257. člen OZ

Neplačevitost dolžnika (kot objektivno stanje) je eden od elementov objektivnega pogoja izpodbojnosti (drugi odstavek 255. člena OZ). V pravni teoriji in sodni praksi je bilo oblikovano stališče, da če lahko upnik uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani. Dokazno breme o tem, da do poplačila ne more priti drugače kot z izpodbojno tožbo, je na upniku. V pravni teoriji in sodni praksi je bilo oblikovano tudi stališče, da pride kot dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti v poštev predvsem dejstvo, da je bila izvršba denarne terjatve na dolžnikovo premoženje delno ali v celoti neuspešna. Kar pa ne pomeni, da je neuspešna izvršba edini možni dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti.

V tej zadevi je odločilno: da toženka v izvršbi izterjuje neobstoječ dolg, oziroma da je do pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine prišlo zaradi zlorabe formaliziranega postopka izvršbe. Ker toženkino ravnanje (in ravnanje tožničinega dolžnika) na podlagi pravil izvršilnega postopka ni bilo sankcionirano, je treba tožničin pravni položaj varovati s paulijansko tožbo.

Pravilen je zaključek, da je izkazan tako splošni objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj (obstoj zapadle terjatve in neplačevitost dolžnika), kot tudi je izpolnjen subjektivni pogoj iz tretjega odstavka 256. člena OZ.

Rok za izpodbijanje dolžnikovih dejanj ne more biti vezan na dejanje sodišča, pač pa na zadnje dejanje dolžnika samega. Ker je pri odpovedi dedovanju to dejanje eno samo, teče rok za izpodbijanje od tega, in sodišče ni moglo upoštevati kasnejšega trenutka (npr. izdaje sklepa o dedovanju).

Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da morata biti izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika v odnosu vzroka in posledice, kar pomeni, da mora ravno izpodbijano pravno dejanje povzročiti zmanjšanje dolžnikovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je že zaradi ugotovitve obstoja objektivnih pogojev za izpodbijanje treba ugotoviti, ali je zaradi dolžnikovega ravnanja, v konkretnem primeru zaradi neuveljavljanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku, njegovo premoženje manjše, kot bi bilo, če dejanje ne bi bilo storjeno. Treba je torej oceniti, ali bi bil dolžnik v zapuščinskem postopku do nujnega deleža sploh upravičen in če, v kakšni višini. Če v zapuščinskem postopku dolžnik ne bi ničesar prejel, potem o oškodovanju upnika zaradi njegovega ravnanja ne moremo govoriti.

Glede enega izmed ključnih pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (da gre za pravno dejanje, ki je storjeno v škodo upnikov), je praviloma treba izhajati iz stališča, da pri odplačnih pravnih dejanjih pogoji za izpodbijanje niso izpolnjeni, če ima pravno dejanje za posledico (le) prerazporeditev strukture dolžnikovega premoženja, zaradi česar ta pogoj (načeloma) izključuje izpodbijanje dvostranskih pogodb, kjer je med nasprotnima izpolnitvama vzpostavljena vsaj približna objektivna ekvivalenca.

Tudi okoliščina, da pravdno in kazensko sodišče rešujeta identična vprašanja, ni podlaga za prekinitev postopka.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima ter če ima, v kakšnem obsegu, nasprotna stranka v nadomestitvenem postopku po obnovi postopka, dovoljeni na podlagi 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku, možnost v odgovor na s strani predlagatelja obnove postopka podane navedbe in predlagane dokaze, podajati nove navedbe in predlagati izvedbo novih dokazov ter ali je tožeča stranka v obravnavani zadevi glede na stališča sodišč prve in druge stopnje tako možnost imela.

Predmetna tožba za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika je vložena pravočasno. Podredni zahtevek se je od primarnega razlikoval v toliko, da je tožeča stranka v njem opredelila, da notarski zapis nima pravnega učinka proti tožeči stranki do višine njene terjatve, to je zneska 8.008,54 EUR z obrestmi. Pomembno je, da je dejanska in pravna podlaga primarnega in podrednega zahtevka ista: življenjski dogodek je le eden, to je izpodbijanje pogodbe o preužitku, razlog za izpodbijanje pa je v obeh kumuliranih zahtevkih enak – oškodovanje upnice. Dolžnik je odtujil premoženje z namenom, da bi se izognil plačilu davka. Vedel je, da s tem škoduje tožnici kot upnici (da ji je onemogočil poplačilo v izvršilnem postopku). Solastniki niso enotni sosporniki, zato tožnica s tožbo ni bila dolžna zajeti tudi drugega preužitkarja C. C.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

ZFPPIPP v drugem odstavku 270. člena določa, da če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno. Glede na to določilo mora sodišče prve stopnje v postopku, ki teče zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, po uradni dolžnosti preveriti, ali je bil morda nad dolžnikom začet stečajni postopek. Gre za tako dejstvo, ki vpliva na pravilno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje in na njegovo presojo, ali ne gre morebiti celo za nedovoljena razpolaganja v smislu 3. člena oziroma 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato bi sodišče prve stopnje to dejstvo moralo upoštevati, tudi če se nobena od strank nanj ni sklicevala, ter tožečo stranko pozvati, da tožbo ustrezno spremeni. Dejstvo vknjiženosti hipotek na predmetnih nepremičninah v korist hipotekarnih upnikov bo relevantno šele v morebitnem izvršilnem postopku in ne v predmetni pravdi. Kakšen bo dejanski uspeh izvršbe, za to p

Tožnica je bila napotena na pravdo s sklepom zapuščinskega sodišča, kar pa ne pomeni, da pravdno sodišče ne more presojati, ali je podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe (prvi odstavek 274. člena ZPP).

Do uvedbe in začetka stečaja ni mogoče vedeti, ali bo posel lahko oziroma bo izpodbojen ali ne. Če se stečajni postopek ne bi začel, za sporni posel ne bi bi veljalo nobeno izpodbojno obdobje. Glede na navedeno o pridobljeni pravici "neizpodbojnosti posla" pred začetkom stečaja ni mogoče govoriti. Pred začetkom stečaja tožeča stranka ni mogla pričakovati, da bodo za konkreten primer veljala določena stečajna pravila. Pričakovanje, da zakon ne bo spremenjen, ni pravno varovano. Spremenjeno pravilo o daljšem izpodbojnem obdobju 5 let ne učinkuje za nazaj, temveč za naprej. Velja le za tiste stečajne postopke, ki so se začeli po uveljavitvi novele. Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev učinkov darilne pogodbe, a zato po oceni pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek ni nesklepčen. Tudi zgolj z razveljavitvijo učinka darilne pogodbe, to je razveljavitvijo zemljiškoknjižnih dovolil in spremembo v zemljiški knjigi, bo namreč učinek izpodbijanja dosežen.

Postopki izpodbijanja pravnih dejanj v stečajnem postopku po določbah ZFPPIPP so namenjeni uresničevanju načel enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP), zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) in hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Upoštevaje ta načela ni mogoča situacija, da bi sodišče, ki odloča o izpodbojnih dejanjih dolžnika in mora postopati še posebej hitro (tretji odstavek 48. člena ZFPPIPP) kot predhodno vprašanje (ali kot samostojni zahtevek oziroma predlog, kot ga je poimenovala toženka) reševalo ugotovitev obsega in razdelitev skupnega premoženja zakoncev. Upoštevaje ureditev postopkov osebnega stečaja sodišče v pravdah o izpodbijanju pravnih dejanj ugodi (ali pa ne, odvisno od ugotovljenega dejanskega stanja) tožbenemu zahtevku tako, da razveljavi učinke pravnega posla in odloči, da tožena stranka prejeto vrne v stečajno maso. Morebitni izločitveni zahtevki (kar so upoštevaje pravila stečajnega postopka po vsebini zahtevki toženke kot bivše zakonske žene dolžnika iz naslova skupnega premoženja) so lahko predmet stečajnega postopka. Pridobitev skupnega premoženja je originaren način pridobitve lastninske pravice na premoženju, n

Samo ekonomski interes kot podlaga za vključitev intervenienta v pravdo ne zadostuje. R. S. ima glede izida pravde izključno ekonomski interes - tožeča stranka je njen dolžnik in je za R. S. tožečo stranko to da v pravdi uspe pomembno le iz razloga, da bo tožeča stranka s tem pridobila sredstva iz katerih se bo R. S. poplačala.

Sodišče prve stopnje je začetek triletnega prekluzivnega roka za vložitev paulijanske tožbe pravilno štelo od vložitve predloga za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, ki je bila predmet izpodbijane pogodbe. Delno ali v celoti neuspešna izvršba resda pride v poštev kot dokaz dolžnikove neplačevitosti, ni pa uveljavljanje prisilne izterjave terjatve v izvršilnem postopku pogoj za ugotovitev dolžnikove neplačevitosti.

Med pogodbenima strankama je bil (ustno) sklenjen dogovor, da v zameno za podarjeno nepremičnino obdarjenka (toženka) dopusti vzpostavitev in vpis dveh hipotek na tej nepremičnini in se tudi zaveže odplačevati dolgove iz naslova posojil, ki jih je najela dolžnica, in ki jih tudi plačuje, pravni posel pa tudi sicer ni bil sklenjen z namenom oškodovanja upnice (tožnice). V konkretnem primeru je šlo pri t. im. darilni pogodbi za odplačen pravni posel, kar v posledici pomeni, da je tožnica zamudila materialni prekluzivni rok za vložitev tožbe (257. člen OZ).Tako ni več bistveno, da je bilo pravno dejanje nedvomno storjeno v škodo upnice, da je dolžnica to vedela, toženki pa je bilo to prav tako znano ali pa bi ji moralo biti znano. Gre za materialni prekluzivni rok in po poteku takšnega roka tožba (po materialnem pravu) ni več dopustna. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti in ne tožbe zavreči, kar pa ne gre v škodo tožnice.

V konkretnem primeru zgolj s "klasično" paulijansko tožbo, kjer je krog pasivno legitimiranih strank omejen na tretjo osebo, s katero je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje dolžnika (drugi odstavek 259. člena OZ), izbrisa služnosti ni mogoče doseči. V skladu z določbo drugega odstavka 255. člena OZ ni pomembno, ali bi vrednost premoženja iz izpodbijanega posla omogočila celotno poplačilo upnikove terjatve, temveč gre za to, da dolžniku zaradi tega posla ni preostalo nobeno drugo premoženje, s katerim bi lahko (v celoti) poplačal svoje obveznosti. Smisel navedene zakonske ureditve je torej v tem, da o oškodovanju upnikov ni mogoče govoriti, če bi dolžnik kljub izpodbijanemu poslu še vedno lahko (v celoti) izpolnil svoje obveznosti. Obveznost tretjega toženca kot solidarnega dolžnika je samostojna, zato so pri presoji objektivnih pogojev izpodbijanja pomembne zgolj okoliščine iz pravnega razmerja med njim in upnico. Upnica terjatve z več solidarnimi dolžniki namreč ni zavezana, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj enega od njih poskuša najprej poplačati od vseh ostalih.

Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da gre v konkretnem primeru za neodplačen pravni posel, kar v posledici pomeni, da je zamudila materialni prekluzivni rok za vložitev tožbe na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (257. člen OZ). Tako ni več bistveno, da je bilo pravno dejanje nedvomno storjeno v škodo upnika, da je dolžnik to vedel, tožencu pa je bilo to prav tako znano ali pa bi mu moralo biti znano. Gre za materialni prekluzivni rok in po poteku takšnega roka tožba (po materialnem pravu) ni več dopustna. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti in ne tožbe zavreči, kar pa ne gre v škodo tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo pravno naravo pogodbe. Ne glede na njen naslov in dejstvo, da sta stranki v njej poimenovani kot darovalec in obdarjenec, gre po vsebini za pogodbo o preužitku, ki je odplačna in aleatorna. Sodišče prve stopnje je naravo pogodbe presojalo po njeni vsebini oziroma pogodbeni volji strank (15. in 18. člen OZ) in ne po tem, kako je imenovana. Kavza (namen) darilne pogodbe je nekaj dati brezplačno (prvi odstavek 533. člena OZ). Kakor hitro obstoji kakšna obveznost nasprotne stranke v zvezi z naklonitvijo (ki jo lahko stranka iztoži), takšno naklonilo ni darilo. V konkretnem primeru se je toženec, med drugim, (izrecno) zavezal, da bo v primeru bolezni in starosti darovalca zanj skrbel in mu finančno pomagal (IV. točka pogodbe). Sprejel je torej obvezo v zvezi z naklonitvijo, ki je nedvomno tudi iztožljiva. Zavezal se je, da bo očetu do njegove smrti nudil določene storitve, ta pa se je zavezal, da bo nanj prenesel lastninsko pravico na svojih nepremičninah. Pogodba torej ustvarja dvostransko in odplačno obveznostno razmerje in izpolnjuje vse znake pogodbe o preužitku (prvi odstavek 564. člena OZ).