754. člen ZOR

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Tožena stranka je na podlagi mandatne pogodbe in določb ZASP zavezana zbrana sredstva od uporabnikov razdeliti med avtorje po vnaprej določenem delitvenem ključu, avtor pa mora svoja dela prijaviti toženi stranki. KO je zavezana plačati avtorju že, če je seznanjena o uporabi avtorskega dela in prejme od uporabnika nadomestilo za uporabo avtorskega dela. Če tožena stranka kot prevzemnik naročila (mandatar) ne izplača denarja od avtorskih honorarjev naročniku (avtorju) po naprej določenem ključu, je naročnik upravičen zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti, hkrati pa lahko zahteva tudi plačilo obresti za denar, ki mu ga mandatar ni pravočasno izročil. Za avtorske honorarje, ki jih uporabniki niso plačali KO, je KO odškodninsko odgovorna, če je nepravilno opravila dogovorjeno delo, ker ni zaščitila interesov avtorja (prvi odstavek 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR oziroma prvi odstavek 768. člena OZ v zvezi s drugim odstavkom 6. člena OZ).

Prevzemnik naročila mora dati o opravljenjem poslu račun in naročitelju izstaviti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov.

Tožena stranka bi morala kot prevzemnik naročila seznaniti tožečo stranko o zniževanju obrestnih mer na trgu oziroma o tem, da ni sposobna izvajati mandatne pogodbe na način, kot je bilo dogovorjeno (tj. z rastočimi obrestnimi merami na dan obnovitve vezave) in zahtevati njena dodatna navodila, česar pa ni storila, posledično pa je kršila mandatno razmerje, ki se je med pravdnima strankama ustanovilo z dogovorom iz 5. člena pogodbe. Razlika med pričakovanimi in izplačanimi obrestmi zato predstavlja odškodnino zaradi kršitve poslovne obveznosti tožene stranke, in ne zahtevek na izpolnitev pogodbe.

V okvir računa, ki ga je bila dolžna dati tožena stranka (dobavitelj), sodijo vsi podatki, ki omogočijo transparentno sledljivost terjatve tožeče stranke po posameznem računu, ki ga je izstavila toženi stranki (upravnik), tožena stranka pa ga je prefakturirala odjemalcem toplotne energije in prenakazovala tožeči stranki prejeta plačila. Smisel in namen dokaznega postopka je dokazovanje resničnosti trditev, ne pa, da bo šele izvedenec ugotavljal relevantna dejstva in (brez utemeljenih razlogov za dvom) preverjal verodostojnost podatkov, ki izhajajo iz poslovnih knjig tožene stranke. Tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov za pripravo in predložitev njene lastne dokumentacije, s katero je tožeči stranki zgolj pojasnjevala, kako je izvrševala njeno naročilo. Ti stroški imajo naravo splošnih stroškov poslovanja gospodarskega subjekta.

Na tožeči stranki je dokazno breme, da navede, kateri od končnih dolžnikov na posameznem naslovu je po vtoževanem računu terjatev plačal, tožena stranka pa je ni prenakazala tožeči stranki, oziroma je to storila prepozno. Šele, ko bi tožeča stranka podala tovrstne trditve, bi bila tožena stranka dolžna predložiti dokazila o prejetih plačilih in šele nato bi izvedenec ekonomske stroke lahko opravil svojo nalogo.

Med pravdnima strankama sklenjena mandatna pogodba tako predstavlja veljaven naslov za pridobitev lastninske pravice na izveden način (s pravnim poslom). Ker se lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v javno knjigo, ki se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, in izstavitvi katere se toženec upira, tožnica utemeljeno zahteva izstavitev le-te v tej pravdi.

Razmerje dedičev denacionalizacijskega upravičenca in skrbnika denacionaliziranega premoženja po prenehanju skrbništva se presoja na podlagi pravil pogodbe o naročilu (nalogu).

V konkretnem primeru je šlo za primer naknadne odobritve poslovodstva brez naročila, zaradi česar bi bilo treba uporabiti določbe o obveznostih prevzemnika naročila. Ker pa napačna kvalifikacija ni vplivala na samo odločitev o zahtevku, je revizijsko sodišče revizijo kljub temu zavrnilo.

Vprašanja povezana z delno neizpolnitvijo pogodbe o naročilu in obveznostjo izpolnitve.

V izreku dajatvene sodbe mora biti dajatev orisana konkretno in vsestransko opredeljena.

Pri denarni obveznosti gre upniku odškodnina poleg zamudnih obresti le, če je zaradi dolžnikove zamude pretrpel večjo škodo kot znašajo obresti. Upnik pa je bil tudi dolžan, da je storil vse razumne ukrepe, da bi se preprečila oziroma zmanjšala škoda.

Komisionarjeva obveznost "dajanje računa" komitentu iz 3. odst. 780. člena ZOR se nanaša le na prenos dejansko oz. materialno že pridobljenih pravic iz (prodajnih) pogodb, sklenjenih po komitentovem nalogu s tretjimi, ne pa na prenos komisionarjevih pravic okvirnih (dobavnih) pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, ker te pogodbe predstavljajo le podlago za sklenitev konkretnih (prodajnih) pogodb s tretjimi. "Dajanje računa" iz 3. odst. 780. člena ZOR ne zajema komisionarjeve obveznosti prenos obveznosti iz pogodbe s tretjimi osebami na komitenta.

Določbo 29. člena SZ o vlogi upravnika kot zastopnika lastnikov stanovanj pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih je treba upoštevati le v razmerju do tretjih oseb. Obveznost toženke do tožeče stranke, katere izpolnitev slednja terja v tem postopku, pa ima svoj izvor v Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše, ki jo je treba opredeliti po vsebini kot pogodbo o naročilu (člen 749. - 770. ZOR). Ker tožeča stranka izterjuje stroške, ki jih mora v skladu z določbo 1. odst. 759. čl. ZOR naročitelj (toženka) povrniti prevzemniku naročila (tožeči stranki), skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal, je tožeča stranka aktivno legitimirana za izterjavo teh stroškov v svojem imenu (in ne kot "zakoniti zastopnik"), povsem neodvisno od vira sredstev za kritje stroškov obratovanja in brez potrebe po pravno nedoslednem mešanju vrst obveznosti glede na način njihovega nastanka med pogodbenimi in nepogodbenimi obveznostmi.

Istovetnost denarnega tožbenega zahtevka opredeljujeta tožbeni znesek in dejanska podlaga zahtevka. Zato sprememba dejanske podlage pomeni spremembo tožbe.

Razmerje med nasprotno udeleženko in njenim pooblaščencem je mandatno razmerje, pooblaščenec pa ni dolžan hraniti denarja svoje pooblastiteljice.

Po določilu tretjega odstavka 749. člena ZOR je prevzemnik naročila sicer upravičen do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega. V danem primeru je tožnik izpovedal, da ga je tožnik štel za prijatelja in da je tudi on sam vzdrževal hišo za prijatelja ter je izrecno povedal, da tega ni storil za denar. Ker torej toženec ni uveljavljal nagrade in je izpovedoval o okoliščinah, ki so kazale na to, da je sprejel tožnikov nalog zato, da bi poplačal svoje terjatve in iz prijateljstva, sodišči prve in druge stopnje nista bili dolžni ugotavljati pravičnega plačila za toženčevo delo, uveljavljanje nagrade v reviziji pa pomeni nedovoljeno novoto (387. člen ZPP).

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je toženec 26.1.1991 prejel od I. N. in A. P. 40.000,00 takratnih din, ki je bila tožnikova terjatev. Dalje sta ugotovili, da toženec ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi ovrgel svojo obveznost do tožnika, da mu je dolžan izročiti sporni denarni znesek, ki ga je za tožnika prevzel od njegovih dolžnikov. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, da mora toženec plačati tožniku 40.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1991 dalje do plačila. Materialnopravno podlago ima odločitev v mandatnem razmerju med pravdnima strankama (člen 754 zakona o obligacijskih razmerjih).