395. člen ZKP

Sodišče je o zakonskem znaku "spravi v zmoto" celovito in logično sklepalo zlasti na podlagi naslednjih ključnih okoliščin: (i) obsojenec je ob prvem obisku oškodovanca dne 28. 8. 2022 slednjemu - ob kazanju velike količine gotovine - zagotavljal, da lahko, v kolikor mu izroči določeno vsoto denarja, tudi sam kaj zasluži; (ii) ob prigovarjanju mu je oškodovanec izročil znesek v vrednosti 500,00 EUR, obsojenec pa mu je istočasno izročil gotovino v vrednosti 750,00 EUR, s čimer je ta zagotavljal in prikazoval donosnost "posla", s katerim se je ukvarjal; (iii) za tem dogodkom je obsojenec oškodovanca še večkrat klical iz različnih (neizsledljivih) telefonskih številk in ga zavajal, da gre za varen ter dobičkonosen posel in ga hkrati nagovarjal na nadaljnje "poslovanje". Že na tej točki je mogoče zaključiti, da opisana ravnanja problematiziran zakonski znak "spravi v zmoto" nedvoumno napolnjujejo, saj so bila usmerjena izključno v ustvarjanje zmotne predstave pri oškodovancu glede dejstva, da bodo vložena sredstva "oplemenitena", s čimer je bil oškodovanec zapeljan.

V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 morajo biti določno konkretizirani naslednji elementi: (i) pravica, ki si jo oseba vzame, (ii) imetje pravice ali prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in (iii) samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Res je, da v kolikor se posameznik zaveda, da mu pravica ne gre, že pojmovno ne more iti za kaznivo dejanje samovoljnosti, vendar slednje ni primer konkretne zadeve. V opisu je namreč jasno navedeno - in tudi ponazorjeno s konkretnimi okoliščinami - da je obsojenec mislil, da mu pridržna pravica nad osebnim avtomobilom v razmerju do zasebnega tožilca pripada (njegovo subjektivno prepričanje oziroma zavest), kar predstavlja eno izmed predvidenih alternativnih oblik, ki za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje,

Ker razlogi sodbe institucionalno sledijo njenemu izreku, ki pri obsodilni sodbi po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, vsebuje opis (navedbo) dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja in tistih, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, je jasno, da se bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma nanaša na prvostopenjsko in ne na drugostopenjsko sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki s sodbo odloča o dokazovanih dejstvih in okoliščinah kot so opisana v obtožbi po 2. točki prvega odstavka 263. člena oziroma po prvem odstavku 434. člena ZKP, medtem ko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi, glede katere se je po prvem odstavku 395. člena ZKP dolžno izjaviti tako, da v obrazložitvi sodbe presodi njene navedbe. Po drugem odstavku 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Dokazovanje poteka po tretjem odstavku 329. člena ZKP po predlogih strank in zagovornika ter po uradni dolžnosti sodišča, v obeh primerih pa po domnevani predhodni oceni o potrebnosti dokazovanja z vidika popolno in pravilno ugotovljenega deja

Na ravni opisa kaznivega dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka zmožnosti plačevanja preživnine ni potrebno, da bi ta vseboval natančen obseg virov sredstev storilca, temveč za popoln opis zadostuje že navedba virov finančnih sredstev oziroma že pridobljenih finančnih sredstev, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal (na primer, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, da je priložnostno delal, da je razpolagal s prihranki in podobno). Glede na navedeno izhodišče je problematiziran zakonski znak v obravnavanem primeru v opisu dejanja z navedbo "da je obsojenec imel prihodke in bil delovno zmožen" še v zadostni meri konkretiziran. Sodišči sta izhajali iz pravilnega materialnopravnega izhodišča in ustrezno uporabili določbo četrtega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Glede na ugotovljeno dejstvo, da je obsojenec v času teka zastaralnega roka izvršil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali kazen do treh let zapora, je pravilen zaključek sodišč, da je obsojenec s tem v relevantnem obdobju izvršil hujše kaznivo dejanje. Ključen za

Naloga sodišča druge stopnje, ki v pritožbenem postopku izvaja kontrolno vlogo, ni ponavljanje razlogov prvostopenjske sodbe, temveč da presodi pritožbene navedbe in nanje odgovori. To pa velja izključno za tiste pritožbene navedbe, ki so pravno relevantne in za odločitev pomembne. Dolžnosti opredelitve ni glede tistih navedb, ki so irelevantne ali očitno neutemeljene. Obenem obstaja v sferi vlagatelja pritožbe dolžnost, da svoja pritožbena izvajanja določno substancira - to pomeni, da skladno z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka pritožnik že pojmovno ne more uspeti s posplošenimi (teoretičnimi) izvajanji, ne da bi pri tem konkretiziral in obrazloženo pojasnil kršitve, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje.

Obdolženec potencialno koristna dejstva, na glavni obravnavi praviloma navaja v njegovem zagovoru iz prvega odstavka 324. člena ZKP, medtem ko so dokazi, ki bi mu utegnili koristi predmet ustreznega predloga v dokaznem postopku, o katerem mora sodišče po tretjem in četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti. Ker pa so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije po 125. členu Ustave, vezani (le) na ustavo in zakon, in ker sodišča pri presoji materialno pravnih ali procesno pravnih odločilnih dejstev po prvem odstavku 18. člena ZKP niso vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, niti ustrezno sestavljenemu dokaznemu predlogu, brez predhodne presoje njegove utemeljenosti niso dolžna slediti. So pa zato po sedmem odstavku 364. člena ZKP dolžna zavrnitev dokaznih predlogov vsebinsko obrazložiti. Drugače od presoje razlogov sodišča prve stopnje je treba pri presoji razlogov sodišča druge stopnje, izhajati, da to o navedenem dokaznem predlogu neposredno ni odločalo, temveč je v 5. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe najprej povzelo vložnikovo pritožbeno grajo zavrnitve dokaznega predloga s strani sodišča prve stopnje, nakar je v 6. točki obrazložitv

Naloga zunajobravnavnega senata kot drugostopenjskega organa ni v ponovni presoji obstoja vseh pogojev za pripor, neodvisno od pritožbenih navedb, temveč da skrbno presodi pritožbene navedbe in nanje argumentirano odgovori.

Iz utrjene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da pravici do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ustreza obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedbe zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi 395. člena ZKP sodišče druge stopnje dolžno, da v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi pritožbene navedbe in navedbe kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Da mora biti vsaka sodna odločba obrazložena, izhaja tudi iz vsebine 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj je obrazložena sodna odločba neločljiv del poštenega postopka. Ravnanje sodišča ne ustreza poštenemu postopku, če enostavno ignorira navedbe stranke, ki so takšne, da bi v primeru, če bi bile utemeljene, odločilno vplivale na izid postopka. Pravno jamstvo iz 25. člena Ustave je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obr

V opisu so popolnoma zadostno, celo zelo podrobno in razločno, zajeta vsa odločilna dejstva, s katerimi je zakonski znak preslepitve nazorno in konkretno opisan. V opisu kot celoti so najprej napolnjene objektivne značilnosti poslovne goljufije: (1) lažno prikazovanje in prikrivanje dejstev, (2) zmota pri tistem, ki razpolaga s premoženjem, (3) razpolaganje s premoženjem in (4) premoženjska škoda oziroma premoženjska korist. Obsojenec je oškodovancu z opisanimi ravnanji lažno prikazoval, da je njegovo finančno stanje dobro ter da bodo plačila izvedena, in svoje slabo finančno stanje - to je ustrezno ponazorjeno s stanjem na bančnih računih - prikrival. S tem je pri oškodovancu povzročil zmotno predstavo o obsojenčevem finančnem stanju in realizaciji plačil, oškodovanec pa je posledično v zmoti v svojo škodo razpolagal s premoženjem, ko je z deli kot podizvajalec pri obsojencu nadaljeval. Preslepitveni namen kot subjektivna značilnost poslovne goljufije, torej zavest obsojenca o tem, da kljub danim zavezam do poplačila izdanih računov ne bo prišlo, je iz opisa izkustveno razviden zlasti iz okoliščin, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da na njegovih bančnih računih ni do

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz predhodnih odločb, s katerimi so bila določena vprašanja že preizkušena. Prav tako naknadna sodna kontrola ni namenjena ponavljanju vsebine sodnih oziroma tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, ki jo je sodišče v obravnavanem primeru opravilo in v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe tudi zadostno in razumno obrazložilo. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da je vprašanje izzivanja kriminalne dejavnosti v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki je odvisno od presoje dejstev in okoliščin, v katerih so delovali tajni delavci. Za presojo, ali je v določenem primeru prišlo do izzivanja kriminalne dejavnosti, so vzpostavljena objektivno - subjektivna merila. Posameznikova pripravljenost izvršiti kaznivo dejanje se na primer ocenjuje na podlagi njegove predkaznovanosti, njegove seznanjenosti z okoliščinami in načini izvršitve kaznivega dejanja, njegove vztrajnosti izvršiti kaznivo dejanje ter samoinicijativnega ravnanja v smeri njegove izvršitve. Poleg tega je treba objektivno oceniti, kakšni st

Sodišču prve stopnje se do predloga za izločitev dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku in o katerem sta prvo in drugostopenjsko sodišče odločili s posebnim sklepom, v sodbi ni treba ponovno opredeljevati. Višje sodišče lahko o nezakonitosti dokazov odloča dvakrat: v primeru pritožbe zoper sklep predsednika senata v fazi predobravnavnega naroka in pri preizkusu pritožbe zoper sodbo. Obseg presoje pri preizkusu sodbe se od preizkusa v fazi predobravnavnega naroka razlikuje, saj je lahko višje sodišče soočeno z drugačnim dejanskim stanjem, ugotovljenim na glavni obravnavi, poleg tega mora na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti. Na navedbe v pritožbi zoper sodbo, ki so identične navedbam iz pritožbe zoper sklep iz faze predobravnavnega naroka, je v predmetni zadevi višje sodišče odgovorilo s sklicevanjem na razloge prejšnjega sklepa. Navedeno ne pomeni, da je senat višjega sodišča preizkušal sklep, izdan v fazi predobravnavnega naroka. Izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zato ni podan. Obseg obrazložitve, ki jo mora sodišče podati v odgovor, je odvisen od navedb, ki jih je v predlogu za izloč

V času storitve kaznivih dejanj iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je veljal KZ-1, ki je po prenovi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah (Ur. l. RS, št. 9/11 z dne 14.11.2011) v prvem odstavku 170. člena določal kot kaznivo tisto ravnanje, pri katerem je storilec prisilil osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenem spolnem ravnanju tako, da je uporabil silo ali da ji je zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri takšnem zakonskem opisu bistvo uporabljene sile ni bilo v njeni vsebini oz. specifičnosti, temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Po opisu dejanja v 1. točki drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je bila vsebina uporabljene sile v teži obsojenčevega telesa, ko je legel na oškodovanko in se ta ni mogla osvoboditi, v 2. točki tega dela izreka pa v obsojenčevem predhodnem nasilnem naslonu oškodovanke na ploščice v kopalnici in s pritiskom njenega telesa ob ploščice. Da pri takšnih opisih uporabljena sila ne bi bila podana, je zmotno, kot je zmotno vložničino zatrjevanje, da oškodovanka po opisani uporabi sile, v spolno občevanje ni

Pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih sme obramba izpodbijati domnevo zakonitega delovanja organov v predkazenskem postopku, sodišče pa je dolžno v dokaznem postopku prepričljivo ugotoviti, ali je (z odreditvijo in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov) prišlo do nedopustnih posegov v ustavne pravice osumljencev ali ne. Iz konkretnih dejstev artikulirana narava in teža kaznivih dejanj, pripisanih osumljencem v organizirani hudodelski združbi, katere članom so poznane metode »klasičnega« policijskega preiskovanja, zaradi česar so pri izvrševanju kaznivih dejanj scela previdni, zadosti zahtevi subsidiarne uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov in utemelji sorazmernost posegov v pravico do zasebnosti osumljencev, ki se mora umakniti javnemu interesu odkrivanja in preganjanja nevarnih in organiziranih oblik kriminala. Srž naknadne sodne kontrole zakonitosti odredbe za hišno preiskavo je v preizkusu, ali je dokazni standard (utemeljenih razlogov za sum) zadostno utemeljen v obrazložitvi odredbe, s čimer je sklepanje o obstoju verjetnosti, da se izvršuje kaznivo dejanje, naknadno preverljivo. Dobrina, zavarovana z inkriminacijo 175. člena KZ-1, je spolna samo

Vsebino izjave osumljenca v uradnem zaznamku, sestavljenem na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, sme sodišče uporabiti v luči presoje verodostojnosti obdolženčevega zagovora. Pri telesnih poškodbah velja, da jih ni moč vnaprej odmeriti, zato se šteje, da je storilec, ki je vedoma in hote napadel telo drugega, imel v naklepu (vse) poškodbe, ki jih je z napadom povzročil (t. i. splošni naklep - dolus generalis).

Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča velja, da pri odločanju o podaljšanju pripora ni nobene potrebe po vnovičnem obširnem naštevanju posameznih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj po ponavljanju celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Bistveno je, da sodišče utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora (znova) presodi, da pri tem upošteva zlasti morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.

Svoboda izražanja ima tudi omejitve. Te se ne nanašajo na kategorije oseb (omejitve ratione personae), ampak samo na izčrpno naštete legitimne cilje (omejitve ratione materiae). Dopustne so samo pod naslednjimi pogoji: 1) biti morajo določene v zakonu, 2) biti morajo nujne v demokratični družbi (kar pomeni, da jih mora narekovati pereča družbena potreba (pressing social need) in 3) konvencijsko dopustne so le tiste, ki stremijo k ciljem, opredeljenim v drugem odstavku 10. člena EKČP. Pravica do svobode izražanja je ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva - 34. člen Ustave ter varstva osebnostnih pravic – 35. člen Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ustavno sodišče je upoštevajoč odločbe ESČP določilo meje posega v svobodo izražanja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril: 1). prispevek k razpravi v splošnem interesu, 2. položaj osebe na katere se objava nanaša in kaj

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec kot edini tožilec, ki sme vložiti to izredno pravno sredstvo, vselej stranka ali nasprotna stranka, tudi če gre za kazenski postopek, ki je tekel na podlagi zasebne tožbe ali obtožnega akta oškodovanca kot tožilca. Obsojenka je sumila na ponarejenost podpisov, to pa ne zadošča za t.i. dokaz dobre vere, da so bili podpisi ponarejeni, ker obsojenka pri podpisnikih svojega suma ni preverila. Bolj kot to pa je odločilno, da obsojenka v zagovoru ni ponudila nobenega dokaza oziroma ni navedla utemeljenega razloga, na podlagi česa je svoje prepričanje o ponarejanju podpisov pripisala prav zasebnemu tožilcu. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve določno obrazložiti. Pritožbeno sodišče ne izvaja samostojne dokazne ocene, temveč presoja pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje, pri čemer ravna po prvem odstavku 395. člena ZKP.

Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pritožbenih trditev v zvezi z neobstojem zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in neobstojem utemeljenega suma, pa konkretno ni presodilo, temveč je v povezavi s presojo pripornega razloga begosumnosti navedlo le, da je pri obdolžencu "nedvomno podan utemeljen sum storitve težjega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1". Pritožbeno sodišče tako po vsebini ni presodilo vseh pritožbenih navedb, s čemer je kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP v povezavi s pravnim jamstvom iz 25. člena Ustave.