333. člen ZKP

Na podlagi četrtega odstavka 99. člena KZ-1 se za zunajzakonsko skupnost po KZ-1 šteje, dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Na podlagi 4. člena DZ pa gre lahko za zunajzakonsko skupnost dveh oseb le, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na podlagi 26. člena DZ oseba ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njena prej sklenjena zakonska zveza ne preneha. Pod pojem zunajzakonske skupnosti ne uvrščamo kratkotrajnih ljubezenskih razmerji, prešuštvenih razmerij ali skupnosti, kjer partnerja ne živita skupaj, ne ustvarjata skupaj in zunanjemu svetu ne dajta vtisa, da živita skupaj v trajno povezani življenjski skupnosti. Na podlagi šestega odstavka 333. člena ZKP poda izvedenec svoj izvid in mnenje na glavni obravnavi, če je pred glavno obravnavo pripravil svoj izvid in mnenje pisno, pa se mu lahko dovoli, da ga prebere, pisni sestavek pa se priloži zapisniku. Branje pisnega izvida in mnenja se dovoli predvsem pri zahtevnejšem in obsežnejšem izvedenstvu, pisni izvid in mnenje izvedenca pa sta sestavni del zapisnika o glavni obravnavi. Na podlagi drugega odstavka 340. člena ZKP sm

Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko. Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj. Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja. Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave. Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.

Res je, da gre pri zaslišanju izvedenca v nadaljevanju postopka, na glavni obravnavi za neko bodoče negotovo dejstvo, na kar opozarja pritožba, vendar je potrebno pojasniti, da v primeru, da v nadaljevanju tega kazenskega postopka iz kakršnihkoli razlogov dr. B. B. ne bi bilo možno zaslišati, bi sodišče prve stopnje lahko v postopek pritegnilo novega izvedenca, kar pa ne pomeni, da bo že izdelano izvedensko mnenje dr. B. B. in dopolnitve mnenja potrebno izločiti iz spisa in da je zaradi navedenega nezakonito, kot zmotno meni pritožba.

Res je sicer, da prvi odstavek 252. člena ZKP določa, da je treba pred pričetkom dokazovanja po izvedencu, izvedencu naročiti naj predmet skrbno pregleda, kakor to v pritožbi navaja zagovornica, vendar to zakonsko določilo velja predvsem za fazo preiskave. Iz določil 333. do 337. člena ZKP, ki veljajo za dokazovanje z izvedenci na glavni obravnavi, je razvidno, da izvedenec na glavni obravnavi poda svoj izvid in mnenje ustno. Le če je izvedenec pred glavno obravnavo pripravil svoj izvid in mnenje pisno, se mu lahko dovoli, da ga prebere. V tretjem odstavku 339. člena ZKP je tudi navedeno, da se lahko med glavno obravnavo predmeti, ki utegnejo pripomoči k razjasnitvi stvari, pokažejo obtožencu, po potrebi pa tudi izvedencu. Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je zavrnilo ta dokazni predlog, ker je bilo v zadevi že izdelano mnenje ISM (Inštituta za sodno medicino), ki ga je izdelal izvedenec za sodno medicino. Gre za vejo medicine, ki se med drugim ukvarja prav z mehanizmi nastanka poškodb in njihovo oceno in razlikovanjem ter njihovimi sodnomedicinskimi značilnostmi, medtem ko je delo travmatologa oskrba in zdra

Obrambi je bilo pojasnjeno, ne le kaj je izvedenka ugotovila, ampak tudi, kako je do teh ugotovitev prišla. Kljub temu je vztrajala, da sodna izvedenka predloži svojo dokumentacijo, ki bi jo preveril drug sodni izvedenec iste stroke, saj ni sprejela metodologijo izdelave izvedenskega mnenja, vendar svojega nestrinjanja ni utemeljila z nobenimi konkretnimi ugovori (na primer, zakaj meni, da so bili uporabljeni psihodiagnostični instrumenti neprimerni za izdelavo izvedenskega mnenja), niti ni v tej smeri pritegnila strokovnjaka, ki bi se kot strokovni pomočnik obrambe opredelil do izvedenkine metodologije dela. Navedbe oziroma dokazni predlog obrambe je zato ostal na ravni splošnosti, saj po podanih izvedenkinih pojasnilih ni konkretizirala, kako bi izvedba dokaza z novim izvedencem lahko ovrgla metodologijo in zaključke postavljene sodne izvedenke, dodatni odgovori sodne izvedenke pa so sodišče prve stopnje prepričali o tem, da je njeno mnenje popolno, jasno in strokovno prepričljivo.

Golo nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni podlaga, ki bi narekovala postavitev novega sodnega izvedenca. Konkretni del opisa kaznivega dejanja goljufije ne zahteva konkretizacije kraja, časa, namena in razlogov predhodnega dogovora soobsojencev za izvršitev goljufije ter njihove zavesti o predhodnih poškodbah na vozilih.

ZKP loči situacijo, ko je izvedensko delo zaupano sodnemu izvedencu, ki je lahko le posameznik kot fizična oseba in situacijo, ko je tovrstna naloga zaupana strokovnemu zavodu. Vožnja (voznika začetnika) pod vplivom alkohola in vožnja brez pripetega varnostnega pasu, sicer nista zakonska znaka očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu, a vendar, v kolikor sodišče prekršek (vsebnost alkohola pri obtožencu) upošteva pri presoji subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je treba celotno plačano globo obtožencu všteti v izrečeno zaporno kazen. Namen določbe tretjega odstavka 56. člena KZ-1 je namreč v tem, da obtoženec ne sme biti dvakrat kaznovan zaradi istega dejanja.

Če je zakonski znak kaznivega dejanja določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanja ne bo ponavljalo. Vključen bo že v del opisa konkretnega dejanskega stanu. Predvsem pri tako imenovanih subjektivnih znakih kaznivega dejanja, kot „z namenom“ ali „vedoma“, ko gre za psihične procese, je opis dovolj opredeljen že z navedbami zakonskih znakov oziroma elementov kaznivega dejanja. Na namen sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Zaključek o obstoju določenega namena je stvar obrazložitve sodbe, ne pa opisa v izreku sodbe. Kršitev dokaznega pravila iz prvega odstavka 355. člena ZKP (da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi) ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker v obravnavanem primeru ne gre za dokaz, na katerega bi se sodba izključno ali v odločilni meri opirala, zatrjevana kršitev določbe 355. člena ZKP ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V skladu z določbo četrtega odstavka 249. člena ZKP

Kljub nezmožnosti zaslišanja obremenilne priče postopka ni mogoče označiti kot nepoštenega, saj ostali dokazi, izvedeni v tej zadevi, sami po sebi zadoščajo za ugotovitev vseh odločilnih dejstev.

Do razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku obnove kazenskega postopka pride, ko sodišče prve stopnje izreče novo, za obsojenca ugodnejšo sodbo, četudi še ni pravnomočna. Izvršitveno ravnanje (kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic) izrabe položaja je podano, ko storilec sicer ima pooblastilo za veljavno opravo določenega dejanja v pravnem prometu, vendar tega dejanja ne opravi v interesu gospodarske družbe, pač pa v svojem lastnem oziroma v interesu tretjih oseb. Gre torej za prekoračitve pravic, ki jih ima storilec znotraj družbe, medtem ko izvršitveno ravnanje prestopa meja pravic pomeni prekoračitev pooblastil, ki jih ima storilec navzven, proti tretjim osebam.

Če se spolni napadi ponavljajo v daljšem časovnem obdobju zoper isto osebo z različnimi izvršitvenimi dejanji, se dejanje storilca pravno opredeli po najtežji obliki kaznivega dejanja.

Razrešitev posameznika kot sodnega izvedenca v upravnem postopku sama po sebi ne pomeni, da sodišče v konkretni zadevi na njegovo izvedensko delo ne sme opreti sodbe. Zakon o kazenskem postopku ne ureja soočenja izvedencev (v pomenu, kakršnega ima za presojo verodostojnosti izpovedb soočenih obdolžencev oziroma prič), kar pa ne pomeni, da sodišče ni dolžno odpraviti nasprotij oziroma pomanjkljivosti v izvedenskih mnenjih.

Z ustno podanim izvidom in mnenjem izvedenca na glavni obravnavi, na katerega s strani obrambe ni bilo pripomb, je obsojenčev zagovornik izčrpal na predhodnih glavnih obravnavah postavljeni dokazni predlog za (pisno) dopolnitev izvedenskega mnenja.

Okoliščine, ki jih je sodišče presojalo pri odmeri kazni v zvezi z obsojenčevim psihičnim stanjem po storitvi kaznivega dejanja (da mu je za nastanek prometne nesreče žal, da je stalno v mislih pri tem dogodku in da je po nesreči zaradi duševne stiske obiskal klinično psihologinjo), niso takšne, da bi jih sodišče smelo presojati le ob predhodno danem izvedenskem mnenju.

Pogoj za izjavo po 6. odstavku 148. člena ZKP je, da je osumljenec poučen o svojih pravicah in da je njegova izjava dana prostovoljno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene okoliščin predmetne zadeve, pravilno ocenilo, da je bilo navedenim pogojem zadoščeno. S tem ko se je obtoženec pred preiskovalnim sodnikom izrecno skliceval na siceršnjo resničnost in točnost njegove izjave, dane v predkazenskem postopku, je slednja postala sestavni del zapisnika o njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, saj je bila izraz njegove svobodne procesne volje in je zato opiranje sodbe na takšno izjavo dopustno in zakonito. Pritrditi je pritožbeni navedbi, da obtoženčevo priznanje ne odvezuje sodišča dolžnosti, da ne izvede še drugih dokazov, kar pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi skrbno storilo. Sodišče je dejansko dolžno oceniti verodostojnost obtoženčeve izjave, ki po vsebini pomeni njegovo priznanje, da je storil kaznivo dejanje, in o njem napraviti dokazno oceno, saj ima priznanje za postopek pomen, če je resnično. Taka zahteva izhaja iz načela materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite

V primerih, kadar se za pričo predlaga osebo, ki je mentalno prizadeta, je potrebno smiselno uporabljati določbo 3. odst. 236. čl. ZKP, ki se nanaša na zaslišanje mladoletnikov. Po navedeni določbi mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost, ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot pričo razen, če to zahteva sam obdolženec. Kolikor bi bilo ravnano v nasprotju s to določbo, pa se sodna odločba na tako izpovedbo v smislu 237. čl. ZKP ne sme opreti in gre torej v takem primeru za nedovoljen dokaz.

Presoja, ali je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

O krivdi oseb, ki so bile udeležene pri storitvi kaznivega dejanja in so navedene v njegovem opisu, pa za to še niso bile sojene, je mogoče odločiti v drugem kazenskem postopku. Nestrinjanje z odmero in izbiro kazenske sankcije ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče o alternativnem predlogu za izredno omilitev kazni v okviru zahteve za varstvo zakonitosti ne more odločati. Ker za sklep senata, da se pisni izvid in mnenje strokovnega zavoda prebere, ni potrebno soglasje strank (7. odstavek 333. člena ZKP), obramba pa s svojimi pripombami in predlogi sodišča ni prepričala, da bi bilo neposredno zaslišanje izvedenca potrebno, sodišče z zavrnitvijo neposrednega zaslišanja izvedenca ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe.

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno neposredno zaslišati izvedenca na glavni obravnavi, ker glede na določilo 7. odstavka 333. člena ZKP v primeru, ko je izvedensko delo zaupano strokovnemu zavodu, sodišče samo odloči, če bo vabilo na glavno obravnavo strokovnjaka, ki je opravil izvedensko delo.

Osebi, ki je soavtor strokovnega mnenja Centra za kriminalistično-tehnične preiskave (CKTP) v upravi Kriminalistične službe MNZ, v istem postopku ni mogoče priznati statusa sodnega izvedenca ampak kvečjemu izvedene priče glede pojasnil k mnenju CKTP. Sodišču ni prepuščeno, da v okviru pooblastil o procesnem vodstvu odkloni izvedbo dokaza, če je podana tudi minimalna možnost, da utegne biti predlagani dokaz v korist obtoženca.