99. člen ZOR

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, da bi bila pri sklepanju Pogodbe o poslovnem sodelovanju »pozabljena« časovna omejitev obveznosti tožene stranke, zato tožena stranka verodostojnosti zaslišanih prič ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na njuno domnevno pristranskost, ki naj bi bila posledica njune želje, da se izogneta očitkom, da sta, ker je bila časovna omejitev pozabljena, sklenila (za toženo stranko) škodljivo pogodbo, saj ta njena domneva ni z ničemer izkazana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je tudi tožeča stranka prispevala k izgradnji igrišč, da je bila brezplačna uporaba teniških igrišč (ki se je v primarni ureditvi iz leta 1999 zagotovila z izročitvijo nalepk, po letu 2002 pa v obliki nadomestne izpolnitve v plačilu denarne protivrednosti) tožeči stranki priznana kot odmena za prispevek pri izgradnji igrišč (in ne kot darilo), da je z odpovedjo Pogodbe o poslovnem sodelovanju prenehal veljati bistveni vsebinski del Dogovora, v katerem so bile opredeljene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, da je z odpovedjo tožena stranka prenehala tožeči stranki izplačevati letni denarni znesek, prav tako pa so z odpovedj

Če bi se pokazalo, da je imela toženka na podlagi navedene določbe pravico, da v določenih primerih odstopi od pogodbe, da je podan eden od v pogodbi predvidenih primerov in da je toženka odstopno upravičenje uresničila, bi to pomenilo, da drugi tožnik ni upravičen do plačila za delo, ki ga ni opravil. Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da je podan dvom o pravilnosti ugotovljenega odločilnega dejstva.

Zagotovljen namen odškodninske odgovornosti z vzpostavitvijo premoženjskega položaja tožene stranke, ki bi ga imela, če ne bi bilo ravnanja odgovorne osebe, pa ne more ostati brez posledic na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, v katerem so bile medsebojne obveznosti vezane tudi na obravnavani premoženjski položaj tožene stranke v sklenjenih pogodbenih razmerjih z zavarovanci. Ker so bile obveznosti pravdnih strank v Pozavarovalni pogodbi vezane na pogodbena razmerja tožene stranke s tretjimi, je pri opredelitvi obveznosti tožene stranke po Pozavarovalni pogodbi treba upoštevati tudi izboljšan premoženjski položaj tožene stranke v pogodbah s tretjimi preko uveljavljene odškodninske odgovornosti. Celotni znesek, ki ga je tožena stranka prejela iz naslova prisojene odškodnine z obrestmi, pomeni ohranitev premoženjskopravnega položaja, povezanega z zavarovalnimi premijami v pogodbenih razmerjih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti glede na čas, ko je tako prisojeno upravičenje tudi prejela. Zato je utemeljeno stališče tožeče stranke v reviziji, da je ob upoštevanju temeljnega principa kvotnega pozavarovanja (porazdelitev po kvotah glede zavarovalne vsote, premije

Sodna poravnava iz leta 1981 je pomenila zgolj to, da je toženka na njeni podlagi postala imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Ni pa imela sodna poravnava stvarnopravnih (na primer pridobitev osebne služnosti na stanovanju) ali obligacijskopravnih učinkov za toženko.

Samo dejstvo, da Dogovor ne vsebuje drugih sestavin, ki jih je za najemno pogodbo predvideval 41. člen tedaj veljavnega SZ, po prepričanju Vrhovnega sodišča na njeno veljavnost ne vpliva. Nesporno je namreč, da se je pisno sklenjen Dogovor več kot 10 let izvrševal. Sodna praksa pa se je že postavila na stališče, da je (kljub določbi SZ o obveznem pisnem sklepanju najemnih pogodb) veljavna tudi ustno sklenjena najemna pogodba, če je ta realizirana in se izvršuje. Tako je jasno, da se za veljavno sklenjeno mora šteti tudi pogodba, ki sicer ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih sestavin, a je sklenjena v pisni obliki in realizirana.

Tožeča stranka, ki zakupnino uveljavlja, mora dokazati tudi njeno višino. Ker trditev, na osnovi katerih bi bilo mogoče preveriti višino uveljavljane zakupnine (cena za m2, način izračuna, popusti) tožeča stranka ni podala, z zahtevkom ni uspela.

V primeru, ko je vsebina zapisanega dogovora sporna, za njegovo razlago ne zadošča zgolj jezikovna razlaga. Ugotovljivost vsebine dogovora iz njegovega zapisa ni argument, s katerim je mogoče zavrniti oz. odreči ugotavljanje prave volje pogodbenikov.

Z uporabo jezikovne in logične metode razlage ter upoštevanjem načel obligacijskega prava je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kakšen je bil skupen namen pogodbenikov in na podlagi tega presodilo, da je toženec narobe razumel sporno pogodbeno določilo Predpogodbe. Toženec zatrjevanja, da mu po 31. 12. 1994 ni bilo več treba skleniti glavne – kupoprodajne pogodbe, glede na nekonsistentno izpovedbo - hkratno priznanje, da bi moral zemljišča tožeči stranki prodati tudi kasneje, vendar ne za tako ceno, kot je bila dogovorjena v Predpogodbi, ni uspelo dokazati.

Izrek izpodbijane sodbe vsebuje le odločitev glede ugodilnega dela, medtem ko sodišče prve stopnje v preostalem delu ni zavrnilo tožbenega zahtevka. Tožnik bi lahko skladno s 325. členom ZPP predlagal izdajo dopolnilne sodbe, vendar tega ni storil. Namesto tega je vložil pritožbo, v kateri izrecno izpodbija zavrnilni del sodbe, čeprav ta v izreku ni zajet. Ker tožnik izpodbija del sodbe, ki ga ni, hkrati pa se pritožuje zoper obrazložitev sodbe, za kar ne more imeti pravnega interesa, je sodišče druge stopnje pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Za oba uveljavljana tožbena zahtevka je skupno in odločilno predhodno pravno vprašanje: ali je tožnik sploh lahko postal lastnik predmetne nepremičnine, ki ga upravičuje tako do izročitve v posest kot tudi do plačila uporabnine zaradi neupravičene uporabe s strani tožene stranke. To pa pomeni, da je treba uporabiti določbo petega odstavka 367. člena ZPP ter vrednost spornega predmeta ugotoviti s seštevkom vrednosti posameznih tožbenih zahtevkov, ki presega mejni revizijski znesek 40.000,00 EUR (primerjaj določbo petega odstavka 367. člena ZPP). Ni procesno pomembno, ali je tožena stranka predložila osebne dokumente predlaganih prič v naloženem roku ali šele po tem; v slednjem primeru je sporno procesno situacijo mogoče oceniti kot takšno, da je sodišče prve stopnje prvotni sklep delno spremenilo in je dejansko podaljšalo rok za predložitev pravilno opremljenih pisnih izjav. Razen tega pa sodišče prve stopnje na svoj sklep procesnega značaja, ni vezano (glej določbi tretjega odstavka 298. člena ZPP in četrtega odstavka 287. člena ZPP). Že zgolj zato je lahko tudi v konkretnem primeru po izdanem sklepu (o le pogojni) dopustitvi izvedbe dokaza z ustnim zaslišanjem prič takš

Koncesijska pogodba glede višine, na katero je navzgor omejena subvencija, ki jo je dolžna plačati tožena stranka, ni nejasna.

Sodišče druge stopnje je Pogodbo pravilno razlagalo skladno z razlagalnim pravilom iz prvega odstavka 99. člena ZOR. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču, da je koncesijska pogodba glede višine, do katere je navzgor omejena subvencija, objektivno jasna in jo je treba uporabiti tako, kot se glasi, zaradi česar ne pride v poštev razlagalno pravilo iz drugega odstavka 99. člena ZOR. Toženka v postopku ni uveljavljala, da bi bila skupna volja pogodbenih strank drugačna od (jasno) zapisane, pač pa se je zavzemala za lastno različico tolmačenja Pogodbe, ki pa se je izkazala za napačno.

Glede na to, da so pravni predniki tožencev pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah s kupno pogodbo z dne 19. 1. 1929 in svojo lastninsko pravico tudi vpisali v zemljiško knjigo, ob nacionalizaciji pa pridobili na njih pravico brezplačnega uživanja in ob tem, da tožnika nista izkazala, da sta lastninsko pravico pridobila na katerikoli od zatrjevanih pravnih podlag (pravnoposlovni, gradnja na tujem svetu, priposestvovanje), je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Revizijske navedbe, da izpodbijana pogodbena določba ni sporna in nejasna, ker jasno določa, da se obrestne mere določajo skladno s sklepi toženke, ki veljajo ob vsakokratni obnovitvi vezave, so neutemeljene. Kot sta nižji sodišči že pravilno pojasnili, je v sporni določbi določeno tudi, da se pri prvih šestih obnovitvah realna obrestna mera poveča. Ker so bili ob obnovitvi vezave v veljavi sklepi banke, ki so obrestne mere zniževali, teh sklepov ni bilo mogoče upoštevati. 5. člen pogodbe je na podlagi jezikovne in logične razlage jasno pomensko zaprt navzdol (torej da se smejo obrestne mere zgolj zviševati, ne pa tudi zniževati), nejasen oziroma pomensko odprt pa navzgor v smislu stopnje zviševanja obrestne mere. S tem je bila spornost 5. člena pogodbe v tej pravdi izkazana. V takem položaju pa zakon narekuje ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank in razumevanje sporne določbe v smislu načel obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena ZOR). Ker nižji sodišči nista mogli enoznačno ugotoviti skupnega pogodbenega namena pravdnih strank, sta odločitev pravilno oprli na 100. člen ZOR, v skladu s katerim sta tudi pravilno med mogočimi pomeni izbrali tistega, ki je z

Čim so določila pogodbe jasna in tožnik s sklicevanjem na njihovo spornost in lastno drugačno interpretacijo ni uspel vzbuditi dvoma vanje, ni bilo potrebe po nadaljnjem ugotavljanju dejanskega stanja.

Ne le jezikovna razlaga, ki kaže na različno podlago plačil, ki gredo tožeči stranki po pogodbi, tudi način, na katerega sta pogodbeni stranki izpolnjevali pogodbo, sicer imenovano pogodba o zastopanju, kažeta, da tožeča stranka ni bila le zastopnik ali posrednik v klasičnem civilnopravnem pomenu, pač pa agent igralca košarke z obveznostjo povezovanja toženca s klubi z namenom sklenitve pogodbe o igranju košarke in obenem pravico do plačila ne le v obliki posredniške provizije, pač pa tudi v obliki določenega deleža od toženčevih dohodkov. Takšno razlago ponuja tudi dopolnilno pravilo 101. člena ZOR za primer, če bi pogodbenega določila ne mogli opredeliti za jasnega.

Tožeča stranka je izpostavila spornost pogodbene določbe, zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugotavljalo namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.

Toženka je s priznanjem terjatve v stečaju (naknadno) izgubila tako pravico do revizije kot tudi pravni interes zanjo (prvi in drugi odstavek 374. člena ZPP).

Ob za Vrhovno sodišče zavezujočem dejanskem izhodišču, da ni bila dogovorjena (ne »prava« in ne neprava) služnost in na njem temelječi materialnopravno pravilni razlagi sporne pogodbene določbe, je nepomembno, ali je neprava služnost nekaj drugega ali nekaj manj od »prave« služnosti.