190. člen OZ

V obravnavnem primeru ne gre za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, temveč za povrnitev zneskov v posledici odpadle podlage. Vsebina oziroma narava zahtevka iz delovnega razmerja, ki se je uveljavljala v delovnem sporu, ne more biti podlaga za presojo pristojnosti v pogledu zahtevka, ki ga tožnica uveljavlja na podlagi neupravičene obogatitve. Ker gre za spor iz civilnopravnega razmerja, je za odločanje o njem stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke. V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep. Očitana

Za utemeljenost verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je pomembno pravno vrednotno izhodišče, ki ga je Vrhovno sodišče izčrpno pojasnilo v sodbi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016. Ta stališča so uporabljiva tudi za verzijska razmerja med skupnimi lastniki, saj ni stvarno utemeljenih razlogov za razlikovanje. Stališče nižjih sodišč, da prikrajšanje tožnice ni podano, ker ni dokazala, da bi sporne nepremičnine oddajala v najem oziroma ker ni jasno, kako bi jih uporabljala, je napačno. Tožnica je kot skupna lastnica upravičena do svojega deleža lastninskih upravičenj na spornih nepremičninah, katerih pomemben del je njihova uporaba. Za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka ni pomembno, kako naj bi v spornem obdobju skupno nepremičnino uporabljala (sama ali z oddajanjem v najem). Pomembno je le, da jo je toženec v nasprotju z njeno izraženo željo prikrajšal v možnosti te uporabe ter s tem posegel v njeno premoženjsko pravico. Izračunavanje povprečne tržne najemnine s pomočjo cenilca je le metoda ("pripomoček") sodišča, s pomočjo katere denarno ovrednoti koristi iz takšnega prikrajšanja.

Kljub tehtnim argumentom v prid zožujoče razlage pojmov prikrajšanja in vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem, Vrhovno sodišče odklanja načelno stališče, da prikrajšanje ni predpostavka verzijskega zahtevka zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist. Kot že poudarjeno, je razlog za to v umeščenosti instituta uporabe tuje stvari v 3. oddelek OZ: "Neupravičena pridobitev". Splošno pravilo (190. člen OZ), ki velja za vse oblike neupravičenih obogatitev (vse oblike kondikcij in verzij), torej tudi za uporabo tuje stvari v svojo korist, je uvrščeno v 1. odsek 3. oddelka OZ. Določba 198. člena OZ je umeščena v 2. odsek z naslovom "Pravila vračanja", kar napotuje na sklep, da ureja le pravilo, kaj se pri tej obliki verzije vrača. Zožujoča razlaga zahteva, da je prikrajšanje, enako kot obogatitev, vsaj potencialno oziroma hipotetično. Da bi lastnik stvari lahko zahteval uporabnino za neupravičeno uporabo njegove stvari, bi moral imeti vsaj hipotetično možnost, da bi to stvar lahko tudi sam uporabljal (ali na njej kako drugače izvrševal svoja lastninska upravičenja). To pa je tudi izhodišče za opredelitev pravne vzročnosti kot predpostavke neupravičene obogatitve. Vzrok pr

V sodni praksi ni sporno, da je načelo realne subrogacije mogoče uporabiti tudi v primerih, ko eden od zakoncev po prenehanju zakonske zveze nedovoljeno razpolaga s skupnim premoženjem. Dopušča se ugotovitvene zahtevke, da skupno premoženje predstavljajo določena denarna sredstva. Ker tožnica zoper toženca, ki je nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem, ni postavila dajatvenega zahtevka, ampak ugotovitvenega, o kakršnikoli zamudi, katere posledica bi bile lahko zamudne obresti, (še) ni mogoče govoriti. Pri razliki med kupnino in ugotovljeno tržno vrednostjo prodanega poslovnega deleža gre za znesek, za katerega je bilo oškodovano skupno premoženje. V takem primeru pa lahko v skupno premoženje (poleg kupnine) spada le obligacijska pravica, to je odškodninska terjatev do toženca v višini te razlike, ne pa znesek v tej višini.

Pravila o prijavi in preizkusu izločitvenih pravic so namenjena uresničevanju načela koncentracije postopka. Prenehanje izločitvene pravice na podlagi tretjega odstavka 310. člena in tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP na podlagi 2. točke četrtega odstavka 330. člena ZFPPIPP je tudi predpostavka, ki dovoljuje začetek postopka prodaje premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. Unovčenje premoženja stečajnega dolžnika z namenom poplačila upnikov je namreč temeljni namen stečajnega postopka. Poseg v pravico do zasebne lastnine, kot ga predvidevata 310. in 311. člen ZFPPIPP, sicer zasleduje ustavno dopusten cilj, ni pa zakonska ureditev prenehanja izločitvene pravice prestala testa sorazmernosti, saj prenehanje izločitvene pravice (in posledično prenehanje lastninske pravice) na splošno ni pogoj za začetek postopka prodaje premoženja. Upniki, ki izločitvene pravice ne prijavijo (v zakonskem roku treh mesecev), tvegajo le, da bo premoženje prodano, s čimer bodo na podlagi petega odstavka 299. člena ZFPPIPP izločitveno in posledično lastninsko pravico izgubili. Ob upoštevanju načela koncentracije stečajnega postopka iz 227. člena ZFPPIPP izločitveni upnik tako v razmerju do

Če je plača s pogodbo o zaposlitvi, odločbo ali sklepom določena v skladu z zakonom (konkretno s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS), le obračunana in izplačana je v previsokem znesku, pravil o ničnosti pogodbe sploh ni mogoče uporabiti. V takšnem primeru pridejo v poštev določbe OZ o neupravičeni pridobitvi oziroma pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega. Ni mogoče šteti, da je (pogodbena stranka) vedoma izplačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, čeprav ni bila dovolj skrbna. Le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj, ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom nedolga.

Ugotovljena zmota tožene stranke pri preplačilih nadomestila plače izključuje uporabo 191. člena OZ. Določbo, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, je treba razlagati tako, da zmota v obveznosti plačila ne izključuje vrnitvenega zahtevka. Zmota pri plačilu nedolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve. Kot pomotno plačilo se zato pri toženi stranki lahko upoštevajo tudi tista plačila, do katerih je prišlo zgolj zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami. Iz določbe 191. člena OZ izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno – tako glede vednosti kot volje.

Vprašanje uporabe določbe 3.a člena ZSPJS (ki ureja le način uveljavljanja vrnitve napačno določene in izplačane plače in ni podlaga za delavčevo obveznost) ne more biti relevantno, saj ne gre za primer, ko bi bila toženki v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, in kolektivnimi pogodbami plača napačno določena in izplačana. Če je dejansko prišlo do računalniške (ali računske) pomote, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je toženki izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je dopuščanje izbirne pravice imetnika kršenih pravic intelektualne lastnine glede pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov zoper kršitelje skladno z določbami 13. člena, v zvezi z določbami prvega odstavka 2. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ter cilji in namenom citirane direktive, ki jo je sodišče v skladu z določbami 3.a člena, v zvezi z določbami 23. člena Ustave RS dolžno upoštevati pri odločanju, tj. ali lahko imetnik avtorske pravice oz. kolektivna organizacija v primerih, ko avtorska pravica ni bila prenesena oz. nadomestilo za uporabo avtorske pravice ni bilo plačano, zahtevke zoper uporabnike uveljavlja bodisi na podlagi implementacijskega predpisa, to je na odškodninski pravni podlagi po določilih ZASP (168. člen ZASP), bodisi na podlagi splošnih predpisov, tj. na obogatitveni pravni podlagi po določilih OZ (190., 198. čl. OZ)?

V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.

Nedokazano je, da je bil tožnik opozorjen na pravno in ekonomsko naravo podrejene obveznice, funkcijo takšnega instrumenta pri krepitvi kapitala banke, finančno poslovanje, kapitalsko ustreznost in bonitetno oceno banke (navedeno bistveno vpliva na varnost njegove naložbe) ali razloge, zaradi katerih je vlagatelj pri takšni naložbi izpostavljen večjemu tveganju.

Kadar sodišče za nazaj v skladu z 18. členom v povezavi z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ugotovi obstoj delovnega razmerja, s tem zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 odpade pravna podlaga za izplačila po pogodbah civilnega prava. Obstoj delovnega razmerja se ugotovi za nazaj, za ves čas trajanja (nedovoljenih) pogodb civilnega prava. Podlago za novo določitev pravic predstavlja delovno razmerje, v katerem delavcu pripadajo druge in drugačne pravice, vključno s plačo in drugimi prejemki.

Direktiva ureja odgovornost primarno proizvajalca za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, subsidiarno pa distributerja, če proizvajalca ni mogoče identificirati. Zmotno pa je v povezavi s tem sklepanje sodišča prve stopnje, da je ZVPot kot lex specialis v koliziji z določbami OZ in zato slednjega ni mogoče uporabiti za odškodninske in obogatitvene zahtevke zaradi razveze pogodbe zaradi stvarnih napak. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ. Ker ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ, je prav tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede v pobot uveljavljanega zahtevka kot specialni predpis uporabiti ZVPot. Potrošnikova uveljavitev jamčevalnega zahtevka po drugem odstavku 21. b člena ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari po splošnih pravilih OZ o vračanju po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ. Uporabnina kot korist, ki jo uveljavlja toženka, je dejansko primerljiva tudi z znižano vrednostjo vozila, po kateri je toženka tožniku ponujala od

Zavrženi podredni ugovori so vključeni v primarni pobotni ugovor, eventualna kumulacija je v prekrivajočem delu le navidezna. V tem delu gre za en sam v pobot uveljavljani zahtevek. Ker so vsi podredni ugovori nižji od primarnega, je sodišče vsebinsko obravnavalo le primarnega.

Za kondikcijski zahtevek je aktivno legitimiran izpolnitelj, ki je hkrati tisti, ki je prikrajšan (tu tožnik), pasivno legitimiran pa je prejemnik izpolnitve, ki je obogaten (tu tretji toženec). Do morebitne obogatitve prvega toženca in druge toženke (zaradi poplačila dolgov zapustnice s strani tretjega toženca in s tem povečanja zapuščine) ni prišlo na račun tožnika oziroma njuna morebitna obogatitev neposredno ne izvira iz tožnikove sfere (v 190. členu OZ je uporabljen izraz "na škodo drugega"). Dejstvo, da naj bi tretji toženec s prejeto kupnino poravnal nekaj dolgov zapustnice, je zato nepomembno. Vsi ostali morebitni pridobitelji teh denarnih sredstev (tako prvi toženec kot druga toženka na račun plačila dolgov zapustnice ali pa morebiti nekdo tretji, ki bi mu tretji toženec denar izročil iz naslova nekega drugega pravnega razmerja) se ne morejo šteti kot obogateni na račun tožnika. Ta razmerja s tožnikom niso neposredno povezana in tudi ne s samim dogodkom, ki je skupen tožniku in tretjemu tožencu, to je izročitev kupnine na podlagi neveljavnega pooblastila in prodajne pogodbe.

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.