348. člen ZOR

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Zgolj s tem, da je prisojeni znesek glavnice izražen v protivrednosti nekdanje valute (DEM), ki sta jo tudi pravdni stranki izbrali za merilo vrednosti (tedaj) domačega denarja (SIT) oziroma metodo valorizacije, sodišče ni odločilo o nečem drugem. Odločitev je v okviru (znotraj) istega denarnega tožbenega zahtevka. Bistvo pogodbe je v pristopu novih oseb na strani upnika in dolžnika, kar ni novacija.

Podpis na sprednji strani talona predstavlja podpis na licu menice.

Ugotavljanje, v kakšnih okoliščinah je pogodba sklenjena, kaj sta z njo stranki zasledovali oziroma kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank kot del poslovne podlage in kakšna je vsebina pogodbe, je dejansko vprašanje, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je na seji senata ob reševanju pritožbe tožene stranke spoznalo, da mora v predmetni zadevi razpisati obravnavo, saj je bilo treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti pred sodiščem druge stopnje nekatere v postopku na prvi stopnji že izvedene dokaze (drugi odstavek 347. člena ZPP).

Pogodbene obresti so tiste, za katere se dogovorita upnik in dolžnik in ki tečejo od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti. Od zapadlosti dalje pa tečejo zamudne obresti kot civilna sankcija za zamudo.

Pogodba o poravnavi dolga ne predstavlja samostojno urejenega tipa pogodbe. Njena narava je odvisna od okoliščin konkretnega primera, največkrat pa bo imela prvine novacije in poravnave.

Tožena stranka vseh neuporabljenih ventilov tožeči stranki po opravljenem delu ni vrnila. Ker ni vrnila vseh, ji je tožeča stranka izdala račun, s katerim je zahtevala plačilo vrednosti le-teh. Po določilu 1. odst. 355. člena ZOR takrat, kadar so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti, uničene, obveznost dolžnika ne preneha niti v primeru, če so uničene iz razloga, za katerega on ne odgovarja. Torej je tožbeni zahtevek na plačilo vrednosti ukradene generične stvari po materialnem pravu neutemeljen.

Narava pogodbe o pripoznavi dolga je sicer odvisna od okoliščin konkretnega primera. Po naravi stvari pa ima največkrat prvine novacije in poravnave. V takšnem primeru je dolg po takšni pogodbi nova glavnica, ki je v razmerju do dolga iz primarne obveznosti abstraktna.

Prenovitev (novacija) je ugasnitev glavne obveznosti, zaradi ustanovitve nove glavne obveznosti, ki ima drugačen predmet izpolnitve, ali drugačno pravno podlago. Gre za pogodbo, s katero se stranki že obstoječe obveze dogovorita, da ta obveza ugasne, namesto nje pa nastane nova obveza. Veljavno prenehanje prejšnje obveznosti je odvisno od veljavnega nastanka nove obveznosti. Če prvotne obveznosti ni, ne more preiti v novo obveznost. Prenoviti je mogoče le neizpolnjeno obveznost.

Odločitev o plačilu temelji na med pravdo sklenjenim sporazumom, ki je opredeljen kot pogodba o poravnavi, saj so stranke medsebojni spor z vzajemnimi popustitvami odpravile z določitvijo konkretnih vzajemnih pravic in obveznosti. Navedena pogodba ima učinke novacije v smislu 348. člena ZOR, saj so stranke prejšnjo obveznost tožencev iz tožničinega deleža v družbi nadomestile z novo obveznostjo tožencev, to je z izplačilom deleža s plačilom konkretnega zneska.

Obveznost tožnice izvira iz njene poslovne odškodninske odgovornosti, ki temelji na določbi drugega odstavka 262. člena ZOR. Obseg poslovne odškodnine pa določajo določbe 266. člena ZOR. V danem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil tožnici ob sklenitvi pogodbe znan namen tožencev, da si zagotovita še "preostanek kupnine" v višini 130.000 DEM, kar pomeni, da je tožnica kot možno posledico njene neizpolnitve pogodbe morala pričakovati izgubljeni dobiček tožencev v tem znesku. To pa pomeni, da imata toženca na podlagi prvega odstavka 266. člena ZOR pravico do povračila celotne škode, ki jima je nastala (tolarske protivrednosti 130.000 DEM). A. d.o.o. se je sicer zavezal, da bo prevzel obveznosti do toženih strank, vendar pa toženca po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj s prevzemom dolga nista soglašala, zaradi česar ima dogovor zgolj učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (peti odstavek 446. člena ZOR) in ne vpliva na obveznost tožnika.

Stranki sta se dogovorili, da neodplačani del poslovnega prostora postane predmet posojilne pogodbe, s čimer sta obveznost tožene stranke, da plača preostanek kupnine, nadomestili z obveznostjo, da vrne posojilo. Obveznost tožene stranke plačati kupnino je namreč ugasnila, nastala pa je njena obveznost vrniti posojilo. Prenovljena je bila le obveznost tožene stranke, da plača preostanek kupnine, ne pa tudi obveznost tožeče stranke, da izroči (prenese) proizvodno poslovni objekt. Šlo je le za prenovitev obveznosti ene stranke (enojno prenovitev), ne pa za prenovitev (glavnih) obveznosti obeh strank (dvojno prenovitev). Od prenovitve obveznosti tožene stranke sta namreč obstajali dve obveznosti pravdnih strank. Tožeča stranka bi morala na podlagi pogodbe na toženo stranko prenesti proizvodno poslovni objekt. Toženi stranki pa ni bilo več treba plačati kupnine, ampak mora tožeči stranki vrniti posojilo, ker je s prenovitvijo nastala ta njena nova obveznost. Tako obveznost tožeče stranke, da prenese proizvodno poslovni objekt, ni prenehala in kot vzajemna še nadalje obstaja (nasproti terjatvi na izročitev predmeta pogodbe). V dvostransko obvezni

Pristne valutne terjatve med rezidenti so prepovedane (1. odst. 18. člena Zakona o deviznem poslovanju, Ur. list RS, št. 23/99-52/2002). Dogovor pogodbenih strank o nedoločenem številu denarnih enot v domači valuti po tečaju določene količine denarnih enot, izraženih v DEM, pomeni, da lahko upnik svoj zahtevek v skladu z načelom dispozitivnosti kadarkoli po zapadlosti izrazi v domači valuti, torej tolarjih.

Če se pogodbeni stranki dogovorita, da mora kupec namesto kupnine vrniti prodajalcu dano posojilo, je to prenovitev terjatve na plačilo kupnine. S tem terjatev na plačilo kupnine preneha, nastane pa terjatev na vrnitev posojila, ki ostane vzajemna nasprotni terjatvi na izročitev kupljene stvari.

Asignat (nakazanec) in asignatar (prejemnik nakazila) lahko asignatovo obveznost do asignatarja iz asignacije (nakazila), preoblikujeta v posojilo (asignatarja asignatu) s prenovitveno pogodbo (novacijo). Če to storita, lahko bivši asignatar zahteva od bivšega asignata plačilo zneska, ki je bil (prvotno) predmet asignacije (samo) kot vračilo danega posojila.

S sklenitvijo dodatka k pogodbi je na podlagi prenovitve pogodbe (novacije) nastala nova obveznost, stara pa prenehala; zato je tedaj nastala za tožečo stranko tudi (nova) davčna obveznost za plačilo davka na promet z nepremičninami; ker se je hkrati razdrla prejšnja pogodba, ima zato zavezanec pravico zahtevati vrnitev tedaj plačanega davka na promet z nepremičninami.

Prenovitev je ugasnitev glavne obveznosti zaradi ustanovitve nove glavne obveznosti, ki ima drugačen predmet izpolnitve ali drugačno pravno podlago. Prenoviti je mogoče samo neizpolnjeno obveznost. Zato izpolnitev obveznosti izključuje njeno prenovitev.

Prenovitev pravnega posla ni mogoče izvesti z navidezno pogodbo, ker ta nima učinkov, ampak morata pravdni stranki jasno izraziti namen, da s prenovo prejšnja obveznost preneha in nastane nova.

Zakon o pravdnem postopku res ne ureja posebej neposrednih in posrednih dokazov, pač pa to razliko pozna pravna teorija. Pri tem je treba opozoriti, da ne gre za neposredno ali posredno (n.pr. po zaprošenem sodniku) izvedene dokaze, temveč za dokaze, s katerimi se neposredno ugotavljajo pravno relevantna dejstva, in za tiste, iz katerih sodišče samo sklepa na obstoj pravno relevantnih dejstev. O teh teorija govori kot o posrednih ali indicijskih dokazih.