349. člen ZOR

Toženec se je strinjal z opravo naroka, hkrati pa ni podal dokaznih predlogov, čeprav je bil že v vabilu na narok in na samem naroku opozorjen po 286. členu ZPP. Z navedenim je bila tožencu dana možnost, da se izjavi o tožničinih zahtevkih in navedbah (5. člen ZPP), kar je celo storil, zato ne gre za kršitev načela kontradiktornosti postopka. Zmotno opravljen stečajni postopek nad neobstoječo osebo, samostojnim podjetnikom, ki je bil predhodno izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov, nima pravnih posledic. Upnik lahko kljub zavarovanju kredita terja plačilo dolga od dolžnika. Ob morebitnem poplačilu upnika pri zavarovalnici pa bi bila zavarovalnica tista, ki bi zoper dolžnika lahko uveljavljala regresno pravico. Tožebenec bi triletni zastaralni rok (349. člen ZOR) za plačilo mesečnih zneskov obresti bi lahko uspešno uveljavljal le v primeru, če bi zatrjeval (in izkazal), da je bila njegova obveznost „razbita“ na posamezne občasne dajatve ali anuitete, pri katerih zastaranje teče za vsako posamezno dajatev od njene zapadlosti dalje (prvi in drugi odstavek 372. člena ZPP), saj navedeno pravilo ne velja za obročna odplačila in druge delne izpolnitve (drugi

Pogodba o poravnavi dolga ne predstavlja samostojno urejenega tipa pogodbe. Njena narava je odvisna od okoliščin konkretnega primera, največkrat pa bo imela prvine novacije in poravnave.

Revizijska navedba tožeče stranke, da je bila do predložitve spornega dopisa po koncu prvega naroka za glavno obravnavo upravičena zato, ker je že na prvem naroku za glavno obravnavo med dokazi predlagala tudi „dopise v zvezi s spornimi posli,“ je neutemeljena, ker posplošen dokazni predlog, ki listin z ničemer ne konkretizira, ni upošteven. Ker je bila med strankama že od vsega začetka postopka sporna vsebina njunega dogovora, bi tožeča stranka morala takoj ponuditi vse dokaze za svojo trditev (da je šlo med strankama za kupoprodajno pogodbo), ne pa čakati na (zanjo neugoden) rezultat izvedbe dokazov tožene stranke. Zgolj oznaka tuje stvari kot svoje ne predstavlja načina pridobitve lastninske pravice.

Prenovitev (novacija) je ugasnitev glavne obveznosti, zaradi ustanovitve nove glavne obveznosti, ki ima drugačen predmet izpolnitve, ali drugačno pravno podlago. Gre za pogodbo, s katero se stranki že obstoječe obveze dogovorita, da ta obveza ugasne, namesto nje pa nastane nova obveza. Veljavno prenehanje prejšnje obveznosti je odvisno od veljavnega nastanka nove obveznosti. Če prvotne obveznosti ni, ne more preiti v novo obveznost. Prenoviti je mogoče le neizpolnjeno obveznost.

S sklenitvijo dodatka k pogodbi je na podlagi prenovitve pogodbe (novacije) nastala nova obveznost, stara pa prenehala; zato je tedaj nastala za tožečo stranko tudi (nova) davčna obveznost za plačilo davka na promet z nepremičninami; ker se je hkrati razdrla prejšnja pogodba, ima zato zavezanec pravico zahtevati vrnitev tedaj plačanega davka na promet z nepremičninami.

Prenovitev je ugasnitev glavne obveznosti zaradi ustanovitve nove glavne obveznosti, ki ima drugačen predmet izpolnitve ali drugačno pravno podlago. Prenoviti je mogoče samo neizpolnjeno obveznost. Zato izpolnitev obveznosti izključuje njeno prenovitev.

Prenovitev pravnega posla ni mogoče izvesti z navidezno pogodbo, ker ta nima učinkov, ampak morata pravdni stranki jasno izraziti namen, da s prenovo prejšnja obveznost preneha in nastane nova.

Gre za novo obveznost, saj sta se pravdni stranki kot pogodbenika izrecno dogovorili, da stare obveznosti iz predpogodbe ne veljajo več, pač pa le nova obveznost, ki ima drugačen predmet in drugačno pravno podlago.

Navedba tožeče stranke v dopisu toženi ("...v kolikor blaga ne boste vrnili, bomo smatrali, da je blago prodano...") je ponudba za spremembo konsignacijske pogodbe v prodajno. Molk naslovnika (v tem primeru tožene stranke) po izrecni določbi 1. odst. 42. čl. ZOR ne pomeni sprejema ponudbe. Pogodbeno določilo, da bosta molk ali kakšna druga opustitev naslovnika (napr., če ne vrne poslanih stvari) veljala za sprejem ponudbe, je po izrecnem določilu 2. odst. 42. čl. ZOR celo nično; zato ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da bi smiselno enaka enostranska izjava lahko ustvarila za toženo stranko učinke prodajne pogodbe. Med strankama je bila sklenjena komisijska pogodba in ne prodajna, zato tožnik iz naslova izpolnitve te pogodbe nima denarnega zahtevka. Denarni zahtevek iz naslova izpolnitve konsignacijske pogodbe bi imela tožeča stranka le v primeru, če bi trdila in dokazala, da je toženec blago prodal.

Navedbe toženca, da je bila vrnitev posojila dogovorjena s tem, da ji bo popravil streho, ni mogoče šteti za nadomestitev prejšnje obveznosti z novo obligacijo, oz. s pogodbo o delu, kot meni toženec. Za novacijo obveznosti morata biti izpolnjena dva temeljna pogoja (1. odstavek 348. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR): - da mora imeti nova obveznost drugačno pravno podlago in drugačen predmet, - da obstaja soglasje subjektov obstoječe obveznosti, da to obveznost zamenjata z novo. Pri tem pa še velja, da v primeru, če pogodbeni stranki nista izrecno izrazili, naj dotedanja obveznost ugasne, ta ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove (349. člen ZOR). Že iz zgoraj omenjene navedbe toženca, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo iz trditev odgovora na tožbo in toženčevega zaslišanja, izhaja, da navedena pogoja za prenovitev obveznosti nista izpolnjena. Izkazuje le, da sta se stranki dogovarjali o načinu izpolnitve prvotne obveznosti oziroma o nadomestni izpolnitvi prvotne obveznosti (308. člen ZOR), kar pa je za obstoj obveznosti iz posojilne pogodbe brez pomena, saj toženec s popravilom strehe tudi po več letih ni niti začel. Č

Če med strankama plačilo z menico ni izrecno dogovorjeno, pomeni indosiranje menice samo utrditev prejšnje že obstoječe obveznosti, to je, da je poleg prvotne obveznosti iz osnovnega pravnega posla začela obstajati še nova - menično pravna obveznost. Izdaja, pa tudi indosiranje menice, zaradi kakšne prejšnje obveznosti se ne šteje za prenovitev razen, če je tako dogovorjeno (3. odst. 348. čl. ZOR-a in 349. čl. ZOR).