234.a člen KZ

Upoštevajoč zahteve načela neposrednosti je ključno, da ima obdolženec učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaza in njegovi verodostojnosti pred razpravljajočim sodiščem, upoštevajoč posebnosti vsakokratnega primera in okoliščin, zaradi katerih je uporaba dokaza ali ocena njegove verodostojnosti sporna. Sodišči se pri ugotavljanju odločilnega dejstva, opreta na več samostojnih indicev. Za takšen položaj je značilno, da morajo "delovati kot en sam indic, s skupno dokazno močjo vseh indicev" (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53384/2014 z dne 11. 11. 2018). Skupna dokazna moč je odvisna od medsebojnega vplivanja posameznih indicev, ki jih je treba vrednotiti skupaj. Ker sta sodišči zavrnili dokazna predloga za branje izvedenskega mnenja in za njegovo zaslišanje, obrambi ni bilo omogočeno, da se učinkovito opredeli do uporabe in verodostojnosti spoornih podatkov. Dokazna ocena, v katero sta sodišči vpeli zavrnitev obeh predlogov, ne omogoča zaključka, da je bilo prikrajšanje obdolženca v zadostni meri uravnoteženo in s tem zadoščeno merilom poštenega postopka.

Pritožnik z navedbami, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano domnevno preslepitveno ravnanje obtoženega, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo načela zakonitosti. Pri tem se sklicuje na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ne obravnava enake procesne situacije. V citirani sodbi namreč opis dejanja ni bil konkretiziran do te mere, da bi bil z dejstvi in okoliščinami opisan tudi zakonski znak preslepitev drugega, tako da ni bilo mogoče ločiti med tem, ali gre za kazensko ali za civilnopravno razmerje. V obravnavanem primeru je zakonski znak preslepitve drugega najprej zapisan v abstraktnem delu opisa dejanja, nato pa je v konkretnem delu opisa opredeljen še z navedbo konkretnega ravnanja obtoženca, in sicer: "da ne obtoženec ne C. C. tega namena [plačati računov] nikoli nista imela, marveč je bil njun namen le, da se v obdobju, dokler zloraba ne bo odkrita, pr

V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovneg

Kaznivo dejanje zlorabe položaja je bilo lahko storjeno najkasneje na dan, ko sta imela osumljenca še zadnji dan funkciji v organih družb. To kaznivo dejanje namreč lahko storijo le osebe pri opravljanju gospodarske dejavnosti, osumljenca kot člana družb torej v očitanem obdobju v letih 2007 in 2008. Kdaj je dejansko prišlo do uvedbe stečajnega postopka kot posledice njunih dejanj, na presojo časa storitve kaznivega dejanja ne vpliva. Kazenski pregon bi za osumljenca, ob upoštevanju desetletnega zastaralnega roka, lahko zastaral dne 22. 9. 2018, vendar je ob tem ugotoviti, da je bila dne 5. 3. 2018 zoper osumljenca vložena zahteva za preiskavo, kar je povzročilo pretrganje teka zastaralnega roka.

V tej zadevi gre za odškodninsko deliktno odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo odgovornost tožene stranke na kaznivo dejanje (131. člen OZ). Zmotno je zapisalo, da je pravna podlaga 243. člen OZ in da gre za poslovno odškodninsko odgovornost. Akitvna legitimacija tožeče stranke izhaja iz notarskega zapisa, ki je povzel pogodbo o delitvi in prevzemu terjatve. Tožena stranka pa je bila s kazensko sodbo pravnomočno obsojena za pomoč pri poslovni goljufiji, da je izročila avtomobil, ki je bil prodan še pred sklenitvijo leasing pogodbe tretji osebi. Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni izvedla ustreznih ukrepov za zmanjševanje škode. Tožeča stranka ne more odgovarjati za ravnanja oziroma opustitve pravnih prednikov v pomenu 243. člena OZ. OZ ne pozna objektivne odgovornosti za možne opustitve pravnih prednikov, ki bi pripeljala do znižanja odškodnine po 243. členu OZ. Predvsem pa je treba toženi stranki odgovoriti, da brez njenega ravnanja, ki je bilo protipravno in kaznivo, do škode, ki jo vtožuje tožeča stranka, ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje se je pri presoji ugovora zastaranja terjatve oprlo na 353. člen OZ, ki urej

Obsojenec je deloval iz ozadja kot tisti, ki je imel oblast nad dejanjem pri izrabljanju in vodenju drugega. V konkretizaciji posrednega storilstva je konkretizirano ravnanje obsojenca pri prikazovanju, da je posel zanesljiv, s čimer je preslepil uslužbence oškodovane gospodarske družbe. Obsojenčevo ravnanje pomeni procesno zlorabo in je pravico, da si izbere zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči, uporabil v nasprotju z njenim namenom zato, da bi dosegel preložitev naroka za pritožbeno sejo. Obsojenec je bil o seji senata pravilno obveščen in sodišče druge stopnje je lahko opravilo sejo senata, čeprav obsojenec na sejo senata ni prišel in na njej ni bil navzoč, ko opravičljivega razloga za nenavzočnost na seji ni izkazal. Sodišče ni kršilo določbe 378. člena ZKP in s tem tudi ne obsojenčeve pravice do obrambe. Obsojenec se je s svojim ravnanjem sam odpovedal navzočnosti na seji, saj za njegovo navzočnost na seji ni bilo nobenih ovir.

Opis izvršitvenega ravnanja, da mu je mogoče očitati naravo preslepitvenih dejanj, mora navajati konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih je mogoče določeno sklepati, da so bila storilčeva aktivna ravnanja ob sklenitvi posla ali tekom njegovega izvajanja, prazna in neresnična (lažna), zamolčanje oz. prikrivanje kot opustitveno ravnanje pa izvršeno v takih okoliščinah, da se je storilec zaradi njih zavedal, da pogodbeni stranki kljub pogodbeni zavezi ne bo mogel izpolniti svojih obveznosti. Preslepitveno ravnanje, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, ni ustrezno konkretizirano, saj omogoča več različnih razlag. Da bi opis obravnavanega kaznivega dejanja zadostil zahtevi po konkretizaciji znaka preslepitve v smislu izvršitvenega ravnanja, bi moral vsebovati najmanj sintezo analize dejanskih okoliščin, kakršno je v pritožbi predstavila državna tožilka, saj se nanaša na prilive in odlive družbe na dveh transakcijskih računih, izvršbe na podlagi sodnih sklepov ter na podatke o izpolnjevanju davčnih obveznosti in obveznosti do delavcev.

Zakonski znak kaznivega dejanja je nastanek premoženjske škode zaradi storilčevega ravnanja. Kaznivo dejanje je dokončano, ko zaradi ravnanja storilca za drugega (banko) nastane premoženjska škoda. Ravnanje oškodovanca, ki sklene zavarovalno pogodbo za primer, da kredit po kreditni pogodbi ni plačan, ne ekskulpira storilca in v ničemer ne zmanjša obsega njegovega ravnanja v odnosu do nastanka škode za stranko, to je za oškodovanca, v konkretnem primeru banko.

V sodbi mora biti ocenjena vsebina tistih dokazov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato sodišče prve stopnje ni dolžno navajati in se opredeljevati do vsakega dokaza, ki ga izvede, sploh če ta nima nikakršne dokazne vrednosti in se ne nanaša na dokazovanje pravno odločilnih dejstev. Zagovorničina stališča, ki jih je predstavila v končni besedi, po vsebini predstavljajo njeno utemeljevanje, zakaj izvedeni dokazi, s tem pa tudi konto kartice, ne dokazujejo obsojencu očitanega kaznivega dejanja, v podkrepitev tega pa je predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke. Takšne navedbe ne morejo predstavljati samostojnega dokaznega predloga, temveč le stališče obrambe glede ugotovljenih dejstev, ki bi jih lahko po njenem mnenju podkrepil izvedenec.

Dovoljenost dokaza iz druge zadeve. Sodba iz druge zadeve kot listinski dokaz.

Prav pa ima pritožnik, ko v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po členu 372 točka 3 ZKP in trdi, da je bil obdolženec za kaznivi dejanji, ki sta opisani v izreku sodbe pod točka 1 - točka 57 in pod točka 2 - točka 17, že pravnomočno obsojen, in sicer s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju 9/2007 z dne 1. 10. 2009, pravnomočno dne 31. 3. 2010 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 548/2007 z dne 8. 12. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 24339/2010 z dne 2. 7. 2010. Ker je takšno kršitev pritožbeno sodišče ugotovilo tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe, in sicer za dejanje opisano pod točka 1 - točka 3, kjer gre za enak očitek kot v točki 57, je tako ob ugoditvi pritožbi v tem delu in po uradni dolžnosti iz izreka sodbe opisana kazniva dejanja izpustilo.

Če je zakonski znak kaznivega dejanja določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanja ne bo ponavljalo. Vključen bo že v del opisa konkretnega dejanskega stanu. Predvsem pri tako imenovanih subjektivnih znakih kaznivega dejanja, kot „z namenom“ ali „vedoma“, ko gre za psihične procese, je opis dovolj opredeljen že z navedbami zakonskih znakov oziroma elementov kaznivega dejanja. Na namen sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Zaključek o obstoju določenega namena je stvar obrazložitve sodbe, ne pa opisa v izreku sodbe. Kršitev dokaznega pravila iz prvega odstavka 355. člena ZKP (da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi) ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker v obravnavanem primeru ne gre za dokaz, na katerega bi se sodba izključno ali v odločilni meri opirala, zatrjevana kršitev določbe 355. člena ZKP ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V skladu z določbo četrtega odstavka 249. člena ZKP

Objektivno ni bilo mogoče pričakovati, da bi obsojenec iz svojih izredno nizkih dohodkov kakor koli uspel poplačati oškodovancem, zato okoliščina, da z oškodovanci ni stopil v stik glede plačila dolgovanega zneska, nima velike teže.

Pri sklepanju pogodb kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi ob sklenitvi (ali izvajanju) pravnega posla izrecno zagotavljal, da bo svoje obveznosti izpolnil, še toliko manj, kadar je nedvomno dogovorjen rok za izpolnitev. Zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da opis dejanja ne vsebuje okoliščin, s katerimi je obdolženi pri oškodovani družbi vzbujal lažni vtis, da bodo obveznosti izpolnjene, kar je razvidno tudi iz poenotene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Zavest storilca o lažnivem prikazovanju, da bodo obveznosti izpolnjene, oziroma prikrivanju, da te ne bodo izpolnjene, pa je mogoče še dodatno izpeljati iz nadaljnjih navedb v opisu dejanja, kjer so konkretizirane specifične dejanske okoliščine oziroma obdolženčeva kasnejša ravnanja, ki se jih je lotil, ne da bi prej ali pozneje poskrbel za poplačilo dolga oškodovane družbe. Pri presoji popolnosti opisa kaznivega dejanja je odločilno, da lahko tudi kasnejša ravnanja obdolženca kažejo na obstoj že prvotnega preslepitvenega namena (naklepa) pri obdolžencu, tj. naklep naknadno objektivizirajo.

Okvir dejstvenega opisa v izreku sodbe, ki ga v bistvenem opredeljujejo okoliščine, da obtoženec kot direktor družbe X d. o. o. ni poravnal računov za gradbene izdelke, ki jih je družba naročila pri oškodovanki, nato pa je nasprotoval postopku izvršbe, ne predstavlja zadostne konkretizacije vseh tako objektivnih kot subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj niso opisane okoliščine, ki bi obtoženčevo ravnanje umestile nad vsebinsko raven kršitve oziroma neizpolnitve civilnopravne (poslovne) obligacije.

V trenutku, ko obsojenec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, je oškodovani družbi nastala premoženjska škoda, kar je tudi trenutek dokončanja kaznivega dejanja oziroma izpolnjenosti objektivnih zakonskih znakov poslovne goljufije. Ne gre zgolj za civilnopravno razmerje med strankama.

Storilec kaznivega dejanja poslovne goljufije je lahko vsakdo, ki dejansko opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na status.

Zastaranje kazenskega pregona se šteje posebej za vsako dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, čeprav se v primeru nadaljevanega kaznivega dejanja vrednosti iz posameznih dejanj, ki so dosegle veliko premoženjsko škodo oziroma korist, in se je storilec zavedal ali hotel, da nastane taka posledica, lahko seštevajo in na tej podlagi uporabi strožja pravna opredelitev.

To, da je obtoženec vse tri družbe personalno obvladal pa še ne pomeni, da družbe medsebojno niso mogle poslovno sodelovati. Res je sicer, kar v svoji pritožbi navaja zagovornik, da je izvedenec izpovedal, da če bi vsi akterji oz. vse povezane družbe medsebojno izpolnjevale obveznosti, kakor so bile zastavljene, bi sistem deloval in do težav ne bi prišlo. Vendar pa je potrebno v zvezi s tem povedati, da predmet obsodilnega dela sodbe ni delovanje sistema kot takega oziroma ustreznosti ali neustreznosti poslovnih odločitev povezanih družb med seboj, temveč odnos navzven, do posameznih oškodovancev, ki so na podlagi pogodb o vezavi depozitov, certifikatov in blagajniških zapisov o sredstvih, deponiranih pri hranilnici, le tej zaupali svoje prihranke oz. sredstva.

V zadevi ne gre le za poslovno tveganje neizpolnitve pogodbe brez izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja v posledici nelikvidnosti družbe C. d.o.o. oziroma za rezultat plačilne nediscipline v času gospodarske krize v gradbeništvu, saj je izveden dokazni postopek take obrambne trditve z zanesljivostjo ovrgel. Ker pritožbeno sodišče sprejema stališče izpodbijane sodbe, da je obtoženi razpolagal z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo terjatev oškodovanca oziroma je imela družba C. d.o.o. v kritičnem obdobju več prilivov kot odlivov, je brezpredmetno pritožbeno zagotavljanje, da je družba C. d.o.o. najprej poravnavala terjatve, ki so zapadle najprej, pa tudi sicer te navedbe pritožnikov niso z ničemer izkazane, vključno s trditvami, da je bilo treba upoštevati zlasti pravice delavcev.