v opisu niso podani (ali v obravnavanem obdobju niso bili protipravni) oziroma dokazani. Očitki, ki se v opisu nahajajo v izreku izpodbijane sodbe in se nanašajo na ravnanje v nasprotju z določbami 80. člena do 80.j člena tedaj veljavnega Zakona o javnih financah predstavljajo (le) prekršek, ali so ti utemeljeni pa je pomembno predvsem z vidika dokaznega ocenjevanja (naklepne) kršitve obveznosti dobrega poslovanja ter subjektivne strani obravnavanega kaznive

Presoja, ali so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga kršene pravice obrambe.

Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev. Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sod

Pomoč je mogoča, ko se je storilec že odločil storiti kaznivo dejanje (pomagač torej sodeluje pri tujem kaznivem dejanju) in to lahko že pred samim začetkom izvrševanja kaznivega dejanja ali pa med njegovim izvrševanjem.

Čeprav je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi predvsem na državnem tožilcu, pa sme tudi sodišče samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja. V določenih primerih je to celo nujno, če se želi izogniti morebitnemu očitku o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe.

1. Vpliv iz prvega odstavka 269. člena KZ je vezan na posameznikov uradni ali družbeni položaj in je lahko izkoriščan tako tedaj, ko je storilec neposredno nadrejen uradi osebi, kot tedaj, ko takšnega razmerja med njima ni in tudi, ko ne delujeta znotraj istega družbenega podsistema. 2. Smisel inkriminacije iz prvega odstavka 269.a člena KZ je v preprečevanju koruptivnih ravnanj, še preden je uradno dejanje opravljeno oziroma bi moralo biti opravljeno in ne šele tedaj, ko so ta ravnanja dosegla hotene učinke.

Neprimeren poskus pri dokončanem kaznivem dejanju ni mogoč. Pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja po drugem odstavku 249. člena KZ gre za modaliteto, za katero že po jezikovni razlagi ni treba, da bi bil ponarejen denar spravljen v obtok, temveč zadostuje, da si storilec isti denar s takšnim namenom priskrbi.