308. člen ZOR

Pravica tožnika do nagrade, pogojevana z rezultatom denacionalizacijskega postopka, v katerem je tožnik prevzel zastopanje dedinj, kljub drugačnemu (pogodbenemu) dogovoru strank o plačilu nagrade ni spremenila narave mandatnega razmerja.

Če je pogodba o prenovitvi razveljavljena, se šteje, da prenovitve sploh ni bilo in da prejšnja obveznost sploh ni prenehala. Posledice ugotovitve ničnosti Ureditvene pogodbe so smiselno enake tistim, ki jih ureja 352. člen ZOR pri prenovitvi. Z ugotovitvijo ničnosti Ureditvene pogodbe je obveznost iz SAS oživela. To je „obveznost vrniti vrednost združenih sredstev“. Temelj vtoževane terjatve je zato pogodbeni in razmerje, kot je opredeljeno v SAS, je posojilno razmerje. Povračilna obveznost nastane takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe. Nastanek terjatve je nujna predpostavka za začetek teka njenega zastaranja. To pa še ne pomeni, da se trenutek začetka teka zastaranja terjatve nujno veže na trenutek njenega nastanka. Pravilo iz 361. člena ZOR je treba razlagati v smislu, da začne zastaranje teči, ko se rodi tožba. Pri tem je osnovno vodilo pravilo, da mora sodišče pravila zastaranja uporabiti glede na okoliščine posameznega primera, in sicer tako, da ne omeji pretirano ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Zastaralni rok ne more teči, dokler je tožnikova nevložitev tožbe po

Drugo in tretje tožena stranka, ki sta vstopili v korporacijske pravice SRD, d. d., za očitana dejanja ne moreta odgovarjati, saj s prevzemom deležev v prvo toženi stranki nista prevzeli niti pravic niti obveznosti SRD, d. d., razen tistih, ki izvirajo iz (samega) lastništva poslovnih deležev v prvotoženi stranki.

Kupec je privolil, da je prodajalčeva obveznost do njega prenehala z nadomestno izpolnitvijo v obliki izročitve bagra, letnik 1990. Prodajalec je torej svojo obveznost do kupca (z nadomestno izpolnitvijo) izpolnil, kupec pa svoje obveznosti do prodajalca ni (v celoti) izpolnil. Zato je odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo preostanka kupnine materialnopravno pravilna.

Do nadomestne izpolnitve pride takrat, kadar upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje (308. člen ZOR). Iz ugotovitev, da je lahko tožnik z denarjem in hranilno knjižico sam razpolagal, na njej pa so bila sredstva v višini prejete are, sta sodišči pravilno sklepali, da je obveznost pokojnega G. K. prenehala že s sprejemom hranilne knjižice z zneskom are.

Ugotavljanje, v kakšnih okoliščinah je pogodba sklenjena, kaj sta z njo stranki zasledovali oziroma kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank kot del poslovne podlage in kakšna je vsebina pogodbe, je dejansko vprašanje, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP).

Dejanska ugotovitev, da je obstajalo soglasje med strankama le glede prenehanja najema (kar očitno ni sporno med strankama) in prepustitvi opreme, še ni zadostna za utemeljitev pravne podlage za razpolaganje tožene stranke s to opremo. Očitno sta pravdni stranki prepustitev opreme toženi stranki razumeli na različnih pravnih podlagah sklenjenega dogovora. Če je tožeča stranka prepustitev opreme razumela v smislu izročitve opreme po (kupoprodajni) pogodbi, tožena stranka pa v smislu dogovora o nadomestni izpolnitvi oz. izročitvi v prodajo, gre za očiten nesporazum o naravi pogodbe, iz česar ni mogoče sklepati na nastanek pogodbenih obveznosti, četudi je obstajalo soglasje glede posameznih skupnih elementov pogodbe.

Za nadomestno izpolnitev gre, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Prav to pa je zatrjevala tožena stranka, ko je trdila, da je tožeča stranka z dobavo blaga, katerega plačilo je predmet konkretne pravde, dejansko plačala obveznost, ki jo je imela do tožene stranke iz drugega posla.

Pritožbeno sodišče je na seji senata ob reševanju pritožbe tožene stranke spoznalo, da mora v predmetni zadevi razpisati obravnavo, saj je bilo treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti pred sodiščem druge stopnje nekatere v postopku na prvi stopnji že izvedene dokaze (drugi odstavek 347. člena ZPP).

Po prvem odstavku 307. člena ZOR je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Tako v ZOR ni podlage za stališče, da je bila obveznost tožeče stranke, da fizično loči prostore in preseli stroje, izpolnjena s prepustitvijo teh prostorov v brezplačno uporabo toženi stranki. Le če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar se mu dolguje, obveznost preneha z nadomestno izpolnitvijo (prvi odstavek 308. člena ZOR).

Ker sta toženca temeljila obogatitveni zahtevek na razvezani pogodbi, je sodišče pravilno o njem odločilo na podlagi obligacijsko-pravnih določb o neupravičeni obogatitvi in ne na podlagi določb o stvarnopravnih reparacijah. Glede na to, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo kupnine v denarju, sledil pa je dogovor, da tožnik na račun kupnine v določenem znesku sprejme vozilo, ni šlo za menjalno pogodbo, marveč za dogovor o nadomestni spolnitvi, v takem primeru pa je po razvezni pogodbi obogatena stranka dolžna vrniti to, kar je bilo dogovorjeno, in ne to, kar je sprejel namesto dogovorjenega.

Dejanske navedbe, ki jih ponuja toženec v predmetni pravdi, ne pomenijo, da je tožena stranka ugovarjala terjatvi tožeče stranke v pobot svojo nasprotno terjatev iz drugega posla, ampak je šlo za to, da je toženec, namesto da bi mu tožeča stranka plačala računa v zneskih 33.810 in 34.875 DEM, pri tožniku kupil blago, ki je predmet vtoževanih računov. To pa pomeni, da je prišlo do nadomestne izpolnitve po 308. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kar pa pomeni, da tožeča stranka terjatve zoper toženo stranko več nima.

Glede na to, da dolžnik ugovoru ni predložil nobenega dokaza, da ni sprožil pravde zaradi nedopustnosti izvršbe, v kateri bi lahko dokazoval prenehanje terjatve iz izvršilnega naslova tudi z izjavo prič ter njunim zaslišanjem, kar je v izvršilnem postopku predlagal prepozno, je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor pravilno zavrnilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča dolžnik ni dokazal obstoja dogovora o drugačni izpolnitvi preživninske obveznosti (namesto v denarju naturalno).

Ker toženka tožnici ni mogla vrniti posojenega denarja, sta se pravdni stranki dogovorili za nadomestno izpolnitev. Po določbi 1. odst. 308. čl. ZOR prvotna obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Ob upoštevanju navedenega zakonskega določila bi toženkina obveznost tožnici vrniti 6.600 USD prenehala, ko ji je toženka izročila osebni avtomobil znamke Fiat Uno, če se ne bi pravdni stranki ustno dogovorili, da izročitev osebnega avtomobila predstavlja le delno izpolnitev.

Brata A.A. in A.B. nista izročila tožencu vozila Volvo zato, ker bi se z njim dogovorili za nakup vozila, temveč zato, ker je A. A. na ta način poravnal svojo obveznost po kupni pogodbi za vozilo Opel Frontera. Šlo je za dogovor o načinu (nadomestne) izpolnitve obveznosti. Tako se že iz tega razloga izkažejo vsi tožnikovi ugovori, s katerimi v tej pravdi načenja vprašanja veljavnosti pogodbe o prodaji toženčevega vozila ter o obsegu in kvaliteti izpolnitve njegove (iz te pogodbe izvirajoče) obveznosti kot prodajalca, za neupoštevne.

Obveznost preneha tudi, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Kadar tožena stranka terjatev tožeče stranke ugovarja v pobot, mora biti izrek sodbe, če sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, tročlenski.

Izterljivost je treba razumeti kot solventnost dolžnika (cessusa), ne pa morda kot zagotovilo, da bo cessus terjatev tudi pravilno (prostovoljno) izpolnil. Dogovor o odgovornosti za izterljivost terjatve se v dvomu nanaša tudi na (ne)izterljivost, do katere pride po odstopu terjatve - s pogojem, da je bil prevzemnik pri izterjavi skrben in je glede terjatve ukrenil vse, da bi preprečil njeno poznejšo neizterljivost.

Po prodaji stečajnega dolžnika kot pravne osebe ostane stečajni upravitelj še vedno isti organ stečajnega postopka in kot tak tudi upravičen do vložitve izpodbojne tožbe po določbi prvega odstavka 126. člena ZPPSL. Tožbeni predlog izpodbojne tožbe je dovolj določen, če se z zadostno natančnostjo opredeli samo pravno dejanje dolžnika, ki se izpodbija.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da z izdajo lastninskega certifikata na podlagi 6. odst. 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) ni prišlo do nadomestne izpolnitve v smislu določb 308. člena ZOR. V skladu s 1. odst. 308. člena ZOR obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar ta doguje. Za nadomestno izpolnitev ne zadostuje, da upnik namesto prvotne obveznosti ponudi kaj drugega (v tem primeru lastninski certifikat), temveč mora dolžnik s tem soglašati. Tožena stranka z ničemer ni izkazala, da bi tožnica soglašala s tem, da namesto prikrajšanja pri plači prejme lastninski certifikat. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnica z nadomestno izpolnitvijo strinjala, ker lastninskega certifikata ni zavrnila. Glede na postopek za izdajo lastniškega certifikata, kakor je razviden iz navodila o dostavljanju podatkov z izdajo lastniških certifikatov delavcem, zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah (Ur. l. RS, št. 69/93), je tožena stranka certifikate delavcem lahko izdajala brez njihovega so

Brez jedra.