288. člen ZKP

Glede zagovornikovih navedb v smeri relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je izpostaviti, da skozi pritožbeno izvajanje pravzaprav uveljavlja kršitev procesne določbe glede vprašanja, ali je podan predlog oškodovanca za pregon, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vendar je napačno stališče pritožbe, da je bila oškodovanka na narok dne 23. 10. 2023 pravilno vabljena. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen. Glede na vsebino vabila, ki je bilo v konkretni zadevi poslano oškodovanki (l. št. 124-125), ni mogoče šteti, da je bila oškodovanka pravilno vabljena, saj ni bila opozorjena na posledice izostanka z glavne obravnave. Pravne posledice iz 306. člena ZKP pa lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča, sicer zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon ne more nadomestiti volje oškodovanca. Upoštevaje izpolnjeno procesno predpostavko za obravnavo predlagalnega delikta in jas

Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024). Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zas

Splošno pooblastilo po drugem odstavku 76. člena OZ opravičuje pooblaščenca za zastopanje naročnika pri vseh pravnih poslih, ki spadajo v redno poslovanje naročnika. Vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo zagotovo sodi v sklop procesnih dejanj, ki jih na podlagi pooblastila za zastopanje v kazenskem postopku, lahko namesto oškodovanca opravi pooblaščenec, ki tudi sicer lahko opravlja vsa procesna dejanja namesto pooblastitelja, razen tistih, ki so vezana na njegovo osebnost, kot npr. zaslišanje oškodovanca kot priče. Le v primeru, če je oškodovanec vabljen na zaslišanje kot priča in se vabilu neopravičeno ne odzove, je mogoče uporabiti domnevo o umiku predloga za pregon. Ker oškodovanec ni bil vabljen kot priča, bi mu moralo sodišče dati pravni pouk le po četrtem odstavku 288. člena ZKP, ki določa, da mora v primeru, če državni tožilec umakne obtožnico na glavni obravnavi, oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne in da se v primeru, če oškodovanec ni navzoč na glavni obravnavi, šteje, da ne namerava nadaljevati pregona. Oškodovanec ima v kazenskem postopku lahko dvojno vlogo, ker je hkrati procesni subjekt in priča. Le če je oškodov

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 6. 2022 (list. št. 263 do 266 spisa) izhaja, da je na naveden narok pristopil tudi odvetnik A. A. in tako kot obtoženec, na tem naroku vzel na znanje vabilo za glavno obravnavo, ki je bila preložena na dan 4. 7. 2022 ob 9.00 uri v sobi št. 121. Seznanjenost odvetnika v zvezi z navedenim pa izhaja tudi iz njegovega podpisa, ki to potrjuje na list. št. 265 spisa. Razen tega višje sodišče ugotavlja še, da je način vpisovanja dogodkov, opomnikov ali siceršnjega evidentiranja predvidenih obveznosti stvar notranje organizacije v odvetniški pisarni, ki, tudi če je to res bilo pomanjkljivo oziroma celo neizvedeno, ne more vplivati na drugačno oceno opravičenosti odvetnikovega izostanka z navedenih narokov, še posebej, ker takih navajanj (da ni želel zavlačevati s postopkom, temveč je prišlo le do napake v administrativnem postopku), ni z ničemer izkazal. Ne glede na predloženo listino o opravljenem odhodnem in dohodnem klicu obtoženca v času ene ure pred razpisanim narokom, obtoženčeva domnevna prepoved pristopa njegovega zagovornika na narok in v posledici tega uboganja odvetnika, slednjega ne odvezuje dolžnosti pristopiti na narok oziroma svoj

Ozka interpretacija odvetnikovih ravnanj, kot jo ponudi pritožba, ni na mestu, saj je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno presoditi celotno postopanje odvetnika in sodišča. To pa pokaže, da je sodišče prve stopnje odvetniku upravičeno izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR. Sodišče ni dolžno namesto zagovornika pregledovati spis in presoditi, katere listine so merodajne za pripravo obrambe. Takšna nerazumna zahteva bi lahko bila nenazadnje v nasprotju z načelom tristranega razmerja med sodiščem in dvema enakopravnima strankama kot glavnimi procesnimi subjekti, pri čemer gre vsakemu od njih posamezna od temeljnih procesnih funkcij (upravičenemu tožilcu kazenski pregon, obdolžencu in njegovemu zagovorniku obramba, sodišču pa sojenje). Narava kazenskega postopka kot spora dveh enakovrednih strank pred nepristranskim sodiščem predpostavlja ločenost funkcije obrambe od funkcije sojenja. Glede na navedeno, upoštevaje zlasti, da je zagovornik sam določil datum izvedbe predobravnavnega naroka in še to 19 dni prej ter da je bil predobravnavni narok pred tem na prošnjo zagovornika enkrat že preložen, pritožbeno sodišče zaključuje, da je imel zagovornik dovolj časa za pri

Pritožbeno sodišče primarno poudarja, da zakonski minimalni rok osmih dni za pripravo obrambe iz tretjega odstavka 288. člena ZKP, na katerega se sklicuje obdolženec, velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo, ne pa tudi potem, ko se je glavna obravnava že začela in posamezni naroki kontinuirano sledijo eden drugemu. Napačno pa je stališče obdolženca, da navedeni določbi 29. člena URS in 6. člena EKČP sodišču prve stopnje nalagata obvezo, da izvede vse predlagane dokaze. Po ustaljeni ustavnosodni praksi namreč razpravljajoče sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sámo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Pri tem pa nikakor ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Ob tem pa je breme na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Policist kot uradna oseba je v kazenskem postopku lahko zaslišan kot priča, četudi je v skladu z nalogami in pooblastili policije opravljal preiskovalna dejanja v drugi (ali celo isti) kazenski zadevi. Obdolženčevo izražanje pa ni bilo usmerjeno v grajo oz

Obdolženi je storitev kaznivih dejanj priznal, ne da bi ga pritožnik pri tem spremljal. Čeprav je bilo to storjeno 8. 11. 2019 in ne 27. 8. 2019 kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve je dejstvo, da pritožnik na glavno obravnavo tedaj ni bil niti vabljen in da se to glede na zahtevo iz prvega odstavka 288. člena ZKP ne bi smelo zgoditi. Posredi je torej utemeljeno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Narok za izrek kazenske sankcije je namreč namenjen pretresanju oz. obravnavi vseh dejstev in dokazov, ki določajo izbor vrste kazenske sankcije in njeno odmero. Omejevanje obravnave zgolj na določene dokaze in dejstva, kot izhaja iz razlogov sodbe je zmotno, ker mora biti dejansko stanje tudi pri odločbi o kazenski sankciji popolno in pravilno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je vlogo oškodovancev kot tožilcev, ki sta jo vložila po svojem pooblaščencu 24. 12. 2019 in jo naslovila kot obtožnico, pravilno obravnavalo kot zahtevo, da se kazenski postopek zoper obdolženko, potem ko je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ponovno uvede. Pravilno je tudi zaključilo, da se oškodovanca kot tožilca v njej sklicujeta na dokaze, ki so bili v spisu že v času, ko je sodišče odločalo o zahtevi za preiskavo in da nista predložila novih dokazov, na podlagi katerih bi se senat prvostopenjskega sodišča lahko prepričal, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka.

V fazi odreditve ekstradicijskega pripora preiskovalni sodnik preveri le, če prošnja za izročitev ustreza pogojem iz 523. člena ZKP in so hkrati podani razlogi za pripor iz 201. člena tega zakona. Izpolnitev obeh pogojev šele omogoča preiskovalnemu sodniku, da odredi ekstradicijski pripor oziroma stori druge ukrepe, da zagotovi navzočnost tujca, razen če je že iz same prošnje za izročitev očitno, da izročitev ni dopustna (tretji odstavek 524. člena ZKP). Le v primeru, ko bi bilo na podlagi prošnje za izročitev določeni državi prosilki prima facie razvidno, da bo izročitev tujca tej državi v ekstradicijskem postopku zavrnjena, odreditev ekstradicijskega pripora ne bi bila skladna z zakonom.

Očitana kršitev je res lahko podana tudi v primeru, ki ga navajata pritožnika in sicer tedaj, kadar je glavna obravnava opravljena brez osebe katerih navzočnost na glavni obravnavi je potrebna. Vendar pa v konkretnem primeru očitana kršitev ni bila storjena, saj je bil na glavni obravnavi v postopku v katerem je obramba sicer obvezna, navzoč obtožencu po uradni dolžnosti postavljen zagovornik. Očitana kršitev bi bila v tem primeru, ko je obramba obvezna, podana le tedaj, če bi bila glavna obravnava opravljena brez navzočnosti zagovornika. V tretjem odstavku 288. člena ZKP je res določeno, da se mora obtožencu v rednem kazenskem postopku vabilo vročiti tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in dnevom glavne obravnave, najmanj 8 dni za pripravo. Vendar pa, kot izhaja že iz same zakonske določbe, zakon ta rok zagotavlja le obtožencu (in še to le za prvo glavno obravnavo), ne pa tudi drugim procesnim udeležencem. Ne glede na to, pa je popolnoma jasno, da zagovornik potrebuje določen čas za pripravo na glavno obravnavo, kot tudi v obravnavanem primeru, ko je po uradni dolžnosti postavljeni zagovornik, v obsežen kazenski postopek ″vstopil″ na koncu dokaznega postopka. Vendar pa neko

Branje listin iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni predstavljalo posega v varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženke ali njenih mladoletnih otrok in njunih koristi, ki bi narekoval izključitev javnosti in tudi ni bila potrebna zaradi varovanja tajnosti ali katerega drugega razloga iz 295. člena ZKP. Predmet obravnave je bilo zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljivih sodnih odločb glede stikov mladoletnih otrok s starši, kar so zakonski znaki obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Konkretizacijo zakonskih znakov predstavljajo tudi te sodne odločbe in njihovi izreki in v tem obsegu, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bile sodne odločbe na glavni obravnavi prebrane in tako izvedene kot dokaz, izrek sodbe, vključno z opisom kaznivega dejanja, pa je vselej javen (četrti odstavek 360. člena ZKP). Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice dne 29. 6. 2017 podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, je bil pravilen in utemeljen in sodišče bi ravnalo napačno, če zahteve ne bi zavrglo ter če z dokaznim postopkom ne bi nadaljevalo. Sodišče ne sme vsakega opravičil

Navzočnost obdolženca na glavni obravnavi je praviloma nujna, saj ima obdolženec pravico izjaviti se o obtožnem aktu in o dokazih, ki ga bremenijo. Obdolženec pa tudi mora imeti v postopku vsaj enkrat možnost, da se sooči oziroma zaslišuje zanj obremenilne priče oz. soobdolžence. Nasprotno postopanje samo po sebi sicer še ne pomeni kršitve pravice do obrambe, razen če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na izjave obremenilnih prič oziroma soobdolžencev, s katerimi se obdolženec nikoli v postopku ni imel možnost soočiti oziroma jih zasliševati.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da pritožniku, ki je odvetnik z dolgoletno prakso in torej ni prava neuka stranka, določbe ZKP, ki se nanašajo na izostanek zasebnega tožilca in pooblaščenca z glavne obravnave, prav gotovo niso neznane.

Predpise iz časa med drugo svetovno vojno in po njej tako imenovane „predustavne predpise“ se presoja s stališča skladnosti s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih uporabljali civilizirani narodi. Tudi akte organov medvojne oblasti je treba presojati po kriteriju ali so bili v skladu s takratnimi civilizacijskimi oziroma splošnimi pravnimi načeli. Na podlagi odločb Ustavnega sodišča (U-I-6/93, U-I-24/04, U-I-249/96 in Up 133/96) in Vrhovnega sodišča (I Ips 62/95, Ips 192/97, 242/97, Ips 108/98 in Ips 290/2005) je (ustavnosodna praksa) mogoče ugotoviti, da sta Ustavno in Vrhovno sodišče obravnavali sodišča, ki jih je z odlokom ustanovil Glavni štab NOV in POS (Narodnoosvobodilne vojne in Partizanskih odredov Slovenije) kot sodišče, ki so delovala med drugo svetovno vojno. Izredno vojaško sodišče z Odlokom ni bilo ustanovljeno samo za en primer. Sodišče je bilo formirano za vse slovensko ozemlje, določeno je bilo, da vojaško sodišče sestoji iz petih članov, ki jih imenuje Glavni štab NOV in POS s posebnim dekretom. Izredno vojaško sodišče je bilo del ureditve takratnih oblasti. Zato je to sodišče po načinu formiranja, odločitvi o sestavi se

Pri pisanjih, za katere ZKP zahteva osebno vročitev (kar za vabilo na glavno obravnavo velja), mora vročevalec ob neuspeli osebni vročitvi najprej pustiti posebno pisno sporočilo, ponoviti poskus osebne vročitve, šele nato pa sme opraviti nadomestno vročitev. Kadar se opravi veljavna nadomestna vročitev, se šteje, da je vročitev sodnega pisanja opravljena, ko ga sprejme prejemnik, pri čemer sodišče ni dolžno ugotavljati, kdaj je pisanje dejansko prišlo do dejanskega naslovnika. Pomembno je le, ali je bila pravočasno opravljena nadomestna vročitev.

Zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon iz tretjega odstavka 306. člena ZKP lahko nadomesti voljo oškodovanca samo, če je v redu povabljen kot priča in seznanjen s pravnimi posledicami izostanka z glavne obravnave, ob tem pa je pravno nepomembno, ali je oškodovanec prava uka stranka. Zgolj neformalna komunikacija med sodnikom in eno izmed strank v postopku ne more sama po sebi pomeniti nedopustnega vpliva na nepristranskost sodnika.

Ob dejstvih, da je bil obsojencu vročen razveljavitveni sklep višjega sodišča, da je bila glavna obravnava razpisana v ponovljenem sojenju ter da se je ob zagovoru v ponovljenem postopku v celoti skliceval na navedbe v prejšnjem, obsojenec tudi ob nepravilnem vročanju vabila ne bi mogel biti izpostavljen dejavniku presenečenja na glavni obravnavi.

Treba je ločiti situacijo, ko se oškodovanca na glavno obravnavo vabi kot pričo, od situacije, ko zaslišanje oškodovanca v postopku ni (več) potrebno in se ga o razpisani glavni obravnavi zgolj obvesti (prvi stavek četrtega odstavka 288. člena ZKP).

Če se spolni napadi ponavljajo v daljšem časovnem obdobju zoper isto osebo z različnimi izvršitvenimi dejanji, se dejanje storilca pravno opredeli po najtežji obliki kaznivega dejanja.

Če dokaz, ki ga sodišče izvede, ne predstavlja vira relevantnih dejstev, sodišče ne krši določb kazenskega postopka, če o takem dokazu ne sprejme dokazne ocene.