41. člen KZ

V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pri izpodbijanju odločbe o kazenski sankciji navaja le, da sodišča za primerljiva kazniva dejanja izrekajo milejše kazni, ne navede pa nobene pravnomočne sodne odločbe ali konkretne okoliščine, ki so jih sodišča pri izbiri in odmeri upoštevala, se Vrhovno sodišče do teh navedb ne more opredeliti.

Obrazložitev o zavrnitvi predlaganih dokazov je treba presojati v okviru podrobne, razumne in logične analize drugih izvedenih dokazov.

S tem, ko zagovornica navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, ki po njenem mnenju narekujejo izrek milejše kazni, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakonika iz 41. člena KZ, ampak uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

Sila ni znak kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in ne element zmote.

Za pravilno uporabo milejšega zakona ne zadošča, da je dejanje pravno opredeljeno po novem milejšem zakonu, temveč mora biti tudi rezultat uporabe milejšega zakona za storilca ugodnejši.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti se pravnomnočna odločba o kazenski sankciji lahko izpodbija le, če je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Sodišče pouči (14. člen ZKP) obdolženca in druge procesne udeležence v zvezi z uresničevanjem procesnih pravic, ki jim jih daje Zakon o kazenskem postopku, ne pa v zvezi s pravnimi jamstvi, glede katerih je postopanje policije in sodišča posebej predpisano za posamezni stadij predkazenskega in kazenskega postopka.

Okoliščina, da storilec izvršuje nova kazniva dejanja, kljub temu, da je v kazenskem postopku zaradi drugih kaznivih dejanj, kaže na vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, ki jo sodišče upravičeno upošteva kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni.

Uveljavljanje primernosti izrečene kazni, to je, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije ali na odmero kazni, pravilno upoštevane, ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Če se sodišče v obrazložitvi sodbe ne opredeli do okoliščine, ki bi po mnenju obrambe lahko pripeljala do izreka milejše kazenske sankcije (pogojne obsodbe), ne gre za kršitev v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, lahko pa gre za kršitev pravice do obrambe.

S tem, ko je sodišče pri izbiri kazenske sankcije obsojencu (ki je s svojim ravnanjem udejanil zakonske znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po treh kriterijih, naštetih v določbi prvega odstavka 134. člena KZ) upoštevalo posledice, ki so zaradi njegovega ravnanja nastale oškodovancu, teže poškodb, kot zakonskega znaka kaznivega dejanja, ni štelo za obteževalno okoliščino.

Olajševalne okoliščine iz 2. točke 42. člena KZ kot razlog za omilitev kazni morajo biti tako tehtne, da so vsebinsko enakovredne tistim iz 1. točke - razlagati jih je torej treba restriktivno.

Pri izvedenih pričah gre za dejanski položaj, ko osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu ter o drugih pomembnih okoliščinah, hkrati razpolagajo s strokovnimi znanji, ki jih sodišče sicer potrebuje za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva in ko zato običajno odredi izvedenstvo. Razlika med (absolutnimi) bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in (relativnimi) bistvenimi kršitvami tega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je ta, da se v primeru prvih dejanska ali pravna nepravilnost sodbe domnevata, v primeru drugih pa ju je treba ugotavljati. Zadnje je brez vsebinske obrazložitve kršitve in njenega vpliva na pravilnost sodbe praktično nemogoče.

S tem, ko je državni tožilec v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo izpostavil obteževalne okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ni presojalo, je izpodbijal tudi presojo sodišča glede pomembnosti olajševalnih okoliščin.

Sodišče ni dolžno v vsakem primeru za vsak dokaz preizkušati, ali so ga državni organi pridobili v skladu z zakonom in ustavo. Zgolj opazovanje oziroma nadzor določenega območja oziroma objekta, "zasede" in druge klasične metode policijskega dela še ne pomenijo izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja in sledenja, pri katerem gre za načrtno, dalj časa neprekinjeno ali ponavljajoče se opazovanje osumljenca ali določene osebe z uporabo tehničnih naprav, s katerimi se pridobijo materialni dokazi za potrebe kazenskega postopka.

Besedilo prvega odstavka 289.člena ZKP se po pomenu razteza tudi na dejanja pred razpisano glavno obravnavo.

Stanje zožene zavesti ni sopomenka za močno razdraženost iz prvega odstavka 128. člena KZ in ne njen nujni pogoj. Močna razdraženost je afektno stanje z intenziteto, ki je lahko nižja od intenzitete tega stanja pri zoženi zavesti. Napad, ki po drugem odstavku 11. člena KZ izključuje protipravnost kaznivega dejanja in napad kot povzročitelj močne razdraženosti iz 128. člena KZ se razlikujeta po tem, da se v primeru prvega storilec nanj s kaznivim dejanjem neposredno – istočasno odziva, pri drugem pa te neposrednosti (več) ni.

Odločanje o nesoglasju preiskovalnega sodnika z zagovornikovim predlogom za izvedbo dokazov ni razlog za izločitev sodnika po 4. točki 39. člena ZKP.

Sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe: natančno in določno mora biti obveščen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe in imeti primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Mnenje izvedenca je dokaz, glede katerega, kot za ostale dokaze, velja načelo proste presoje dokazov. Zato sodišče kljub temu, da nima strokovnega znanja, tudi izvid in mnenje izvedenca presoja z vidika njegove popolnosti, logičnosti in prepričljivosti.