96. člen KZ

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je naklep obtoženega A. A. kot pomagača glede dejanja direktorja C. C., zadostno izkazan s tem, da mu je bilo jasno predstavljeno, da slednji za družbo D. d.d. ne more legalno odkupiti delnic po ceni, za katero sta se dogovarjala in so mu bili predstavljeni tudi vzroki za to, da pa odkup (mimo kogentnih zakonskih določil) lahko izvedeta na način, da v pogodbo za delnice napišeta nižjo ceno od dejansko dogovorjene, razlika do polnega izplačila za delnice pa se pokrije na podlagi fiktivnega računa v okviru gradbene pogodbe.

Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto. Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost. Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo. Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega d

Zgolj okoliščina, da v času, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito oziroma storilec spoznan za krivega, storilec gotovine nima več v posesti, še ne pomeni avtomatično, da mu ni mogoče očitati, da je gotovino obdržal zase. Po končanju kaznivega dejanja jo je lahko tudi potrošil po svoji prosti volji, vendar se zaradi tega ne more izogniti odvzemu premoženjske koristi na način, da se mu odredi plačilo denarnega zneska, ki ustreza tej premoženjski koristi. Poslovodja, četudi je hkrati edini družbenik družbe, je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, ki je samostojna (pravna) oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Stališče v točki 57 bi lahko nakazovalo na error iuris, to je pravno zmoto, ki jo ureja 21. člen KZ oziroma 31. člen KZ-1. Ni namreč kazensko odgovoren storilec kaznivega dejanja, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano. Če bi se storilec zmoti lahko izognil, se sme kaznovati mileje. Če je torej sodišče prve stopnje menilo, da je bil v določeni meri obtoženec v pravni zmoti, bi se do tega moralo določneje opredeliti tu

Tudi če gre za predmet, ki ga je po ZKP treba vzeti, ali predmet, ki lahko predstavlja dokaz v kazenskem postopku, ZKP v 164. členu policiji ne daje bianko pooblastila za zaseg, ampak zaseg lahko opravi le tedaj, ko ugotovi, da je podana nevarnost odlašanja, ta nevarnost pa mora biti konkretna in ne abstraktna. Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsaka kršitev premoženjske pravice drugega. Vendar pa vsaka kršitev premoženjske pravice drugega ni hkrati tudi pravno priznana premoženjska škoda, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti. Po 132. členu OZ je pravno priznana premoženjska škoda (kot predpostavka neposlovne odškodninske odgovornosti) samo tista kršitev pravice drugega, ki povzroči še nadaljnjo posledico, in sicer bodisi zmanjšanje premoženja oškodovanca (navadna škoda) bodisi preprečitev povečanja premoženja oškodovanca (izgubljeni dobiček). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da bi bila prisoja odškodnine v višini 30 % stroškov najema nadomestnega vozila, ki ni bilo najeto, arbitrarna. Poleg tega tožničin pravni prednik stroškov z najemom nadomestnega vozila ni imel, posledično pa se mu njegovo premoženje tudi ni zmanjšalo.

ZKP trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ (ZKP je v tem delu lex specialis), zato smiselna uporaba določb o institutu opravičila začasne odredbe in z njim povezano povrnitvijo dolžniku prizadejane škode v postopkih začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po ZKP ne pride v poštev.

V stečajno maso stečajnega dolžnika sodi vse njegovo premoženje neodvisno od tega ali je pridobljeno legalno ali ne. Nepremičnini, na katerih je bilo odrejeno začasno zavarovanje, sta postali del stečajne mase dolžnika, zato ni obstajala nevarnost, ki je eden od pogojev za podaljševanje predmetnega ukrepa, da bi dolžnik z njima razpolagal na način, da bi ju prodal oziroma odtujil.

Plačilo zneska premoženjske koristi ni neka druga terjatev, ampak ista terjatev, kot bi jo imel oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom. Povedano drugače, z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi za oškodovanca preneha neposredni zahtevek do storilca kaznivega dejanja do višine denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi. Z državnim tožilcem se ni mogoče strinjati, da se oškodovanec v situaciji, ko sodišče sicer ravna nepravilno in o vloženem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca ne odloči, ampak odvzame s kazvivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist, ne more poplačati iz zasežene premoženjske koristi. Ker sodišče o vloženem premoženjskopravnem zahtevku ni odločilo, za oškodovanca ne preneha pravica, da začne pravdo. V obravnavanem primeru je sodišče, ko je odločilo o odvzemu premoženjske koristi po drugem odstavku 96. člena KZ ravnalo, kot da oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni priglasil. S tem oškodovancu ni odvzelo pravice do uveljavljanja svojega premoženjskopravnega zahtevka v pravdi, prav tako mu z odločitvijo v kazenski sodbi ni bila odvzeta pravica, da se poplača iz odvzete premoženjske koristi. Že možnost za o

S tem, ko sodišče prve stopnje premoženjske koristi obtožencu ni odvzelo, je zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obtoženčevo korist, taka kršitev pa nima nujno za posledico razveljavitev sodbe v tem delu, temveč jo lahko pritožbeno sodišče po pritožbi pristojnega tožilca tudi samo spremeni.

Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti. Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi k

Pritožbeno stališče, da za isto terjatev ne moreta teči dva zastaralna roka in to tako, da se tek zastaralnega roka od dne 10. 11. 2009 dalje ne upošteva, je napačno. Gre za judikatno terjatev, ki po določbi 356. člena OZ zastara v 10-ih letih, pravica do davčne izterjave pa tudi ni zastarala upoštevajoč že citirane določbe tretjega odstavka 125. člena in šestega odstavka 126. člena ZDavP-2.

KZ ne omogoča sodišču, da bi po poteku dveletnega roka, ki je določen kot skrajni rok za plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, odločalo o obročnem plačilu premoženjske koristi, zato je bil obsojenčev predlog, vložen po poteku dveletnega roka, pravilno zavržen kot prepozen.

Obdolženca, ki odločilno prispeva k storitvi kaznivega dejanja, oziroma je bil njegov prispevek že v času skupnega načrtovanja potreben za uspešno izvedbo skupnega načrta, je šteti za storilca. Če gre v ravnanju obdolženca prepoznati tolikšno homogenost ravnanja, da delitev na posamezna kazniva dejanja v okviru posamičnih plačilnih nalogov ne ustreza dejanski življenjski situaciji, gre za enovito kaznivo dejanje goljufije. S tem trenutkom, ko se je premoženje oškodovane družbe zmanjšalo in s svojimi denarnimi sredstvi ni mogla več razpolagati, nastane premoženjska škoda. Besedilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne dopušča uveljavljanja nasprotja med izrekom sodbe in listinami spisa. Komu se premoženjska korist v določeni višini odvzame, je sodišče dolžno v izreku sodne odločbe izrecno navesti in v obrazložitvi svojo odločitev natančno pojasniti. Z izvedbo hišne preiskave se posega v zasebnost uporabnikov stanovanja oziroma uporabnikov posameznih prostorov v stanovanju, zato je odločilno, da so slednji o izvedbi obveščeni in jim je dana možnost, da so pri hišni preiskavi navzoči. Vrhovno sodišče je že presodilo, da se podatek o lastn

Po izvršitvi kaznivega dejanja je bila premoženjska korist z računa gospodarske družbe, ki je zaradi obsojenčevega kaznivega dejanja prejela premoženjsko korist, formalno prenesena na račun obsojenčevega mladoletnega sina. Sodišče je pravilno presodilo, da je bil dejanski prejemnik premoženjske koristi obsojenec, zato mu jo je na podlagi tretjega odstavka 96. člena KZ utemeljeno odvzelo.

Sodišče lahko odredi začasno zavarovanje tudi na tistem obtoženčevem premoženju, ki ga je ta prenesel na svojega bližnjega sorodnika zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi, pa le-to ne izvira neposredno iz kaznivega dejanja. Ker se ukrep začasnega zavarovanja lahko razteza le na obtoženčevo premoženje, je sodišče prve stopnje neutemeljeno podaljšalo ta ukrep tudi na tistem premoženju oziroma delu nepremičnin, za katere na podlagi določb ZZZDR in SPZ velja domneva, da pripadajo obtoženčevi ženi.

Če sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjski koristi, postane sodba sodišča prve stopnje v potrjenem delu materialno pravnomočna, ne pa tudi formalno pravnomočna. Odločba o odvzemu premoženjske koristi je sestavni del obsodilne sodbe kot celote in zato sodbe kot celote ni mogoče izvršiti ne glede na to, da je bila sodba razveljavljena v delu, ki se nanaša na odločbo o odvzemu premoženjske koristi drugemu prejemniku.

Obstoj začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne izključuje odreditve začasnega zavarovanja premoženjskopravnih zahtevkov na istem nepremičnem premoženju udeleženke. Vsebinsko gre za hkratno začasno zavarovanje zahtevkov dveh različnih upnikov (države oziroma oškodovancev), vendar na istem premoženju in do iste, ne pa „dvojne“ višine.

Utemeljena pa je pritožba SKC, ki je po členu 367/V ZKP upravičena oseba za vložitev pritožbe, ker ji je bila z napadeno sodbo na podlagi člena 95 v zvezi s členom 96 KZ odvzeta premoženjska korist. Pritožnica ima namreč prav, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ko navaja, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti izjasniti se glede odvzete ji premoženjske koristi, saj je sodišče prve stopnje ni povabilo na glavno obravnavo, na kateri ima pravico predlagati dokaze in z dovoljenjem predsednika senata postavljati vprašanja obdolžencu, pričam in izvedencem, prav tako pa nikoli ni bila seznanjena z obtožbo. Pri tem se sklicuje še na kršitve Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja jamstvo lastninske svobode, kar je privedlo skupaj z uveljavljano kršitvijo do nezakonitosti in nepravilnosti napadene sodbe.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je plačilo celotnega zneska premoženjske koristi naložilo obtoženemu. Le če bi bil znan sostorilec in če bi bilo znano, kolikšen del od pridobljene premoženjske koristi s kaznivim dejanjem si je pridobil sam, bi bilo mogoče vsakemu od njiju naložiti sorazmeren del plačila premoženjske koristi.

Čeprav je sodišče v obrazložitvi zmotno navajalo procesno situacijo iz 105. člena ZKP, pa je zapisalo tudi, da se nesporno ugotovljena protipravna premoženjska korist naloži v plačilo obsojenemu in s tem pojasnilo svojo odločitev o ukrepu odvzema premoženjske koristi, ki ga vsebuje izrek sodbe, zato ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Na Vrhovnem sodišču pri reševanju zahteve za varstvo zakonitosti ni preizkusa po uradni dolžnosti, zato mora vložnik, če hoče z zahtevo uspeti, uveljavljano kršitev obrazložiti.