66. člen ZOR

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kupna pogodba, pri kateri niso bila upoštevana pravila ZKZ, ki se nanašajo na objavo ponudbe ter pridobitev potrdila, ni nična, saj zakon takšne sankcije ni predpisoval. Kršitev teh pravil je pomenila le oviro za overitev in zemljiškoknjižni prenos, zakon pa je morebitnim predkupnim upravičencem omogočal tudi vložitev tožbe, s katero so lahko zahtevali razveljavitev pogodbe.

Obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo spada med absolutne procesne predpostavke, ki morajo biti podane ves čas postopka do zaključka glavne obravnave, in na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Načeloma velja, da mora sodišče obstoj absolutnih procesnih predpostavk, vključno s pravnim interesom za vložitev ugotovitvene tožbe, preveriti že v fazi prehodnega preizkusa tožbe, zato jih sodišče ne ugotavlja in o njem razpravlja šele, če (in ko) jih nasprotna stranka prereka. Sodišči nižjih stopenj sta pri vprašanju obstoja tožnikovega pravnega interesa kot procesne predpostavke za dopustnost ugotovitvenega dela tožbe zagrešili kršitev postopka, ki pa zaradi svoje relativnosti sama po sebi še ne vodi do utemeljenosti revizije.

Glede na ugotovitve, predvsem, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o neplačevanju uporabnine za sporno nepremičnino in da sta obe že od začetka zasledovali skupen namen realizacije prodajne pogodbe z vpisom drugega toženca v zemljiških knjigi kot lastnika sporne nepremičnine, je pravilen zaključek nižjih sodišč, ki je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo na podlagi 210. člena ZOR in 190. člena OZ.

O navidezni pogodbi govorimo, kadar stranki hočeta, da posel nastane le navidez, na zunaj. Stranki torej nočeta, da bi nastopil pravni učinek iz navidezno sklenjenega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil prav to namen pravdnih strank. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnikov zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi pravil o posojilni pogodbi. V obravnavani zadevi je tožnik tisti, ki nosi materialno dokazno breme. Ob ugotovitvi sodišč prve stopnje, da je tožencu v tem postopku s pričami uspelo izkazati, da mu je bil tožnik na podlagi preteklega skupnega poslovanja in v zvezi s tem povezanih dogovorov in ne na podlagi dogovora o dobičku dolžan plačilo spornih zneskov, bi tožnik, če bi želel uspeti z obogatitvenim zahtevkom, moral z dodatnimi trditvami in dokazi to ovreči. To pa mu po oceni sodišč prve in druge stopnje ni uspelo.

Tožnik je dokazal, da s toženko nista hotela tistega, kar sta izrazila navzven. Res ni dokazal, kaj sta v resnici hotela. A dokazno breme, kaj je bil prikriti posel, če ima iz njega do tožnika (isto ali kakšno drugo) terjatev, je na toženki. Seveda je močan indic, da je posel navidezen, če se dokaže tisti posel, ki ga je v resnici prikrival (vsebino in namen, causo prikritega posla), vendar to že na abstraktni ravni ne more biti tožnikov interes, s tem pa eo ipso tudi ne njegovo dokazno breme. Dovolj je, da dokaže, da „spodaj“ (izza navideznega posla) ni bilo nič, zato ni smiselno in ni treba, da bi moral konkretno dokaz(ov)ati, kaj je v resnici bilo.

Pravdni stranki sta imeli voljo skleniti pogodbo zgolj za solastni delež na zemljišču. Ker to zaradi zakonske ureditve, ki je veljala v času sklenitve pogodbe, ni bilo dopustno, je bila, vendar zgolj navidezno, sklenjena tudi pogodba za solastni del stavbe. Pravica do uveljavljanja ničnosti res ne ugasne, vendar pa velja to pravilo le za uveljavljanje ničnosti v ožjem pomenu, ne pa tudi za uveljavljanje ničnosti v širšem pomenu, torej za obligacijske povračilne zahtevke. Takšni zahtevki praviloma zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Pri spoštovanju razpravnega načela gre namreč zgolj za to, da sodišče pri odločitvi upošteva zgolj dejstva, ki sta jih stranki navedli, brez pomena pa je, katera od njiju je to storila.

Glede na to, da je stanovanje prešlo v premoženjsko sfero toženke na podlagi prodajne pogodbe in ne na podlagi simulirane pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je odveč in pravno nepomembno razpravljanje o utemeljenosti zahtevka na razvezo pogodbe po tretjem odstavku 120. člena ob sklenitvi pogodbe veljavnega ZD. To pomeni, da iz navidezne pogodbe stranki nimata medsebojnih izpolnitvenih zahtevkov in posledično tudi ne zahtevka za razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, saj slednje med njima sploh niso bile dogovorjene.

Pri obročnih odplačilih ene terjatve je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR in ne triletni zastaralni rok po 372. členu ZOR, ki velja za občasne terjatve oziroma za anuitete. Zakon namreč loči občasne terjatve od občasnih plačil ene terjatve, ki sicer pomeni celoto. Pravna teorija kot tudi sodna praksa stojijo na stališču, da pogodbene obresti nimajo narave občasne terjatve po določbi 347. člena OZ (vsebinsko enako prej 372. člen ZOR), saj ne dospevajo v časovnih presledkih, kot zamudne obresti, ampak dospejo ob plačilu glavne terjatve.

Materialnopravno pravilno je stališče obeh sodišč, da je prodajna pogodba, ki sta jo tožnik in toženec sklenila dne 19. 12. 2000, navidezna in zato neveljavna.

Zagotavljanje varnosti, rednosti in nemotenosti zračnega prometa je v javnem interesu, vendar pa širitev javnega interesa tudi na področje veljavnosti pravnih poslov ni na mestu. V skladu z načelom afirmacije pogodbe je zato treba trdoto predpisane sankcije v ZOTMR plovbi za primer, če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki, tudi v tem primeru omiliti s teorijo realizacije.

Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba s sopogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.

Presoja navideznosti pogodbe in nedopustnega nagiba.

Med tožnikom in drugotožencem je bila sklenjena prodajna pogodba in ne pogodba o posredovanju. Tožnikove trditve o „nabavi“ vozila ne izključujejo take razlage njunega pogodbenega razmerja (prim. prvi odstavek 454. člena in 813. člen ZOR). Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da se je drugi toženec vedel kot prodajalec (tožnik mu je izročil kupnino, drugi toženec pa je tožniku izročil avtomobil, po okvari avtomobila je nosil tudi stroške popravila in rezervnih delov …), ne gre spregledati, da v tem postopku ni pojasnil, med kom je posredoval oziroma kdo je tožniku avto prodal, če ne on. Iz ugotovljenega kupoprodajnega pogodbenega razmerja med tožnikom in drugotožencem izhaja tudi obveznost slednjega za plačilo vtoževanega zneska. Ker je bila prodajna pogodba razdrta, je dolžan tožniku, ki mu je vrnil prodani avtomobil, vrniti plačano kupnino.

Zgolj zato, ker je bila pogodba zapisana v zakonsko terjani obliki (notarski zapis), ne pomeni, da pogodba ne bi mogla biti navidezna.

V primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne. Nujni dedič lahko uveljavlja, da je sklenjena pogodba nična, ker je bila fiktivna, da je bila sklenjena zato, da bi se ga izločilo iz dedovanja in da je v resnici šlo za prikrito darilo. Ničnost pogodbe lahko nujni dedič utemeljuje tudi z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov. Za presojo o tem, kakšen je bil resnični namen strank, pa je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.

Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba s sopogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi. Z zatrjevanjem o poskusu vzbuditve vtisa o solventnosti toženca pri tretjih, pa tožnik takšnih razlogov ne verjetno in ne argumentirano ni ponudil.

Ker je šlo v obravnavani zadevi za navidezen pravni posel, ki nima učinkov niti na davčnem niti na civilnem področju, revident ni upravičen do davčne olajšave iz prvega odstavka 39. člena ZDDPO.

Ključno je, da je bila revidentkina poroštvena obveznost v sporazumu ustrezno vsebinsko opredeljena; bistveni elementi obveznosti, za katero je dala kot porok svoje osebno jamstvo (njeni višina in zapadlost ter obresti), so iz njega jasno razvidni.

Ker izpodbijana pogodba ni pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja iz Zakona o dedovanju, sorodstvena vez med prvim preužitkarjem M. Ž. in prvo prevzemnico M. V. ni pogoj za veljavnost te pogodbe. Enako je s privolitvijo sina M. Ž., tj. očeta tožnikov, in tožnikov samih (107. člen ZD).

Ugotavljanje, v kakšnih okoliščinah je pogodba sklenjena, kaj sta z njo stranki zasledovali oziroma kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank kot del poslovne podlage in kakšna je vsebina pogodbe, je dejansko vprašanje, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP).