364. člen ZKP

Del dokaznega predloga ni samo navedba dejstev, ki naj bodo s predlaganim dokazom ugotovljena, pač pa tudi dokazi s podatki, ki sodišču omogočajo identifikacijo, kontakt, pridobitev ali zagotovitev navzočnosti ter nazadnje še izvedbo predlaganega dokaza. Če teh podatkov dokazni predlog ne vsebuje, niti jih ni mogoče kako drugače ugotoviti, nastopi položaj, ko je predlagani dokaz dejansko neizvedljiv.

Postopanje vložnika, ko sodišču predlaga, naj obrambi postavi strokovnega pomočnika, nima zakonske podlage, kvečjemu bi takšen dokazni predlog predstavljal nadaljnji dokazni predlog, da sodišče odredi novo izvedenstvo, kar pa je sodišče utemeljeno zavrnilo. Strokovni pomočnik stranke namreč predstavlja pomoč stranki pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, ne pa strokovno pomoč sodišču, zato je logično, da le-tega lahko angažira zgolj stranka sama. Obsojenčeva kasnejša navzočnost in dejanska možnost postavljanja vprašanj mladoletni oškodovanki na zaslišanju v Hiši za otroke je sanirala obsojenčevo predhodno, objektivno in sicer nezakrivljeno nenavzočnost na pripravljalnem sestanku v Hiši za otroke. Možnost postavljanja vprašanj namreč ne predstavlja situacije, ki je zaobsežena s fizično navzočnostjo obsojenca na pripravljalnem sestanku, saj je imel obsojenec možnost poslati pisna vprašanja, o čemer je bil predhodno tudi večkrat obveščen, dodatna vprašanja pa je imel možnost postaviti tudi na samem zaslišanju oškodovanke.

Strokovni pomočnik obrambe, ki dela po njenih navodilih in v njeno korist, nima statusa izvedenca in njegovo strokovno delo ni samostojno dokazno sredstvo, medtem ko je soočenje predvideno le med različnimi obdolženci, obdolženci in pričami ali med različnimi pričami, ko se njihove izjave ne ujemajo glede pomembnih dejstev, in ne med izvedencem in drugimi naštetimi procesnimi udeleženci, zato soočenja v smislu določila 229. oziroma tretjega odstavka 241. člena ZKP obramba ne more doseči.

S popravnim sklepom pa se lahko odpravijo tudi neujemanja v uvodu sodbe. Če se stranka na pomanjkljivosti sodbe sklicuje v pritožbi, je treba to navedbo šteti kot zahtevo za popravo sodbe. Zadošča, da je mogoče družinsko skupnost iz opisa dejanja prepoznati. Oškodovanca sta v opisu dejanja opredeljena kot zunajzakonska partnerka in pastorek, s čimer ustrezata opredelitvi družinskih članov po 2. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Ob tem pa je tudi iz okoliščin navedenih v opisu dejanja razvidno, da je obsojenec živel z zunajzakonsko partnerko in pastorkom v družinski skupnosti.

Pri tem je za sodno presojo, ali inkriminirano osebno vozilo predstavlja tveganje za splošno varnost ali moralne razloge, ko storilec ni lastnik, z materialnopravnega vidika bistveno najprej ugotoviti, ali je bil lastnik tega vozila kakorkoli povezan z izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja oziroma, ali se je tega dejstva vsaj zavedal. Za odvzem predmeta osebi, ki ni storilec kaznivega dejanja, je torej treba ugotoviti obstoj vsaj ene izmed naveznih objektivnih ali subjektivnih okoliščin - to je, da bodisi predmet predstavlja nevarnost "sam po sebi" (prirejenost z namenom izvrševanja kaznivih dejanj), bodisi da lastnik dopušča ali se vsaj zaveda dejstva, da se njegov predmet uporablja za izvrševanje kaznivih dejanj. V ponujeni (pre)skopi obrazložitvi sodišča prve stopnje pa razlogi o teh odločilnih dejstvih nedopustno izostanejo, saj ni razvidno niti, ali je z imenom in priimkom določno opredeljeni aktualni (ne)formalni lastnik inkriminiranega vozila s predmetnim kazenskim postopkom sploh seznanjen, kot tudi ne, ali mu je bila dana možnost izjaviti se o vednosti in sploh okoliščinah ter načinu predelave, domnevno prirejene za prevoz tujcev.

Tudi pri osebnih kaznivih dejanjih ni izključeno, da lahko več izvršitvenih (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.) pomeni eno kaznivo dejanje, mora pa sodišče za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) ugotoviti obstoj ne samo več povezovalnih okoliščin, temveč mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Bistvo uporabljene sile ni v njeni vsebini ali specifičnosti temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Ne gre torej za vprašanje, ali je obtoženec zoper oškodovanko uporabil takšno silo, ki se ji na noben način ni mogla upreti, temveč "zgolj" silo, s katero je dosegel spolni odnos. Ker v konkretnem primeru stranska kazen ni bila določena za nobeno kaznivo dejanje, temveč jo je sodišče prve stopnje izreklo zgolj kot

Takšni sodbi, v kateri glede večine dogodkov iz obtožnice v zvezi s tem dejanjem (konkretno glede dogodka 20. 4. 2021, groženj v maju 2021 in glede žaljenja in poniževanja) niso ocenjeni izpovedba oškodovanke in dokazi, ki njeno izpovedbo glede posameznih dogodkov, zajetih pri tem dejanju potrjujejo, tako manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sploh glede na to, da so ti dokazi v nasprotju z izpovedbo obdolženega.

Državni tožilec pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe izpovedbe priče A. A. ni niti povzelo, niti pojasnilo ali je pri svoji odločitvi izpovedbo te priče upoštevalo, zato ni mogoče preizkusiti ali je izpovedba priče A. A. relevantna ali ne. Zagovornik obtoženca pravilno izpostavlja, da v sodbi ni z ničemer pojasnjena storitev kaznivega dejanja, ki se očita obtožencu v okviru hudodelske združbe. Sodba prav tako nima razlogov niti o ustreznosti konkretizacije zakonskega znaka "ukvarjanje", ki se očita obtožencu, niti o dokazanosti tega očitka. Zagovornik obtoženca v pritožbi tudi pravilno izpostavlja relevantno sodno prakso v zvezi z drugo kvalificirano izvršitveno obliko, to je povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje ljudi in pravilno poudarja, da je ta zakonski znak podan takrat, kadar je nevarnost konkretna. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba tudi o tem nima zadostnih razlogov. Pravilno pritožnik opozarja tudi, da odločba o varnostnem ukrepu odvzema telefona ne zadosti zahtevam po obrazloženosti sodne odločbe in je tudi v zvezi s to odločitvijo podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11.

Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe. Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo. Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obd

Same notranje zgradbe obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje zakon ne določa, saj je to stvar subjektivnega pristopa predsednika senata. Vendar pa mora prvostopenjska sodba vsebovati razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki morajo biti logični in skladni, kar v danem primeru zlasti velja za zaznana razhajanja v izpovedi oškodovane B. B., ki v obravnavani zadevi predstavlja ključno obremenilno pričo.

Skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obdolženi priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in, ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko dejansko stanje natančno razišče. Vzporedno opozarja pritožbeno sodišče na določbo drugega odstavka 3. člena ZKP, da sme sodišče obsoditi obtoženca samo, če je o njegovi krivdi prepričano.

Pritožbeno izpostavljeni očitek, da prvostopenjsko sodišče kljub zahtevi obrambe po zaslišanju domnevno neposredne priče, ki je v danem primeru očitno ključen dokaz, tega ni storilo, se iz gledišča postopkovne pravičnosti pokaže kot tehten in utemeljen. Sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov resda samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar pa ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.

Obdolženec potencialno koristna dejstva, na glavni obravnavi praviloma navaja v njegovem zagovoru iz prvega odstavka 324. člena ZKP, medtem ko so dokazi, ki bi mu utegnili koristi predmet ustreznega predloga v dokaznem postopku, o katerem mora sodišče po tretjem in četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti. Ker pa so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije po 125. členu Ustave, vezani (le) na ustavo in zakon, in ker sodišča pri presoji materialno pravnih ali procesno pravnih odločilnih dejstev po prvem odstavku 18. člena ZKP niso vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, niti ustrezno sestavljenemu dokaznemu predlogu, brez predhodne presoje njegove utemeljenosti niso dolžna slediti. So pa zato po sedmem odstavku 364. člena ZKP dolžna zavrnitev dokaznih predlogov vsebinsko obrazložiti. Drugače od presoje razlogov sodišča prve stopnje je treba pri presoji razlogov sodišča druge stopnje, izhajati, da to o navedenem dokaznem predlogu neposredno ni odločalo, temveč je v 5. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe najprej povzelo vložnikovo pritožbeno grajo zavrnitve dokaznega predloga s strani sodišča prve stopnje, nakar je v 6. točki obrazložitv

Razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega začetka njegovega teka. Do tega položaja bo prišlo, ko bo pravnomočna sodba razveljavljena večkrat. Zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist. Tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja je dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja. Okoliščina, da je odločanje o pritožbi zoper sodbo širše in da presega prvotno odločitev o zahtevi za razrešitev zagovornika, pomeni, da višje sodišče - seveda v mejah pritožbenih navedb - opravlja razširjeno, celovito presojo poštenosti postopka. To pa je položaj, v katerem ni mogoče prepoznati okoliščine, zaradi katere bi bili obdolženčevi dvomi v nepristranskost sodnikov, opravičeni.

Skozi v nadaljevanju detajliran obdolženčev modus operandi zagovornik zaobide smiselno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je pri opisanem ravnanju obdolženi A. A. B. B. uporabil, da je preko njega izvršil kaznivo dejanje s tem, ko je pri slednjem ustvaril zmoto o tem, da mu bo za sklenitev pogodbe o nakupu klim dal nekaj denarja, nato pa namesto njega plačeval obroke kupnine, ob hkratni zlorabi njegovega slabega socialno-ekonomskega položaja in težav z uživanjem alkoholnih pijač. Tako je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi A. A. B. B. z vodenjem njegovih ravnanj izrabil za to, da je slednji zanj sklenil pogodbo za nakup klimatskih naprav, ki jih je prevzel obdolženi. Posledično podrobnim in prepričljivim razlogom o procesni vlogi posrednega storilca zagovornik s posplošeno zatrjevano kršitvijo določb kazenskega postopka v nasprotju z 11. točko (prvega odstavka) 371. člena ZKP ostane brez uspeha.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo skrbno oceno izvedenih dokazov, skladno z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP ter je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih za vsako posamezno točko sodbe (šesti in sedmi odstavek 364. člena ZKP) ter tistih dejstvih in okoliščinah, ki predstavljajo kontrolne okoliščine za pravno relevantna dejstva.

Nasprotno trditvi obdolženčevega zagovornika je obtožbo dopustno spremeniti tudi v ponovljenem sojenju, ki poteka po pritožbi obrambe, torej ko je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pri čemer pa ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v danem primeru za dopustno modifikacijo v opisu kaznivega dejanja, ki pomeni prilagoditev na spremenjena dejstva in okoliščine, kot so bila ugotovljena v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi. Poleg tega je pritožbeno izpodbijana modifikacija obtožbe obdolženemu dejansko v korist, inkriminirani očitki zoper obdolženega so se namreč od prvega sojenja omilili.

Le prostovoljni pristanek ženske na spolno občevanje izključuje kaznivo dejanje posilstva. Za prostovoljni pristanek na spolno občevanje gre tedaj, če se je ženska za to sama odločila. Prostovoljnega pristanka torej ni, če ni njene odločitve za spolno občevanje, njenega aktivnega ravnanja in njene volje za to. Če ženska pristane zaradi sile ali grožnje in pasivno trpi, to ni prostovoljni pristanek. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa je do spolnih odnosov med obtoženim in oškodovanko prišlo ne samo proti njeni volji, temveč tudi z uporabo sile.