42. člen ZKP

Zahtevo za izločitev je zagovornik podal takoj po sodničini izjavi, kar pomeni, da mu v tej zvezi ni mogoče pripisati namena zavlačevanja postopka. Predhodna zagovornikova ravnanja dotlej niso kazala na kakršnokoli zavlačevanje postopka, zato razpravljajoča sodnica ni imela podlage za postopanje po petem odstavku 42. člena ZKP.

Prenos krajevne pristojnosti iz t.i. tehtnih razlogov je utemeljen ob obstoju dvoma v videz nepristranskosti konkretnega sodišča kot celote, torej vseh sodnikov. Razpravi o dvomih v nepristranskost določenega sodnika je namenjen institut in postopek izločitve sodnika, ne delegacije pristojnosti.

Zagovornica graja odločitev sodišča prve stopnje ter navaja, da sta v konkretni zadevi podana izločitvena razloga po 1. točki drugega odstavka 39. člena ZKP ter 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Glede prvega razloga navaja, da je izvajanje preiskovalnih dejanj dežurnega preiskovalnega sodnika, razlog za njegovo izločitev v nadaljnjih aktivnostih pri izvajanju „rednih“ preiskovalnih dejanj. V zvezi z drugim razlogom navaja, da je preiskovalni sodnik zavzel stališče o krivdi obdolženca v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, kar se kaže v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Razlaga pritožbe, da v postopku preiskave ne bi smel sodelovati preiskovalni sodnik, ki je v predmetni zadevi postopal in odločal kot dežurni preiskovalni sodnik, nima podlage v zakonu. Pritožbeno sodišče se namreč v celoti strinja z razlogi izpodbijanega sklepa v točki 4, da je upoštevaje zakonsko dikcijo in sodno prakso izločitev sodnika po tej točki potrebno razlagati v smeri, da sodnik, ki je opravljal preiskavo oziroma posamezna preiskovalna dejanja (ne glede na to ali nujna ali redna, ker jih zakon v tem primeru ne loči), ne sme v isti zadevi odločati niti o obtožbi niti o pravnih sredstvih zoper odloč

Strinjati se je z zagovornico, da način izvedbe glavne obravnave po videokonferenci ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe, vendar ni mogoče soglašati z njeno oceno, da je bila zaradi izvedbe naroka po videokonferenci onemogočena nemotena komunikacija med obdolžencem in zagovornico. Ko je bilo na dlani, da gre za kriminalno dejavnost, obdolženca njegovo zavestno zatiskanje oči ne more razbremeniti naklepa, saj je dejanje zaradi zaslužka (za plačilo) hotel storiti.

Kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) gre za dokaz, na katerega se sodba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati in ki bi moral biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa; (ii) senat, ki odloča o obtožbi ali pravnem sredstvu, se je seznanil s takšnim dokazom; (iii) dokaz je v spoznavni vzročni zvezi z obsodilno sodbo. V obravnavani zadevi med vsebino zatrjevano nezakonitega dokaza in obsodilno sodbo ni nobene spoznavne vzročne zveze. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so vsa pisanja nastala več let pred dejanji, ki so se očitala obsojencema, in že iz tega razloga za presojo očitka ne morejo imeti nobene spoznavne vrednosti, izpodbijana sodba pa se na vsebino teh dokazov, ki v sodbi niti ni povzeta, v nobenem pogledu ne opira. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju. Strokovni pomočnik stranke, ki

Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov niso namenjeni predlogi za izločitev sodnika oziroma predlogi za prenos krajevne pristojnosti, temveč (iz)redna pravna sredstva zoper sodne odločbe. V ravnanju obrambe je pri izvrševanju pravice do navzočnosti na narokih prepoznati zlorabo te pravice z namenom preprečiti tek kazenskega postopka, saj kljub zagovornikovem vsakokratnem zatrjevanju obsojenčevih zdravstvenih razlogov za izostanek, ne obsojenec ne njegov zagovornik nista predložila ustreznih dokazil, ki bi omogočala presojo obsojenčeve nezmožnosti za sojenje, čeprav jima je bilo večkrat pojasnjeno, da sama navedba razloga izostanka za opravičilo ne zadošča; da mora predložiti potrdilo zdravnika, da oseba ni sposobna za sojenje oziroma za sodelovanje na glavni obravnavi; ter da je obsojenec v drugi kazenski zadevi v postopku odločanja o prošnji za odlog nastopa prestajanja kazni zapora zatrjeval, da mora opravljati delo, ki ga je začel, ker bi sicer nastala občutnejša škoda, ter da pretežno skrbi za svoje otroke, ki jih vsakodnevno vozi v šolo in na obšolske dejavnosti, ker je soproga v službi in ne more. Šk

Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.

Izločitve preiskovalnega sodnika se iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP že pojmovno ne more zahtevati.

Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, a

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom X K 6922/2024 z dne 11. 12. 2024 zagovornici obdolžene A. A. po tarifni številki 7402 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) naložilo plačilo sodne takse v višini 125,00 EUR zaradi vložitve očitno neutemeljene zahteve za izločitev sodnice. Odločitev sodišča prve stopnje, da izda sklep, s katerim je zagovornici naloženo plačilo sodne takse, je zato preuranjena, razloge za odločitev, da se zahteva za izločitev sodnice zavrže, pa bo podalo v obrazložitvi sodbe, s katero bo odločilo o glavni stvari.

V skladu s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme odločati o obtožbi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, ker gre za presojo, ali bo sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri sojenju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo zaupanje v nepristranskost sodišča, kot tudi ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Odklonitveni razlogi so, drugače kot izključitveni, questio facti. Velja domneva, da je sodnik nepristranski, če ni podan nobeden od izključitvenih razlogov, a

Že zavzeto stališče sodnika o obstoju utemeljenega suma, ni ovira za njegovo meritorno odločanje o obtožbi. Tudi predhodno sodelovanje člana pritožbenega senata pri odločanju o (posebni) pritožbi zoper sklep o izločitvi dokazov, ne ogroža videza nepristranskosti in torej ni razlog za izločitev. Ker je sodišče z izčrpnim zaslišanjem in soočenji izvedencev glede nasprotij v njihovih mnenjih odpravilo dvom o njihovi (ne)pravilnosti, ter kot edino strokovno argumentirano in prepričljivo sprejelo mnenje Komisije, ni bilo nobene potrebe za pribavljanje še dodatnih novih mnenj drugih izvedencev (258. člen ZKP). Pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ni treba iskati in dokazovati poškodbenih prepovedanih posledic v fizičnem ali psihičnem smislu, temveč je relevanten oziroma v ospredju napad na spolno integriteto mladoletnega oškodovanca. Za obstoj zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno niti dejstvo, kdo je dal pobudo za spolni odnos.

V primeru, da se v postopku odločanja o kateremkoli vprašanju član senata seznani z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisa, ne sme odločati o obtožbi, vendar le tedaj, kadar je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Da je izločitev člana senata potrebna, morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) seznanitev z nedovoljenim dokazom in (2) vsebina dokaza je takšna, da bi lahko vplivala na odločitev člana senata. O usodi dokaznih predlogov, podanih v prvotnem, ne pa tudi v novem sojenju, je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da mora sodišče v primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023). Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 3. 2024 je svoje mnenje podala še druga izvedenka, dr. G., ki ji je bilo tako kot izvedenki U. U. strokovno m

Z vložitvijo pritožb zoper sklep, ki nima nobenih procesnih učinkov, obdolženecže pojmovno ne more izboljšati svojega pravnega položaja. To pomeni, da za vložitev pritožb nima pravnega interesa in sta takšni pritožbi nedovoljeni že po samem zakonu.

V skladu 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme odločati o obtožbi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo ali bo sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri sojenju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo zaupanje v nepristranskost sodišča, kot tudi ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Odklonitveni razlogi so drugače kot izključitveni questio facti. Velja domneva, da je sodnik nepristranski, če ni podan nobeden od izključitvenih razlogov, a je

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Kadar se sodno pisanje na delovnem mestu naslovnika izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, je taka nadomestna vročitev procesno veljavna, ne glede na to, ali je oseba pisanje dejansko predala naslovniku ali ne.

Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so t

Pritožbena kritika, da že sama nenavzočnost obdolženca in njegovih zagovornikov na narokih za zaslišanje prič predstavlja kršitev njegovih procesnih kavtel, je v nasprotju z določbo člena 178 ZKP. Zagovornik ni izkazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo človekovo pravico, kot tudi ne, kako naj bi domnevna kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče vplivala na oblikovanje predmetnega dokaznega gradiva. Glede na določbo prvega odstavka člena 43 ZKP in naravo sprejete odločitve se ne izkazuje kot ključno, če je bila nova zahteva za izločitev preiskovalne sodnice zavržena po izvedenih narokih za zaslišanje prič.

Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih. Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave. Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.