VSL Sodba in sklep II Cp 1439/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in prva tožena stranka trpita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik je zoper dedinje denacionalizacijskega upravičenca dr. A. A. oziroma njihove pravne naslednike vložil tri ločene tožbe za plačilo provizije za zastopanje v denacionalizacijskem postopku pred Upravno enoto ... po pooblastilu B. B. od 1999 do preklica pooblastila 2013 in drugih stroškov, ki niso povezani z denacionalizacijo.

2Dne 23. 1. 2017 je bila vložena tožba I P 34/2017 zoper pravne naslednike pokojne C. C. (zoper njeno dedinjo D. D. in zoper E. B. in F. B. ter G. G. - pravne naslednike B. B. t.j. druge dedinje pokojne C. C.) za plačilo nanjo odpadlega 1/3 deleža 14 % provizije od osnove 51.695.000 EUR v višini 2.412.433 EUR, zmanjšano za 29.880 EUR (čisti dobiček HE X. v času 1. 8. 2008 do 31. 12. 2015), to je za 2.382.553 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe.

3V zadevi I P 585/2018 je bila tožba vložena 12. 11. 2018 zoper pravne naslednike pokojne B. B. (zoper dva dediča: E. B. in F. B. ter G. G.), za plačilo nanjo odpadlega 1/3 deleža 14 % provizije od osnove 51.695.000 EUR ter določenih stroškov, ki niso vezani na denacionalizacijo, skupaj za 1.620.246,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe.

4V zadevi I P 586/2018 je bila tožba vložena 12. 11. 2018 zoper (dediče pokojne) D. D. (umrla med pravdo) oziroma njene dediče, ki so vstopili v pravdo, za plačilo nanjo odpadlega 1/3 deleža 14 % provizije od osnove 51.685.000 EUR in določenih stroškov, ki niso vezani na denacionalizacijo, v skupni vrednosti 2.274.699,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe.

5D. D., ki je med pravdo umrla in so jo nadaljevali njeni dediči, je 11. 6. 2020 zoper tožnika vložila eventuelno nasprotno tožbo za znižanje provizije (na 00 EUR, po spremembi nasprotne tožbe na 73.119,52 EUR).

6Sodišče prve stopnje je vse štiri pravde združilo v skupno obravnavo pod I P 34/2017. Z izpodbijano odločbo je odločilo o vseh tožbenih zahtevkih. Zaradi jasnosti je za tožnika in toženca po nasprotni tožbi uporabljalo izraz tožnik, za pravdno stranko: "dedinje po pokojni D. D." izraz prva toženka, za pravdno stranko: "E. B." (dedič pokojne B. B.) izraz drugi toženec, za pravdno stranko "F. B." (druga dedinja pokojne B. B.) izraz tretja toženka in za pravdno stranko "G. G." izraz četrta toženka. Enako poimenovanje pravdnih strank bo uporabilo tudi pritožbeno sodišče.

7Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenih zahtevkih tožnika po dovoljeni spremembi tožbe z dne 20. 10. 2023. Spremembe tožbe iz osme pripravljalne vloge tožnika v združenem postopku z dne 25.1.2024 ni dovolilo (sklep pod točko I izreka).

8O zahtevkih zoper pravne naslednike pokojne C. C. (prvotna zadeva I P 34/2017) je odločilo v točki II izreka, tako da so dedinje med pravdo umrle D. D. (prva tožena stranka) tožniku dolžne solidarno plačati 189.813,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2015 naprej, drugi toženec in tretja toženka vsak po 94.906,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2016. V presežku je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko (do 1.818.321,91 EUR, to je za 1.628.508,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), zoper drugega in tretjo toženko (za vsakega do 909.106,95 EUR, to je za 814.253,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in v celoti tožbeni zahtevek zoper četrto toženko zavrnilo.

9O zahtevkih v prvotni zadevi I P 585/2018 (zoper pravne naslednike B. B.) je odločeno v točkah III - V izreka. Sodišče je v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zoper drugo do četrto toženo stranko - za solidarno plačilo 2.874.337,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2016 in pravdne stroške (točka III izreka), prvi podredni tožbeni zahtevek zoper drugo do četrto toženo stranko za plačilo 2.874.337,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za pravdne stroške po deležih, odpadlih na posameznega toženca (točka IV izreka), ter drugi podredni tožbeni zahtevek zoper drugo in tretjo toženo stranko za plačilo 2.874.337,41 EUR, in sicer za vsakega do 1/2 (po 1.437.168,70 EUR), za zakonske zamudne obresti od 24. 11. 2016 ter za pravdne stroške (točka V).

10o zahtevku zoper D. D. (prvotna zadeva I P 586/2018) je odločilo v točki VI izreka tako, da so tri dedinje D. D. dolžne tožniku solidarno plačati 246.627,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2015 naprej. V presežku (do zneska 3.528.790,25 EUR, to je za 3.282.163,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

11Tožbeni zahtevek za znižanje plačila na 73.119,52 EUR je v celoti zavrnilo (točka VII izreka).

12O stroških postopka je odločilo v točki VIII izreka po temelju tako, da je tožnik dolžan povrniti toženim strankam 83 % njihovih priznanih pravdnih stroškov, tožene stranke pa povrniti tožniku 17 % njegovih priznanih pravdnih stroškov.

13Pritožbo vlagajo tožnik osebno in po dveh pooblaščencih ter prva tožena stranka.

Pritožba tožeče stranke

14Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper vse točke izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Predlaga, naj višje sodišče po razpisu glavne obravnave in ponovitvi ter dopolnitvi dokaznega postopka sodbo spremeni tako, da se dovoli sprememba tožbe in ugodi tožbenim zahtevkom tožeče stranke, ali razveljavi v točkah II do VIII in izda vmesna sodba. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Predlaga izdajo popravnega sklepa zaradi navedbe podatkov tožnika v uvodu odločbe (fizična oseba namesto s. p.), podrejeno tudi v tem delu vlaga pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in prekoračitve zahtevka.

Tožnik v laični pritožbi zahteva, da se osebna pritožba obravnava primarno, pritožbi pooblaščencev pa sekundarno. Poudarja, da v sodbi nista bili upoštevani dve najpomembnejši dejstvi. Napačna je razlaga, da je bil tožnik s pooblastili upravičenk pooblaščen le za gozdove in odškodnine SOD. Ponovno opozarja, da je bila cenitev z dne 14. 3. 2000 cenitev tržne vrednosti.

Pridružuje se navedbam pooblaščencev glede napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja o dogovorjeni osnovi za plačilo provizije. Sodišče jo je nepravilno ovrednotilo. Dogovorjena je bila 14 % provizija (nagrada za opravljeno delo) od celotne tržne vrednosti vrnjenega premoženja in od celotnega (vrednostno) povečanega premoženja. Tak je bil zapis z dne 20.9.2002 (ki ga sodišče enostransko in napačno oceni) in volja strank. Ker zmotno ni ugotavljalo in ovrednotilo celotne tržne vrednosti na dan prenehanja pooblastila pritožniku (13. 11. 2013), ni ugotovilo odločilnih dejstev. Posledično mu je prisodilo prenizko provizijo. Izhodišče 10 mio DEM, preračunano v EUR, po zapisu z dne 20. 9. 2002, je napačno, ker je šlo le za en segment dogovora in ne za edino osnovo za obračun provizije. Takrat še niso bili znani vsi podatki in končna vrednost vrnjenega premoženja. Vrednost odškodnin od SOD v višini 5.299.000 EUR je nepravilna in v nasprotju s sodbo arbitražnega sodišča na Dunaju (6.454.446 EUR). Vse listine je pred obravnavo dostavil v spis. Sodišče jih ni upoštevalo, a bi jih po načelu iskanja materialne resnice moralo.

Opozarja na obseg opravljenega dela v korist dedinj. Vrnjeno je bilo ogromno premoženje v skupni vrednosti najmanj 77.928.082 EUR na dan 13. 11. 2013, upoštevaje sedanjo tržno vrednost so samo gozdovi vredni 108 milijonov.

Sodišče je zanemarilo rezultate 14-letnega dela tožnika in izničilo njegovo delo, ker kljub predloženi listinski dokumentaciji ni ugotavljalo vrednosti pridobljenega premoženja za dedinje. Zaradi ugotavljanja tržne vrednosti premoženja na dan 13. 11. 2013 se postopek ne bi bistveno zavlekel. Ugotovljena provizija za gozdove in odškodnine bi bila kvečjemu podlaga za vmesno sodbo, ne pa za končno odločitev o stvari.

Sodba je nerazumljiva. Po eni strani sodišče ni upoštevalo dosežkov tožnika pri povečanju vrnjenega premoženja, kar je za dedinje predstavljalo veliko dodano vrednost, za tožnika pa velik napor za dosego rezultata. Po drugi strani mu priznava ogromen obseg opravljenega dela (stran 17 sodbe).

Materialnopravno zmotne so odločitve o vsebini pogodbe, o osnovi za izračun provizije ter o stroških, ki niso povezani z denacionalizacijo. Šlo je za podjemno pogodbo (dogovorjeno plačilo po uspehu, tožnikov prevzem plačila stroškov z denacionalizacijo) in ne za mandatno pogodbo.

Dokazan je tožnikov odločilni prispevek pri vodenju denacionalizacijskega postopka. Provizija 14 % od tržne vrednosti vrnjenega premoženja je premo sorazmerna z opravljenim delom, pravična in skladna v primerjavi s procentom provizij za podobna dela (15 - 20 %). Uspešno tožnikovo 14-letno delo je nerazumno ovrednoteno. Upoštevano je le 13 % denacionalizacijskega premoženja, ki so ga prejele upravičenke. Odločitev je protispisna - nima podlage v listinskih dokazih v spisu. Ob priznanem dejstvu, da je ves denacionalizacijski postopek vodil le pritožnik, ki je iz minusa v letu 1999 v 14-tih letih pridobil premoženje v različnih oblikah v višini vsaj 79.928.082 EUR, utemeljeno pričakuje dogovorjeno 14 % provizijo od celotne tržne vrednosti na 13. 11. 2014. 79 mio EUR premoženja po stanju na dan 13. 11. 2013 je bilo doseženo zgolj po njegovi zaslugi. Omejevanje nagrade na fiksen znesek iz leta 2000 je nesprejemljivo.

Za stroške, ki niso neposredno povezani z denacionalizacijo, je bil dogovor, da se poračunajo ob koncu postopka, v skladu s prakso vodenja denacionalizacijskega postopka. Torej ne morejo zastarati. Vztraja, da jih sodišče prizna in odmeri v obračunani višini 197.760 EUR in jih prišteje h končnemu znesku provizije (stran 55-57, točka 77 in 78 sodbe).

Nepravična je delitev stroškov postopka - pritožnik 17 %, toženci 83 %. Procent ne more biti dokončen, ker bo višina provizije še predmet nadaljnjih postopkov.

Komentira odločitev o darilni obljubi in o znižanju provizije.

Graja kršitve pravil postopka. Neutemeljeno in neobrazloženo so zavrnjeni dokazni predlogi za postavitev izvedencev ekonomske, finančne, gozdarske in gradbene stroke ter za vrednotenje podjetij, za zaslišanje strokovnjakov različnih strok, ki so izdelali izvedeniška mnenja, nujna za ovrednotenje tržne vrednosti vrnjenega premoženja in za ugotovitev dejanske vrednosti premoženja. Napačno so ocenjeni dokazi (izpovedba tožnika, njegove žene ter izjava iz 2002).

Sodba je pomanjkljiva. Našteva in pojasnjuje zahtevke, ki so bili neobrazloženo ali neutemeljeno zavrnjeni. Ni razlogov o pravi volji strank (v naravi pridobiti čim več premoženja), o ostalih virih premoženja, ki so jih upravičenke prejele od 1999 - 2013 (14 let). Tožbeni zahtevek po vseh tožbah je znašal 10.767.120 EUR. S sodbo mu je skupno prisojen znesek 626.254,11 EUR, zavrnjeno zoper vse tožence 8.599.263,17 EUR. Iz razlogov (str. 40) izhaja, da je sodišče tožniku priznalo znesek 1.457.668,63 EUR, od tega zneska odštelo še prejeta plačila v višini 872.318,09 EUR. Ni pojasnjeno - obrazloženo, zakaj so bili zahtevki zoper tožence zavrnjeni.

V sodbi je računska napaka: po seštevku zavrnjenih zneskov v izreku (8.599.263,17 EUR) v primerjavi s priznanim zneskom (1.457.668,63 EUR - str. 40 sodbe) bi moral biti vtoževani znesek 10.056.931,80 EUR in ne 10.039.771,06 EUR, kot izhaja iz obrazložitve.

Pooblaščenca tožeče stranke v pritožbah navajata, da se tožeča stranka ne strinja s tem, da sodišče ni dopustilo spremembe tožbe z dne 25. 1. 2024. Sodba je oprta na logično nevzdržno dokazno oceno (8. člen ZPP), ni podprta z razumnimi pravnimi argumenti. Sodišče je odločalo samovoljno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje po trenutno izvedenem dokaznem postopku bi morala biti izdana vmesna sodba, pretežno zavrnilna sodba je napačna, predlagani dokazi o višini zahtevka (zlasti izvedenci) niso izvedeni.

Nepopolno in pomanjkljivo so povzete bistvene navedbe in zaključna beseda tožeče stranke. Sodišče ni (obrazloženo) odgovorilo na nekatere pomembne trditve tožeče stranke (kršena je pravica do poštenega sojenja), prezrlo najbolj pomembne trditve o vsebini in dopustni kavzi pogodbe, o osnovi za obračun provizije in roku plačila. Ni ugotovilo in obrazložilo odločilnih dejstev o skupnem namenu pogodbenih strank in dopustni kavzi pogodbenega razmerja, ali pa so razlogi o njih nejasni, sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z izvedenimi dokazi (absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Prezrto je tožnikovo pogodbeno sodelovanje s pravnimi naslednicami upravičenca od 1999 do 13. 11. 2013. Zmotna je presoja, da je spornih le pet vprašanj (stran 26 sodbe).

Ni uporabilo drugega odstavka 214. člena ZPP za neprerekane trditve tožeče stranke o dopustni podlagi pogodbene obveznosti in o upoštevanju tržne vrednosti vrnjenega premoženja na dan prenehanja pogodbe kot osnovi za obračun provizije.

Napačno so v celoti zavrnjeni primarni in oba podredna tožbena zahtevka zoper pravne naslednike B. B. - točka III, IV in V izreka. Od priznanega zneska 379.627,04 EUR je pravnim naslednikom B. B. priznalo znesek do višin 246.627,06 EUR, zmotno in samovoljno odštelo izročeni znesek posojila B. B. v višini 732.109 EUR in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločitev je dejansko in pravno zmotna (v nasprotju z določili 311. do 314. člena OZ) ter obremenjena z bistvenimi kršitvami postopka (prvi odstavek 2. člena ter tretji odstavek 324. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Sprejeta je mimo zahtevka tožencev - brez njihove izjave o pobotu in brez pravilno oblikovanega (tridelnega) izreka. Sodišče je prezrlo umik pobotnega ugovora druge do četrte toženke in navedbe tožnika, da je neutemeljen. Drugi in tretja toženka nista dediča posojilne terjatve B. B. (izkazati bi jo morala s sklepom o dedovanju). Uveljavljanje pobotnega ugovora je zastaralo v petih letih od vložitve tožbe v zadevi IP 585/2018, na kar je tožnik opozarjal že med postopkom.

Napačni so razlogi in odločitev o nesklepčnosti tožbe zoper četrto toženo stranko. Njena pasivna legitimacija je podana. Prezrte so tožbene navedbe o singularnem nasledstvu (vloga tožeče stranke z dne 9. 11. 2023) po B. B. na podlagi darilne pogodbe z dne 5. 12. 2013 in pripoznava tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (vstop četrte toženke kot aktivne stranke v združeno pravdno zadevo). Gre za solidarno ali nedeljivo obveznost (prvi odstavek 395. člena in prvi odstavek 416. člena OZ). Zahtevek ni nesklepčen. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je pri zavrnitvi tožbenega zahtevka napačno uporabljeno materialno pravo.

Ni ocenjeno bistveno predhodno vprašanje: vsebina pogodbenega obligacijskega razmerja med tožnikom in pravnimi naslednicami denacionalizacijskega upravičenca od avgusta 1999 (ustni dogovor med tožnikom in B. B. v imenu vseh treh pravnih naslednic denacionalizacijskega upravičenca, spremenjen z notarsko podpisano izjavo z dne 20. 9. 2002 in konkretiziran s 70 podpisanimi pooblastili tožniku) do prenehanja 13. 11. 2013 (enostranski odstop pravnih naslednic denacionalizacijskega upravičenca od pogodbe in preklic vseh danih pooblastil). Materialnopravno zmotno, protispisno in pomanjkljivo (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče brez razumnih pravnih argumentov in logično vzdržne dokazne ocene (kršitev 8. člena ZPP) zmotno presodilo, da je šlo za čisto mandatno razmerje; da spor izvira zgolj iz postopka vračanja premoženja v upravnem postopku pod opr. št. 321-56/92-6 in da je bila provizija priznana le od premoženja, ki je zajeto izključno v izjavi z dne 20. 9. 2002. Posledično zmotno ni ugotavljalo obsega in višine drugih koristi, ki naj bi jih v postopku denacionalizacije ali v zvezi z njim prejele dedinje denacionalizacijskega upravičenca.

Tožnik je zatrjeval, dokazoval in z izvedenimi dokazi dokazal bistvene sestavine ustno sklenjene pogodbe z B. B. (15. člen OZ oz. 26. člen ZOR): - predmet pogodbe in obseg dogovorjenega dela (delo v vseh denacionalizacijskih postopkih do njihovega uspešnega zaključka in vsa dodatna opravila, potrebna za dosego skupnega pogodbenega interesa obeh pogodbenih strank, to je vse potrebno delo za uspešno nadaljevanje in zaključek vseh postopkov za vrnitev podržavljenega premoženja, plačilo odškodnin, uporabnin in dosego drugih koristi pred upravnimi organi ter v pogajanjih z zavezanci za vračilo po določbah Zden); - dogovor o plačilu provizije v višini 14 % od tržne vrednosti vsega uspešno vrnjenega premoženja, ki se bo ugotovila ob nastanku obveznosti (znesek 10 mio DEM je bil le osnova za obračun, upoštevaje tedanje - v letu 2002 - tržne vrednosti gozdov, tožbeni zahtevek je izhajal iz tržne vrednosti v času prenehanja pogodbe - leta 2012, to je 35 mio EUR); - dogovor o nastanku obveznosti plačila provizije s trenutkom, ko bodo končani vsi postopki, dogovor o tožnikovem prevzemu vseh stroškov, povezanih z denacionalizacijo od 20. 9. 2002 naprej in s tem o prevzemu vsega rizika za obligacijo uspeha pogodbeno dogovorjenega dela. V okviru trditvene in dokazne podlage tožnika bi sodišče lahko pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je bila pogodba s tako vsebino in bistvenimi elementi realizirana. Sprejeta odločitev, oprta na trditve tožene stranke, da je šlo za čisto mandatno pogodbo in da spor izvira le iz denacionalizacijskega postopka vračanja premoženja pred upravno enoto, je zmotna in neobrazložena.

Sodišče ni ugotavljalo kavze - skupnega namena pogodbenih strank, čeprav je to ključnega pomena za odločitev o temelju zahtevkov. Napačno je upoštevalo samo zapisano izjavo z dne 20. 9. 2002, zmotno uporabilo prvi odstavek 99. člena ZOR namesto drugega odstavka tega člena. Poiskati bi moralo skupni namen pogodbenikov, izjavo z dne 20. 9. 2002 vključiti v celoten pogodbeni odnos in jo šele nato razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Ker je izjavo pripravila sama B. B., je treba morebitna nejasna določila razlagati v korist tožnika (člen 100 ZOR).

Tožnikovo razlago o dogovorjeni tržni vrednosti kot osnovi za obračun provizije podpira že besedna razlaga izjave z dne 10. 9. 2002 (brati je treba celoten zapis, da: "… se za obračun provizije vzame vrednost 10 mio DEM in se provizija plača tako, kot za odškodnino za ostalo premoženje" - to je po tržni vrednosti ob koncu postopka), sistematična razlaga denacionalizacijskih predpisov (upravičenci imajo največji interes za vračilo v naravi, ki pomeni vračilo tržne vrednosti; in teleološka razlaga (skupen namen obeh pogodbenih strank za vračilo čim večje vrednosti premoženja), kar je samo po sebi hkrati tudi vsebina dogovora v smislu drugega odstavka 99. člena ZOR.

V okviru konsistentne trditvene in dokazne podlage tožeče stranke, na podlagi 8. člena ZPP v zvezi s 7. in 215. členom ZPP, bi moralo sodišče z gotovostjo ugotoviti pravo voljo in skupni namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe z dne 20. 8. 1999 in njeni spremembi s podpisano izjavo z dne 20. 9. 2002. Vendar se ni spustilo v obravnavanje. Zanemarilo je dejansko vprašanje - življenjsko povezanost tožnika in njegove družine z dedinjami. S strani toženih strank zatrjevana causa solvendi ne ustreza pravi volji in dejanskemu skupnemu namenu pogodbenih strank.

Pritožba opisuje okoliščine iz leta 2002, ki po pritožbeni oceni kažejo, da sta imeli pogodbeni stranki dogovorjen skupni dopustni namen in interes - vračilo premoženja v naravi, ki pomeni vračilo tržne vrednosti (tožnik se je zavezal za dogovorjeno plačilo uspešno zaključiti vse postopke v zvezi z vračanjem nacionaliziranega premoženja in s tem doseči čim večjo premoženjsko korist, kar je bil tudi osnovni interes dedinj).

Vsebina in realizacija pogodbenega razmerja (plačilo za vodenje postopkov, obračun vseh tožnikovih stroškov, ki niso direktno povezani s postopkom vračanja premoženja) ter delno plačilo dveh dedinj, posojilo B. B. iz leta 2006 ter poračun izdanih računov v višini 48.800,00 EUR ter 97.600,00 EUR izhaja iz izpovedbe tožnika in njegove žene. Sodišče ji je neutemeljeno odreklo verodostojnost. Premalo natančno, zmotno, samovoljno so ocenjene izpovedbe prič, listine (vključno z darilno obljubo in pooblastilom), listina tožene stranke z dne 22. 11. 2016 je ocenjena protispisno.

Tožeča stranka je z izvedenimi dokazi (izpovedba tožnika, prič, listine) z gotovostjo dokazala in razumno obrazložila temelj vseh treh tožbenih zahtevkov (obstoj zatrjevanega pogodbenega razmerja od leta 1999 do prenehanja pogodbe 13. 11. 2013, vse bistvene sestavine pogodbe, kavzo pogodbenega razmerja ter da drugega pogodbenega sodelovanja med njim in pravnimi naslednicami ni bilo). Jasno je, da so se delna plačila nanašala na delno poravnavo njihove celotne pogodbeno dogovorjene obveznosti. Zato je izpodbijana sodba dejansko in pravno nepravilna, protispisna glede odločilnih razlogov ali pa slednjih v sodbi sploh ni. Ocena v točki 53 sodbe je arbitrarna in neobrazložena.

Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je napačna tudi odločitev o stroških postopka (točka VIII izreka). Sodišče je prekoračilo tožbene zahtevke (350/3 člen ZPP), prezrlo je zmanjšanje tožbenih zahtevkov v prvem delu osme pripravljalne vloge tožnika z dne 25. 1. 2024 (na podlagi tretjega odstavka 184. člena ZPP). Skupna vsota vseh treh tožbenih zahtevkov znaša 9.889.848,41 EUR in ne 10.039.771,06 EUR (kršitev prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je v celoti zavrnjen. Glede na trenutno priznano nagrado je tožnik v nasprotni tožbi uspel v celoti (v višini 1.457.668,63 EUR) in ne do 1.384.549,00 EUR. Po priznanih tožbenih zahtevkih je uspel do višine 626.254,10 EUR. Skupaj je v pravdi uspel do višine 2.083.922,10 EUR. Vsota vseh tožbenih zahtevkov ob koncu pravde skupaj znaša 11.347.516,41 EUR. Glede na gornje ugotovitve in napake v izračunu sodišča morajo toženci povrniti tožniku glede na trenutno stanje sodne odločitve 18,36 % (in ne 17 %), tožnik pa tožencem 81,64 % (in ne 83 %). Če se upošteva še znesek 345.680,45 EUR, je njegov trenutni uspeh še večji, to je 21,41 %, kar bi mu morali povrniti toženci, tožnik pa njim 78,53 % in ne 83 %. To je bistvena razlika v škodo tožeče stranke.

15Tožene stranke na pritožbo tožeče stranke niso odgovorile.

Pritožba prve tožene stranke

16Prva tožena stranka vlaga pritožbo zoper dajatvene dele II. in VI. točke izreka ter zoper odločitev o stroških (točka VIII). Uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo dajatvenih tožbenih zahtevkov zoper prvo toženo stranko v celoti s stroškovno posledico za tožnika.

Zmotne so ugotovitve in presoja, da tožnik za svoje delo v denacionalizacijskem postopku ni bil v celoti poplačan z malo hidroelektrarno MHE Y. in okoliškimi zemljišči in da njegove terjatve zoper dedinje niso ugasnile že pred vložitvijo tožbe zaradi izpolnitve. Sodišče je zmotno uporabilo 940. in 941. paragraf ODZ (za remuneratorično darilo ne gre, če ima prejemnik do darovalca dajatveni zahtevek zaradi okoliščin, za katero se daje nagrada), 378. člena ZOR (prenehanje obveznosti z nadomestno izpolnitvijo) in razlago določb ODZ v pravni teoriji. Zmotno je naziranje v točki 65 sodbe, da je imel tožnik pred sklenitvijo darilne obljube vsebinsko drugačno terjatev (obligacijsko - denarni zahtevek, ne stvarno pravnega - nepremičnine). Po ODZ je z nagrado mišljena prejemnikova obligacijska pravica do dajatve. Neodplačnost je bistvena za darilno pogodbo. Po razlagi dr. Cigoja se posel obravnava kot odplačen, kakor hitro obstoji zahtevek obdarjenca zaradi okoliščin, za katero se daje nagrada. Nagradna obljuba se je pri notarki dajala 28. 4. 2005 in 26. 9. 2008 zaradi tožnikovih zaslug pri zastopanju dedinj v denacionalizacijskem postopku. Ravno zaradi te okoliščine je takrat po ustno sklenjeni mandatni pogodbi iz leta 1999 in po izjavi z dne 20. 9. 2002 že obstajal tožnikov zahtevek za plačilo nagrade - provizije. Darilno obljubo in dodatek je treba obravnavati kot odplačno solucijsko pogodbo - sporazum o nadomestni izpolnitvi in poplačilu dolga (paragraf 941. člen ODZ).

Po razlagi dr. Cigoja pri darilu za nagrado dajatev ne sme pomeniti plačila usluge z ekvivalentno dajatvijo. V obravnavani zadevi je ekvivalentnost dajatve po izjavi z dne 20. 9. 2002 (1,4 mio. DEM nagrade) z dajatvijo po darilni obljubi SV 190/05 z dne 28. 4. 2005 dokazana s tožnikovo izpovedbo in listinami. S sklenitvijo notarskega akta o MHE Y. je tožnikov zahtevek za plačilo nagrade ugasnil z izpolnitvijo.

Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč (da je bila darilna obljuba darilo za nagrado) je sodišče prezrlo dejanske okoliščine, ki kažejo, da so tožnik in dedinje šteli, da je bil za svoje delo, usluge in storitve že v preteklosti v celoti poplačan (tožnikovo izstavljanje računov dedinjam šele po letu 2013 po hišni preiskavi zaradi suma kaznivega dejanja goljufije in izneverjanja ter pridobitve protipravne premoženjske koristi na škodo B. B.; večkratno povečevanje zahtevka med med pravdo; izkrivljena interpretacija vsebine izjave z dne 20. 9. 2002; izmikanje odgovorom na vprašanja o višini dolga v letu 2013, o dogovoru o obročnem odplačilu, izdajanju nadaljnjih računov; dinamika vlaganja tožb šele po tem, ko je bilo jasno, da se kazenski postopek zoper tožnika nadaljuje; prilagajanje tožnikove trditvene podlage ugovorom tožencev). Denacionalizacijski postopek po dr. A. A. še zdaj ni končan. Ob prevzemu gozdov v začasno upravljanje leta 2004 so dedinje tožniku za opravljeno delo priznale razumno nagrado. Plačale so mu jo s prepustvijo več kot 1,7 mio EUR vredno delujočo MHE Y., ki tožniku sproti nosi zaslužek (prodaja elektrike). Sporazum o poplačilu denarne nagrade z nepremičninami kot nadomestno izpolnitvijo je bil na tožnikovo željo sklenjen kot neodplačna darilna pogodba iz hvaležnosti samo zaradi izogibanja davčnim obveznostim in predkupnim upravičencem za gozd. Tožnik je ravnal v nasprotju s temeljnim načelom o poštenem izvrševanju pravic, ki vključuje prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim, zato ne more uživati sodnega varstva.

Pri oceni vsebine darilne obljube je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve 8. člena ZPP. Zmotno so ocenjene listine v spisu, zlasti pravno mnenje prof. dr. P. P. z dne 21. 12. 2017. Gre za neverodostojno in pristransko mnenje, ker je bilo sestavljeno po tožnikovem naročilu v obrambne namene za potrebe kazenskega postopka (6. 12. 2017 je bila uvedena preiskava zoper tožnika), in brez izjave z dne 20. 9. 2002 (prilaga in povzema pravnomočno obtožnico z dne 30. 1. 2019, iz katere izhaja, da je tožnik za svoje delo že prejel nagrado v obliki nepremičnin). Izpostavlja izpovedbe prič H. H., I. I. in J. J. in pove, v katerih delih so bile nenatančne, v naprej usklajene in v katerih delih ovržene z drugimi dokazi (izpovedba tožnika). Sodišče ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ker je dokaze presojalo vsakega posebej, ne pa tudi vseh dokazov skupaj in uspeha postopka.

Nadalje je sodišče napačno ocenilo pogodbeno voljo strank. Pomanjkljivo je ocenilo izjavo z dne 20. 9. 2002 (prezrlo je njen drugi del, kjer je zapisano, kaj se odšteva od provizije) in relevantne navedbe strank. Napačno je uporabilo 99. člen ZOR. Pri razlagi pogodbe se upošteva namera strank (komentar prof. Cigoja). Dedinje niso bile zmožne plačati dogovorjene višine provizije. Plačale bi jo lahko le ob uspehu z vloženim denacionalizacijskem zahtevkom s pričakovano odškodnino v obveznicah oziroma denarjem iz tega naslova po dinamiki iz amortizacijskega načrta. Besedilo za zadnjo vejico v izjavi 20. 9. 2002 pomeni, da se provizija plača od denarnih donosov iz naslova obveznic v enakih polletnih obrokih do 1. 6. 2016. Drugačni razlogi sodišča v točki 53 sodbe so pavšalni, brez jasne dokazne ocene, zmotno oprti na navedbo druge do četrte tožene stranke (priznavanje provizije v višini 1,441.860,00 EUR), ker ne gre za enotne sospornike. Po pravilni razlagi iz 100. člena ZOR je treba nejasna določila izjave razlagati v korist toženke, ker je izjavo pripravila tožnikova žena.

Pritožnici je odvzeta pravica do izjavljanja, ker se sodišče v sodbi ni opredelilo do njenih navedb o okoliščinah (o časovni dinamiki prenosa gozdov v začasno uporabo dedinjam v letu 2004, o njihovi najavljeni nameri praznovanja 80-letnice v Sloveniji aprila 2005, o tožnikovi tedanji pripravi darilne obljube in podpisu dedinj pri notarki 28. 4. 2005), ki kažejo, da je bila med strankami mandatne pogodbe sklenjena navidezna darilna pogodba, ki nima učinka med strankama (66. člen ZOR). Velja sporazum o poplačilu dolga, ker so izpolnjeni pogoji za njegovo veljavnost. Ker je že pred vložitvijo tožbe tožnik od naročiteljic pridobil lastninsko pravico na vseh nepremičninah, ki so predmet darilne obljube in dodatka št. 1, je bila obveznost plačila nagrade po izjavi z dne 20. 9. 2002 in po pooblastilu A5 toženke že v celoti izpolnjena pred začetkom pravde. Ker ni razlogov in obrazložitve, zakaj zgornje okoliščine niso pomembne za ugotovitev, da je sta bila oba notarska zapisa solucijski pogodbi, je sodišče kršilo 22. člen Ustave RS in tožnikovo pravico do enakega varstva pravic.

Sodišče je naredilo več napačnih zaključkov tudi glede oblikovalnega zahtevka na znižanje nagrade tožnika. Ni upoštevalo argumenta prve toženke o pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika za oceno o kvantiteti opravljenega dela (število opravljenih ur). Napačno je sledilo tožnikovim pavšalnim navedbam o rezultatih dela. Tožnik ni dokazal obsega dela (količine dela). Za presojo zahtevanega znižanja nagrade ni relevanten uspeh (rezultat) dela, ampak dejansko opravljeni obseg dela - količina porabljenih ur. Do opozoril pritožnice glede obsega ur v strokovnem mnenju M. M. ki se štejejo za tožnikove navedbe, se ni opredelilo. Tožniku je priznalo absurdno visoko nagrado - v višini 9.344,03 EUR mesečno. Takšne mesečne nagrade/tarife v Sloveniji ne zasluži noben visoko kvalificiran pravni strokovnjak. Z ugotovitvami o plačilih odvetnikoma K. K. in L. L. po tedanji odvetniški tarifi je prekoračilo trditveno podlago strank in zmotno presodilo, da primerjava s tožnikovo nagrado ni relevantna. V osnovi je izhajalo iz napačnih materialnopravnih predpostavk. Pravno relevantna ni le višina nagrade, saj pritožnica terja njeno znižanje. Nagrada je vedno pogodbeno pogojena. Institut znižanja je predviden za primere, kot je obravnavani: ko se stranki dogovorita za nagrado, ki se je kasneje izkazala za nesorazmerno visoko glede na obseg opravljenih storitev.

17Tožnik je odgovoril na pritožbo prve tožene stranke. Ocenjuje, da je v celoti neutemeljena. Višjemu sodišču predlaga, da jo v celoti zavrne s stroškovno posledico, vendar stroškov ne zaznamuje.

18. Pritožbi nista utemeljeni.

19Pritožbeno sodišče je pritožbe tožnika in njegovih pooblaščencev obravnavalo kot enotno pritožbo. Na tožnikove nadaljnje vloge, posredovane neposredno pritožbenemu sodišču po preteku pritožbenega roka (z dne 13. 9. 2024 in 20. 9. 2024), ne bo odgovarjalo, ker so prepozne.

20V mejah pritožbenih navedb vseh pritožnikov in ob uradnem preizkusu, pri katerem pazi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru podane trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o vsebini dveh pogodbenih razmerij med tožnikom in pravnimi prednicami tožencev (o mandatni pogodbi in darilu za nagrado oziroma iz hvaležnosti), o pogodbeni volji in namenu pogodbenikov pri sklepanju navedenih pravnih poslov, o osnovi za obračun nagrade in o ugovoru izpolnitve pogodbene obveznosti iz mandatne pogodbe z darilom ter o znižanju dogovorjenega plačila. Pri odločanju je pravilno izhajalo iz določb ZOR² o naročilu (členi 749 ZOR in naslednji) ter razlagi pogodb in iz določb paragrafa 940 in 941 ODZ³ o darilu za nagrado. V okviru postavljenih zahtevkov je na podlagi pravilno ugotovljenih pravno odločilnih dejstev sprejelo pravilno materialnopravno odločitev o vseh tožbenih zahtevkih tožnika in o nasprotnem tožbenem zahtevku prve tožene stranke ter o stroških. Utemeljilo jih je z jasnimi in popolnimi razlogi o vseh spornih pravno odločilnih dejstvih. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljenih kršitev ustavnih pravic in procesnih kršitev in tudi ne uradno upoštevnih kršitev in napak. Ker pritožbeno sodišče sprejema vse izpodbijane odločitve kot pravilne skupaj z dokazno oceno in razlogi, na katere se tudi samo sklicuje in jih ne bo ponavljalo, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene navedbe obeh pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

O oznaki prve tožeče stranke

21Sodišče prve stopnje je v uvodu izpodbijane odločbe pravilno navedlo tožnika kot fizično osebo in ne kot samostojnega podjetnika (s. p. ). Podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organizacijskega podjetja (3. člen ZGD-1⁴). Samostojni podjetnik nima lastne subjektivitete, ki bi bila ločena od subjektivitete fizične osebe. Gre za isto stranko. Očitki o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in sojenju mimo tožbenega zahtevka so neutemeljeni. Za presojo materialnopravnega razmerja ni bistveno, kako je stranka označena. Zadošča, da je vsem udeležencem jasno, na koga se sodba nanaša. Oznaka tožnika kot fizične osebe (namesto s. p.) na pravilnost in zakonitost sodbe ni mogla vplivati. Pritožnik ne pojasni, kako je vplivala, zato nadaljnji pritožbeni preizkus ni potreben. Pritožbeno sodišče namreč na kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. Stranka jo mora konkretizirano uveljavljati. Zgolj pavšalen - neobrazložen - očitek o relativni kršitvi določbe ZPP ne zadošča.

O osmi pripravljalni vlogi tožnika in sklepu pod točko I

22Iz ugotovitev sodišča prve stopnje o trditveni podlagi in tožbenih predlogih tožeče stranke⁵ izhaja, da je bilo zaradi nejasnih dejstev o temelju in višini posameznih zahtevkov večkrat opravljeno materialno procesno vodstvo po 286. a členu ZPP, nazadnje na naroku 19. 1. 2024. Tedaj je bilo s tožnikom ugotovljeno, kaj predstavlja osnovo za obračun provizije, katere postavke so v to vštete in kateri zneski naj se od provizije odštejejo. Osma pripravljalna vloga s priloženim novim, izven pravde pridobljenim mnenjem izvedenca M. M.⁶, je bila posredovana sodišču po poteku določenega roka za dopolnitev navedb glede pravnorelevantnih dejstev in okoliščin⁷, v nasprotju s četrtim odstavkom 286. a člena ZPP⁸ - neposredno na zadnjem naroku glavne obravnave 26. 1. 2024. Tožnik je v njej navedel dva nova obračuna višine zahtevkov: po eni varianti za znižanje zahtevkov, po drugi za zvišanje, in pozval sodišče, da v primeru nejasnosti (ponovno) opravi materialnoprocesno vodstvo. Tožene stranke so ugovarjale prekluzijo vloge in nasprotovale spremembi tožbe.

23Po takih dejanskih ugotovitvah, ki so skladne s podatki spisa, je pravilna presoja sodišča prve stopnje in ne pritožnikovo naziranje, da bi obravnava navedb iz osme pripravljalne vloge bistveno zavlekla postopek. Ponovno bi odprla vprašanja o okoliščinah, pomembnih za odločitev, ki jih je tožnik po ustreznem (večkratnem) materialnoprocesnem vodstvu že (večkrat) dopolnil. Odločitev sodišča, da vloge ne upošteva, je sprejeta ob pravilni uporabi petega odstavka 286. a člena ZPP.

24Ker je tožnikova osma pripravljalna vloga izločena iz procesnega gradiva, je sodišče pri odločanju pravilno ni upoštevalo, tudi pri odločitvi o stroških ne. Pritožbeni očitki o kršitvi 184. člena ZPP, ki naj bi vplivala na odločitev o stroških, so neutemeljeni.

25Po prvem odstavku 185. člena ZPP sodišče lahko dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Glavno vodilo pri presoji smotrnosti je načelo ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP), po katerem si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

26Ob nasprotovanju tožencev je sodišče pravilno ocenilo (ne)smotrnost obravnavane spremenjene tožbe in ob pravilni uporabi prvega odstavka 185. člena ZPP odločilo, da se sprememba tožbe iz osme pripravljalne vloge z dne 25. 1. 2024 ne dovoli. Ugotovilo je⁹, da se je sprememba tožbe nanašala le na postavke o povečani vrednosti premoženja, ki za odločitev niso bile odločilne. Dokazni postopek o njih se še ni začel. Dokazni postopek o pravnorelevantnih dejstvih pa je bil na naroku 26. 1. 2024 zaključen. Odločanje o novem tožbenem zahtevku z izvajanjem celotnega dokaznega postopka o nerelevantnih dejstvih je neekonomično in nesmrtno.

27Neutemeljeno je smiselno pritožbeno zavzemanje na nadaljevanje odločanja po spremenjenem tožbenem predlogu iz osme pripravljalne vloge z izdajo vmesne sodbe in pri odločanju o stroških, kakor tudi o računskih napakah v sodbi glede seštevkov zavrnjenih in priznanih zneskov. Pritožbeno sodišče zatrjevanih računskih napak v sodbi ne najde. Sodišče prve stopnje je v točkah 23 ter 81 do 88 pravilno pojasnilo, da je odločalo po zahtevkih po dovoljeni spremembi tožbe z dne 20. 10. 2023. Pravilno jih je navedlo v uvodu sodbe, o njih odločilo v izreku in jih upoštevalo pri ugotavljanju uspeha strank v postopku. Če sodišče ne dovoli spremembe tožbe, nadaljuje postopek na podlagi prvotne tožbe, oziroma predhodno dovoljene spremembe tožbe, kot je v obravnavanem primeru pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

O drugih kršitvah postopka in ustavnih pravic

28Tožnik je zaradi zatrjevanih delnih izpolnitev posameznih dedinj vtoževal po višini različne tožbene zahtevke zoper tožence. V okviru materialnoprocesnega vodstva je bilo ugotovljeno in pri odločanju upoštevano, kateri zneski naj se od izračunane provizije odštejejo. Pritožbeni očitki, da je sodišče prekoračilo tožbene zahtevke in prezrlo umaknjeni pobotni ugovor drugo do četrte tožene stranke, so neutemeljeni. V točkah 81 do 88 sodbe je sodišče natančno obrazložilo, da je odločalo in odločilo v mejah postavljenih tožbenih zahtevkov tožnika samega. Če tožnik sam poda pobotno izjavo in na tej podlagi postavi (znižani) tožbeni zahtevek, pobotni ugovor tožene stranke ni potreben. Odločanje o pobotnem ugovoru po tretjem odstavku 319. člena in tretjem odstavku 324. člena ZPP odpade. Med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni razhajanj, absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitev prvega odstavka 2. člena ter tretjega odstavka 324. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ni.

29Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP, petim členom ZPP, po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in o kršitvah 22. člena Ustave RS do enakega varstva pravic.

30Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami obeh strank, oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter da se v obrazložitvi odločbe opredeli (le) do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene za odločitev. Do navedb in dokazov, ki za obravnavani spor niso relevantne, se sodišču ni treba opredeljevati.

31Do bistvenih tožbenih navedb o vsebini in dopustni kavzi pogodbe, o osnovi za obračun provizije in o roku plačila se je sodišče obrazloženo opredelilo v točkah 39 do 41 in 48 do 56, do odločilnih navedb in pravnega naziranja tožnika o pasivni legitimaciji četrte toženke pa v točki 80. Tožbene navedbe o singularnem nasledstvu četrte toženke po B. B. niso pravno relevantne za odločanje o izpolnitvi dvostranske obveznosti iz pogodbenega razmerja med tožnikom in B. B. Zato se sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba dodatno opredeljevati.

32Zaključna beseda tožnika je v bistvenem zadostno povzeta v točki 31 sodbe. Namenjena je strankam, da ob zaključku glavne obravnave podajo svojo presojo izvedenih dokazov in razložijo svoje sklepe, pomembne za odločitev (prvi odstavek 291. člena ZPP). Sodišče pa v obrazložitvi sodbe navedbe zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Do dokazne ocene, ki jo poda stranka v zaključni besedi, se sodišču v sodbi ni treba (dodatno) opredeljevati.

33O dopustni podlagi in osnovi za obračun provizije v pravdi ni bilo priznanih ali neprerekanih dejstev. Domnevo iz drugega odstavka 214. člena ZPP je mogoče uporabiti le za neprerekana dejstva v pravdi, ne pa za tista, ki morda ostanejo neprerekana po predpravdnem opominu za izvensodno ureditev spornega razmerja. Listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, tudi ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku (309. a člen ZPP).

34Pri izvajanju dokazov sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Med drugim je dopustna obrazložena zavrnitev dokaza za ugotavljanje dejstev, ki za odločitev niso pravno relevantna. Iz tega razloga so v točki 30 konkretizirano, obrazloženo in pravilno zavrnjeni vsi ponujeni dokazi za ugotavljanje (tržne) vrednosti vrnjenega premoženja ter obsega in višine drugih koristi, ki naj bi jih tožnik pridobil za dedinje (izvedenci različnih strok, zaslišanje tožnikovega strokovnega pomočnika M. M. ter dokazi iz arbitražnega postopka na Dunaju).

35Kljub uveljavljanju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da ni razlogov o vsebini pogodbe o dopustni kavzi, skupnem namenu in pravi volji pogodbenih strank, o ostalih virih pridobljenega premoženja za dedinje, o zavrnjenih zahtevkih), pritožba obširno graja odločitev sodišča, ker sama po sebi kaže, da razlogi sodbe niso pomanjkljivi ali nejasni. Sodba ima pravilne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo in omogočajo vsebinski preizkus.

36Nestrinjanje pritožniki z razlogi, dokazno oceno in s sprejeto pravno odločitvijo ne vodi do očitanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje pritožba ne konkretizira. Pritožbenemu sodišču ni treba iskati tehničnih napak pri povzemanju dokazov v obrazložitev, ker na protispisnost ne pazi po uradni dolžnosti. Pritožba tudi z njo v resnici kritizira sprejeto dokazno oceno. Ne more uspeti. Pritožbeno sodišče v nasprotju s prepričanjem pritožbe meni, da je opravljena vestno, skrbno in natančno. Sodišče prve stopnje je kritično ocenilo tako relevantne listinske dokaze kot izpovedba strank in prič ter preverljivo pojasnilo, zakaj meni, da je določeno odločilno dejstvo bodisi dokazano bodisi ni dokazano. Relativne kršitve 8. člena ZPP ter kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

O ugotovljenem dejanskem stanju

37Sodišče je ugotovilo: - B. B., kot pooblaščenka svojih dveh sester, se je s tožnikom dogovorila, da jih bo zastopal v postopku pred Upravno enoto ... za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno njihovemu očetu - denacionalizacijskemu upravičencu dr. A. A.; - med tožnikom in dedinjami je bilo dogovorjeno plačilo tožnika po uspehu v višini 14 % od vrnjenega premoženja; - tožnik je po splošnem pisnem pooblastilu z dne 5. 1. 2001 in po več posebnih pooblastilih za storitve, ki so bile vezane na postopek denacionalizacije, opravljal storitev zastopanja v denacionalizacijskem postopku od 2001 do preklica splošnega pooblastila 13. 11. 2013, le D. D. mu je 3. 11. 2014 podpisala novo pooblastilo, da je njo v postopku denacionalizacije zastopal še naprej; - pogodbene stranke so v izjavi z dne 20. 9. 2002 za osnovo, od katere se plača 14 % provizija, določile vrednost gozdov v višini 10 mio DEM in ne tržne vrednosti na dan vračila, ter vrednost izplačanih odškodnin, ki bodo izplačane v obliki obveznic SOD; - tožnik ni dokazal, da bi stranke kot osnovo za obračun provizije poleg dogovorjene ocene vrnjenega premoženja v denacionalizacijskem postopku upoštevale tudi drugo zatrjevano premoženje in premoženjske koristi, ki naj bi jih tožnik pridobil za dedinje v drugih postopkih in v pogajanjih z zavezanci za vračilo; - po letu 2001 do 2013 je bilo izdanih več delnih odločb, ki so v zapuščino dr. A. A. vrnile več kot 1/2 celotnega podržavljenega premoženja, bodisi v naravi¹⁰ bodisi kot odškodnina v obveznicah SOD¹¹; - 14 % provizija od pogodbeno dogovorjene osnove¹² znaša 1,457.668,63 EUR; - tožnik je oblikoval tožbene zahtevke tako, da je zoper vsako dedinjo terjal plačilo provizije v višini do 1/3, zmanjšano za z njegove strani priznane že plačane oziroma v soglasju z dedinjami pobotane zneske; - prva do tretja tožena stranka so univerzalni pravni nasledniki dedinj denacionalizacijskega upravičenca, četrta tožena stranka pa ne; tožnik ni v nobenem pravnem razmerju z njo; - tožnik ni dokazal pogodbenega temelja za povračilo vtoževanih stroškov, ki niso povezani z denacionalizacijo; - zahtevki za povračilo teh stroškov so v pretežni meri zastarani, preostali pa neobrazloženi.

O povrnitvi stroškov, ki niso povezani z denacionalizacijo

38Pritožba zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za povračilo stroškov, ki niso v zvezi z denacionalizacijskim postopkom¹³, je pavšalna in neobrazložena. Tožnik meni, da zahtevki niso mogli zastarati, pooblaščenca, da je pogodbeni temelj za obravnavane stroške dokazan. Ne drži. Pravilna in z ničemer omajana je ocena in ugotovitev sodišča v točki 78 sodbe, da tožnik pogodbenega temelja za stroške, specificirane v točki 77, s plačilom po koncu denacionalizacijskega postopka ni niti zatrjeval niti v z ničemer dokazal, še s svojo izpovedbo ne. Zato je zmotno in neutemeljeno tožnikovo pritožbeno prepričanje, da še niso mogli zastarati.

39Sodišče prve stopnje jih je pravilno obravnavalo po pravilu o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Deloma jih je pravilno zavrnilo, ker tožnik kljub ugovorom tožencev ni zmogel svojega trditvenega in dokaznega bremena o svojem prikrajšanju, obogatitvi dedinj in vzročni zvezi, česar pritožnik niti ne izpodbija. V pretežni meri pa po ugovoru toženih strank zaradi ugotovljenega zastaranja (346 in 336 OZ). Glede na pravilne in pritožbeno neizpodbijane dejanske ugotovitve o nastanku posameznih zahtevkov (ko naj bi tožnik določene stroške plačeval za dedinje v obdobju od leta 2000 do 31. 10. 2017) in uveljavljanju šele v obravnavanih pravdah¹⁴, je pravni zaključek o zastaranju terjatev, ker je že potekel petletni splošni zastaralni rok, pravno pravilen, tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen.

O tožbenem zahtevku zoper četrto toženo stranko

40Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki in za njune univerzalne pravne naslednike, razen če ni v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe (prvi in drugi odstavek 148. člena ZOR). Načeloma tretji z ustanovitvijo (pogodbene) obveznosti ne pridobi nikakršne pravice in nobene obveznosti. Strankam, ki niso udeležene v pogodbi, posel, ki je sklenjen med drugimi, ne more niti koristiti niti škodovati.

41Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje mandatna pogodba, sklenjena med tožnikom in B. B., učinkuje med tožnikom in univerzalnima pravnima naslednikoma B. B. (drugo in tretje toženo stranko), ne pa tudi med tožnikom in četrto toženko, ki ni njena dedinja. Ni bilo ne trditev ne dokazov, da bi četrta toženka kot singularna pravna naslednica B. B. z darilno pogodbo, ki sta jo sklenili, prevzela tudi dolg B. B. do tožnika iz mandatne pogodbe - plačilo provizije (446. člen ZOR; enako 427. člen OZ). To ne izhaja niti iz obravnavane mandatne pogodbe. Dolžnik ne more prenesti dolga samostojno. Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje četrta toženka kot singularna pravna naslednica B. B. ni pasivno legitimirana v tem sporu.

42Zmotno je pritožbeno naziranje o nastanku solidarne obveznosti univerzalnih in singularne pravne naslednice B. B. Domneva solidarnosti več dolžnikov je predvidena le za gospodarske pogodbe, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Sicer pa je več dolžnikov solidarno odgovornih le, če je to predpisano v zakonu (npr. pri pristopu k dolgu ali prevzemu pogodbe po 451. in 145. členu ZOR, ki v obravnavanem primeru nista bila ne zatrjevana ne dokazana) ali dogovorjena v (mandatni) pogodbi, kar v obravnavanem primeru prav tako ni bilo ne zatrjevano niti ugotovljeno.

43Upnik, ki ima zapadlo terjatev, pa je mogoče pričakovati, da do poplačila ne bo prišlo, ker dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve (280. člen ZOR in 255. člen OZ), ima pravico izpodbijati pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnika. Tožnik je zatrjeval, da je tretja toženka prenesla lastninsko pravico na vrnjenem nepremičnem premoženju na svojo hčer - četrto toženko z očitnim namenom doseči ne poplačilo njegove terjatve. Ustreznega tožbenega zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ni postavil¹⁵. Pravilna je ugotovitev sodišča in ne pritožbeno naziranje, da je s tožbo zoper četrto toženko nesklepčna. Tožbeni zahtevki zoper četrto toženo stranko so pravilno v celoti zavrnjeni.

O pravni naravi pogodbenega razmerja

44Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je dogovor med dedinjami in tožnikom kljub dogovoru o plačilu po uspehu po pravni naravi mandatna pogodba in ne pogodba o delu. Razlika je v kavzi - poslovnem namenu pogodbenega razmerja. Pri mandatu je kavza zaupne narave. Mandatar ravna v naročnikovem interesu, podjemnik pa (sicer v okviru naročnikovih navodil) v svojem interesu. S tem, da bo opravil posel, se podjemnik zaveže naročniku uresničiti končni interes (obligacija uspeha). Nosilec naročenega posla je po podjemni pogodbi izvajalec in nosi koristi in bremena (neugodnosti) posla, pri mandatni pogodbi pa naročnik. Mandatar nosi le nekatere posebej določene rizike, lahko ima tudi določeno korist, vendar ima v prvi vrsti koristi posla naročnik. Mandatarjeva zaveza opraviti za naročitelja določene posle (prvi odstavek 749. člena ZOR) praviloma predstavlja obligacijo prizadevanja. Pravilna izpolnitev obveznosti je v prizadevanju z ustrezno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevimi interesi opraviti posel. Ni nujno, da je dosežen končni uspeh. Realizacija končnega naročiteljevega interesa pogosto ni odvisna samo od mandatarjevih ravnanj. Tako je tudi v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila odločitev o uspehu (vrnitvi podržavljenega premoženja) v domeni upravnega organa, ki je odločal v postopku o denacionalizaciji, in ne tožnika, kot zmotno vztraja pritožba. Zato je mandatar načeloma plačan za vloženi trud. Glede na tretji odstavek 749. člena ZOR pa je mogoč tudi drugačen dogovor pogodbenih strank. Tako kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru, ga je mogoče vezati tudi na uspešno opravo posla. Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

O predmetu pogodbe in obsegu dela

45Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil predmet pogodbe in obseg dela, na katerega je bil vezan dogovor o plačilu po uspehu, določen v pisni izjavi B. B. z dne 20. 9. 2002. Tožnik se je zavezal, da bo dedinje zastopal v postopku denacionalizacije pred Upravno enoto ..., dedinje pa so se mu zavezale plačati nagrado po uspehu (le) od v tem postopku vrnjenega premoženja. Oporo za tako oceno in pravni zaključek je imelo sodišče v jasnem zapisu pogodbenega določila¹⁶, ki ga je pravilno ocenilo in uporabilo tako kot glasi (prvi odstavek 99. člena ZOR). Zmotne so pritožbene navedbe, da je tožnik dokazal zatrjevani širši obseg dela kot osnovo za obračun provizije (delo za dosego uporabnin za vrnjeno premoženje in od drugih koristi pred upravnimi organi in v pogajanjih z zavezanci, ki naj bi jih pridobil za dedinje). Take razlage ne omogoča ne jezikovna ne namenska razlaga izjave z dne 20. 9. 2002. Ob jasnem zapisu, da je dogovorjeno zastopanje v določenem denacionalizacijskem postopku in ob namenu ZDen¹⁷, ki je bil v vračanju podržavljenega premoženja v upravnem postopku bodisi v naravi bodisi v odškodnini, ne more biti dvoma o pravilni presoji, da je bila tudi pogodbena volja strank pri sklenitvi dogovora z dne 20. 9. 2002 usmerjena v vrnitev premoženja (bodisi v naravi bodisi v odškodnini) v okviru denacionalizacijskega postopka. Za širši obseg dela ni opore niti v izpovedbah prič J. J., I. I., P. P. in O. O., ki po pravilni oceni sodišča prve stopnje iz lastnega o vsebini mandatne pogodbe niso vedele ničesar, pa tudi ne v sicer skladnih, a pravilno ocenjenih neprepričljivih izpovedbah tožnika in njegove žene. Tožnik namreč ni znal pojasniti vsebine zatrjevanih posameznih večkrat spremenjenih postavk, zato mu sodišče upravičeno ni moglo verjeti.

O osnovi za obračun provizije

46Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da so pogodbene stranke kot osnovo za obračun provizije dosodile vrednost 10 mio DEM za premoženje, vrnjeno v naravi (gozdove). Za pritožbeno vztrajanje, da je šlo za tržno vrednost gozdov na dan vrnitve, ni opore ne v listini z dne 20. 9. 2002 ne v namenski razlagi ZDen, kot jo ponuja pritožba. Ključne so okoliščine, ki jih je izpostavilo sodišče: izjava z določitvijo fiksne vrednosti za obračun nagrade za v naravi vrnjeno premoženje je bila zapisana leta 2002, v času, ko je v denacionalizacijskem postopku postalo realno pričakovanje, da bo v naravi vrnjen le del premoženja (gozd) in da bo za ostalo premoženje plačana odškodnina v obliki obveznici SOD. Oba načina denacionalizacije sta bila za denacionalizacijske upravičence pričakovana. V pravnem in dejanskem smislu sta bila izenačena. Po temeljnem načelu ZDen je imelo vračanje v naravi res prednost pred odškodnino (prvi odstavek 2. člena ZDen). Načeloma tudi lahko drži, da so imeli upravičenci morda večji interes za vračilo v naravi, ki je bilo realno premoženje, kot za potencialno premoženje (odškodnino). Vendar je pravilo o primarnosti vračanja v naravi varovalo tudi dejanski interes upravičencev, saj se je s priznanimi obveznicami odškodninskega sklada ohranjala ekonomska vrednost odškodnine¹⁸.

47Sporni del zapisa izjave z dne 20. 9. 2002 je razložen skladno z drugim odstavkom 99. člena ZOR. Da je bila prava volja pogodbenih strank v določitvi fiksne vrednosti 10 mio DEM za gozdove in ne po tržni vrednosti na dan vračila, pa se je sodišče zanesljivo prepričalo tudi s tožnikovim dopisom prvi toženki pred pravdo, v kateri izrecno priznava, da tržna vrednost med pogodbenimi strankami ni bila dogovorjena.

48Osnova za obračun provizije od izplačanih odškodnin v obliki obveznic SOD (5.299.000 EUR) je pravilno ugotovljena v okviru tožnikove trditvene podlage¹⁹ in na podlagi za ta postopek relevantnih delnih odločb, izdanih v denacionalizacijskem postopku v trajanju obravnavanega mandatnega razmerja. Pritožnik ugotovljene osnove za odškodnine, iz katere je preoblikovanje tožbenih predlogov izhajal tudi sam, ne more omajati s sklicevanjem na drugačne vrednosti, ki naj bi bile ocenjene oziroma upoštevane v drugem (arbitražnem) postopku.

49Dejansko stanje o dogovorjeni osnovi za obračun 14 % provizije je pravilno ugotovljeno. Tržna vrednost gozdov na dan vračila in druge koristi, ki naj bi jih tožnik v 14-letnem obdobju pridobil za dedinje, niso predstavljale pogodbeno dogovorjene vrednosti za obračun provizije. Izvajanje nadaljnjega dokaznega postopka o tržni vrednosti vrnjenih gozdov in vrednosti drugega premoženja in premoženjskih koristi za dedinje ni bilo potrebno.

50Relevantno materialno pravo za višino plačila v obravnavani mandatni pogodbi je po pravilni presoji sodišča prve stopnje izjava z dne 20. 9. 2002. Pritožnikovo sklicevanje na običajno plačilo v podobnih primerih in pravično plačilo je neutemeljeno. Po 761. členu ZOR naročitelj dolguje običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo, le, če ni drugače dogovorjeno. Relevanten drugačen dogovor predstavlja izjava z dne 20. 9. 2002.

O višini tožbenih zahtevkov

51Tožnik je zatrjeval in sodišče po izvedenem materialno procesnem vodstvu ugotovilo obseg in višino vtoževanih terjatev (tožbenih) zahtevkov zoper posamezno dedinjo. Pritožba z ničemer ne omaja pravilnih ugotovitev v točki 61 in 81 do 86, da je tožnik zoper vsako dedinjo vtoževal plačilo provizije v višini do 1/3, zmanjšano za plačane (po računih za D. D.) in z njihovim soglasjem pobotane zneske iz naslova nasprotnih terjatev posamezne dedinje do tožnika (zadržanje odškodnin in najemnin za MHE Y. in X., ki jih je pridobil zanje, posojila B. B.). V končnih obračunih je sodišče pravilno izhajalo iz ugotovljene provizije, do katere je tožnik upravičen na podlagi mandatne pogodbe (1.457.668,63 EUR) in vtoževanih ter zatrjevanih pobotanih obveznosti zoper pravne naslednike dedinj denacionalizacijskega upravičenca. Izreki o dosojenih in (delno) zavrnjenih zahtevkih v točkah II do VI so skladni z razlogi v točkah 81 do 88 sodbe. Nasprotij med zneski in razlogi ni, računskih napak pritožbeno sodišče ne najde.

52Tožnik v laični pritožbi v nasprotju s pritožbo pooblaščencev ne izpodbija ugotovitev o priznanih in pobotanih terjatvah dedinj ter jim pritrjuje. Ob smiselni uporabi drugega odstavka 93. člena ZPP in tožnikovi izrecni pritožbeni navedbi, da je treba primarno upoštevati njegovo pritožbo, so neupoštevne in tudi protispisne ter neutemeljene pritožbene navedbe pooblaščencev o napačnem (dvakratnem) upoštevanju (odštevanju) pobotanega posojila B. B. in o prezrtem umiku pobotnega ugovora druge do četrte tožene stranke. Da ga sodišče ni prezrlo in zakaj ga ni obravnavalo, je pravilno obrazloženo v točki 25 sodbe. Po ugotovitvi, da seštevek terjatev B. B., za katero je tožnik podal pobotno izjavo, presega višino nanjo odpadlega deleže ugotovljene provizije, do katere je tožnik upravičen na podlagi mandatne pogodbe, so vsi tožbeni zahtevki zoper drugo in tretjo toženo stranko (primarni in oba podredna) zavrnjeni ob pravilni uporabi 311. do 314. člena OZ oziroma 336. do 339. člena ZOR. Tožnik kot upnik iz mandatnega razmerja in dolžnik iz mandatnega in posojilnega razmerja je z oblikovanjem tožbenega zahtevka podal določno pobotno izjavo o tem, kaj vtožuje in katere nasprotne terjatve B. B. s pobotanjem prenehajo. Za materialno pobotanje zadošča izjava ene stranke. Pravdni pobotni ugovor druge do četrte tožene stranke, ki materialnemu pobotanju nista ugovarjala, ni bil več potreben.

53S pobotom (kompenzacijo) so prenehale obveznosti v medsebojnem razmerju med tožnikom in B. B. iz dveh različnih pravnih naslovov (mandatne in posojilne pogodbe). Gre za prenehanje nasprotnih terjatev med istima strankama, ki sta bili druga nasproti drugi obenem upnika in dolžnika. Sodišče je ugotovilo in za pritožbo to niti ni sporno, da sta drugi toženec in tretja toženka dediča B. B. Dediči so univerzalni pravni nasledniki zapustnika. Skladno z drugim odstavkom 148. člena ZOR posojilne pogodbe, sklenjene med B. B. kot upnico (posojilodajalko) in tožnikom kot dolžnikom (posojilojemalcem), učinkujejo tudi zoper drugo in tretjo toženo stranko. Pritožbeno naziranje, da nista legitimirana za zahtevke iz posojilne pogodbe, je zmotno.

O stroških postopka

54O stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo po pravilno ugotovljenem (delnem) uspehu pravdnih strank v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev je pojasnjena z natančnimi dejanskimi razlogi o uspehu tožnika v posameznih in v združeni pravdi. S sklicevanjem na vrednosti vtoževanih terjatev v vlogi, ki ni bila upoštevana in dovoljena, pritožnik ne more izpodbiti dejansko in pravno pravilnih ugotovitev o uspehu tožnika, pojasnjenih v točki 91 do 94 sodbe. Kot je bilo že povedano, napak v izračunu tožnikovega uspeha v pravdi ni, sprejeta odločitev pa je pravilna.

O pritožbi prve tožene stranke

O ugovoru ugasle pravice

55Pritožba vztraja, da je bil tožnik za svoje delo v denacionalizacijskem postopku v celoti poplačan z darilom (nepremičnine MHE Y. z okoliškimi zemljišči), to je z nadomestno izpolnitvijo denarne obveznosti plačila provizije - nagrade za zastopanje v denacionalizacijskem postopku.

56Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - tožnik je imel do dedinj iz naslova sklenjene mandatne pogodbe in izjave z dne 20. 9. 2002 iztožljivo denarno terjatev za plačilo provizije za zastopanje v denacionalizacijskem postopku (obligacijsko pravico); - dedinje so s tožnikom 28. 4. 2005 sklenile darilno obljubo in 26. 9. 2008 še dodatek k darilni obljubi, oba v obliki notarskega zapisa, s katerima so tožniku iz hvaležnosti obljubile nepremičnine, ki v naravi predstavljajo MHE Y. z okoliškimi zemljišči, vrednost nepremičnin je bila v pogodbi ocenjena na 189.000 in 55.000 EUR; - iz notarskega zapisa je razviden nagib za sklenitev darilne obljube (hvaležnost za vztrajnost in prizadevnost tožnika pri vodenju denacionalizacijskega postopka); - poleg darila iz hvaležnosti so se pogodbene stranke mandatne pogodbe posebej dogovarjale za plačilo nagrade za zastopanje v denacionalizacijskem postopku; - B. B. se je pred podpisom darilne obljube posvetovala s pravnim strokovnjakom, kako morajo skleniti pravni posel, da ne bo nobenega dvoma, da gre za neodplačen pravi posel; - darilna obljuba je bila v celoti realizirana 16. 1. 2012, ko je tožnik postal zemljiškoknjižni lastnik podarjenih nepremičnin; - odnosi med pogodbeniki so iz sprva poslovnega sodelovanja prerasli v osebno druženje dedinj s tožnikovo družino oziroma njihovih prijateljev; - odnos dedinj do tožnika se po preklicu pooblastila za zastopanje v denacionalizacijskem postopku ni spremenil; - dedinje so po sklenitvi darilne pogodbe večkrat pisno potrdile nagib za darilo iz hvaležnosti, izjav o svoji pogodbeni volji niso nikoli preklicale, tudi po preklicu pooblastila za zastopanje 13. 11. 2013 ne; - tretja tožena stranka je ob odstopu od mandatne pogodbe tožnika pozvala k podaji računa o opravljenem poslu in obračunu dolgovane provizije.

57Po takih dejanskih ugotovitvah je sodišče ocenilo, da toženci niso uspeli dokazati, da je bila darilna obljuba prikrito plačilo za opravljene tožnikove storitve. Presodilo je, da je bila z realizacijo darilne obljube z dodatkom sklenjena neodplačna darilna pogodbe iz hvaležnosti in ne prikriti odplačni sporazum o nadomestni izpolnitvi denarne terjatve iz mandatne pogodbe. Ugovor ugasle pravice (o poplačilu denarne terjatve iz mandatne pogodbe z nepremičninami MHE Y.) je v celoti zavrnilo.

58Odločitev je pravilna in ni obremenjena z očitanimi kršitvami ustavnih pravic in absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka po 8. , 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter z relativno kršitvijo 8. člena ZPP.

59V točki 58 je sodišče primerno povzelo ključne navedbe toženke in okoliščine, ki naj bi govorile v prid zatrjevanemu dogovoru o nadomestni izpolnitvi in navidezni darilni pogodbi. V točki 59 do 65 pa je s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi prepričljivo, logično in pravilno pojasnilo, da niso dokazane in zakaj ne.

60Ne držijo očitki o enostranski in zmotni dokazni oceni. Opravljena je skladno z vsemi metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Odločitev o sklenjeni darilni pogodbi iz hvaležnosti ni oprta na v pritožbi izpostavljene dokaze - priče H. H., I. I., J. J. in pravno mnenje dr. P. P. z dne 21. 12. 2017, pač pa na njegovo zaslišanje kot priče v pravdi in zlasti na oba notarska zapisa in druge listine dedinj, v katerih je bila določno zapisana in nato večkrat potrjena pogodbena volja darovalk in njihov nagib za darilo. Kljub pritožbenemu opozorilu, da je bil dr. P. P. strokovni pomočnik tožnika, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da mu kot priči ni mogoče odrekati verodostojnosti ali očitati pristranosti. Kot edina neposredna priča je o odločilnih dejstvih (okoliščinah), v katerih je bila sklenjena darilna obljuba, in o pogodbenem namenu B. B. izpovedoval po svojem vedenju in sestanku in pogovoru z B. B., opravljenem pred sklenitvijo darilne obljube (bistveno prej, kot je bilo izdelano za pritožbo sporno strokovno mnenje za tožnika). Njegova izpovedba je pravilno ocenjena skupaj z relevantnimi listinami (točka 60) in ni bilo razlogov, da mu sodišče ne bi verjelo.

Na drugi strani pa ni našlo zanesljivih dokazov za ugovorne trditve o odplačnem pravnem poslu, navidezni darilni pogodbi in nadomestni izpolnitvi. Ob pomanjkanju listinskih dokazov sta pravilno kot nezadostni in neprepričljivi ocenjeni izpovedbi druge in tretje tožene stranke. V povezavi s pravilno ocenjenimi dokazi, ki govorijo v prid sklenitve darilne pogodbe, so glede na uspeh celotnega postopka ugovorne navedbe toženih strank zavrnjene. Pritožbeni očitki o nepopolni in nepravilni dokazni oceni so neutemeljeni. Pritožnica je z ničemer ne more omajati, tudi z opozarjanjem na okoliščine, ki naj bi kazale na konkludentno soglasje pogodbenih strank za nadomestno izpolnitev. Kot izhaja iz razlogov sodbe, tudi teh okoliščin sodišče ni prezrlo, vendar jih je po pravilni oceni izpovedbe tretje toženke prepričljivo zavrnilo (razlogi v točki 61). Dokazna ocena je celovita in kompleksna, upoštevani so rezultati dokazovanja z več različnimi dokaznimi sredstvi in ob uporabi kombinacije metod, utemeljena je z razumnimi, pravnimi in logičnimi argumenti. Ni kršitev 8. člena ZPP, iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

61Pravilna je odločitev, da je bila z darilno obljubo sklenjena neodplačna darilna pogodba (darilo za nagrado), kot jo je urejal ODZ v paragrafih 940 in 941 oziroma vsebinsko enako 543. člen OZ - darilo iz hvaležnosti in neodplačna - solucijska pogodba o plačilu nagrade iz mandatne pogodbe z nadomestno izpolnitvijo, kot neutemeljeno vztraja pritožba.

62Remuneratorično darilo - darilo za nagrado - je navadno darilo, le da je iz pogodbe razviden nagib - hvaležnost za uslugo. Lahko predstavlja oddolžitev za opravljeno delo in oskrbo, kar je sodišče v obravnavanem primeru zanesljivo ugotovilo na podlagi določnih opisov nagiba v listinah in po zaslišanju priče dr. P. P. Darilo za nagrado ne sme pomeniti plačila usluge z ekvivalentno dajatvijo. V pravilno ocenjenem dokaznem gradivu ni podlage za pritožbeni zaključek o ekvivalenci darila in denarne terjatve iz mandatne pogodbe.

63Pritožba vztraja, da je treba darilno obljubo upoštevaje paragraf 941 ODZ obravnavati kot odplačen posel, ker je imel tožnik do darovalk dajatveni zahtevek (zahtevek za plačilo provizije - nagrade iz mandatne pogodbe), zaradi okoliščin, za katero se daje nagrada (zaradi tožnikovih zaslug pri zastopanju dedinj v denacionalizacijskem postopku). Zmotno pritožbeno naziranje je s pravilnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 64 do 65 sodbe. Kot izhaja iz v točki 64 povzetih določb paragrafa 940 in 941 ODZ, se po ODZ bistvo daritve ne spremeni, če se je darovalo iz hvaležnosti ali glede na zasluge obdarjenca ali kot posebna nagrada zanj, vendar le, če obdarjenec pred obdaritvijo ni imel pravice tožbe do daritve. Če pa je imel obdarjenec pravico tožbe do nagrade ali zato, ker je bila med strankama že pogojena, ali ker je bila z zakonom predpisana, se je posel obravnaval kot odplačni pravni posel. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel tožnik pred sklenitvijo darilne obljube iztožljiv denarni zahtevek za svojo terjatev iz mandatne pogodbe in ne iz darilne pogodbe. Ne glede na to, da mu je bilo obljubljeno darilo - posebna nagrada iz hvaležnosti, glede na njegove zasluge v denacionalizacijskem postopku, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v času sklepanja darilne obljube ni imel pravice za vložitev tožbe za izročitev darila (nepremičnine, ki je bila predmet darilne pogodbe), ampak za drugo terjatev: imel je iztožljivo terjatev za plačilo provizije (denarnega zahtevka) iz drugega pogodbenega (mandatnega razmerja). To pa po paragrafu 940 ODZ ne spremeni vsebine darilne pogodbe oziroma, kakor pravi ODZ, bistva daritve.

64Ni mogoče slediti pritožbi, da je bila po ODZ z nagrado mišljena prevzemnikova obligacijska pravica do dajatve. Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (prvi odstavek 307. člena ZOR). Predmet izpolnitve mandatne pogodbe (plačila denarne nagrade) ni bil identičen s predmetom izpolnitve darilne pogodbe (izročitev nepremičnine). Posledično nista bila identična predmeta dajatvenih tožbenih zahtevkov. Odločitev sodišča, ki darilne obljube ni obravnavalo kot odplačen posel po paragrafu 941 ODZ, je pravilna.

65Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da je bil z darilno obljubo sklenjen sporazum o poplačilu denarne terjatve z nepremičninami S. S. kot nadomestno izpolnitvijo. Nadomestna izpolnitev je sporazum (pravni posel), ki ga skleneta upnik in dolžnik po sklenitvi prvotnega pravnega posla (pogodbe), na podlagi katerega je nastala dolžnikova prvotna izpolnitvena obveznost in z njim nadomestita (spremenita) predmet prvotne dolžnikove (izpolnitvene) obveznosti (ki je hkrati tudi predmet upnikove izpolnitvene pravice - zahtevka) z novim predmetom, ki učinkuje samo, če dolžnik hkrati opravi izpolnitveno ravnanje, ki je predmet nove obveznosti.

66V obravnavanem primeru je zanesljivo ugotovljeno, da se z darilno obljubo pogodbene stranke niso sporazumele za nadomestno izpolnitev obveznosti iz mandatne pogodbe. Ugotovljeno je, da so dedinje nagib in voljo za sklenitev (izključno) darilne pogodbe za nagrado (iz hvaležnosti) jasno in nedvoumno izrazile v darilni pogodbi, da so se o plačilu nagrade za zastopanje v denacionalizacijskem postopku dogovarjale posebej in da so po koncu mandatnega razmerja od naročnika terjale račun o opravljenem poslu in preostanku dolga iz mandatne pogodbe. Z darilno pogodbo niso priznale niti potrdile prejšnje obveznosti s prevzemom dolga iz mandatnega razmerja, niti sklenile posla o prenovi prejšnje obveznosti (novacije v smislu 348. člena ZOR oziroma 323. člena OZ). Pravilna je presoja, da obveznost plačila dogovorjene nagrade za zastopanje v denacionalizacijskem postopku ni bila poplačana z MHE Y. Obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje (prvi odstavek 308. člena ZOR), kar v obravnavanem primeru po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje ni izkazano.

67Pritožba pravilne odločitve sodišča ne more omajati niti s sklicevanjem na konkludentno soglasje pogodbenikov o nadomestni izpolnitvi. Sporazum o nadomestni izpolnitvi mora biti izrecen in se ne domneva (prvi odstavek 308. člena v zvezi s 349. členom ZOR in prvi odstavek 283. člena OZ v zvezi s 324. členom OZ). Sicer pa je treba pritrditi tudi oceni sodišča prve stopnje, da ugotovljena zahteva naročitelja, da mu prevzemnik naročila ob koncu mandatnega razmerja poda račun (754. člen ZOR), preprečuje oceno, da je bila prevzemnikova pogodbeno dogovorjena terjatev že v celoti poplačana.

O vsebini mandatne pogodbe

68Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno in ugotovitev sodišča o vsebini mandatne pogodbe in dogovorjene nagrade za zastopanje v denacionalizacijskem postopku. Vztraja pri svojih navedbah, da so se pogodbene stranke v izjavi z dne 20. 9. 2002 dogovorile za dinamiko izplačevanja nagrade po dinamiki plačevanja odškodnine v obveznicah SOD. Pritožbeno sodišče je že v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pojasnilo, da nima nobenih pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje o vsebini izjave z dne 20. 9. 2002, utemeljeni v točkah 51 do 53 sodbe. Tudi relevantni ugovori toženke, ki jih pritožba ponavlja, so bili celovito obravnavani in pravilno zavrnjeni. Razlaga spornega dela izjave z dne 20. 9. 2002: "... in se provizija plača tako, kot za odškodnino za ostalo premoženje ...", je opravljena skladno z drugim odstavkom 99. člena ZOR, po pravilno ugotovljenem skupnem namenu pogodbenih strank (plačilo nagrade po uspehu od v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja v naravi in izplačanih odškodnin). Jasnim, zadostnim dejanskim in pravnim razlogom v točki 53 ni treba ničesar dodati.

O znižanju plačila

69Sodišče prve stopnje je v točki 68 obravnavalo in kot neutemeljene zavrnilo ugovorne navedbe tožene stranke o pomanjkljivi tožbeni trditveni podlagi glede obsega opravljenega dela v denacionalizacijskem postopku.

70Dokazna ocena in presoja, da je tožnik v okviru in za denacionalizacijski postopek opravil ogromno dela, ima oporo v obsežni listinski dokumentaciji in izpovedbi prič (zlasti O. O., ki je za pristojni upravni organ vodila denacionalizacijski postopek) in ne le v tožbenih navedbah in izpovedbi tožnika, kot neutemeljeno očita pritožba.

71Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za znižanje vnaprej dogovorjenega plačila po tretjem odstavku 762. člena ZOR pravno relevanten le obseg opravljenih storitev tožnika in morebitno odstopanje le-teh od prvotno predvidenih storitev, ne pa število opravljenih ur pri izvajanju storitve, kot zmotno vztraja pritožba. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da tožnik opravljenega dela ni dokazal. Glede na pravilne ugotovitve o pričakovanem obsegu storitev (točka 71) in opravljenih storitvah (točka 73 in 74), je pravilna ugotovitev sodišča, da ni očitnega nesorazmerja med pričakovanim in dejansko opravljenim obsegom dela.

72Pri presoji, ali je plačilo v očitnem nesorazmerju z opravljeno storitvijo, je treba izhajati iz višine plačil, ki so za posle enake vrste običajna. Očitno nesorazmerje je podano le, če višina plačila, dogovorjena s konkretno mandatno pogodbo, v znatnem deležu (odstotku) odstopa od višine plačila, ki je v poslovnem prometu običajno za take posle. V obravnavanem primeru je bilo s pogodbo dogovorjeno plačilo vezano na uspeh zastopanja. Običajno plačilo za take storitve po Odvetniški tarifi je bilo s tem izključeno (prvi odstavek 17. člena ZOdv.²⁰ Sodišče prve stopnje je v okviru tožnikovega ugovora (pritožbeni očitki o kršitvi 7. člena ZPP so neutemeljeni) upravičeno zavrnilo primerjavo tožnikove nagrade z nagradama predhodnih pooblaščencev dedinj v denacionalizacijskem postopku, ki sta bila plačana po Odvetniški tarifi. Pri načinu znižanja nagrade je treba izhajati iz določil mandatne pogodbe. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera je v obravnavanem primeru kot merilo za presojo odstopanja pogodbeno dogovorjene višine nagrade mogoče upoštevati kvečejmu običajne dogovore odvetnika s stranko o višjem plačilu (drugi in tretji odstavek 17. člena ZOdv). Odstopanja od višine plačil, ki je v poslovnem prometu običajno za tovrstne dogovore, pa toženka ni niti zatrjevala niti dokazovala. Kot je opozarjal tožnik, pa ga glede na dogovorjeno višino provizije (14 %) in zakonsko dopustno najvišjo višino (15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki - tretji odstavek 17. člena ZOdv) tudi ni bilo.

73Pritožba zoper sklep o pravdnih stroških ni obrazložena. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče v njej ne najde kršitev in napak, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča

74Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo uveljavljenih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev in kršitev ustavnih pravic. Zato je pritožbi tožeče in prvotožene stranke zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena in 355. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

Pritožbi nista bili uspešni, zato pravdni stranki do povračila stroškov pritožbenega postopka nista upravičeni (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločanje o tožnikovih stroških z odgovorom na pritožbo je odpadlo, ker jih v vlogi ni priglasil.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978; uporaba na podlagi 1060. člena OZ - Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami.
³ Obči državljanski zakonik.
⁴ Zakon o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami.
⁵ Razlogi v točkah 6 do 22 sodbe.
⁶ Ki je naslovljena: "Čistopis in zaključno pojasnilo postavk "prikaz dejstev v zvezi s postopkom denacionalizacije "A. A." predpravdnega izvedenskega mnenja M. M.".
⁷ Materialno procesno vodstvo na naroku 20. 10. 2023 s pravnim poukom in opozorilom na posledice zamude po petem odstavku 286.a člena ZPP.
⁸ Ta določa, da mora pozvana stranka sodišču poslati pripravljalne vloge dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka.
⁹ Točka 22.
¹⁰ Delna odločba z dne 11. 4. 2003, pravnomočna 19. 4. 2007 o vrnitvi 3653 ha gozdov v last in posest.
¹¹ Od 2006 do 28. 9. 2012 skupaj z obrestmi izplačano 5,299.000,00 EUR - točka 55.
¹² 10 mio DEM - 1,400.000,00 DEM, po preračunu v EUR je 715.818,63 EUR; in izplačanih odškodnin od 5.299.000,00 EUR - 741.860,00 EUR.
¹³ Razlogi sodbe v točkah 76-79.
¹⁴ Ugotovitve in razlogi sodišča v točki 77 in 78 sodbe.
¹⁵ 283., 284. in 285. člen ZOR oziroma 259, 260 in 257. člen OZ.
¹⁶ To glasi: "Podpisana B. B.., rojena ..., pooblaščenka sester, izjavljam, da priznavam R. H. iz ... nagrado - provizijo za zastopanje v denacionalizacijskem postopku št. 321 do 56/92-6".
¹⁷ Zakon o denacionalizaciji, Ur. list RS, št. 27/91 s spremembami.
¹⁸ Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, stran 20.
¹⁹ Ugotovitve v točki 48, 3. alineja.
²⁰ Zakon o odvetništvu, Ur. list RS, št. 18/1993, s spremembami.