258. člen ZKP

Pritrditi je pritožbi v delu, ko navaja, da je obrambi priznana pravica preizkusiti izvid in mnenje sodne izvedenke po strokovnem pomočniku in podati strokovne pripombe na izvid in mnenje. Ustavno sodišče RS se je v odločbi Up 511/17-20 ukvarjalo z vprašanjem, ali je sodni izvedenec klinični psiholog sodišču in strankam ter drugim procesnim udeležencem dolžan razkriti psihološke teste in njihove rezultate in ugotovilo, da je bila v tam obravnavanem primeru obdolženki kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, ko ji je onemogočilo, da bi gradivo, ki je bilo podlaga za poročilo o psihološkem pregledu, ocenil drug za to usposobljen klinični psiholog po izbiri obrambe. Odločba Up 511/17-20, ki jo je treba brati kot celoto, kliničnim psihologom torej ne nalaga, da obrambi ali v sodni spis predložijo dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdelavo mnenja, kot to zmotno navaja zagovornik, ampak je Ustavno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da je treba upoštevati tudi zahteve po ohranitvi zaupnosti, veljavnosti in integritete orodij za psihološko diagnosticiranje, ter v tej zvezi navedlo načine, kako zahtevo po ohranitvi veljavnosti testov uskladiti s temeljnimi pro

Kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) gre za dokaz, na katerega se sodba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati in ki bi moral biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa; (ii) senat, ki odloča o obtožbi ali pravnem sredstvu, se je seznanil s takšnim dokazom; (iii) dokaz je v spoznavni vzročni zvezi z obsodilno sodbo. V obravnavani zadevi med vsebino zatrjevano nezakonitega dokaza in obsodilno sodbo ni nobene spoznavne vzročne zveze. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so vsa pisanja nastala več let pred dejanji, ki so se očitala obsojencema, in že iz tega razloga za presojo očitka ne morejo imeti nobene spoznavne vrednosti, izpodbijana sodba pa se na vsebino teh dokazov, ki v sodbi niti ni povzeta, v nobenem pogledu ne opira. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju. Strokovni pomočnik stranke, ki

Tretji odstavek 173. člena KZ-1 kaznuje v svojem bistvu ravnanje storilca, ki svojo vlogo, ki mu prinaša določeno avtoriteto in mu omogoča, da se žrtvi intimno približa, izkoristi (zlorabi) za izvrševanje spolnih dejanj. Za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja osebe, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, po utrjeni praksi Vrhovnega sodišča zadošča opis odnosa med starejšim in mlajšim članom (razširjene) družine. Po merilih za presojo nepristranskosti, kot so se vzpostavila v judikaturi ESČP, zgolj določeno osebno vedenje o priči samo po sebi še ne vzbuja (objektivno upravičenega) dvoma v nepristranskost, temveč je za presojo relevantno, kakšna sta narava in obseg poznavanja konkretne zadeve. Okoliščina, da je sodna izvedenka pred podajo izvedenskega mnenja v predmetni kazenski zadevi izdelala tudi izvedensko mnenje v nepravdni zadevi glede stikov med oškodovanko in njenim biološkim očetom, ni razlog, ki bi sam po sebi narekoval postavitev drugega sodnega izvedenca.

Kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornica uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni opravilo soočenja med sodno zapriseženim izvedencem E. E. in strokovnim pomočnikom obrambe F. F., niti se do tega dokaznega predloga obrambe v izpodbijani sodbi ni opredelilo, čeprav je bilo to predlagano z vlogo z dne 27. 2. 2024. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje na glavni obravnavi res ni izvedlo, s čimer je sicer prekršilo pravice obrambe, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če bi to vplivalo ali je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa zagovornica niti ne zatrjuje. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kak

S smrtjo izvedenke je v predmetnem kazenskem postopku res nastala specifična situacija, saj tako po ugotovitvah obrambe kot tudi sodišča prve stopnje, njenega izvedenskega mnenja ne bo mogoče dopolniti in jo zaslišati, vendar to še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega njeno opravljeno izvedensko delo nezakonito. Nepopolnost oziroma nezmožnost dopolnitve že izdelanega izvedenskega mnenja po določilih ZKP ni razlog za izločitev izvedenskega mnenja iz kazenskega spisa. Sodišče prve stopnje bo pri postavitvi novega izvedenca moralo poskrbeti, da na interpretacijo novega izvedenca ne vplivajo drugi dejavniki in informacije iz spisa, ki bi njegovo objektivno presojo zameglili in morebiti vplivali na izvedenčevo pristransko mnenje. V tej luči je tako pomembno, da se novi izvedenec pred izdelavo svojega mnenja ne seznani z mnenji drugih izvedencev v isti zadevi (in morebiti tudi mnenji strokovnjakov, angažiranih s strani obrambe), saj bi to lahko (nezavedno) vplivalo na njegovo razlago zastavljenih vprašanj. Novo postavljeni sodni izvedenec pa se lahko z mnenji predhodnih izvedencev in strokovnjakov seznani, ko svoje mnenje že izdela in ga predloži sodišču.

V pritožbi se zagovornik ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnjene zahteve za izločitev dokazov in ponavlja razloge za izločitev dokazov, kot jih je podal s pisno vlogo (l. št. 1274-1281) na glavni obravnavi 21. 6. 2023 oziroma na predobravnavnem naroku 1. 6. 2023 z vlogo z dne 1. 6. 2023 (l. št. 855-862) in pred tem v fazi preiskave z vlogo z dne 29. 12. 2022 (l. št. 661-667) ter navaja, da je zavrnitev zahteve za izločitev dokazov nezakonita in nepravilna, s takšnim navajanjem pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zatrjuje kršitev pravice iz 19. člena Ustave. Zagovornik tako meni, da so v spisu nezakoniti dokazi, in sicer tisti, ki jih je obdolženi po obravnavanem dogodku skril in informacijo o tem povedal policistu A. A. ter mu lokacijo predmetov pokazal na googlovem zemljevidu, prav tako pa tudi ostali dokazi, ki izvirajo iz teh dokazov, kot sadeži zastrupljenega drevesa. Vendar se s pritožbo ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevi za izločitev dokazov, kot že navedeno, upoštevalo vse izvedene dokaze na glavni obravnavi. Ocenilo je strokovni mn

Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko. Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj. Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja. Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave. Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.

Utemeljene so navedbe zagovornice, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do obrambe, ker ni na glavni obravnavi neposredno zaslišalo izvedencev dr. Č. Č., dr. D. D. in dr. E. E., ki so izdelali izvedenska mnenja sicer v drugem kazenskem postopku, vendar pa so prišli do bistveno drugačnih zaključkov tako glede obstoja duševne motnje pri obtožencu, kakor tudi glede vpliva le-te na sposobnost razumevanja in obvladovanja njegovega ravnanja v času storitve kaznivega dejanja. Še posebej, ker so ta tri mnenja, ki jih je predložila obramba kot dokaz v tem kazenskem postopku, za obtoženca ugodnejša, torej gre za dokaze, ki so obtožencu v korist. Sodišče je popolnost in pravilnost izvedenskega mnenja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank. Stranke pa imajo pravico opozarjati sodišče na nejasnosti, nepopolnosti, nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Sodišče bo ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja takrat, ko bo stranka utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja in sicer tako, da bo pomanjkljivosti in nasprotja sprva skušalo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvede

Iz opisa dejanja mora izhajati, da je obsojenca pri odvzemu življenja vodilo ljubosumje. Posebna zavržnost nagiba se izkazuje z ugotovljenimi okoliščinami kaznivega dejanja. Jemanje življenja zaradi ljubosumja je nedvomno nizkotno, ne glede na domnevno intenziteto čustvovanja. Ne gre za ljubosumje v vsakdanjih odnosih in okoliščinah, ampak v povezavi z izvršitvijo kaznivega dejanja umora. Če je ugotovljeno, da je storilec vzel življenje iz ljubosumja, je povsem brezpredmetno ugotavljati, kakšne intenzitete je bilo to ljubosumje, saj je že iz posledice (naklepno vzetega življenja) jasno, da je bilo zadostne intenzitete, da ga je mogoče opredeliti kot nizkoten nagib. Položaj obdolženca ni enak kot pri zaslišanju ali pri podajanju izjave osumljenca, kjer ima pravico do navzočnosti zagovornika, zato ta pravica z odsotnostjo zagovornika pri psihiatrični eksploraciji ni bila kršena. Vložnik izhaja iz zmotnega stališča, da bi lahko obramba preverila metode izvedenke le s predložitvijo zapiskov o intervjuju. Metode je namreč mogoče preveriti tudi na drugačen način, na primer z zaslišanjem izvedenke, ki metod glede na zaključke nižjih sodišč ni skrivala, ampak jih je ob

Vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje kako mora ravnati sodišče takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem oziroma ponujanje lastnega videnja strokovnosti in verodostojnosti izvedenskega mnenja ne zadošča za postavitev novega izvedenca.

Izvedensko mnenje se izloči iz spisovnega gradiva samo v primeru, če so podani razlogi iz prvega odstavka 251. člena ZKP. Nestrokovnost mnenja oz. zatrjevanja, s katerimi se izraža dvom o pravilnosti izdelanega izvedenskega mnenja, ne morejo biti razlog za izločitev izvedenskega mnenja, saj so strokovnost, verodostojnost in sprejemljivost vsebine izvedenskega mnenja predmet dokazne ocene sodišča, pri čemer pa mora sodišče morebitne nejasnosti, nepopolnosti in druge pomanjkljivosti izvedenskega mnenja odpraviti upoštevaje 257. in 258. člen ZKP.

Posledica zavrnilne sodbe je tudi sprememba odločbe o premoženjski koristi. Slovenska zakonodaja namreč z izjemo posebnega, ne na obsodbo vezanega procesnopravnega odvzema koristi po 498.a členu ZKP ne daje pravne podlage za odvzem premoženjske koristi, če je v kazenskem postopku izdana oprostilna ali zavrnilna sodba. Izvedenec ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih vprašanjih, ampak (pogosto) lahko poda mnenje le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, pri tem pa je sodišče tisto, ki na podlagi ocene izvedenskega mnenja tudi v povezavi z drugimi dokazi presoja, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne. Sodišče lahko skladno s pravno teorijo v primeru, če je iz izvedenskega mnenja jasno, da določenega dejstva ali okoliščine po nobeni dostopni metodi ni mogoče ugotoviti z dovolj visoko zanesljivostjo, brez zadržkov uporabi načelo in dubio pro reo, če tega dejstva ni mogoče zanesljivo ugotoviti niti v povezavi z drugimi dokazi.

Razpravna sposobnost je skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki obdolžencu omogočajo, da razume obtožbo in spremlja potek postopka (pasivno sodelovanje) ter učinkovito uresničuje svoja procesna jamstva (aktivno sodelovanje). V primeru resnega dvoma v razpravno sposobnost prvi odstavek 265. člena ZKP predvideva obvezno izvedenstvo psihiatrične stroke. Stranka bo s predlogom za postavitev novega izvedenca uspela, če bo zadostila splošnim zahtevam po konkretiziranosti in obrazloženosti dokaznega predloga in če bo izkazala utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ki ga ni mogoče odpraviti z izvedenčevim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje novih dokazov glede razpravne sposobnosti ni moglo upoštevati, ker so nastali po razglasitvi sodbe sodišča prve stopnje. Dokazi se nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, zato jih je bilo sodišče druge stopnje dolžno upoštevati kot dopustne pritožbene novote (četrti odstavek 369. člena ZKP) in se do njih opredeliti. Ker tega ni storilo, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Razlogi, ki jih obtoženec navaja namreč predstavljajo vsebinsko izpodbijanje pravilnosti samih cenitev (od katerih je nekatere naročila sama pravna oseba A. d.d., dve cenitvi pa sta izdelala s strani sodišča imenovana izvedenca oziroma cenilca), kar pa ni podlaga za njihovo izločitev. Dvom o pravilnosti danih izvedeniških mnenj se namreč v skladu z 258. členom ZKP najprej odpravljajo z zaslišanjem izvedenca, ki je podal svoje mnenje, če pa se ta dvom ne da odpraviti niti na ta način, se lahko zahteva mnenje drugih izvedencev.

Vložnica ima prav, ko navaja, da v postopku ni bila opravljena toksikološka analiza, ki bi ugotovila prisotnost psihoaktivnih snovi pri obdolžencu v času storitve kaznivega dejanja. Vendar pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ne glede na takšno pomanjkljivost v postopanju organov pregona v konkretnem primeru sodišče v zadostni meri uravnotežilo obsojenčevo pravico do obrambe. Tako je izvedenec zaradi pomanjkanja objektivnih podatkov o stopnji obsojenčeve alkoholiziranosti in drugih psihoaktivnih snovi, ker ni bila opravljena toksikološka analiza, glede količine zaužitih psihoaktivnih snovi sledil obsojenčevemu zagovoru. T. i. omilitvena določila sodišču omogočajo, da kazen zapora odmeri pod zakonsko predpisano mejo ali pa uporabi milejšo vrsto kazni, če storilec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem (50. člen in drugi odstavek 51. člena KZ-1). V tem primeru zakon priznanje šteje za posebno olajševalno okoliščino, katere uporaba pa je vedno samo fakultativna.

Očitna ekonomska nerazumnost pogodbe, ki je neposredno povzročila izpad prihodkov družbe C. d.o.o., hkrati pa onemogočila ustrezno odmeno v obliki plačila kupnine, konkretno očitano izvršitveno ravnanje določa kot "drugo goljufivo dejanje", primerljivo s prodajo premoženja po nerealni ceni oziroma sploh brez odmene v pogojih grozečega stečajnega postopka nad družbo kot dolžnikom. V sodbenem izreku je nastajanje velike premoženjske škode upnikom časovno zamejeno od januarja do decembra 2015, kar je v skladu z abstraktnim dejanskim stanom, ki določa prepovedano posledico kot posledico trenutnega izvršitvenega ravnanja, ne izključuje pa, da nastaja sukscesivno, z vsakim mesečnim izostankom plačila najemnin družbi C. d.o.o. kot bivšemu lastniku objekta. Trenutnost izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja pomeni tudi, da prepovedana posledica nastane naenkrat kot neposredna posledica izvršitvenega ravnanja. Pritožba zmotno enači položaja strokovne pomočnice obrambe in izvedenke, saj je prva pomoč obtožencu, da svoj zagovor podkrepi s strokovnimi stališči, druga pa pomočnik sodišča pri razreševanju strokovno zahtevnih vprašanj pri nalogi popolnoma in po res

Bistvo kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 je, da pride do spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj z osebo mlajšo od 15 let z zlorabo storilčevega položaja, ki izvira iz enega od v zakonu določenih razmerij in ki je tudi dejansko vzpostavljeno v določenem časovnem obdobju. Zloraba je v izkoriščanju avtoritativnega položaja tako, da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar ne bi storila brez vpliva storilčevega posebnega položaja. Glede na to se v opisu dejanja zakonski znak zlorabe položaja izraža predvsem v konkretizaciji razmerja med storilcem in osebo, ki je spolno napadena. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. To lahko stori tako, da sam angažira strokovnjaka in sodišču predloži tako (po njegovem naročilu izdelano) mnenje. Teorija in sodna praksa sta si edini, da ima sklicevanje na tako strokovno mnenje le pomen navedb, s katerimi stranka zavzema stališče do določenega vprašanja ali navedb, s katerimi se strokovno postavi po

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kako mora sodišče ravnati takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Kdaj so te vrzeli ali nejasnosti podane, pa je dejansko vprašanje. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, pa je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Glede na podrobno in razumno obrazloženo odločitev o kazni, sodišču tudi ni bilo treba posebej pojasnjevati, zakaj obsojencu ni izreklo kazenske sankcije pod predpisanim zakonskim minimumom. Uporaba omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1 je namreč fakultati

V obeh točkah izreka je res naveden le konec časovnega obdobja, torej da je obsojena kaznivo dejanje storila »do sredine leta 2012«, pri čemer bi po stališču Vrhovnega sodišča natančnejši in doslednejši opis moral vsebovati tudi navedbo o začetku obdobja, ko je bilo dejanje storjeno, da bi torej v opisu bil zajet določen časovni okvir storitve kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno pa je Vrhovno sodišče konkretizacijo te okoliščine presodilo skupaj z obrazložitvijo sodbe, saj sta skladno z ustaljeno sodno prakso opis kaznivega dejanja glede okoliščin, ki ne predstavljajo elementov tega kaznivega dejanja in obrazložitev sodbe celota in se dopolnjujeta. Če v izreku sodbe, kateri od takih sestavin opisa dejanja ni določno opredeljen, je pa ta zanesljivo obrazložena v obrazložitvi, to skladno z navedenim ne pomeni, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ne predstavlja kaznivega dejanja; zato tudi ne gre za kršitev načela zakonitosti.