100. člen ZOR

Koncesijska pogodba glede višine, na katero je navzgor omejena subvencija, ki jo je dolžna plačati tožena stranka, ni nejasna.

Sodišče druge stopnje je Pogodbo pravilno razlagalo skladno z razlagalnim pravilom iz prvega odstavka 99. člena ZOR. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču, da je koncesijska pogodba glede višine, do katere je navzgor omejena subvencija, objektivno jasna in jo je treba uporabiti tako, kot se glasi, zaradi česar ne pride v poštev razlagalno pravilo iz drugega odstavka 99. člena ZOR. Toženka v postopku ni uveljavljala, da bi bila skupna volja pogodbenih strank drugačna od (jasno) zapisane, pač pa se je zavzemala za lastno različico tolmačenja Pogodbe, ki pa se je izkazala za napačno.

Revizijske navedbe, da izpodbijana pogodbena določba ni sporna in nejasna, ker jasno določa, da se obrestne mere določajo skladno s sklepi toženke, ki veljajo ob vsakokratni obnovitvi vezave, so neutemeljene. Kot sta nižji sodišči že pravilno pojasnili, je v sporni določbi določeno tudi, da se pri prvih šestih obnovitvah realna obrestna mera poveča. Ker so bili ob obnovitvi vezave v veljavi sklepi banke, ki so obrestne mere zniževali, teh sklepov ni bilo mogoče upoštevati. 5. člen pogodbe je na podlagi jezikovne in logične razlage jasno pomensko zaprt navzdol (torej da se smejo obrestne mere zgolj zviševati, ne pa tudi zniževati), nejasen oziroma pomensko odprt pa navzgor v smislu stopnje zviševanja obrestne mere. S tem je bila spornost 5. člena pogodbe v tej pravdi izkazana. V takem položaju pa zakon narekuje ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank in razumevanje sporne določbe v smislu načel obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena ZOR). Ker nižji sodišči nista mogli enoznačno ugotoviti skupnega pogodbenega namena pravdnih strank, sta odločitev pravilno oprli na 100. člen ZOR, v skladu s katerim sta tudi pravilno med mogočimi pomeni izbrali tistega, ki je z

Pri razlagi pogodbene vsebine je treba upoštevati skupno voljo, kot je bila izražena in zaradi katere je prišlo do sklenitve pogodb, pri razlagi prave pogodbene volje, kot je bila izražena, pa je treba vrednotiti tudi interese pogodbenih strank, zaradi katerih sta pravdni stranki sklenili pogodbi.

V 1065. členu ZOR je opredeljena vsebina kreditne pogodbe, v 1066. členu ZOR pa je določeno, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki in da zakon določa, kaj mora taka pogodba vsebovati. Za stranke pogodbenega razmerja je pomembno, da poznata medsebojne pravice in dolžnosti. Za kršitev pravil o obličnosti veljajo sankcije po splošnih pravilih iz prvega odstavka 70. člena ZOR.

Nižji sodišči sta pravilno razlagali jasna določila zavarovalne pogodbe v povezavi s splošnimi pogoji, da določena zavarovalna vsota v višini 500.000 ATS za trajno invalidnost do vključno 50 odstotkov pomeni največji znesek, do katerega zavarovalnica jamči in da je zavarovalnica v primeru nezgode dolžna izplačati odstotek zavarovalne vsote za invalidnost, ki ustreza odstotku delne invalidnosti, če je zavarovanec postal delni invalid.

Dejstvo, da so se znotraj zavarovalnega obdobja spremenili pogoji v korist tožnika tako, da je bilo zavarovalno kritje podano tudi za Črno Goro, ne vpliva na konkretno razmerje.

Revizija se dopusti glede materialnopravnega preizkusa pravilne uporabe 99. in 100. člena ZOR.

Tako kot določbe ZOR o zakupu, imajo tudi določbe ZPSPP o pravicah in obveznostih iz najemnega razmerja v načelu dispozitivno naravo. V skladu s 14. členom ZPSPP je stroške vzdrževanja poslovnega prostora, ki so potrebni za namensko uporabo prostora, le ob odsotnosti drugačnega dogovora dolžan kriti najemodajalec. V skladu s svobodo urejanja obligacijskih razmerij in dispozitivno naravo konkretne zakonske določbe se tako lahko pogodbeni stranki dogovorita, da te stroške krije najemnik. Ker revidentka ni zatrjevala, zakaj naj bi bila določba 10. člena Pogodbe nejasna, tudi razlagalno pravilo iz 100. člena ZOR ni uporabljivo.

Razlaga (spornih in nejasnih) določb pogodbe je pravno in ne dejansko vprašanje. Vprašanje, ali je bil tipski obrazec naknadno, in sicer ob sklepanju pogodbe, posebej dopolnjen, ni pomembno za oceno, da gre za adhezijsko pogodbo, če jo jo je z dopolnilom vred pripravila ena stranka, ki se s takimi posli sicer redno ukvarja.

Glede na to, da sta bili tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa na podlagi besedila 3. člena aneksa ni mogoče vnaprej odreči relevantne teže, je sodišče pravilno ugotavljalo vsebino pogodbe na podlagi zakonskih vodil za razlago spornih pogodbenih določb. Ker je z uveljavljenimi metodami razlage pogodbe sodišče ugotovilo skupen namen pogodbenih strank, ni bilo podlage za uporabo pravil, ki jih določa ZOR za razlago nejasnih pogodbenih določb. Izpodbijanje ugotovitve, da aneksi ne spreminjajo obveznosti toženca kot akceptanta menic, danih v zvezi s kreditnimi pogodbami, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ki v reviziji ni dovoljeno.

Ker ima zavarovalnica na podlagi pogodbe pravico odkloniti plačilo zavarovalnine, če po nastanku zavarovalnega primera ugotovi, da je šlo za namerno netočno prijavo take okoliščine, da bi v primeru, če bi vedela za resnično stanje stvari, odklonila sklenitev pogodbe, je zmotno materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, po katerem ima pravico odkloniti plačilo zavarovalnine le v primeru, če so neresnično prijavljene okoliščine v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.

Dopuščena je revizija glede vprašanja nejasnosti določb pogodbe o varčevanju o spreminjanju obrestne mere in razlagi teh določb.

V postopku ugotovljena volja pravdnih strank glede višine obrestne mere ob sklenitvi pogodbe ne potrjuje trditev tožnice, da so bile dogovorjene tiste obrestne mere, ki jih je tožena stranka navedla v brošuri.

Določili 32. in 33. člena Pravil tožene stranke, ki določata osnovo in odmerni odstotek pokojnine, ki tožnici pripada, nista nejasni. Zato je sklicevanje pritožnika na določilo 100. člena ZOR neutemeljeno.

Ker se je v pravdi določba pogodbe o vsebini toženkine obveznosti glede izplačila obresti pokazala za sporno, bi bilo treba v skladu z drugim odstavkom 99. člena ZOR ugotoviti skupen namen pogodbenih strank, po potrebi pa uporabiti še dodatna razlagalna pravila iz 100. in 101. člena ZOR.

Pri odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku nižji sodišči nista odločali o tožničinih pravicah in obveznostih, zato tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje te odločitve. Iz razlogov nižjih sodišč izhaja, da sta uporabili 99. člen ZOR (obvezno razlagalno pravilo) in izvensodno poravnavo razlagali tako, kot se glasi, pri razlagi spornega določila pa sta ugotavljali skupni namen pogodbenic in določilo razumeli tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Pri tem sta poravnavo pravilno razlagali sistematično (kot celoto) in vsebino sporne določbe povezali s celotno vsebino poravnave tako, da je vsaka določba ohranila svoj pomen. Nejasna pogodbena določila so podvrsta spornih pogodbenih določil. Gre za tista določila, katerih pomen je med strankama sporen in katerih pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti po obveznem razlagalnem pravilu, določenem v 99. členu ZOR, kljub uporabi splošno sprejetih metod razlage (med njimi tudi sistematične).

100. člen ZOR ne zahteva, da se tudi vsako pisno pomoto razlaga v korist šibkejše pogodbene stranke, ampak predpisuje tak način razlage zlasti glede nejasnih pogodbenih pravil. Šestotoženec zmotno zatrjuje, da bi lahko tožnica utemeljenost zahtevka po višini dokazala le s predlaganjem izvedenca finančne stroke. Toženci so namreč tisti, ki bi morali ob konkretiziranem prerekanju višine vtoževane terjatve svoje trditve dokazati – npr. s predložitvijo svojega obračuna dolga ali predlaganjem postavitve izvedenca finančne stroke.

Tožena stranka je bila dolžna plačevati 3 % provizijo v času veljavnosti Dogovora in Aneksa, kar je tudi storila. Če ni zahtevala vrnitve iz naslova jamstva in je bila pripravljena tožniku še eno leto plačevati 1 % provizijo, je to stvar njene poslovne odločitve in ne more predstavljati priznanja tožene stranke, da je tožnik upravičen zahtevati provizijo tudi po prenehanju veljavnosti Dogovora, ki po vsebini predstavlja pogodbo o trgovskem zastopanju v smislu določb 790. člena in naslednjih ZOR.

Ob tem, da si vsaka stranka določbo 5. člena Pogodbe razlaga po svoje (gre za sporno določbo) in je ni mogoče razlagati niti z jezikovno niti z drugo metodo razlago (2. odst. 99. člena ZOR), gre ne le za sporno, temveč za nejasno določbo. Ker gre za pogodbo, ki jo je pripravila toženka in je tožnica potrošnica, je potrebno upoštevati tudi takrat veljavne določbe ZVPot.