284. člen ZOR

Pravica po paulijanski tožbi je v razmerju do osnovne terjatve akcesorne narave. Če je torej med pravdo osnovna terjatev odsvojena, pride tudi v pravdi po paulijanski tožbi v poštev pravilo iz 190. člena ZPP in se pravda nadaljuje med istima strankama, odločitev pa učinkuje za prevzemnika terjatve.

Ob ugotovitvah, da proti staršema tožencev že 17 let neuspešno tečejo izvršilni postopki za poplačilo denarne terjatve, da sta starša tožencev v vseh izvršilnih postopkih vlagala vsa pravna sredstva in da sta zatem ugovore tretjih vlagala še toženca, je pravilen sklep, da sta starša tožencev vedela, da s spornim razpolaganjem škodujeta upnicam. Po ugotovitvi, da proti staršema tožencev tečejo izvršilni postopki in da torej nimata dovolj sredstev za izpolnitev zapadle terjatve, se v pravdi ni bilo treba ukvarjati s tem, ali je bila terjatev plačana. To je predmet izvršilnega postopka.

V izvršilnem postopku ni mogoče dovoliti izvršbe zaradi plačila zamudnih obresti od glavnice, če izvršilni naslov obrestnega izreka ne vsebuje.

Odločitev v izreku izpodbijanih sodb, s katero je tožnica uspela izpodbiti pravno dejanje dolžnice, učinkuje le proti tožencu. Zato ni treba, da bi bila tožba naperjena tudi zoper dolžnico. Z izpodbijanim pravnim dejanjem je pridobil koristi le toženec, zato je po drugem odstavku 283. člena ZOR pasivno legitimiran. Revizija pa utemeljeno opozarja, da je bila predmet izpodbijanega pravnega dejanja le polovica predmetnega stanovanja in da odločitev nižjih sodišč posega v toženčev že prej pridobljeni delež na tem stanovanju. Ta delež pa ne more biti predmet sodbenega izreka, saj ni bil predmet izpodbijanega pravnega dejanja z dne 16.2.2001.

Izpodbojna tožba se vloži zoper tretjega, s katerim je bila in v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje oz. zoper njegove univerzalne pravne naslednike. Pasivna legitimacija je podana na strani pridobitelja koristi, in ne drži, kar napačno razloguje sodišče prve stopnje, da je pasivno legitimirana tudi prva toženka, darovalka.

Pogoj za izpodbijanje je podan, če ob zapadlosti ni plačana celotna terjatev. Motivi za sklenitev darilne niso pomembni, saj je upoštevano le zemljiškoknjižno stanje.

Podlaga tožbi je 284. členu ZOR, po katerem v primeru, če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, izgubi to pravno dejanje učinek proti tožniku za toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove denarne terjatve. Predlagateljica torej v pravdi šele uveljavlja izpodbojnost pravnega posla, kar naj bi imelo za posledico pravico do poplačila to pa pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za spor o pridobitvi stvarne pravice na nepremičnini, ki je pogoj za zaznambo spora po 1. odst. 44. člena ZZK.

Posledice izpodbijanja niso v tem, da preidejo koristi, ki jih je dolžnik odsvojil, do višine upnikove terjatve ponovno v njegovo last oziroma imetništvo, saj gre za to, da tožeča stranka ni izpodbijala pravnega dejanja kot neveljavnega dejanja, ki naj se kot takšno razveljavi, ampak je (pravilno) uveljavljala le, da v obsegu, ki je potreben za poplačilo njene terjatve, zoper njo nima pravnega učinka - in to kljub temu, da imetnik tega premoženja ni (več) oseba, ki je njen dolžnik.

1. Smisel izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj zgolj z izdajo ugotovitvene sodbe, ne bi bil dosežen, saj takšna ugotovitvena sodba še ne vzpostavlja stanja, ki bi tožeči stranki omogočala poplačilo njenih terjatev. 2. Določeno dejanje je skladno z določili ZOR izpodbojno, če obstoji škodovalni namen ali neopravičljiva nevednost dolžnika, da s tem škoduje upniku in (kumulativno) da je pridobitelj za ta škodovalni namen zoper upnike vedel ali bi zanj moral vedeti.

Izpodbijanje pravnih dejanj ne pomeni zahteve za razveljavitev pravnega posla. Pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev (284. člen ZOR). Zato se tiče tožbeni zahtevek le tistega, v čigar korist je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno.

V sodni praksi ni spora, da glede na drugi odstavek 283. člena ZOR, dolžnik sam ni pasivno legitimiran v pravdni zadevi zaradi izpodbijanja njegovih pravnih dejanj. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pravno pomembno, ali je šlo za odplačan pravni posel. Od odgovora na to vprašanje so odvisni dolžina prekluzivnega roka za vložitev tožbe, obseg dokazovanja in dokazno breme.

Pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja ni izvršljivost, ampak le zapadlost upnikove terjatve. Dolžnik in tretje osebe, v korist katere je dejanje storjeno, nista nujna sospornika.

Tožeča stranka je zatrjevala dejstvo, da dolžnik (toženkin mož) nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožnice. Tožena stranka je očitno spregledala, da sodišče tožbenemu zahtevku ni ugodilo v celoti, ampak le v obsegu kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve tožnice.

Za izpodbijanje pravnih dejanj svojega dolžnika mora tožnik (upnik) dokazati, da je njegova terjatev zapadla v plačilo. Izvršilni naslov ni potreben. Tudi ni relevantno, kdaj je terjatev nastala.

Posledica Actio Pauliana ni absolutna, retroaktivna razveljavitev pravnega dejanja dolžnika in toženca, ki se izpodbija. Tožba ima le relativne učinke - pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve.

Zaradi enakomernega in hkrati čim večjega poplačila upnikov v stečaju ZPPSL še posebej (poleg določb ZOR) ureja izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Zato je po določbah ZPPSL v stečaju izpodbojno vsako pravno dejanje, tako odplačno kakor tudi neodplačno, ki zadeva premoženje stečajnega dolžnika in je bilo storjeno v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka.

Izpodbojna tožba se v takih primerih, kot je obravnavani, vloži po določilu drugega odstavka 283. člena ZOR zoper tretjega, v tem primeru obdarjenca, ki je toženka (ter so njene drugačne trditve, da ni pasivno legitimirana v tem sporu, neutemeljene). Po določilu 284. člena ZOR izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. V takem obsegu sta sodišči nižjih stopenj tožničinemu zahtevku tudi ugodili. Pri neodplačnih razpolaganjih, za kakršno je šlo v tem primeru, pa se po določilu tretjega odstavka 281. člena ZOR šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali moglo biti znano.

Kadar je narava terjatve takšna, da vtoževani znesek predstavlja začasen obračun in se terjatev povečuje do končnega obračuna (ob dedovanju), uporaba določb ZOR o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj ni utemeljena.

Po ugotovitvah nižjih sodišč je pok. L. R. dne 15.8.1989 sklenil s toženima strankama pogodbo o dosmrtnem preživljanju (117. čl. in nasl. ZD), ki je bila v celoti odplačna (ugotovitev sodišča prve stopnje na 7. str. razlogov sodbe). Tožniku, ki ne sodi v krog nujnih dedičev pok. L. R. (25.člen ZD), sta zato sodišči druge in prve stopnje s sklicevanjem na določbo 119. člena ZD le pojasnili, da toženca kot preživljalca, po smrti L. R. kot preživljanca, nista odgovorna za njegove dolgove. S podrejenim tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka terjatev, ki jo je imela do pok. L. R. Zaradi določbe 119. člena ZD te terjatve ne more uveljaviti proti toženima strankama. Lahko pa bi tožeča stranka, tako kot sta materialnopravno pravilno odločili tudi sodišči prve in druge stopnje, izpodbijala dne 15.8.1989 sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz razloga, ker je pok. L. R. kot dolžnik, s sklenitvijo te pogodbe oškodoval tožečo stranko kot upnika (280. člen ZOR). Ker je bila pogodba, ki je bila sklenjena dne 15.8.1989, po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP