241. člen ZKP

Strokovni pomočnik obrambe, ki dela po njenih navodilih in v njeno korist, nima statusa izvedenca in njegovo strokovno delo ni samostojno dokazno sredstvo, medtem ko je soočenje predvideno le med različnimi obdolženci, obdolženci in pričami ali med različnimi pričami, ko se njihove izjave ne ujemajo glede pomembnih dejstev, in ne med izvedencem in drugimi naštetimi procesnimi udeleženci, zato soočenja v smislu določila 229. oziroma tretjega odstavka 241. člena ZKP obramba ne more doseči.

Obtoženki se očita, da je na začetek (pred)kazenskega postopka vplivala tako, da je svojega sina z ustrahovanjem in obljubljanjem pripravila, da je ta podal v odvetniški pisarni, kamor ga je sama pripeljala, neresnično izjavo o zavržnem ravnanju očeta, ki je nato bila podlaga za vložitev kazenske ovadbe (zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1). V predmetni zadevi ni pomembno, ali se je za vložitev ovadbe in s tem za začetek predkazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, odločila obtoženka sama ali po nasvetu odvetnika, bistveno je, da je bilo njeno ravnanje načrtno usmerjeno v uvedbo predkazenskega postopka, ki bi lahko glede na očitke bistveno vplival na odločitev družinskega sodišča o dodelitvi otroka enemu od staršev.

Način zaslišanja, ko priča na sodišču pove le, da potrjuje to, kar je povedala policistom, kot je bilo v obravnavanem primeru, ne predstavlja pravilnega zaslišanja in iz takšne izpovedbe, ob tem ko je priča kasneje resničnost na policiji podane izjave zanikala, ni mogoče zaključiti, da je bila verodostojna, ko je na policiji podala izjavo. ZKP v prvem odstavku 241. člena med ostalim določa, da se po splošnih vprašanjih od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, nato pa se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo. Priča B. B. v nujnih preiskovalnih dejanjih ni bil tako zaslišan, zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da takšna izpovedba priče v nujnih preiskovalnih dejanjih, ob kasnejšem zanikanju izjave, ne more biti podlaga za zaključek, da njene prve navedbe, ki so opisovale okoliščine kaznivega dejanja, držijo in da je obdolžencu očitano dokazano.

Oškodovanka svoje izpovedbe na glavni obravnavi ni podala tako, kot to zahteva prvi odstavek 241. člena ZKP, torej, da bi najprej povedala vse, kar je vedela o zadevi (prosta pripoved), čemur bi sledila vprašanja. Šele v primeru, če se priča posameznih dejstev ne bi spomnila ali če bi spremenila svojo izpovedbo, bi bila podana podlaga za branje prejšnje izpovedbe po 335. členu ZKP. Očitno pa v obravnavanem primeru tudi ni šlo za položaj, ko priča, opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga sploh ne bi hotela pričati (drugi odstavek 244. člena ZKP in 2. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), ali ko bi sodišče ugotovilo posebne potrebe po zaščiti oškodovanke (peti odstavek 331. člena ZKP). Čeprav oškodovanka na glavni obravnavi ni (ponovno) prosto izpovedala, temveč je le pritrdila svoji prejšnji izpovedbi, je bila obrambi dana možnost, da oškodovanki neposredno postavlja vprašanja. Na ta način je obramba lahko preverjala njeno verodostojnost in je postopek še vedno mogoče oceniti kot poštenega.

Soočenje je poseben način zaslišanja prič, za katerega se sodišče lahko odloči, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev, pri čemer je namen soočenja v pojasnitvi razlogov za neujemanje, in v tem, da je mogoča lažja ocena, katera izpovedba je bolj verodostojna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi temeljito obrazložilo svojo odločitev, zakaj je zavrnilo predlagano soočenje obeh prič.

Le prostovoljni pristanek ženske na spolno občevanje izključuje kaznivo dejanje posilstva. Za prostovoljni pristanek na spolno občevanje gre tedaj, če se je ženska za to sama odločila. Prostovoljnega pristanka torej ni, če ni njene odločitve za spolno občevanje, njenega aktivnega ravnanja in njene volje za to. Če ženska pristane zaradi sile ali grožnje in pasivno trpi, to ni prostovoljni pristanek. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa je do spolnih odnosov med obtoženim in oškodovanko prišlo ne samo proti njeni volji, temveč tudi z uporabo sile.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Konkretizacija obsojenčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj ter posledic pri oškodovancu, je zadostna. Oba dela opisa, tj. abstraktni in konkretni, je vselej treba vrednotiti v vzajemni povezavi, pri čemer je obsojenčev posebni namen v abstraktnem delu izrecno zatrjevan, razpozna(ve)n pa je tudi iz objektiviziranega konkretnega dela. Oškodovanec kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je izključno naslovnik grožnje, čeprav je uresničitev te grožnje, kot jo je predočil storilec, usmerjena (tudi) v drugo, oškodovancu bližnjo osebo. Drugače kot pri nespoštovanju prepovedi pri zaslišanju obdolžencev izpovedba priče, čeprav je slednji zastavljeno kapciozno ali sugestivno vprašanje, ne predstavlja nedovoljenega, tj. procesno neveljavnega dokaza. Problematičen del izpovedbe je lahko kvečjemu neverodostojen, kar sodi v sfero dokazne ocene verodostojnosti (izpovedbe) priče.

Pripomniti je le, da zaradi zapiskov med pričinim izpovedovanjem nista prizadeti ustnost samega izpovedovanja iz prvega odstavka 331. člena v zvezi s prvim odstavkom 240. člena ZKP in ne nevezanost izpovedovanja iz prvega odstavka 331. člena v zvezi s prvim odstavkom 241. člena ZKP. Drugače je, ko bi priča pripravljeno izpovedbo v preiskavi ali na glavni obravnavi zgolj prebrala, česar pa pritožniki končno ne zatrjujejo.

Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.

Vložniki imajo prav, ko trdijo, da je sodišče druge stopnje prekršilo zakon, pri čemer kršitev opredeljujejo le vsebinsko, tako da je obsojenemu M. zvišalo določeni kazni za kaznivi dejanji pod točkama I/2 in I/3 prvostopenjske sodbe, pri tem pa prekoračilo predlog v pritožbi državne tožilke, ki je za vsako od teh dejanj predlagala zvišanje na leto in šest mesecev zapora, višje sodišče pa mu je za vsako dejanje določilo dve leti zapora. S takšno spremembo določenih in nato izrečene enotne zaporne kazni, ki presegajo predlog državne tožilke, je po stališču vložnikov v tem obsegu višje sodišče obsojenemu M. odvzelo pravico do pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče je v pritožbenem postopku zamejeno ne le z razlogi, ampak v okviru teh tudi s predlogom državnega tožilca in je zato vsaka za obsojenca neugodnejša odločitev preko tožilčevega predloga v nasprotju s pravili pritožbenega postopka. Vložniki imajo prav, da bi bil ta način obdolženec, ki sprejema argumentacijo in predlog iz tožilčeve pritožbe, in iz tega razloga v odgovoru ne predstavi nasprotnih argumentov, izigran, če bi pritožbeno sodišče, čeprav v okviru pritožbenega razloga, prekoračilo tožilčev predlog in na ta način v

Pritožbeno sodišče sprejema logične zaključke izpodbijane sodbe, da je pravilno, da so besede zapisane v slovenskem jeziku, saj je oškodovanec izpovedoval v slovenskem jeziku, izpovedal je o tem, kakšne grožnje mu je izrekel obdolženec in kako so le-te vplivale nanj.

Glede na podatke kazenskega spisa gre v obravnavanem primeru za dokazni položaj, pri kateri si nasproti stojita beseda proti besedi. Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti (300. člen KZ-1) se od kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 loči po tem, da pri kaznivem dejanju po 300. členu KZ-1 napad ni usmerjen na preprečitev uradnega dejanja oziroma na prisilitev k uradnemu dejanju, temveč gre le za napad, ki je namenjen ogrozitvi uradne osebe oziroma njenega pomočnika.

Ker odvzem vzorcev obdolženčevih bioloških sledi ni sestavni del opisa dejanja v izreku sodbe, pomeni, da sodišče prve stopnje o tem dejstvu ni odločalo, ter se v posledici o odvzemu v razlogih sodbe ni bilo dolžno izjaviti. Za branje obvestila danega policistom, sodišče ne potrebuje soglasja strank kot v primeru izpovedb prič iz drugega odstavka 340. člena ZKP. Še zlasti, ker ne gre za dokaz v ožjem pomenu besede in ne za dokaz, na katerega bi se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe kakorkoli sklicevalo.

Iz razpravnega zapisnika izhaja, da je sodišče prve stopnje oškodovanca in priče zaslišalo po predpisanem postopku tako, da so najprej prosto izpovedovale in nato odgovarjale na zastavljena vprašanja, nakar jim je sodišče predočilo njihove izpovedbe v preiskavi in jih povprašalo čemu sedaj izpovedujejo drugače. Oškodovanec in priče so podali odgovore, do katerih se je sodišče prve stopnje nato opredelilo v dokazni oceni. Iz tega sledi, da je sodišče postopalo povsem v skladu z določbo 335. člena v zvezi z 241. členom ZKP in zato načela neposrednosti ni kršilo.

Priče se smejo soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. To določbo je mogoče aplicirati tudi na konkretno procesno situacijo, ko je sodišče namesto zaslišanja tajnega delavca prebralo njegovo poročilo o tajnem delovanju. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da tajni delavec z M. P. sploh ni kontaktiral, temveč le s K. B., tako, da pri obtožencu kriminalne dejavnosti neposredno tudi izzivati ni mogel.

Sodišče pri zaslišanju priče na glavni obravnavi krši določbo prvega odstavka 331. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 241. člena ZKP (po splošnih vprašanjih se od priče zahteva naj pove vse, kar ve o zadevi), če priča le pove, da vztraja pri izpovedbi, ki jo je podala v preiskavi, sodnik (predsednik senata) pa nato prebere njeno izpovedbo.

Okoliščine s katerimi pritožnica utemeljuje trditev, da je obtoženec vedel, da navedeni datum ni bil 5.10.2011, to je, da bi v nasprotnem primeru podal drugačno izpoved oziroma izpostavil tudi okoliščine v zvezi z nakupom rezervnih delov v T., da je bil dejansko v trgovini, da mu je bila izstavljena faktura in da je posledično moč preveriti izpoved tudi z drugimi dokazi, pa da tega ni storil ter da bi že tedaj moral pravilnost datuma preveriti na fakturi ali v trgovini, presega dolžnosti priče, katero se v kazenskem postopku vabi kot osebo, za katero je verjetno, da bi mogla kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah, torej povedati vse kar ji je o zadevi znanega. Kot že rečeno se izpovedbe priče preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo z vprašanji, ki jih priči zastavljajo stranke postopka in sodišče ter priči ni potrebno dokazovati, da je to kar je povedala resnično. Sodišče prve stopnje je v 8. točki izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da je logično, da se je obtoženec sedaj, ko se je znašel v kazenskem postopku začel bolj natančno ukvarjati s tem, kaj vse je počel tistega dne in se je šele kasneje spomnil računa podjetja F. Z.

Pri zasliševanju prič se najprej zahteva, da priča izpove, kar ve o zadevi in se šele nato priči postavlja vprašanja. Če se zaslišanje začne z zastavljanjem vprašanj, je očitek o kršitvi utemeljen, vendar pa s posplošeno trditvijo, da ji je bilo onemogočeno preverjanje verodostojnosti priče, obramba ni utemeljila vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in njenim vplivom na zakonitost sodbe.

Pritožniki nimajo prav, da se pri zakonskem znaku „zaradi izkoriščanja“ zahteva, da bi morala obtoženca oškodovankam, ki so se prostituirale „pobrati večino zaslužka“ oziroma da bi moralo iti za nesorazmerno plačilo ali čezmerno prikrajšanje oškodovank. Pritožniki zmotno razumejo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 259/2007, ko trdijo, da je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da gre za zakonski znak izkoriščanja le tedaj, ko osebe, ki se prostituirajo, izročajo tistemu, ki pri tem sodeluje več kot polovico zaslužka oziroma večino zaslužka. Zagovornik obtoženega N.K., odvetnik B.P. pravilno sklepa, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 378/2005, vendar nima prav, da je Vrhovno sodišče stališče iz te sodbe v kasnejših odločbah spremenilo. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje izhodiščnemu stališču sodišča prve stopnje, da zakonski znak „izkoriščanje“ pomeni, da imata obtoženca korist od prostituiranja in prejemata denar. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je šlo za kontinuirano izvrševanje in za utečen posel. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta obtoženca sodelovala pri prostituciji oškodovank na način, da sta ustvarjala