98.a člen ZKP

Edini namen vložitve zahteve je v tem primeru obremenitev Vrhovnega sodišča in poskus povzročitve zastoja v kazenskem postopku zaradi kopičenja funkcionalno pristojnih sodišč, ki naj vodijo postopek in odločajo o obrambnih zahtevkih. Vložitev obravnavane zahteve ima hkrati vse znake navideznega uveljavljanja pravice do sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Na takšna ravnanja se je Vrhovno sodišče dolžno odzvati (15. člen ZKP), tudi z odločitvijo o obveznosti plačila stroškov, ki naj bremenijo tistega, ki jih povzroči z zlorabo procesne pravice. Pri tem ni pomembno, da vložnik pravice do vsebinske obravnave vložene zahteve niti ni imel. Zadošča že, da je lahko – na podlagi drugega odstavka 422. člena ZKP – pričakoval obravnavo vloge in odgovor Vrhovnega sodišča. Nastali stroški so torej posledica vložnikovega ravnanja, ki je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in prepovedi zlorabe procesnih pravic in neodvisno od izida kazenskega postopka, h kateremu (prav zaradi izključenega dostopa do Vrhovnega sodišča) vložnik s svojo vlogo ne more nikakor prispevati. Ta izhodišča je Vrhovno sodišče vrednotilo z upoštevanjem podatkov o zapletenosti in teku kazenskega postopka, v katere

Strinjati se je s pritožnico, da je v vmesnem času ob izpostavljenih postala pravnomočna še ena izrečena ji kazen zapora v trajanju enajst mesecev, in sicer v kazenskem postopku, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Mariboru vodil pod opr. št. III K 47380/2020. Vendar je stališče pritožnice, da bi morala biti v okviru predmetnega postopka tudi ta kazen všteta v predmetno združitev, zmotno. Izpostavljena sodna odločba je namreč postala pravnomočna (šele) dne 20. 4. 2022, torej po tem, ko je obsojena dne 7. 2. 2022 že podala predlog za združitev zapornih kazni. Gre torej za novo dejstvo, ki ga pritožnica izpostavi v pritožbi, o katerem pa višje sodišče kot sodišče druge stopnje ne more odločati v okviru predmetnega pritožbenega postopka, pač pa je lahko predmet vnovičnega predloga obsojene za združitev zapornih kazni, ki se lahko poda pred sodiščem prve stopnje.

Že iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 je razvidno, da so načini vožnje (1. predrzna vožnja; 2. brezobzirna vožnja; 3. vožnja osebe, ki nima pravice voziti) določeni kot alternativni zakonski znaki. Instančna sodišča o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka, ki nastanejo v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, odločajo v skladu z določbami 92. do 97. člena ZKP (98. in 98.a člen ZKP). O teh stroških odločajo le na podlagi podatkov, ki so v spisu, torej tistih podatkov, ki jih je pridobilo prvostopenjsko sodišče. Če pa po odločanju sodišča prve stopnje nastanejo nove spremenjene okoliščine, ali so podane okoliščine, ki iz podatkov spisa ne izhajajo, pa jih instančno sodišče lahko upošteva, ko odloča o obstoju razlogov za oprostitev plačila stroškov postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Te nove oziroma dodatne okoliščine pa je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec oziroma predlagatelj sam, torej je na njem trditveno in dokazno breme.

Kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, obsojenec tudi tokrat ni predložil nobenega novega dokaza, smiselno iste obsojenčeve navedbe, ki jih je obsojenec uveljavljal tudi že v prejšnjih zahtevah za obnovo postopka, pa ne predstavljajo novega dejstva oziroma dokaza v skladu s 3. točko prvega odstavka 410. člena ZKP, ki bi lahko omajali ugotovitve pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev.

Družinske razmere obsojenca niso odločilne za presojo o načinu izvrševanja zaporne kazni, temveč mora sodišče upoštevati predvsem namen izvršitve kazni, ki je v tem, da obsojenca in druge odvrača od izvrševanja kaznivih dejanj, koristna pa mora biti tudi tako za kaznovano osebo, kot za družbo. Predlagani način izvršitve kazni zapora v odprtem oddelku, ob izpostavljeni teži in načinu storjenega kaznivega dejanja, pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, to je zagotovitev spoštovanja prava in preprečitev grobih kršitev ter ogrožanja pravnih vrednot, varovanih s kazensko zakonodajo, upoštevajoč ob vsem že navedenem, kar zadeva težo in način storitve kaznivega dejanja, tudi njegovo predkaznovanost.

Med osebe, ki smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ne spada zagovornik takrat, kadar vloži zahtevo za varstvo zakonitosti v svojo korist v zvezi z nepriznanimi stroški zastopanja. Zaradi zavrženja zahtev za varstvo zakonitosti kot nedovoljenih, postopek v zvezi z zahtevami torej še ni stekel in zato vlagatelj zahteve ni dolžan plačati povprečnine.