Denacionalizacija

Predlog se zavrne.

Omejitev iz 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, da je vknjižbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe praviloma mogoče izbrisati le, če je bilo proti njej vloženo izredno pravno sredstvo in je bila odločba nato razveljavljena ali spremenjena, je mogoče preseči, kadar so podane izjemne okoliščine, ko je bila sodna odločba npr. izdana po aktivnem nepoštenem ravnanju stranke, ne pa v primeru, ko je tožnik sodeloval v postopku, v katerem je bila odločba izdana.

Na odpad obogatitve se ne more uspešno sklicevati, kdor je plačilo prejel na podlagi pravnomočne sodbe in je z njim razpolagal, čeprav je vedel, da je plačnik zoper sodbo vložil revizijo. Zastaranje terjatve ni začelo teči prej, preden je tožnik v ponovljenem sojenju izvedel, koliko preveč je pred tem plačal na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila nato razveljavljena in zadeva vrnjena v novo odločanje. Zaradi nepremagljivih ovir, izvirajočih iz epidemioloških ukrepov, zastaranje ni teklo med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 in od 19. 11. 2020 do 10. 1. 2021.

Zakon o denacionalizaciji ima posebne določbe o dedovanju nacionaliziranega premoženja. Oporočna razpolaganja imajo, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno.

Predlagatelj že spornega pravnega vprašanja sploh ni oblikoval. Prav tako pa ni izkazal, da bi revizijska obravnava 81. člena ZDen presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse. V predlogu namreč ni navedel nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na pomembnost tega vprašanja, temveč le, da gre za pravno vprašanje, glede katerega še ni jasne sodne prakse Vrhovnega sodišča. To pa tudi ne drži, saj je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 763/2008 z dne 19. 4. 2012 vsebino spornega člena jasno razložilo, njegovo ustavnoskladnost pa je presodilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-96/92 z dne 9. 12. 1993. Poleg tega predlog tudi ne vsebuje obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče sporno vprašanje rešilo nezakonito, saj ne drži predlagateljeva navedba, da bi se Upravno sodišče postavilo na stališče, da premoženje, ki je bilo oporočitelju nacionalizirano pred sestavo oporoke, ne more biti predmet oporočnega dedovanja. Nasprotno – Upravno sodišče je pojasnilo, da je treba ugotoviti, ali je v oporoki izrecno navedeno, da se oporočna razpolaganja nanašajo tudi na podržavljeno premoženje, volja zapust

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je materialno pravno pravilna odločitev sodišča, da se pri ugotavljanju statusa dediča prvega dednega reda po bivši lastnici in z njim povezanega statusa nadomestnega upravičenca upošteva dejansko stanje ob smrti bivše lastnice, ne pa tudi predpisov, ki so veljali ob smrti bivše lastnice in so takrat določali absolutno dedno nevrednost hčerke bivše lastnice?"

Zaradi nacionalizacije je bil tek priposestvovalne dobe (ki se do nacionalizacije ni iztekla) prekinjen in je ob denacionalizaciji priposestvovalna doba začela teči znova. V obravnavanem primeru, ko bi bila uporaba prehoda skozi vežo lahko zaznana le, če bi toženki tožnico pri tem "zalotili", ni mogoče zavzeti stališča, da je bila posest tožnice navzven vidna. Toženki glede uporabe prehodne veže s strani tožnice nista imeli raziskovalne dolžnosti, ker za njeno uporabo nista vedeli vse do leta 2018, ko je tožnica sama kontaktirala toženki zaradi menjave ključavnice. Tožnica bi do takrat že morala poskrbeti za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo; dejstvo, da tega ni storila, pa ne sme biti v škodo toženkama, ki sta lastninsko pravico pridobili v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo.

Namen vračanja premoženja po ZIKS in ZDen je poprava krivic obsojencem, zato se premoženje vrača njim ali njihovim dedičem. Ker 145. člen ZIKS določa, da se v primeru, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izročitev premoženja prevzemniku terjatve in ga je vrnilo pokojnemu obsojencu, torej v njegovo zapuščino.

Predlog se zavrne.

Če gre za pripadajoče zemljišče k določeni stavbi, vpis solastnine v korist poimensko določenih predlagateljev na tem zemljišču ni mogoč.

Spornega pravnega vprašanja, ki naj bi bilo predmet revizijskega postopka, predlagatelja ne ponudita. Obravnavani predlog vsebuje le povzetek dosedanjega poteka postopka in smiselno zatrjevanje, da je napačna odločitev sodišč o poteku roka za uveljavljanje odmene za manjvrednost stanovanj.

Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (načelo dispozitivnosti). Pravilo o vezanosti na zahtevek pomeni, da sodišče tožniku ne more prisoditi kaj več niti kaj drugega kot je s tožbo zahteval.

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je odločitev višjega sodišča materialnopravno pravilna z vidika učinkovitega varovanja pravice do vrnitve podržavljenega premoženja?

Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravni naslednik upravičenca do denacionalizacije, pri čemer za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano.

Ali zavezanec uporablja objekt ali ne, za vračanje premoženja v naravi po 32. in niti po ostalih določbah ZDen ni relevantno. Ustavljena pa je tudi sodna praksa, ki neporabe objekta ni obravnavala kot razlog za to, da se objekt, ki je bil postavljen na podržavljenem zemljišču in ni v lasti upravičenca, vrača v naravi.

Dedni režim po ZPVAS se razlikuje od dednega režima po ZAgrS. Ko gre za tako imenovano "prvo dedovanje", to je dedovanje po osebah, ki so jim bile premoženjske pravice odvzete, a so bile v času vračila že mrtve in nikoli niso bile članice novoustanovljenih agrarnih skupnosti, pride v poštev drugi odstavek 8. člena ZPVAS, po katerem lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo nujni delež v gotovini. Po 49. členu ZAgrS premoženje člana agrarne skupnosti deduje samo en dedič, v 50. členu tega zakona pa je določen prednostni vrstni red med dediči istega dednega reda.

Funkcionalno zemljišče je kot kategorija družbene lastnine že po sami definiciji zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo oziroma rabo stavbe oziroma objekta. Gre torej za zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato pripada lastnikom objekta, ki so imeli na njem ex lege pravico uporabe in, ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, lastninsko pravico. Za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen je odločilno stanje v času vračanja.

Denacionalizacijski postopek ni postopek, ki ga po smrti stranke po naravi stvari ni mogoče nadaljevati. Tako je po oceni sodišča upravni organ v izpodbijani odločbi nepravilno uporabil materialni predpis (drugi odstavek 54. člena ZUP/86), s tem, ko je postopek po smrti vlagateljice zahteve ustavil. Upravni organ načelu materialne resnice ni zadostil s tem, ko je pooblaščenca vlagateljice zahteve pozival, da navede, kateri so pravni nasledniki vlagateljice zahteve, saj v primeru molka pooblaščenca ali v primeru, da pooblaščenec z navedeno informacijo ne razpolaga, to še ne pomeni, da dediči po vlagateljici zahetve ne obstajajo, niti da volje za nadaljevanje postopka na strani vlagateljice zahteve niso izrazili, kot je to napačno zaključil upravni organ.

Določbe ZDen o tem, da priznava denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih navedenih v 3. členu ter v okviru in na način iz 4. in 5. člena ZDen je mogoče razlagati le tako, da denacionalizacijo priznava le za premoženje, kot ga ZDen opredeljuje v prvem odstavku 8. člena. Tako ZDen ne priznava denacionalizacije vseh prmoženjskih pravic, ampak le denacionalizacijo lastninske pravice na v tem členu navedenih stvareh. To pomeni, da ZDen ne priznava denacionalizacije vseh pravic premoežnjskega prava, ki tvorijo premoženje posamezne osebe. Vračilo blagovne znamke ter pravica do koriščenja mineralne in termalne vode ne moreta predstavljati samostojnega elementa vrednotenja podjetja, zato jih tudi ni mogoče šteti v vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, do višine katere bi bil pritožnik upravičen do vračila v postopku denacionalizacije podjetja in tako zahtevani pravici ne moreta predstavljati samostojnega elementa vrednotenja podjetja in posledično ne sodita v premoženje, ki ga je mogoče (samostojno) vračati v denacionalizacijskem postopku.